AKTUALNE NOVICE

Pismo svetega očeta Frančiška predsedniku Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije pred izrednim jubilejem usmiljenja (Vir: Katoliška Cerkev)

Častitemu bratu msgr. Rinu Fisichellu, predsedniku Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije

Bližina izrednega jubileja usmiljenja mi dovoljuje, da se osredotočim na nekaj točk, o katerih menim, da je pomembno spregovoriti, zato da bo praznovanje svetega leta za vse vernike pristen trenutek srečanja z Božjim usmiljenjem. Moja želja namreč je, da postane jubilej živa izkušnja Očetove bližine, kakor da bi se želeli dotakniti njegove nežnosti, da bi se lahko vsak vernik okrepil in bi njegovo pričevanje postalo vedno bolj učinkovito. Pri tem mislim predvsem na vernike v posameznih škofijah in tiste, ki bodo kot romarji v Rimu okušali milost jubileja. Želim, da jubilejni odpustek doseže vsakega kot pristna izkušnja Božje milosti, ki  gre vsem naproti z obličjem Očeta, ki sprejema in odpušča ter povsem pozabi storjene grehe. Da bi verniki živeli in pridobili odpustke, morajo opraviti krajše romanje k svetim vratom, ki bodo odprta v vsaki stolni cerkvi ali v cerkvah, ki jih bo za to določil krajevni škof, ali v štirih rimskih bazilikah; to bo znamenje globoke želje po spreobrnjenju. Prav tako določam, da se lahko pridobi odpustke v svetiščih, kjer bodo odprta sveta vrata usmiljenja, in v cerkvah, ki so običajno imenovane jubilejne. Pomembno je, da je ta trenutek združen predvsem z zakramentom sprave in obhajanjem svete evharistije s premišljevanjem o usmiljenju. Potrebno je pospremiti tovrstna dejanja z izpovedjo vere in molitvijo zame ter za molitvene namene, ki jih nosim v srcu za blagor Cerkve in celotnega sveta.

Poleg tega mislim tudi na tiste, ki jim ne bo omogočeno odpraviti se k svetim vratom, predvsem na bolnike, ostarele in osamljene osebe, ki so pogosto zaprti doma. Njim naj bosta v veliko pomoč bolezen in trpljenje kot izkušnja bližine z Gospodom, ki v skrivnosti svojega trpljenja, smrti in vstajenja kaže glavno pot, ki daje smisel bolečini in osamljenosti. Bolniki, ostareli in osamljeni, ki prenašajo trenutke preizkušnje z vero in radostnim upanjem, bodo lahko prejeli svetoletni odpustek, tudi če bodo prejeli sveto obhajilo in bodo prisostvovali sveti maši in molitvi preko sredstev družbenega obveščanja. Mislim tudi na zapornike, ki doživljajo omejitev lastne svobode. Jubilej vedno pozna tudi možnosti velike pomilostitve, ki se dotika številnih oseb, ki so, čeprav si zaslužijo kazen, spoznali storjeno krivico in si iskreno želijo ponovne vključitve v družbo s poštenim doprinosom. Do vseh teh naj dospe konkretno usmiljenje Očeta, ki želi biti ob vseh, ki najbolj potrebujejo njegovo odpuščanje. V zaporniških kapelah bodo lahko prejeli odpustek ter vsakič, ko bodo prečkali vrata svoje celice in se bodo v mislih in v molitvi obrnili na Očeta, bo ta gesta zanje kakor prehod skozi svetoletna vrata. Kajti Božje usmiljenje, ki lahko spreminja srca, lahko spremeni rešetke v izkušnjo svobode.

Želel sem, da Cerkev v tem jubilejnem obdobju odkrije zaklad telesnih in duhovnih del usmiljenja. Kakor nas je namreč učil Kristus, postane izkustvo usmiljenja vidno ob konkretnih znamenjih. Vsakič, ko bo vernik osebno opravil eno izmed teh del usmiljenja, bo zagotovo prejel svetoletni odpustek. Od tod naj izhaja trud, da bi živeli usmiljenje, da bi pridobili milost popolnega in izčrpnega odpuščanja v moči ljubezni Očeta, ki ne izključuje nikogar. Gre torej za polno jubilejno izkušnjo, sad dogodka samega, ki ga praznujemo in živimo z vero, upanjem in usmiljenjem.

Jubilejni odpustek nenazadnje lahko prejmejo tudi pokojni. Z njimi smo povezani preko pričevanja vere in usmiljenja, ki so nam ga zapustili. Kakor se jih spominjamo pri evharistični daritvi, tako lahko v veliki skrivnosti občestva svetnikov molimo zanje, naj jih Očetov usmiljeni obraz odreši vsakega sledu krivde in jih pridruži k sebi v neskončni blaženosti.

