M. Debevec, Papež razglasil nove svetnike (Vir: Radio Ognjišče)
Papež Frančišek je razglasil 800 mučencev iz Otranta v Italiji, ki so bili zaradi vere umorjeni leta 1480. Za blažene jih je leta 1771 razglasil papež Klemen XIV., svetniki so tako postali po več kot 240-ih letih. Za svetnico je sveti oče razglasil tudi misijonarko iz Kolumbije. Mati Lavra je postala prva svetnica, ki prihaja iz te južnoameriške države. Na slovesnost kanonizacije je zato na Trg svetega Petra prišel tudi kolumbijski predsednik. Med svetnike je bila prišteta še mehiška redovnica mati Lupita, ki je svoje življenje posvetila ubogim.
Novi svetniki nam po papeževih besedah ponujajo izjemna pričevanja ljubezni in krščanskega življenja. Za nas so sijoči vzori zvestobe Kristusu, saj nas vabijo, da z našo ljubeznijo oznanjamo Božjo ljubezen vsem. 813 mučencev je svojo vero v Kristusa potrdilo z obglavljanjem, saj se niso hoteli odreči svoji veri. Kje pa so našli moč, da so ostali zvesti, se je vprašal sveti oče. „V veri, ki nam pomaga videti preko omejenosti našega človeškega pogleda, preko meja zemeljskega življenja in nam pomaga zreti odprta nebesa, kot je dejal sv. Štefan“. Zato je vse vernike povabil, da bi ohranili vero in obnovili našo zvestobo Gospodu, tudi v težavah in nerazumevanjih.
Zatem je papež spregovoril o lepoti oznanjevanja evangelija vsem, ki je zaznamovala življenje sv. Laure Montoye. Bila je duhovna mati staroselcev. Njene duhovne hčere pa zdaj prinašajo evangelij v najbolj oddaljene kraje in so neke vrste avantgarda Cerkve.
„Ta prva svetnica rojena v lepi kolumbijski deželi nas uči, naj bomo velikodušni do Boga, naj ne živimo vere sami, ampak naj jo posredujemo drugim, naj prinašamo veselje evangelija v vsako okolje. Uči nas tudi, naj v vsakem vidimo odsev Jezusovega obličja, naj premagamo indiferentnost in individualizem, ki uničujeta krščanske skupnosti in naše srce. Uči nas tudi, naj brez predsodkov s pristno ljubeznijo sprejmemo vse ljudi in podelimo z njimi, kar imamo najbolj dragocenega. To pa niso naša dela in organizacije, ampak Kristus in njegov evangelij“, je dejal sveti oče.
Ob koncu nas je še povabil, naj postanemo priče ljubezni. To je namreč krepost, brez katere tudi mučeništvo in misijoni izgubijo svoj krščanski okus. Priča tega je bila sv. María Guadalupe García Zavala, ki se je rodila leta 1878 v Mehiki. Odpovedala se je lagodnemu življenju, da bi sledila Jezusu ter služila bolnim in zapuščenim.
„Ta nova mehiška svetnica nas vabi, naj ljubimo, kot nas je ljubil Jezus. Zato se ne smemo zapreti sami vase, v naše probleme, v naše ideje in interese, v naš majhen svet, ampak izstopiti iz nas in pristopiti k tistim, ki potrebujejo našo pozornost, razumevanje, pomoč, da bi jim prinesli toplo bližino Božje ljubezni“, je dejal papež Frančišek. Novi svetniki nas po njegovih besedah vabijo, da se vprašamo, kako smo mi zvesti Kristusu in pozorni do naših bližnjih.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/142/aktualno/10699/
B. Cestnik, Velemesto, ki nima krize duhovnih poklicev (Vir: Blog Branka Cestnika)
Zakaj je nadškofija Madrid nekaj posebnega
10. maj je praznik sv. Janeza Avilskega, od oktobra lani cerkvenega učitelja, sicer pa zavetnika španske svetne duhovščine. Nadškofija Madrid praznik vsako leto obeleži s predavanjem in s srečanjem duhovnikov jubilantov v madridskem semenišču. Predavatelj je bil priznani voditelj duhovnih vaj jezuit p. Germán Arana. Med slušatelji sva bila tudi moj župnik Alfredo in jaz.
Nadškofija Madrid je nekaj posebnega. Prvič zato, ker ni stara. Ustanovili so jo šele l. 1885. Prej je Madrid spadal pod nadškofijo Toledo, kjer je še danes sedež španskega primata.
