»Cerkev je v izhodu ali pa ni Cerkev,« je poudaril papež. »Ali je na poti in stalno širi svoj prostor, da lahko vsi vstopijo, ali pa ni Cerkev. Cerkev z odprtimi vrati (glej Evangelii gaudium, 46), vedno z odprtimi vrati. Ko vidim kakšno cerkvico tu v mestu ali v kakšni drugi škofiji, od koder se vrnem, z zaprtimi vrati, je to slabo znamenje. Cerkve morajo vedno imeti odprta vrata, kajti to je simbol tega, kar cerkev je: vedno odprta. 

Morda najbolj spodbudne besede prihajajo iz ust sv. Terezije Deteta Jezusa, »male Terezike«, ki je dejala, da so nebesa sicer čudovita, vendar si Bog dosti bolj želi navzočnosti svojih otrok: »Naš Gospod ne prihaja iz nebes vsak dan, da bi ležal v zlatem ciboriju. Prihaja zato, da bi našel druga nebesa, ki so mu neprimerno ljubša – nebesa naših duš, ustvarjena po njegovi podobi, živi templji Presvete Trojice.

V Katoliški Cerkvi 1. novembra obhajamo slovesni in zapovedani praznik vseh svetih. Ta dan bodo maše po vseh slovenskih župnijah, popoldne pa bodo molitve za verne rajne v cerkvah in na pokopališčih. Na Vzhodu je Cerkev praznik obhajala že v 4. stoletju, prek Galije pa se je v 9. stoletju praznovanje razširilo tudi v zahodno Cerkev. Pod vplivom vzhodne Cerkve so proti koncu 6. stoletja uvedli praznik vseh mučencev tudi v Rimu.

Rimski martirologij o prazniku pravi: "Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej bili sprejeti v občestvo nebeščanov."