AKTUALNE NOVICE

Papež Frančišek na generalni skupščini OZN in svetovnem srečanju družin (Vir: Katoliška Cerkev)

Prispevke papeževih govorov v Ameriki, si lahko preberete na spodnjih povezavah:

Papež Frančišek nagovoril generalno skupščino OZN
Frančišek na srečanju za versko svobodo: Pravica in dolžnost verstev
Papež se je srečal z družinami: Naša prihodnost stavi na družino
Papež Frančišek škofom: Potrebujemo zavezo družine in Cerkve
Papež Frančišek: Ne ovirajmo čudežnih družinskih gest. Naslednje srečanje v Dublinu 2018
Papež organizatorjem in dobrotnikom: Bog naj vas vse blagoslovi! Bog blagoslovi Ameriko!

Več na: http://katoliska-cerkev.si/papez-francisk-na-generalni-skupscini-ozn-in-svetovnem-srecanju-druzin
 

»Družina je tovarna upanja za prihodnost« (Vir: Družina)

Papež Frančišek se je minulo soboto zvečer udeležil praznovanja družin in molitvenega bdenja. Dogodek v okviru osmega svetovnega srečanja družin so priredili v parku Benjamina Franklina v Filadelfiji, udeležile pa so se ga družine z vsega sveta. Bogat program je vseboval glasbene in plesne točke, odlomke iz Svetega pisma ter druga besedila na temo družine.
Med drugim je hčerka sv. Gianne Berette Molle, skupaj s sv. Janezom Pavlom II. zavetnice srečanja družin, prebrala materino pismo.

Program je bil prepleten tudi s pričevanji: mlad par, ki se bo poročil čez en mesec, ter starejša zakonca, ki sta pravkar obhajala 60. obletnico poroke, so spregovorili o svojih izkušnjah.

Po končanem programu je sveti oče zbrane spontano nagovoril. Izrazil jim je svojo hvaležnost za njihovo navzočnost, saj ta pričuje, da se »družina splača«. Poudaril je, da moramo skrbeti za družino in jo braniti, ker naša prihodnost stavi prav nanjo. Bog sam si je je želel, družba pa lahko napreduje in je močna le v primeru, če je zgrajena na temelju družine.

Papež Frančišek je nato omenil vprašanje, ki mu ga je nekoč postavil neki otrok: »Kaj je Bog delal, preden je ustvaril svet?« »Preden je ustvaril svet, je Bog ljubil, saj je Ljubezen,« je dečku odgovoril papež. Ta ljubezen je tako mogočna in neustavljiva, da je ustvarila svet. Svet je čudovito delo, najlepše delo pa je družina. In Bog je vse dal prav družini: »Vso ljubezen, ki jo ima Bog v sebi, vso lepoto, ki jo ima Bog v sebi, vso resnico, ki jo ima Bog v sebi, vse je izročil družini.« Družina je zares družina, kadar je sposobna odpreti roke in sprejeti vso to ljubezen. V srcu, odprtem za ljubezen, kakor je bilo srce družine Marije in Jožefa, je lepota. Družina ima tako »božansko državljanstvo«.

Človek v sebi sicer nosi nekakšno notranjo razdeljenost - papež je ob tem spomnil na prvi bratomor in vojne, - od nas pa je odvisno, kako se odločimo in katero pot izberemo. Bog nas ne zapusti, ker je njegova ljubezen tako zelo velika. Tudi po izdajstvu Adama in Eve še naprej spremlja človeštvo, podaril mu je celo svojega Sina. Tega ni poslal v palačo, temveč v družino.
Bog po papeževih besedah družino išče, rad potrka na njena vrata, da jo vidi zbrano skupaj, všeč mu je, ko vidi, da si družine želijo iskati tudi druge družine, saj tako nastaja družba dobrote, resnice in lepote. Družina je namreč utemeljena na ljubezni, lepoti in resnici. Četudi so v njej prisotne težave, prepiri in utrujenost, četudi lahko letijo krožniki, otroci, ki celo noč jokajo, četudi je vedno prisoten križ, je družina kakor »tovarna upanja, življenja in vstajenja«, saj jo hotel imeti Bog sam. Ljubezen premaga vsako težavo.