Eden izmed velikih problemov sedanjega časa je zagotovo spremenjen odnos do življenja. Zelo razširjena miselnost je povzročila izgubo potrebne osebne in družbene tenkočutnosti pri sprejemanju novega življenja. Nekateri doživljajo dramo splava s površinsko zavestjo, skoraj kakor da se ne zavedajo hudega zla, ki ga prinaša tovrstno dejanje. Mnogi drugi pa, kljub temu da doživljajo tak trenutek kot poraz, menijo, da nimajo več drugih poti. Spominjam se žena, ki so posegle po splavu. Dobro poznam okoliščine, ki so jih pahnile k tej odločitvi. Vem, da je to bivanjska in moralna drama. Srečal sem tudi številne ženske, ki so nosile v srcu brazgotino te težke in boleče odločitve. Vse to, kar se je zgodilo, je zelo nepravično. Kljub temu je mogoče ohraniti upanje samo, če se to dojame v vsej resničnosti. Kdor se pokesa, mu nihče ne more odreči Božjega usmiljenja, še posebej ko se z iskrenim srcem udeleži zakramenta sv. spovedi, da bi prejel Očetovo spravo. Tudi zato sem se odločil, ne glede na karkoli, kar bi lahko temu nasprotovalo, da podelim v jubilejnem letu vsem duhovnikom možnost, da podelijo odvezo od splava vsem, ki so ga povzročili in s skesanim srcem prosijo odpuščanja. Duhovniki naj se pripravijo na to veliko nalogo, da bodo znali združevati besede pristnega sprejemanja s razmislekom, ki bo pomagal razumeti storjen greh. Naj nakažejo pot pravega spreobrnjenja, da bodo verniki lahko razumeli pravo in velikodušno Očetovo odpuščanje, ki s svojo prisotnostjo vse prenavlja.

Zadnja misel je namenjena tistim vernikom, ki zaradi raznih razlogov obiskujejo cerkve, ki jih upravljajo duhovniki Bratovščine sv. Pija X. Jubilejno leto usmiljenja naj ne izključi nobenega. Z različnih koncev so mi sobratje v škofovski službi sporočili njihovo dobro vero in zakramentalno prakso, ki pa jo spremlja nelagodje, da živijo v pastoralno težavnih okoliščinah. Zaupam, da se bo v prihodnje našla rešitev, ki bo omogočala pridobitev polnega občestva z duhovniki in predstojniki Bratovščine. Do tedaj zaradi potrebe po dobrobiti teh vernikov po lastni pobudi določam, da bo vsak, kdor se bo v svetem letu usmiljenja udeležil zakramenta svete spovedi pri duhovnikih Bratovščine sv. Pija X., prejel veljavno in legitimno odpuščanje grehov.

Z zaupanjem se obračam na priprošnjo Matere Usmiljenja in ji izročam v varstvo pripravo jubileja usmiljenja.
 
V Vatikanu, 1. septembra 2015
Frančišek

Več na: http://katoliska-cerkev.si/pismo-svetega-oceta-franciska-predsedniku-papeskega-sveta-za-pospesevanje-nove-evangelizacije-pred-izrednim-jubilejem-usmiljenja
 

Papež končal kateheze o zakonu in družini (Vir: Radio Vatikan)

Med splošno avdienco je papež Frančišek še zadnjič spregovoril na temo zakona in družine. Tako  je sklenil sklop sedemindvajsetih katehez o družini, ki ga je začel 17. decembra 2014. Izpostavil je nenadomestljivo vlogo družine v današnji družbi ter ponovno spomnil na svetopisemsko pripoved o stvarjenju.

Smo tik pred svetovnim srečanjem družin v Filadelfiji in pred škofovsko sinodo o družini v Rimu, ki sta »lepa in zahtevna dogodka«, je papež dejal zbranim na Petrovem trgu. Oba imata svetovno razsežnost, ki ustreza »univerzalni dimenziji krščanstva«, a tudi »univerzalnemu dometu temeljne in nenadomestljive človeške skupnosti, ki je ravno družina«.

Družina je osnova za obrambo
Sedanje stanje civilizacije se zdi zaznamovano z učinki družbe, ki jo upravlja ekonomska tehnokracija. Podrejenost etike logiki profita ji daje na razpolago ogromna sredstva in veliko posredno podporo. V takšnem scenariju »nova zaveza moškega in ženske postane nujna in tudi strateška za emancipacijo narodov od kolonizacije denarja«. Ta zaveza mora po papeževih besedah »ponovno usmerjati politiko, ekonomijo in civilno sobivanje«. Odločilna je za bivanje na zemlji, za posredovanje čuta življenja in za vezi spomina in upanja.

Ta zaveza, zakonsko-družinska skupnost moškega in ženske, je »generativna gramatika«, je »zlati vozel«. Vera jo zajema iz modrosti Božjega stvarjenja, ki družini ni zaupal skrbi za intimnost, ki je namenjena sama sebi, ampak ji je zaupal načrt, da iz sveta naredi domač prostor. Družina je na začetku, je osnova te svetovne kulture, je zatrdil papež. Rešuje nas pred mnogimi napadi, uničenji, kolonizacijami, kot so kolonizacije denarja ali ideologij, ki tako zelo ogrožajo svet. »Družina je osnova za obrambo.«

Stvarjenje je univerzalno obzorje življenja in vere
Iz svetopisemske Besede o stvarjenju so izhajala tudi premišljevanja o družini ob sredah, je pojasnil Frančišek in nadaljeval, da iz te Besede lahko in moramo ponovno zajemati. To delo, ki je pred nami, je veliko, a je tudi zelo navdušujoče. »Božje stvarjenje ni preprosta filozofska postavka: je univerzalno obzorje življenja in vere! Ni drugačnega božjega načrta o stvarjenju in zveličanju.« Bog je postal človek za zveličanje vsakega ustvarjenega bitja: »zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja«, kot pravi Veroizpoved. Vstali Jezus je prvorojenec vsega stvarstva.