Drugič, ker ima najmlajšo (gotsko?) katedralo na svetu. Katedrala La Almudena je bila posvečena l. 1993 po rokah papeža Janeza Pavla II.. Glede katedrale so v strokovni in duhovniški javnosti zelo deljena mnenja. Nekateri pravijo, da je bilo popolnoma zgrešeno delati (neo)gotiko ob koncu XX. stoletja. Drugi zagovarjajo, da moderna katedrala z bližnjo kraljevsko palačo enostavno ne bi šla skupaj. Bog in „cesar“ tako zdaj bivata v enako veličastnih in po pročeljih stilsko podobnih zgradbah.
Tretja zanimivost je, da je zavetnik Madrida sv. Izidor Kmet. Ne kakšen mistik, mučenec, škof ali učenjak, temveč kmet. V srednjem veku je bil Madrid malo večja kmečka naselbina in več ali manj, kjer stoji zdaj semenišče, so bile njive, na katerih je oral (ali pa angeli namesto njega) sv. Izidor. Madridu se kmečki izvor pozna tudi po tem, da ni nikoli pridobil naziva mesto. Strogo zgodovinsko gledano je še danes „la villa“ (trg) in ne „la ciudad“ (mesto).
Zakaj ima Madrid polno semenišče
Četrta posebnost madridske škofije je, da za razliko od skoraj vseh zahodnoevropskih škofij nima krize duhovnih poklicev. Na skoraj 500 župnijah je dovolj duhovnikov, v semenišču je 120 škofijskih bogoslovcev, letos imajo 22 novih maš. Kako je to mogoče?
Madrid je za velemesto (tretje največje mesto v EU) presenetljivo „nesekulariziran“, oz., precej manj sekulariziran kot, recimo, večni rival Barcelona ali druge evropske prestolnice. Manjša sekularizacija se vidi najprej čisto strukturno. Cerkev upravlja mnoge bolnice in šole. Že v celotni Španiji je temu tako, v Madridu pa še bolj poudarjeno. Ogromno mladih gre skozi katoliško šolstvo - to zagotovo pusti pečat. Zlasti, ker se v šolah veliko in dobro dela.
Drug razlog lahko iščemo v kakovosti klera. Če se je v Italijo reklo, da ima Milano „najbolj disciplinirani“ kler v deželi, potem pod tem vidikom v Španiji nekoliko izstopa Madrid. Duhovniki so marljivi in predani. Ko so stari 75 let, se odpovejo vodenju župnij in mnogi so na stara leta kaplani ali duhovni pomočniki. Kakovostni kler pomeni kakovostne župnije. Kakovostne župnije pa so (takoj za primarno vlogo družine) same po sebi kovnice novih poklicev.
Tretji razlog je dejstvo, da je Madrid neke vrste trdnjava dveh gibanj: Opusa Dei in neokatehumenov. S tem, da so tukaj navzoča tudi druga t.i. „nova cerkvena gibanja“, recimo, Comunione e Liberazione. Delovanje gibanj se v mestu enostavno čuti. Brez gibanj bi bogoslovje gotovo ne segalo do za zahodnoevropske razmere „fantastičnega“ števila 120-ih škofijskih semeniščnikov. (H katerim seveda moramo dodati še tiste fante, ki se na duhovništvo pripravljajo znotraj redov ter drugih semenišč in je zanje pričakovati, da bodo kot duhovniki delovali v Madridu.)
In povprečna madridska župnija
Klaretinska župnija sv. A. M. Klareta v severnem delu mestu, v kateri bivam in nekaj malega pomagam, je ena izmed štirih, ki jih klaretinci v mestu imamo. Madridsko pastoralno sliko naša župnija zgolj potrjuje. V župniji je 6000 prebivalcev in je tesno zvezana s kolidžem za 1800 otrok (od 6 do 19 let starosti), ki prihajajo tudi iz drugih bližnjih delov Madrida. Pravzaprav sta župnija in šola v mnogih ozirih isto. Priprava otrok na zakramente poteka v okviru kolidža. Mladinska pastorala z mladinskim centrom in močno skavtsko skupino je prav tako bolj v domeni šole kot župnije. Letos imamo 110 prvoobhajancev in zato bo prvo obhajilo dve nedelji zapored. Porok je za letos napovedanih okrog 10. Ob delavnikih imamo 5 maš, v nedeljo pa 7. Pred vsako mašo, petek ali svetek, spovedujemo. Pevski zbori so trije: otroški, mladinski in odrasli. Vsi bolniki, ki želijo, enkrat na teden dobijo sv. obhajilo, ki jim ga prinesejo laiki. Še to: naša cerkev ni "lepa"; je boljkone velika "telovadnica"; nima oltarjev, bogatih kipov, orgel, niti ne zvonika in zvonov; je pa ves dan odprta in v njej skoraj vedno kdo moli.