Na koncu je papež Frančišek spregovoril še nekaj besed o otrocih in starih starših. Narod, ki ne zna skrbeti zanje, izgubi prihodnost, saj ostane brez moči in brez spomina. Skrb za otroke in stare starše je znamenje ljubezni. Sveti oče je ponovil tudi nasvet zakoncem, naj dneva nikoli ne zaključijo s prepirom.

Tik pred papeževim nagovorom je legenda ameriškega soula, 73-letna Aretha Franklin, zapela himno »O nepričakovani dar«, eno izmed najbolj priljubljenih cerkvenih pesmi na svetu. Franklinova, ki je januarja 2009 zapela tudi ob inavguraciji predsednika Obame, pa se za razliko od večine sodelujočih umetnikov in družin po nastopu ni rokovala s Frančiškom, temveč je mimo pianista odplesala v zaodrje.

Vir: Radio Vatikan / M.M.Š.
 
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBdruzina-je-tovarna-upanja-za-prihodnost%C2%AB
 
 
U. H., Nadškof Zore: Nenehno molite za družino (Vir: Radio Ognjišče)
 
Pred odhodom v Vatikan na nadvse aktualno škofovsko sinodo o družini je ljubljanski nadškof Stanislav Zore v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani v nedeljo daroval sveto mašo. Somaševala sta tudi jezuitski provincial p. Ivan Bresciani in rektor svetišča, p. Tomaž Podobnik, ki je vodil molitev za družine in sinodo. Nadškof je v nagovoru poudaril, da je treba za sinodo nenehno moliti, kot jo tudi vnašati v svoje življenje.

Škofovska sinoda o družini na temo »Poklicanost in poslanstvo družine v Cerkvi in sodobnem svetu« bo med 4. in 25. oktobrom. Pred odhodom na ta dogodek je na Slomškovo nedeljo pri sv. Jožefu v Ljubljani nadškof Stanislav Zore daroval sv. mašo in v podporo sinodi nagovoril vse prijatelje družine. Pred tem je bila od 15. ure v narodnem svetišču sv. Jožefa, Zavetnika družin, molitev za družine in sinodo.

Ob božji besedi je nadškof spregovoril o preroštvu, ki po njegovem v tem času znanosti, točnih napovedi in analiz nima mesta v našem razmišljanju. »Preroško pomeni ponižno stati pred Bogom in poslušati njegovo voljo,« je dejal nadškof in nadaljeval, da preroštvo pomeni spreobrniti se. »Ko Bog v tvojem življenju postane tisti, ki vodi, ki ukazuje, in ko ti postaneš tisti, ki poslušaš in izpolnjuješ njegovo voljo. Najbrž je to razlog, zakaj prerokov ni več med nami, ker Bog nima več domovinske pravice med nami. Boga smo postavili na obrobje, prevečkrat celo kristjani. Pravimo, da je Bog naš Oče, da je Jezus naš Odrešenik, živimo pa mimo božje volje, mimo božje besede, žal prevečkrat tudi proti božji besedi in proti božji volji. Zato tudi med kristjani preroštvo nima več pravega mesta, zanj smo izgubili smisel in posluh. Pa tako zelo potrebujemo preroke! Kdo bo usmeril naš pogled v smeri božjega? In kdo bo odprl naše srce za sočloveka, če ne bo prerokov med nami?! Če ne bo med nami tistih, ki nam bodo govorili in razlagali božjo voljo, ki nam bodo prinašali in razlagali božjo postavo. In ki bodo trenutek razlagali v luči večne božje modrosti.«

Nadškof Zore je v homiliji poudaril, da je pravi namen sinode pogledati, na kakšen način pomagati družinam. »Da bodo možje in žene z veseljem možje in žene, da bodo ponosni na to, da so kot moški in ženska sklenili zvezo med seboj in si obljubili ljubezen, zvestobo in spoštovanje vse dni svojega življenja. Da bodo otroci božji blagoslov in da bi stari ljudje, ta modrost človeštva, kot jim pravi papež Frančišek, imeli mesto med nami, bili cenjeni in spoštovani.« Prav tako je sinoda način, kako pomagati mladim ljudem, da bodo z veseljem sklepali zvezo svetega zakona, da bodo začutili, kakšen blagoslov je zakrament in kaj pomeni, če Bog blagoslovi tvojo obljubo, če Bog bedi nad obljubo in te podpira takrat, ko postane težko držati obljubo. »Obljube so za težke čase, obljube niso za takrat, kadar je življenje kot pesem. Obljube so za takrat, ko je težko, takrat pomagajo ostati zvest tvoji besedi in zvest tvoji prvotni ljubezni. In Bog blagoslavlja to obljubo, to zvestobo. Zato hoče sinoda pomagati mladim ljudem, da bi začeli ceniti ta božji blagoslov, se ga veseliti in ga sprejemati v svoje življenje.«