Ustvarjeni svet je zaupan moškemu in ženski. To, kar se bo zgodilo med njima, bo pustilo vtis na vsem. Njuna zavrnitev Božjega blagoslova usodno privede do delirija vsemogočnosti, ki uniči vsako stvar. To imenujemo izvirni greh. »Vsi pridemo na svet z dediščino te bolezni,« je zatrdil papež.

Ženska ima skrit in poseben blagoslov
Kljub temu nismo prekleti in ne prepuščeni samim sebi. Starodavna pripoved o prvi ljubezni Boga do moškega in ženske je bila zapisana z ognjem. »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom,« beremo v Genezi. Te besede Bog nameni varljivi kači. »Po teh besedah,« je zatrdil papež, »Bog zaznamuje žensko z zaščitno ogrado pred zlom, h kateri se lahko zateče v vsaki generaciji. To pomeni, da ima ženska skrit in poseben blagoslov za zaščito pred hudičem. Kakor žena v Apokalipsi, ki teče, da bi skrila sina pred zmajem. In Bog jo zavaruje.« Papež je nadaljeval, da obstajajo mnogi kraji, včasih celo žaljivi, o ženski zapeljivki, ki navdihuje zlo. Obstaja pa tudi prostor za teologijo ženske, ki dosega raven tega Božjega blagoslova zanjo in za generacije.

»Usmiljena zaščita Boga v odnosu do moškega in ženske se nikoli ne zmanjša za nobenega od njiju. Ne pozabimo tega!« je spodbudil Frančišek. Simbolni jezik Svetega pisma nam pravi, da preden je Bog izgnal moškega in žensko iz edenskega vrta, jima je najprej dal tuniki iz kože in ju oblekel. Ta gesta nežnosti po papeževem pojasnilu pomeni, da »tudi v bolečih posledicah našega greha, Bog ne želi, da ostanemo goli in prepuščeni svoji usodi grešnikov. To božja nežnost, to skrb za nas, vidimo utelešeno v Jezusu iz Nazareta, Božjem sinu, rojenem iz žene.« Kristus se je rodil iz žene. To je Božja gotovost na naših ranah, napakah, grehih. Bog nas ljubi takšne, kakršni smo, in nas želi voditi naprej v tem načrtu. Ženska pa je najmočnejša pri nadaljevanju tega načrta, so se glasile papeževe besede.

Obljuba, ki jo Bog daje moškemu in ženski na začetku zgodovine, vključuje vsa človeška bitja vse do konca zgodovine, je ob koncu kateheze dejal sveti oče. »Če imamo dovolj vere, nas bodo družine ljudstev na zemlji prepoznale po tem blagoslovu. Vsak, ki se bo pustil dotakniti temu pogledu, bo stopil na pot z nami ne glede na narodno ali versko pripadnost. Postal bo naš brat in sestra.«

Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/09/16/pape%C5%BE_kon%C4%8Dal_kateheze_o_zakonu_in_dru%C5%BEini/1172202
 

Teološki vidiki pisma papeža Frančiška o podeljevanju odveze za hoteni splav (Vir: Katoliška Cerkev)

Pismo svetega očeta Frančiška predsedniku Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije pred izrednim jubilejem usmiljenja, da v svetem letu usmiljenja podeli pravico odpuščanja cenzure, ki sledi sodelovanju pri opravljanju hotenega splava ob zavedanju, da ta zdravilna kazen izobčenja za to dejanje obstaja, je v javnosti poželo veliko zanimanje. Besedilo svetega očeta v nekatoliških medijih predstavljajo kot nekaj izjemno posebnega, kar seveda ni, vključuje pa nekaj posebnosti. Pismo je za duhovnike koristno, da stvari tudi teoretično obnovijo in se dejavno, a pripravljeni, vključijo v tozadevno dogajanje svetega leta. Ne bi pa bilo nič narobe, če pri rednem oznanjevanju v teh tednih, ko je to »živo« v medijih, vernikom podrobneje pojasnijo situacijo. Predvsem pa, da ni resnična podoba, ki jo ustvarjajo nekateri mediji, kakor da duhovniki do sedaj niso hoteli omogočiti zakramentalnega odpuščanja in odpravo izobčenja tistim, ki so spokorjeni to želeli. Prav nasprotno je res. Glede nalaganja pokore pa ne pozabimo na njen smisel: pokora služi zadoščevanju za storjeno zlo in odpravljanju časnih posledic (kazni) greha, ki še ostanejo po zakramentu sprave in se je treba z njimi še boriti. Pri tako veliki stvari, kot je hoteni splav, je še posebej pomembno, da se tudi o konkretni pokori duhovniki pogovorijo s penitentom, saj so stanja posameznikov po splavu med seboj zelo različna, zato zahtevajo tudi zelo osebno izbrano pokoro, ki pa mora tudi po »teži« izražati mero odgovornosti posameznika in njegove potrebe po zdravljenju posledic, ki so osebnostno pogojene.