Posebno poglavje je dobrodelnost. Župnijska Karitas dvakrat na teden deli pomoč. V letu 2012 je razdelila pomoč v vrednosti (za slovenske razmere vrtoglavih) 90.000 evrov. Nasploh je finančna shema župnije nastavljena zelo v prid solidarnosti (za razliko od finančnih shem slovenskih župnij, ki so nastavljene predvsem v prid ohranjanja in obnavljanja sakralnih objektov). Solidarnost je tako močno prisotna, da se ti pri spovedi neredko zgodi, da slišiš človeka, ki izpoveduje kot greh opustitve, ker se mu zdi, da je za uboge premalo dal.
Seveda - sekularizacija je na delu tudi v Madridu. Tudi tukaj napreduje. To v naši župniji čutimo po upadu števila otrok in mladih pri nedeljskih mašah; v težavah odraslega zbora in skupine Karitas, da bi se pomladila; pa v mnogih mladih, ki se ne poročijo,... Vendar hitrost napredovanja in razsežnost pojava zdaleč nista tolikšna kot v Sloveniji.
Več na: http://branenacesti.blogspot.com/
Srečanje z zakoncema Eggerichs se nas je močno dotaknilo (Vir: Družina in življenje)
Srečanje z zakoncema Eggerichs, ki je bilo v dvorani DOMUS MEDICA, je bilo nekaj izjemnega. Dejstvo, da se nas je zbralo več kot 630, pove, da je tema zelo aktualna in za vse, ki vsak dan znova poskušamo graditi odnose, za katere je vredno živeti, več kot primerna in potrebna.
Da, sporočilo zakoncev Eggerichs nas je močno nagovorilo. In kot je rekla gospa Sara, je sporočilo zares učinkovito le, če ga vzamemo zares, če ga hočemo udejanjati, če se ga oklenemo, če o njem premišljujemo, če dovolimo, da postane del nas … Za mnoge je bilo sinočnje srečanje oziroma sporočilo, ki so ga slišali, gotovo novo odkritje. Vsi vemo, da o ljubezni prepevajo ptički na strehah in vejah – o tem se zares veliko govori, manj pa govorimo o spoštovanju. Ljubezenski izlivi take ali drugačne vrste so nekaj običajnega – lahko bi rekli kar vsakdanjega (hm, tudi o tem bi se dalo govoriti kakšni so ti ljubezenski izlivi, koliko je v njih iskrenosti, koliko sprenevedanja …), da pa bi kdo govoril o spoštovanju, ali da bi se kdaj zgodilo, da bi žena možu napisala ljubezensko pismo, v katerem bi mu sporočala, kako ga spoštuje in kako ceni vsak trenutek, ko je z njim in se zanj zahvaljuje Bogu, ki ji ga je podaril prav takšnega kot je, ker ona prav takšnega potrebuje za njeno duhovno rast …? Hm, o tem pa redko slišimo. Če sploh?!
In prav to je temeljno sporočilo zakoncev Eggrichs: v žene je Bog po naravi »vgradil« veliko potrebo po ljubezni in tudi sposobnost, da ljubijo, medtem ko je v može »vgradil« veliko potrebo po spoštovanju in sposobnost, da morejo spoštovati. Tako se žene v svoji temeljni potrebi in sposobnosti dobro razumejo in prav tako se med seboj razumejo možje. Žal pa je v odnosu med možem in ženo tega razumevanja večkrat absolutno premalo – in pride do razočaranja, prizadetosti in odtujenosti. O tem, kako premagati prizadetost, razočaranje in odtujenost nam odgovor zopet ponuja naš Stvarnik, ki možem in ženam jasno in natančno pove, kakšna je njihova temeljna naloga: »Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža« (Efežanom 5,33). Če bi bila nam, možem, po naravi dana brezpogojna agape-ljubezen, bi ne bilo potrebno še dodatno navodilo oziroma zapoved, tako pa nam Bog zapoveduje, da moramo svoje žene tako ljubiti, kakor sebe. In če bi bilo ženam po naravi dano zares brezpogojno spoštovati svojega moža, bi ne bila potrebna dodatna zapoved: žena pa naj spoštuje moža.