Ob koncu se je nadškof zbranim zahvalil za vse, kar naredijo za to, da bi vrednota družine ostala vrednota. Prosil je za nenehno in vztrajno molitev ter pričevanje.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/170/slovenija/18402/  
 

Misijonar Peter Opeka obhajal 40 let duhovništva (Vir: Radio Ognjišče)

Ob tej priložnosti je Radio Ognjišče pripravil pogovor z njim.

Na začetku pogovora je Jure Sešek v imenu vseh poslušalcev Petru izrekel iskreno voščilo ob 40. letnici duhovništva in nadaljeval s vprašanjem: Kako čuti vez s Slovenijo? Opeka je zelo preprosto odgovoril, da čuti to vez kot „milost, kot dar. Čudim se, da je toliko dobrih ljudi v Sloveniji, Franciji in drugod po svetu... V ljudeh je dobrota, ki prihaja od Stvarnika.“ Spomnil se je tudi na moč molitve, saj mnogi molijo zanj, a verjame, da prav zato „gre delo naprej“. Po molitvi drugih prejemajo moč, da jim ne zmanjka volje in korajže.

Ob vprašanju, kaj mu pomeni jubilej, 40 let duhovništva, je takoj kot iz topa izstrelil: „To ni moj praznik, to je naš praznik. Duhovništvo mi je bilo dano zastonj. To nisem zaslužil. Zastonj hočem dajati naprej“. Govoril je tudi o čudenju, da je že toliko let minilo, a dodaja, da ne čuti teh let. Razmišlja o tem, da je še mlad in zato lahko dela. Ves čas je poudarjal hvaležnost, ki jo čuti do Boga, ker je zdrav in ker prejema duhovno moč iz evangelija.

Jure Sešek je misijonarja vprašal, če je imel že od začetka duhovništva željo, da bi delal z reveži in za reveže. To mu je bilo jasno že pred posvečenjem. Za dve leti je prekinil študij in odpotoval na Madagaskar, da se je vživel v življenje Malgašev in da je lahko s svojimi rokami delal. Zato mu je bilo jasno, da hoče kot duhovnik „biti brat drugim“. Zato si je izbral za vodilo svetopisemsko besedo: Nočem daritve, ampak usmiljenje. Opeki je popolnoma jasno: „Vsak človek je moj brat, moja sestra“.

Peter Opeka se je razgovoril tudi o tem, kako težko je sprejeti Kristusa. Mogoče je o njem govoriti, vendar je „Božja ponižnost tako močna, da se z besedami ne da povedati, lahko se le živi“. „Če smo polni sebe, napuha ..., ne moremo slediti Kristusu. Služenje niso besede, ampak življenje.“ V pripovedi ni mogel mimo papeža Frančiška, katerega je iskreno vesel, ker govori, da „mora biti Cerkev na strani revežev“.

Peter Opeka je predstavil Akamasoo kot „čudež upanja, čudež bratstva, čudež zaupanja.“ Novinarji ga vedno znova sprašujejo, kako je mogoče, da se je Akamasoa tako razvila in utrdila. In njegov odgovor je preprost: „Zaupal sem revežem, da se lahko postavijo na noge in da imajo radi svoje otroke. Ko se je začela ta energija, je ni mogoče več zaustaviti.“ Ko mu kdo „očita“, da je Akamasoa lepa in urejena, da so lepe hiše, mu odgovori, da imajo tudi reveži občutek za lepoto in da si zaslužijo spodobno stanovanje. Stanovanja so lepa, vendar pa skromna. Rekel je: „Mojim želim najboljše. Pa to ni denar, ampak ljubezen.“