Ljubezen vedno rešuje
Zgodbe, ki jih zapisuje življenje ljudi, govorijo o dveh poteh uresničevanja človeka: brez Boga ali z Bogom. A bi svetopisemsko oznanilo okrnili, če ne bi dodali tudi sporočila praevangelija (1 Mz 3,14-15), torej pra-vesele novice, da namreč Bog ne bo pustil človeka samega še v tako težkih in bolečih posledicah zla, ki se bo naselilo v skupno in osebno zgodovino človeka. Po »ženi« bo poslal Odrešenika, ki bo to »zakleto« situacijo osvobodil in to prav z darujočo ljubeznijo do konca. In v tej luči upanja moremo gledati vsako, še tako temno situacijo, v kateri se posameznik znajde. Bog nikogar ne zapusti in v Kristusu hodi za njim do konca. Kakor je vse storil, da sta se lahko s pogledom ujela s Petrom na dvorišču velikega duhovnika in uredila svoj ranjen odnos, tako je gotovo vse storil, da sta se v smrtnem trenutku spet srečala z Judom Iškarjotom. Če je desnega razbojnika ob sebi na križu še tisti večer pritegnil v raj, tudi levega ni zapustil vse do zadnjega trenutka smrtnega boja in mu ponujal odrešenje. Božja ljubezen ljubi vedno in vsakega, ne glede na to, kaj človek počne; nikoli ne obsoja, ampak v bolečini ljubezni išče še zadnji ali, če je treba, tudi zasilni izhod iz nje. Kako ne bi vse storil, da bi rešil iz bolečega doživljanja tudi vse, ki trpijo zaradi posledic umetne prekinitve spočetega življenja.
 
Doživljanje okoli hotenega splava
Prepričan sem, da še nerojenega življenja nihče ne prekine z veseljem, ampak vedno iz stiske, nemoči, zmote ali napačne presoje. Vendar posledice so vedno podobne. Zlo ostane zlo in povzroča zlo naprej. Seveda so odzivi posameznikov tudi različni, a tako pomembno dejanje, kot je prekinitev človekovega življenja še pred rojstvom, ne more ostati brez posledic, ki segajo v vse tri plasti človeka. V vsakem primeru pusti takšno ali drugačno rano na telesu, duši in v duhu. Te ranjenosti so lahko zelo usodne za vse nadaljnje življenje, pa naj se pokažejo takoj ali šele čez nekaj let. A Bog ne zapušča tako ranjenega človeka nikoli samega. Želi mu stati ob strani in to na različne načine. Pri tem pa v veliki meri želi uporabiti tudi druge ljudi, še posebej tiste, ki so duhovno prebujeni in lahko s svojim znanjem in čutenjem pomagajo v težkih posledicah. To je zdravstveno osebje, dobri prijatelji, zavedni kristjani in še posebej za pogovore usposobljeni duhovni ljudje, na prav poseben način pa duhovniki.

Posledice navadno najbolj prizadenejo mater samo, a tudi očeta otroka ter vse, ki so na dejaven način sodelovali pri pripravi ali izvedbi splava.
 
Bog ne obsoja, tudi ljudje ne bi smeli
Prvi korak pomoči je že v tem, da ljudi s takšno življenjsko izkušnjo ne obsojamo. V globino pozna človeka le Bog. Če mu omogočimo, da se ob nas počuti varno, mu že lahko veliko pomagamo, da bo to svoje stanje, ki je nastalo po splavu lažje sprejel, ga notranje priznal in ga tudi zmogel umestiti v svoj odnos do nerojenega otroka, do ostalih, ki so bili vpleteni v dogajanje in tudi v odnos do Boga.
 
Zakrament sprave
Eno je gotovo: Bog želi priti v notranjost tega človeka, ne zato, da bi ga obsojal, ampak da bi mu pomagal. Ta pomoč sestoji v celjenju duševnih, čustvenih in drugih ostankov tega dejanja ter v odstranitvi krivde in nekaterih posledic grešnega dejanja. Določene posledice morejo pozdraviti že človeški odnosi, nekatere pa le Bog. In med te slednje spada gotovo krivda, ki si je ne more izbrisati človek sam, niti ljudje drug drugemu. V zakramentu sprave Bog najgloblje poseže v to duhovno rano in jo duhovno ozdravi. Spovedancu pa omogoči novi začetek, na novem temelju, ki ni več »zastrupljen« s strupom zla. In ta ozdravitev v duhu ima lahko tudi zdravilne učinke tako na duši kot telesu prizadetega človeka. Včasih se to prav vidno pozna, ko lahko zaživi z novo svobodo, odnosi se začno drugače odvijati in marsikakšna do takrat nepremagljiva »ovira« postane premagljiva.

