»Cerkev je v izhodu ali pa ni Cerkev,« je poudaril papež. »Ali je na poti in stalno širi svoj prostor, da lahko vsi vstopijo, ali pa ni Cerkev. Cerkev z odprtimi vrati, vedno z odprtimi vrati. Ko vidim kakšno cerkvico tu v mestu ali v kakšni drugi škofiji, od koder se vrnem, z zaprtimi vrati, je to slabo znamenje. Cerkve morajo vedno imeti odprta vrata, kajti to je simbol tega, kar cerkev je: vedno odprta. 

V ponedeljek, 28. oktobra, je bila v Vatikanu podpisana Skupna izjava monoteističnih abrahamskih verstev o problematikah glede konca življenja. Moralne, verske, družbene in pravne problematike obravnavanja pacienta v terminalni fazi spadajo med tematike, ki so na področju sodobne medicine najkompleksnejše ter o katerih se največ razpravlja. Vedno so spodbudile obširno in bogato teoretično razpravo, ki pa je bila tudi polna čustvenih vsebin, znotraj kultur in različnih družbenih kontekstov.

Zadnja razsežnost spreobrnjenja prinaša vprašanje služb in zakramentov v Cerkvi z amazonskim obrazom. S sinodalnostjo želijo škofje preseči klerikalizem in hkrati odgovoriti na pereče pomanjkanje duhovnikov v Amazoniji. Zato poudarjajo sodelovanje laikov, v enaki meri moških kot žensk. Po predlogu bi v času odsotnosti duhovnika pastoralno in vodstveno vlogo v občestvu lahko prevzel laik.

Obhajanje praznika vseh rajnih v katakombah je presenečenje. Lahko pomislimo na življenje teh ljudi, ki so se morali skrivati, ki so imeli to kulturo, da so pokopavali mrtve in tukaj obhajali evharistijo … Šlo je za težko obdobje zgodovine, ki pa ni končano: tudi danes jih je veliko. Veliko je katakomb v drugih državah, kjer se morajo kristjani celo pretvarjati, da imajo zabavo ali pa praznujejo rojstni dan, da lahko obhajajo evharistijo, ker je na tistem kraju prepovedana. Tudi danes so kristjani preganjani, bolj kot v prvih stoletjih. Bolj.