Ko mu je Jure postavil vprašanje v povezavi s hvaležnostjo, ki mu jo ljudje izrekajo za opravljeno delo in poslanstvo, je odgovoril: „Tukaj ni časa za zahvale, zahvala bo v nebesih. Tu je samo dolžnost delati, delati za reveže.“ Na vprašanje, kje sprejema ljudi, pa je odgovoril: „Moj urad je cesta. Kjer dobim, kjer srečam reveža, tam je moj urad. Kjer sem, lahko ukrepam.“

V pogovoru se je misijonar Peter dotaknil tudi mnogih aktualnih zadev, ki so vezane na Madagaskar, še posebej na držo in delo politikov, ki se zanimajo predvsem za svoje privilegije. Ob tem je izrekel pomenljivo misel: „Korupcija je v srcu vsakega človeka. Spremeniti srce, pa traja deset let, celo stoletje.“ Spregovoril je tudi o tem, da je bil že večkrat napaden in s tem ogrožen, a najtežje mu je vedno v povezavi s smrtjo otrok in mladih ljudi.

V pogovoru se je vedno znova zaustavljal pri revščini, ki je ne bi smelo biti, ker je vendar v svetu dovolj bogastva, da bi lahko vsi živeli veseli in preprosto. Jasno in nedvoumno je povedal: „Moje življenje je življenje z drugimi“.

Ob sklepu pogovora se je Peter razgovoril še o srečanju, ki ga čaka čez nekaj tednov v Sloveniji. V hali Tivoli se namreč 17. oktobra pripravlja velika dobrodelna prireditev, misijonar pa bo navzoč tudi na misijonski vasi, ki bo v Zavodu svetega Stanislava (16.-17. oktobra) in na osrednjem slavju misijonske nedelje na Brezjah 18. oktobra ob 16.00.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/170/utrip/18412/  


Molitev rožnega venca

V mesecu oktobru smo še na poseben način povabljeni k molitvi rožnega venca.

Molitev rožnega venca začnemo tako, da se pokrižamo, ob tem pa izrečemo:
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Nato zmolimo:
Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen.
 
Nato zmolimo:
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.
 
Nato molimo „Zdrava Marija“, za besedo Jezus povemo prošnjo, ter nadaljujemo s „Sveta Marija“.
Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.
 
1. Veseli del (ponedeljek in sobota)
Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:
1. ki nam poživi vero.
2. ki nam utrdi upanje.
3. ki nam vžgi ljubezen.
 
Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:
1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela.
2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila.
3. ki si ga Devica rodila.
4. ki si ga Devica v templju darovala.
5. ki si ga Devica v templju našla.
 
2. Svetli del (četrtek)
Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:
1. ki nam daj duha pokorščine.
2. ki nam daj srečo uboštva.
3. ki nam podeli milost čistosti.
 
Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:
1. ki je bil krščen v reki Jordan.
2. ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež.
3. ki je oznanjal Božje kraljestvo.
4. ki je na gori razodel svoje veličastvo.
5. ki je postavil sveto evharistijo.
 
3. Žalostni del (torek in petek)
Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:
1. ki nam utrdi spomin.
2. ki nam razsvetli pamet.
3. ki nam omeči voljo.
 
Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:
1. ki je za nas krvavi pot potil.
2. ki je za nas bičan bil.
3. ki je za nas s trnjem kronan bil.
4. ki je za nas težki križ nesel.
5. ki je za nas križan bil.
 
4. Častitljivi del (sreda in nedelja)
Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:
1. ki nam vodi naše misli.
2. ki nam vodi naše besede.
3. ki nam vodi naša dejanja.
 
Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:
1. ki je od mrtvih vstal.
2. ki je v nebesa šel.
3. ki je Svetega Duha poslal.
4. ki je tebe, Devica, v nebesa vzel.
5. ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.
 
Po vsakem posameznem delu rožnega venca lahko dodamo še tri Zdrava Marija s skrivnostjo:
ki se naj usmili vernih duš v vicah
in sklenemo z vzklikom:
Gospod, daj jim večni mir in pokoj. In večna luč naj jim sveti.
Naj počivajo v miru. Amen.
 
Po vsaki desetki (Zdrava Marija) za Slava Očetu lahko dodamo še:
O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.
 
Molitev rožnega venca končamo tako, da se pokrižamo in izrečemo:
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Nauk o odpustkih v Katekizmu Katoliške Cerkve (Vir: Katoliška Cerkev)

Nauk o odpustkih in o zakramentu pokore v Katekizmu Katoliške Cerkve (KKC) je opisan od člena 1471 do 1479.