Ker je hoteni splav objektivno gledano moralno težko slabo dejanje, je Cerkev določila zanj tudi zdravilno cerkveno kazen izobčenja iz občestva Cerkve (konkretno pomeni, da v tem stanju ne more biti deležen duhovnih darov občestva Cerkve, ne sme prejemati zakramentov …), ki zadene tistega, ki ga izvrši ob zavedanju, da ta kazen obstaja. Odveza od te kazni je pridržana škofu, vsi duhovniki pa imajo v Sloveniji pravico od nje odvezovati le v adventu in postu, v času župnijskih tridnevnic, misijonov, duhovnih vaj in v romarskih središčih. Če se spovedanec v času dejanja tega ni zavedal, ga ta kazen (cenzura) ne zadene in mu torej duhovnik lahko podeli odvezo od tega greha, ga pa je spovednik dolžen o tem poučiti, da bi mu tudi ta vednost pomagala pri morebitni vnovični dilemi za splav. Ta cerkvena kazen nakazuje, za kako veliko in za Cerkev ter družbo pomembno dejanje gre. Z njo želi Cerkev vernikom pomagati že v času odločanja za dejanje, zato je pomembno, da o tej kazni spregovori vernikom pri splošnem poučevanju. Ob veljavni spovedi pa se torej tudi ta cerkvena kazen odstrani in je spovedanec spet združen z občestvom Cerkve. Kot dejanje pokore in zadostitve, zakramentalne in tudi prostovoljne, pa je primerno razviti večjo občutljivost za otroke v stiskah in potrebah ter jim konkretno pomagati ali pa se velikodušno odločati za rojstvo novih otrok, če je to seveda mogoče; kot ljudje z lastno bolečo izkušnjo pa se lahko vključijo tudi v organizirano pomoč tistim, ki so še v procesu odločanja za splav ali pa tistim, ki že trpijo posledice.
 
Molitev izročanja občutkov in doživljanj
Izredno pomemben korak zdravljenja notranjih ran je tudi molitev izročanja svojih čustev, občutkov in težkih doživljanj Bogu. V njej vabimo Svetega Duha, naj vstopi vanje in jih ozdravlja. Znati pritegniti v molitev tudi te občutke je zelo pomembno, saj se ljudje v občutku krivde pogosto bojijo ta doživljanja odpirati Bogu, ker mislijo, da so nevredni, da bi jih Bog v tem stanju obiskal. Vendar je to »slepilni manever« hudega duha, ki želi še naprej ohranjati to rano brez najboljšega in pravzaprav edinega pravega zdravnika. Ljudem v takšnih stiskah lahko veliko pomagamo z molitvijo zanje tudi drugi; še bolj pa, če jih znamo in zmoremo pritegniti v skupno molitev.
 
V molitev vključimo tudi splavljenega otroka
Napačen je ozir, da za splavljene otroke ne smemo moliti. Prav nasprotno je res. Tudi oni spadajo v naše občestvo. Skoraj soglasno prepričanje teologov je, da jim Bog po drugi poti omogoči, da se lahko odločijo zanj, čeprav še niso mogli biti krščeni. A Bog ima za podelitev krstne milosti mnogo skrivnostnih in nam nepoznanih poti. Seveda pa mora tudi on sam pri tem sodelovati, saj se v trenutku smrti njegovo dojemanje in zavedanje gotovo spremeni, dozori. Pri tem je naša molitev lahko tudi njemu v pomoč. Še bolj pa takšna molitev pomaga samim staršem. Primerno je, da se v molitvi povežejo s svojim otrokom, ga sprejmejo, ga morda poimenujejo z imenom in ga v duhu tudi »krstijo«, kar bi lahko imeli tudi za neke vrste »krst želja«. Ne nazadnje je lahko zadnje dejanje sprejetja tega otroka in sprave z njim tudi to, da njegovo ime zapišejo na družinski nagrobni spomenik. Vse to lahko torej storimo v procesu duhovnega zdravljenja posledic, ki jih hotena prekinitev nosečnosti pusti za seboj.

Pavel je čudovito spodbujal Rimljane in z njimi tudi nas: »Njim, ki ljubijo Bog, vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28) Sv. Avguštin pa v razlagi tega odlomka razloži, da »vse« vključuje tudi slabo, tudi zlo, tudi greh - seveda, če se človek v njem odpre ljubečemu Bogu. V tem smislu tudi notranje rane, ki ostajajo po tako usodnih odločitvah in dejanjih, kot je hoteni splav, lahko Bog uporabi, da zgradi še trdnejši in zelo oživljajoč odnos s prizadetimi ljudmi. Tudi zato ni naša naloga obsojati ali strašiti ljudi, ki so se znašli v takšni stiski, ampak jih hrabriti in jim pomagati delati korake nazaj v občestvo z edinim Zdravnikom - ki je za nas in naše odrešenje prelil svojo kri na križu in nato vstal od mrtvih.

msgr. dr. Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof

Video: Oddaja Dobro jutro (kot sogovornika sodelujeta tudi upokojeni g. nadškof dr. Marjan Turnšek in  Valentina Pikelj z Zavoda Božji otroci)

Več na: http://katoliska-cerkev.si/teoloski-vidiki-pisma-papeza-franciska-o-podeljevanju-odveze-za-hoteni-splav
 

Poskrbimo za vse brate in sestre (Vir: Katoliška Cerkev)

V Komisiji Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci se zavedamo, da so številni begunci in migranti, ki v Evropo prihajajo iz Severne Afrike in z Bližnjega Vzhoda velik izziv za vse članice Evropske unije. Vse države in vsi državljani smo pred testom solidarnosti z vsemi, ki so bili zaradi vojn in nasilja pregnani iz svoje domovine in bodo v upanju, da bodo našli boljšo prihodnost, potrkali na naša vrata.