Vsekakor je sporočilo, ki ga danes »strokovnjaki (sociologi, psihologi, terapevti …) odkrivajo«, Bog pa ga je po apostolu Pavlu zapisal že pred 2000 leti, za vse nas, ki vemo, kako se iz dneva v dan trudimo živeti v edinosti in potrpežljivo prenašati drug drugega, zelo uporabno in koristno in je vredno, da o njem premišljujemo in se o njem veliko pogovarjamo.
Več na: http://www.diz.si/novice/dvorana-je-pokala-po-sivih
Mladi zdravniki na Madagaskar (Vir: Družina)
Si predstavljate, da živite v državi, kjer pridete v bolnišnico, pa tam zdravniki nimajo niti najosnovnejše opreme in je en zdravnik zadolžen za približno 25 tisoč ljudi? No, mi tudi ne! Vsekakor pa je to realnost Madagaskarja, kamor se julija odpravlja pet diplomantov medicine na medicinsko-humanitarno odpravo.
Eden od članov odprave je tudi Žiga Lovšin, študent dentalne medicine, ki je mladim verjetno bolj poznan kot klaviaturist prejšnjega Stična banda. Za mladi val je o odpravi in svojih občutkih povedal:
»O odpravi sem razmišljal že v nižjih letnikih študija, a takrat se mi je to zdel precej nedosegljiv cilj. Letos, v zadnjem letniku, pa sem se začel udeleževati predavanj tropske medicine in šel na t.i. tropski vikend, kjer sem tudi spoznal ekipo absolventov, ki julija odhaja na Madagaskar. Potrebovali soštudenta dentalne medicine (zobarja) in dogovorili smo se, da se ekipi pridružim še sam. Odločitev ni bila težka, saj rad pridobivam nove izkušnje. Vseeno pa je tokrat drugače: kar bom počel, ne bo vplivalo samo name, ampak predvsem na sočloveka. Pa vendar je tudi to en izmed vzrokov, ki me vabi v trope – tam se bom primoran naučiti samostojnega dela, brez nadzora asistentov, brez nekoga, ki bi ga lahko pocukal za rokav in vprašal za nasvet. To je tudi edina stvar, ki mi zbuja nekoliko strahu: ali je moje strokovno znanje dovolj obsežno, da bom lahko delal kvalitetno, korektno in samozavestno?«
Drugi člani odprave so še Timotej Goričan, Boris Počkar (absolventa), Melita Bokalič in Anja (diplomirani zdravnici). Kogar zanima še kaj več o odpravi, lahko obišče spletno stran http://www.madagaskar2013.si ali jih poišče na Facebooku.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/9E97AD7FC1ACCBAAC1257B6A005C3CF4?OpenDocument
Papež Frančišek stražarju naredil sendvič (Vir: Siol planet)
Argentinec, ki je na mestu poglavarja Rimskokatoliške cerkve nasledil Benedikta XVI., še naprej preseneča. Potem ko je vse pozdravil s svojim preprostim in prisrčnim pozdravom na dan izvolitve, po odločitvi, da bo velikanske vatikanske sobane papeškega stanovanja zamenjal za dom Svete Marte, kjer živi od začetka konklava, je naredil še nekaj presenetljivega – sendvič.
Papež naj bi po poročanju medijev navsezgodaj zjutraj, ko se je zbudil, na hodniku zagledal člana švicarske garde, in ko mu je ta povedal, da je na nogah že vso noč, se je Frančišek vrnil v svojo sobo ter mu prinesel stol, na svojem blogu trdi duhovnik Pina Corriasa. Potem ko je prepričal gardista, da se je usedel, naj bi papež ponovno odšel v svojo sobo ter se vrnil s sendvičem, ki ga je naredil kar sam.
"Po vseh urah na straži si gotovo utrujen," naj bi z nasmehom dejal Frančišek, ki se ga je kmalu po izvolitvi prijel naziv papež simpatični. Preden je gardist lahko karkoli odvrnil, je papež dodal: "Dober tek."
Več na: http://www.siol.net/novice/zanimivosti/2013/05/papez_francisek_strazarju_naredil_sendvic.aspx
|
|
|
|
|
|
|