X. Odpustki
 
1471 Nauk in praksa odpustkov v Cerkvi sta tesno povezana z učinki zakramenta pokore.

Kaj so odpustki?
"Odpustek je odpuščenje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov."

"Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe." Vsak vernik more pridobiti odpustke zase ali jih naklanjati rajnim (Pavel VI., ap. konst. "Indulgentiarum doctrina").
 
Kazni za greh
1472 Da razumemo ta nauk in ravnanje Cerkve, je treba vedeti, da ima greh dvojno posledico. Veliki greh nam odvzame občestvo z Bogom in nas s tem stori nezmožne za večno življenje, katerega odvzem se imenuje "večna kazen" za greh. Z druge strani pa ima vsakteri greh, tudi mali, za posledico nezdravo navezanost na stvari, navezanost, ki potrebuje očiščenja bodisi na tem svetu bodisi po smrti, v stanju, ki ga imenujemo vice. To očiščevanje osvobodi od tega, kar imenujemo "časna kazen" za greh. Teh dveh kazni ne smemo umevati kot neke vrste maščevanje, ki ga Bog naloži od zunaj, ampak kot izvirajoče iz same narave greha.

Spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, more doseči grešnikovo popolno očiščenje, tako da ne bi ostajala nobena kazen (prim. Trid.konc.: DS 1712-1713; 1820).

1473 Odpuščanje greha in vzpostavitev občestva z Bogom prinaša odpuščanje večnih kazni za greh. Toda časne kazni za greh ostanejo. Kristjan si mora prizadevati, s tem, da potrpežljivo prenaša trpljenje in preizkušnje vsake vrste, in ko pride tisti dan, vedro sprejme smrt, da sprejema kot milost te časne kazni za greh; z deli usmiljenja in ljubezni, kot tudi z molitvijo in različnimi oblikami pokore si mora prizadevati, da popolnoma sleče "starega človeka" in obleče "novega človeka" (prim Ef 4, 24).
 
V občestvu svetih
1474 Kristjan, ki se trudi, da bi se očistil svojega greha in se s pomočjo božje milosti posvetil, ni osamljen. "Življenje posameznih božjih otrok je v Kristusu in po Kristusu povezano z življenjem vseh drugih krščanskih bratov s čudovito vezjo v nadnaravni edinosti skrivnostnega Kristusovega telesa kakor v eni sami skrivnostni osebi" (Pavel VI., ap.konst."Indulgentiarum doctrina" 5).

1475 V občestvu svetih, to se pravi "med verniki, ki so že v nebeški domovini, tistimi, ki se v vicah pokorijo za svoje grehe, in tistimi, ki še na potujejo na zemlji, obstoji neprestana vez ljubezni in obilna izmenjava vseh dobrin" (prav tam). V tej čudoviti izmenjavi svetost enega koristi drugim mnogo bolj, kakor pa je greh enega mogel povzročiti škodo drugim. Tako omogoča zatekanje k občestvu svetih skesanemu grešniku, da je hitreje in učinkoviteje očiščen kazni za greh.

1476 Te duhovne dobrine občestva svetih imenujemo tudi zaklad Cerkve, "ki ni neka vsota dobrin kakor nekakšno snovno bogastvo, ki bi se skozi stoletja kopičilo, marveč je to neskončna in neizčrpna vrednost, kakršno imajo pri Bogu zadostitve in zasluženja Kristusa Gospoda, darovanega za to, da bi se vse človeštvo rešilo greha in prišlo v občestvo z Očetom. Ta zaklad je sam Kristus Odrešenik, v katerem se nahajajo zadostitve in zasluženja njegovega odrešenja (prim. Heb 7,23-25; 9,11-28)".

1477 "Razen tega spada k temu zakladu zares neizmerna, neprecenljiva in vedno nova vrednost, kakršno imajo pred Bogom molitve in dobra dela blažene Device Marije in vseh svetih, ki so s pomočjo Kristusovih milosti hodili po njegovih stopinjah, se posvetili in dovršili delo, ki so ga prejeli od Očeta. Ko so delali za svoje zveličanje, so prispevali tudi k zveličanju svojih bratov v edinosti skrivnostnega telesa" (Pavel VI., ap. konst."Indulgentiarum doctrina" 5).
 