Gostoljubje in sprejemanje tujcev sta že od davnih časov znamenje ljubezni in spoštovanja dostojanstva vsakega človeka. Zato si želimo, da bi bilo v primeru številnejših migracij v našo državo za vse begunce (in njihove družine) tako tiste, ki bodo zaprosili azil kot tiste, ki bodo odšli v druge države, primerno poskrbljeno vključno z versko oskrbo. Ob tem izražamo podporo vsem državnim ustanovam, civilni zaščiti, humanitarnim organizacijam in prostovoljcem, ki se pripravljajo na morebitni sprejem beguncev in migrantov.

V primeru večjega števila beguncev lahko njihova namestitev v naši državi prebudi številna mnenja, odzive in stališča. Menimo, da je potrebno na vsa vprašanja, tudi na vprašanja o naši lastni varnosti, odgovarjati objektivno, odkrito in pošteno. Z besedami papeža Frančiška »Ne smemo se utruditi v naših prizadevanjih za obsežnejši odgovor na evropski in mednarodni ravni« (18. 4. 2015), vlado pozivamo, da prispeva svoj delež k skupnemu in celovitejšemu evropskemu reševanju vzrokov za begunsko tragedijo in solidarnost na področju financiranja humanitarnih akcij. Sprejemanje beguncev nujno kliče k premisleku o tem, kako lahko Evropska unija in NATO pripomoreta k vzpostavitvi miru in ureditvi razmer v tamkajšnjih državah in s tem k zmanjšanju begunskih migracij v Evropo, saj možnosti niso neomejene. Begunska kriza je tudi za našo državo priložnost, da premislimo tragične posledice trgovine z orožjem, premalo premišljenih vojaških posegov zahodnih držav, nepravičnih ekonomskih politik, revščine in korupcije, ki v ozadju poganjajo vojaške spopade in državljanske vojne. Obenem pa je to priložnost, da izrazimo zahtevo po bolj odločnem ukrepanju proti vsem, ki kujejo dobiček na račun beguncev in jih na poti v Evropo pogostokrat izpostavljajo izkoriščanju, življenjski nevarnosti in smrti.

Pri tem pa ne moremo mimo dejstva, da so na Bližnjem vzhodu, v Egiptu in v mnogih drugih državah kristjani posebna tarča verskega fanatizma in nestrpnosti in da gre za poskuse odkritega iztrebljanja krščanske navzočnosti na teh območjih, torej za nedvomen genocid. V Komisiji Pravičnost in mir se zavzemamo za to, da nudimo pomoč vsem beguncem, v prvi vrsti pa tistim, ki so žrtve verske, kulturne in etnične nestrpnosti.

msgr. Stanislav Zore
predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK

Več na: http://katoliska-cerkev.si/poskrbimo-za-vse-brate-in-sestre
 
 
Nagovor nadškofa Zoreta pri sveti maši na srečanju Stična mladih 2015 (Vir: Katoliška Cerkev)

Spoštovani bratje škofje in duhovniki, drage sestre redovnice, dragi mladi prijatelji.

Vesel sem in Bogu se zahvaljujem, da lahko skupaj praznujemo Stično mladih. Da lahko skupaj gledamo v Božje obličje, ki se nam razkriva preko obraza Jezusa Kristusa, ki je Filipu sam rekel: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9).  Po drugi strani pa nam je povedal, da moramo njegovo obličje videti tudi drug v drugem, saj je v govoru o poslednji sodbi jasno povedal: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Zato danes praznujemo zazrti v Očetovo obličje in veseli, ko se oziramo v obličje drug drugega in v njem odkrivamo neizmerno Božjo dobroto in ljubezen do vsakega posameznika.

Obenem se želim zahvaliti tudi vsem tistim, ki so letošnjo Stično mladih pripravili. Veliko mesecev so že skupaj. Bili so odprti za Božje navdihe v iskanju pravega načina, da bi vsem nam približali sporočilo letošnje Stične, po drugi strani pa so tudi trdo delali. Ko sem jih obiskal na njihovih pripravah v Ankaranu, sem jim povedal, da bodo s svojim navdušenjem in ognjem nagovorili vse nas. Res se jim zahvaljujem za velikodušnost in ustvarjalnost.

Na poti proti svetovnemu dnevu mladih, ki bo prihodnje leto v Krakovu na Poljskem, nas papež Frančišek nagovarja z razmišljanji o Jezusovih blagrih. Letos nam predstavlja blagor čistega srca, ki omogoča gledanje Boga: »Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali« (Mt 7,12). Med vsemi blagri je prav ta nekaj posebnega. Drugi blagri obljubljajo različne dobrine: ubogim v duhu  in zaradi pravičnostim preganjanim nebeško kraljestvo, žalostnim potolaženost, krotkim podedovanje dežele, lačnim in žejnim pravičnosti nasičenost, usmiljenim usmiljenje, delavcem za mir božje posinovljenje. Šesti blagor pa obljublja nič manj, kakor gledanje Boga. To pomeni preseženje vseh omejitev in uresničenje vseh hrepenenj. Gledati Boga pomeni doživeti izpolnitev življenja.

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali, ni obljuba. To je zagotovilo za vse tiste, katerih srce bo postalo dovolj čisto, dovolj prosojno, da ne bo oviralo nobenega žarka milosti, da ne bo gluho in nepristopno za nobeno Božjo besedo. Božja beseda in njegova ljubezen bosta skozi to srce potovali kakor skozi jasno jutro, ki v človeka napolni z veseljem.

Da bi naše srce postalo tako prosojno, da bi postalo tako čisto, skušajmo na poseben način prisluhniti današnji Božji besedi. Najprej smo slišali vprašanje, ki ga je Bog postavil Adamu v raju: »Kje si?« (1Mz 3,9). In človek je odgovoril: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril« (1Mz 3,10).

Po eni strani so to najbolj pretresljive besede, ki jih beremo v Svetem pismu. Zbal sem se, ko sem slišal tvoj glas. Človek se boji Božjega glasu. Človek se boji svojega Stvarnika. Človek se boji svojega Boga. Tako zelo se ga boji, da pred njim pobegne, da se pred njim skrije, misleč, da bo s tem, ko se sam skrije pred Bogom, skril tudi svoje dejanje, da bo prikril svoj greh. A kakor pravi psalmist: »Moj greh je vedno pred mano« (Ps 51,5).

Po drugi strani pa so to tudi ene najlepših besed v Svetem pismu. »Kje si? Vem, kaj si storil. Vem, da si se izneveril moji besedi. Vem, da ti je bilo vse, kar sem ti pripravil v svojem stvarjenju, premalo in si stegnil roko tudi po tem, kar sem pridržal zase, da bi tebe obvaroval pred teboj samim. Kar si storil, je storjeno. Tega se ne da spremeniti. Vendar pa to ne spreminja moje ljubezni do tebe. Tvoje dejanje je zameglilo tvoj pogled, tvoje dejanje je zatemnilo tvoje srce. Ni pa zatemnilo mojega srca. Zato te kličem in vabim, da bi te mogel spet pripeljati k sebi, da bi mogel obnoviti tvoje prijateljstvo z menoj.«

Zdi se mi, da je vse to vsebovano v preprostem vprašanju, ki ga je Bog postavil človeku: »Kje si?« Če namreč Bog ne bi ljubil človeka tudi potem, ko je prelomil njegovo voljo, ga ne bi iskal. Samo kdor ljubi, išče. Zato sveti Janez ni tjavdan napisal: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8).

Človek, kje si, Bog danes sprašuje tudi vsakega izmed nas. Kje si, dragi mladenič, draga mladenka, kje si, dragi duhovnik in škof, kje si draga redovnica. Ali z veseljem sprejemam vse, kar mi v življenju podarja Bog, ki ga v velikodušnosti ne more nihče prekositi? Ali pa sem morda tudi jaz posegel in posegam po sadovih, ki so premamili moje oči, ki so prevzeli mojo domišljijo, pa se zaradi tega sedaj skrivam pred Bogom in pred seboj? In če se skrivam, kje sem poiskal svoje skrivališče, ki naj bi me obvarovalo srečanja z mojim dejanjem, z mojo odgovornostjo?

Kje si, sprašuje Bog mene samega, a ne zato, da bi me obsodil, ne zato, da bi mi očital to, kar sem naredil. Kje si, me sprašuje zaradi tega, da bi jaz spoznal, da sem še vedno ljubljen, da sem še vedno njegov.

Če bodo Boga gledali samo ljudje čistega srca, potem je pomembno, da danes in vsak dan svojega življenja Bogu odgovorim na vprašanje: Kje si? Bog me namreč želi soočiti z menoj samim, tudi z mojim grehom in strahom, ki izvira iz greha, da bi mi mogel nakloniti svobodo. Tudi tukaj doživljamo nekaj evangeljsko protislovnega. Mi si tako težko priznamo svoje pomanjkljivosti in grehe. Mislimo, da bomo s priznanjem okrnili svojo podobo in zmanjšali svoj ugled. Bog pa nam ravno v razkrivanju našega greha ostaja neizmerno blizu, ker nas ljubi. Samo tisti, ki te ljubi, je do tebe iskren, iskren tudi v tvojih pomanjkljivostih. Samo tisti, ki te ljubi, ve, da si sposoben biti večji od svojega greha, da si sposoben sprejemati njegovo ljubezen. Zato je vsako spoznanje našega greha istočasno dokaz, da Bog ni obupal nad nami, ampak želi, da skupaj z njim znova krenemo po poti svetosti.

Glede tega, ali želite hoditi po poti svetosti, pa vas ne bom vpraševal. Prepričan sem namreč, da ni nikogar med nami, ki ne bi želel biti dober, ki ne bi želel imeti čistega srca in ne bi želel gledati Boga.