Pridobitev odpustka od Boga po Cerkvi
1478 Odpustek dobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, dolgovanih za svoje grehe. Cerkev hoče ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni (prim. Pavel VI., n. m. 8; Trid.konc.: DS 1835).

1479 Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe.
 
XI Obhajanje zakramenta pokore
1480 Pokora je tako kot vsi zakramenti liturgično dejanje. Prvine obhajanja so redno naslednje: duhovnikov pozdrav in blagoslov, branje božje besede za razsvetlitev vesti in za prebuditev skesanosti ter spodbuda h kesanju; spoved, ki prizna grehe in jih razkrije duhovniku; naložitev in sprejem pokore; duhovnikova odveza; hvalnica zahvale in odslovitev z duhovnikovim blagoslovom.

1481 Bizantinska liturgija pozna več obrazcev odveze v prosilni obliki, ki čudovito izražajo skrivnost odpuščanja; "Naj vam Bog, ki je po preroku Natanu odpustil Davidu, potem ko je priznal svoje grehe, in Petru, ko je bridko jokal, in grešnici, ko je s solzami močila njegove noge, in farizeju in izgubljenemu sinu, naj vam isti Bog odpusti po meni, grešniku, v tem življenju in v drugem in naj vam da, da se prikažete pred njegovim strašnim sodiščem, ne da bi vas obsodil on, ki je blagoslovljen na veke vekov. Amen."

1482 Zakrament pokore more imeti svoje mesto tudi v okviru skupnostnega bogoslužja, v katerem se skupno pripravimo na spoved in se skupno zahvalimo za prejeto odpuščanje. Tu sta osebna spoved grehov in posamična odveza vključeni v bogoslužje božje besede z branjem in homilijo, s skupno opravljenim spraševanjem vesti, s skupno prošnjo za odpuščanje, molitvijo očenaša in s skupno zahvalo. To skupno opravilo jasneje izraža cerkvenostno naravo pokore. Naj bo način obhajanja pokore kakršenkoli, zakrament pokore je vedno že po svoji naravi liturgično dejanje, torej cerkvenostno in javno dejanje (prim. B 26-27).

1483 V primerih velike potrebe se je mogoče zateči k skupnostnemu obhajanju sprave s splošno spovedjo in skupno odvezo. Taka velika potreba more nastopiti, kadar preti smrtna nevarnost, ne da bi imel duhovnik ali duhovniki imeli dovolj časa za poslušanje spovedi vsakega spokornika. Velika potreba more obstajati tudi tedaj, kadar zaradi velikega števila spokornikov ni dovolj spovednikov, da bi v primernem času spovedali, kakor je treba, vsakega posameznega vernika, tako da bi zaradi tega verniki morali ostati brez svoje krivde dolgo časa brez zakramentalne milosti ali brez svetega obhajila. V tem primeru morajo verniki, če naj bo odveza veljavna, imeti sklep (namen), da se bodo v zahtevanem času spovedali v posamični spovedi svojih velikih grehov (prim. ZCP, kan. 962, & 1). Sodba o tem, ali obstajajo zahtevani pogoji za skupno odvezo, je pridržana krajevnemu škofu (prim. ZCP, kan. 961, & 2). Veliko število vernikov ob priliki velikih praznikov ali romanj ne pomeni primera velike potrebe (prim. ZCP, kan. 961, & 1).

1484 "Osebna in natančna spoved ter odveza vsakega posameznega vernika je edini redni način sprave vernikov z Bogom in Cerkvijo, razen če jih od tega opravičujeta fizična ali moralna nezmožnost" (OS 31). To ni brez globokih razlogov. Kristus deluje v vsakem zakramentu. Obrača se osebno k vsakemu grešniku: "Sin, odpuščeni so ti grehi" (Mr 2,5); Kristus je zdravnik, ki se sklanja nad vsakim od bolnikov, ki ga potrebuje (prim. Mr 2,17), da bi jih ozdravil; dvigne jih in znova pritegne v bratsko občestvo. Osebna spoved je torej najznačilnejša oblika sprave z Bogom in s Cerkvijo.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/nauk-o-odpustkih-v-katekizmu-katoliske-cerkve