Ko dovolimo Bogu, da nam v odpuščanju očisti srce, se tudi v našem življenju zgodi to, o čemer je govoril sv. Pavel v pismu Efežanom. »Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana milost, da oznanjam poganom neizsledljivo Kristusovo bogastvo« (Ef 3,8). Kakšne besede? Pavel, preganjalec Cerkve, je potem, ko mu je Jezus pred Damaskom očistil srce, postal oznanjevalec Jezusa Kristusa in vsega njegovega bogastva. Dragi prijatelji, pred nami je sveto leto usmiljenja. Bodimo dovolj usmiljeni sami do sebe, da bomo začeli sprejemati Božje usmiljenje, ki želi osvoboditi naše srce. Ko me bo Bog očistil v zakramentu spovedi, ko mu bom dovolil, da me bo vedno znova okrepil pri sveti maši in v prejemu svetega obhajila, me bo kakor Pavla poslal v svet in mi naročil, naj ga oznanjam vsem ljudem. Če se bo danes iz Stične razlila tolika množica oznanjevalcev in če se bo vsako nedeljo iz vsake naše cerkve razlila tolikšna množica oznanjevalcev, potem se je ponovna evangelizacija že razmahnila.

Marija, ki te v Stični častimo kot Žalostno Mater Božjo, prosim te za vse nas, naj nam tvoja priprošnja pomaga, da bomo dovolili tvojemu Sinu, da nam očisti srce. Gospod, v imenu vseh te prosim, očisti nam srce, da bomo gledali Boga.

msgr. Stanislav Zore
ljubljanski nadškof metropolit

Več na: http://katoliska-cerkev.si/nagovor-nadskofa-zoreta-pri-sveti-masi-na-srecanju-sticna-mladih-2015
 

Pomoč Slovenske karitas beguncem na območju Celja, Brežic in Gornje Radgone (Vir: Katoliška Cerkev)

Slovenska karitas se je s prostovoljci na območju Celja, Brežic in Gornje Radgone v sodelovanju z Upravo za zaščito in reševanje aktivno vključila v prvo pomoč beguncem, ki postopno prihajajo v Slovenijo. V sprejemnih centrih smo nudili prvo pomoč s kvote 5.000 paketov, ki smo jih v zadnjem tednu pripravili za ta namen. Pomoč dopolnjujemo tudi s sadjem in higienskimi pripomočki. Karitas od danes zjutraj sodeluje tudi pri nameščanju beguncev v namestitvene centre.

Slovenska karitas se ob tem zahvaljuje podjetju Hofer, ki je zagotovil 8.000 € za pakete prve pomoči. Preostalih 5.000 € je za pakete prispevala tudi Nadškofija Ljubljana. Z donacijo v višini 2.500 € se je odzvalo tudi podjetje Mercator. Zahvala tudi vsem darovalcem, ki so do včeraj za begunce prispevali več kot 20.000 €.

•   Slovenska karitas nadaljuje z zbiranjem finančne pomoči na transakcijskem računu: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana,
SI56 0214 0001 5556 761, Namen: Pomoč beguncem; Sklic: 00 628.

Vabi pa tudi k darovanju preko humanitarnega SMS sporočila KARITAS5 na 1919, s katerim je mogoče prispevati 5 € za hrano in vodo za pomoč beguncem.

•   Vse, ki bi se želeli kot prostovoljci intenzivno in v večjem obsegu vključiti v pomoč beguncem vabimo, da svojo pripravljenost za pomoč pri zbiranju in razdeljevanju hrane, oblačil in druge pomoči sporočite najbližji škofijski Karitas ali se prijavijo preko obrazca na spletni strani www.karitas.si/begunci.

•   Slovenska karitas prosi in vabi podjetja in posameznike k darovanju materialne pomoči v naslednjih centrih:
Humanitarni zbirni center Škofijske karitas Ljubljana na Slovenčevi 19 v Ljubljani v sklopu Mercatorjevih skladišč (Odprt vsak delavnik od 10. do 18. ure ter ob sobotah dopoldne od 9. do 12. ure)
Humanitarno skladišče Nadškofijske karitas Maribor, Ljubljanska 23, 2000 Maribor,
Humanitarno skladišče Škofijske Karitas Celje, Vrbje 82, 3310 Žalec.
Skladišči v Mariboru in Žalcu sta odprti vsak delovnik med 7.00 in 15.00 uro. Izven delovnega časa bosta oba zbirna centra imela možnost oddaje pomoči v namenskih zabojnikih.
 
Zbiramo:
- plastenke pitne vode 0,5 l
- ribje konzerve
- zapakirano suho sadje, oreščki, sadne in žitne ploščice
- higienski pripomočki: milo, šampon, zobna pasta, zobna ščetka, damski vložki, otroške plenice, higienski robčki
- novo spodnje perilo in nogavice
- odeje, spalne vreče,
- trenerke, topla športna oblačila
- športno obutev (zelo ohranjeno ali novo)

Pri pomoči beguncem lahko sodelujemo tudi s strpnostjo in razumevanjem do beguncev, med katerimi je tudi veliko otrok, žensk, starejših, družin in celo nosečnic, ki že tedne potujejo v zelo slabih razmerah predvsem iz Sirije in drugih območij, ki so v vojni. Vabimo pa tudi k podpori in razumevanju do vladnih in nevladnih organizacij, ki se vsak po svojih močeh v skupni mreži trudimo, da bi bila pomoč kar se da učinkovita in pravočasna ter da bi bili begunci v Sloveniji dostojno sprejeti.

Imre Jerebic, generalni tajnik Slovenske karitas

Več na: http://katoliska-cerkev.si/pomoc-slovenske-karitas-beguncem-na-obmocju-celja-brezic-in-gornje-radgone-2015