Frančišek
dal mladoporočencem obojestransko nalogo: 'Rad
te imam. S tem ti pomagam postati bolj ženska.'
'Rada te imam. S tem ti pomagam postati bolj
moški.' (Vir: sl.radiovaticana.va)
»Jezusova
ljubezen, ki je blagoslovila in posvetila zvezo
mladoporočencev, je sposobna ohranjati njuno
ljubezen in jo obnavljati, ko se izgubi, se začne
trgati, se izčrpa. Kristusova ljubezen lahko
povrne zakoncema veselje skupne hoje. Saj zakon je
to, je skupna pot moškega in ženske, na kateri ima
moški nalogo, da pomaga ženi postati bolj ženska,
in ženska ima nalogo, da pomaga možu postati bolj
moški. To je vajina medsebojna naloga. 'Rad te
imam. S tem ti pomagam postati bolj ženska.' 'Rada
te imam. S tem ti pomagam postati bolj moški.'. To
je vzajemnost razlik.« S temi besedami je
papež Frančišek med homilijo pri sveti maši, med
katero je bil tudi obred zakramenta svetega
zakona, nagovoril vernike v baziliki sv. Petra in
med njimi predvsem dvajset parov. Ti so si med
obredom po homiliji obljubili medsebojno zvestobo
in ljubezen.
Papež Frančišek je med
homilijo izhajal iz beril praznika Povišanja sv.
Križa. »Prvo berilo pripoveduje o poti ljudstva v
puščavi. Pomislimo na tiste ljudi, ki so hodili
pod Mojzesovim vodstvom. Predvsem so bile družine:
očetje, matere, otroci, stari starši; moški in
ženske vseh starosti, veliko otrok in pa onemogli
ostareli ljudje… Ob tem ljudstvu pomislimo na
Cerkev, ki hodi v puščavi današnjega sveta, torej
na Božje ljudstvo, ki je v veliki večini
sestavljeno iz družin.
Ob tem pomislimo na
družine, na naše družine, ki hodijo vsak dan skozi
zgodovino po poteh življenja. Vsaka družina ima
neprecenljivo moč in pomen za človeštvo, saj si v
njej pomagajo, se medsebojno spremljajo pri
vzgoji, v njej ko odraščajo, rastejo medsebojni
odnosi, si delijo veselje pa tudi težave… Družine
so prvi kraj, v katerem se oblikujemo kot osebe in
so istočasno 'opeke' za izgradnjo
družbe.
Vrnimo se k biblični pripovedi. Na
neki točki se je 'ljudstvo naveličalo
potovanja' (4Mz 21,4). Bili so utrujeni, ni
bilo vode in jedli so samo 'mano',
čudežno hrano, ki jim jo je dal Bog. Vendar pa se
jim je v tem trenutku krize ta hrana zdela
premalo. Tedaj so se začeli pritoževati ter
ugovarjati Bogu in Mojzesu: 'Zakaj sta nas
prepričala, da smo odrinili?' (prim. 4 Mz
21,5). Pojavi se skušnjava, da bi se vrnili nazaj
in opustili pot.
Ob tem pomislimo na
poročene pare, ki se 'naveličajo poti',
poti zakonskega in družinskega življenja. Napor
poti postane notranja utrujenost. Izgubijo okus
zakona, ne zajemajo več vodo iz studenca
zakramenta. Vsakodnevno življenje tako postane
težko, včasih celo 'priskutno'.
V
tem trenutku zbeganosti, kakor pravi Biblija, so
prišle strupene kače, ki so pikale ljudstvo in
veliko jih je umrlo. To je pri ljudstvu povzročilo
kesanje in so Mojzesa prosili odpuščanja ter
moledovali, naj moli h Gospodu, da prežene kače.
Mojzes je prosil Gospoda in ta mu je dal zdravilo
in sicer bronasto kačo, obešeno na drog. Kdor koli
jo je pogledal, je bil ozdravljen kačjega
smrtonosnega strupa.
Kaj pomeni ta simbol?
Bog ni odstranil kač, je pa ponudil protistrup. Po
bronasti kači, ki jo je napravil Mojzes, Bog
posreduje svojo moč ozdravljanja, moč
ozdravljanja, svoje usmiljenje, ki je močnejše od
skušnjavčevega strupa.
Jezus se je, kakor
smo slišali v evangeliju, poistovetil s tem
simbolom. Oče je namreč iz ljubezni dal Njega,
Edinorojenega Sina, ljudem, da bi imeli življenje
(prim. Jn 3,13-17). Ta neizmerna Očetova ljubezen
je spodbudila Sina, da je postal človek, postal
služabnik, umrl za nas, umrl na križu. Zaradi tega
ga je Oče obudil in mu dal gospostvo nad vsem
stvarstvom. To izraža himna v pismu sv. Pavla
Filipljanom (2,6-11). Kdor se zanese na Jezusa
križanega, prejme Božje usmiljenje, ki ga ozdravi
smrtnega strupa greha.
Zdravilo, ki ga Bog
ponuja ljudstvu, velja tudi in še posebej za
poročene, ki so 'se naveličali poti' in
jih pikajo skušnjave malodušja, nezvestobe,
nazadovanja, opustitve… Tudi njim Bog Oče podarja
svojega Sina Jezusa in sicer ne zato, da bi jih
obsodil, temveč da bi jih rešil. Če se zanesejo
Nanj, jih ozdravi z usmiljeno ljubeznijo, ki
izvira iz Njegovega križa, z močjo milosti, ki
prenavlja in jih postavi nazaj na pot zakonskega
in družinskega življenja.«
Sveti oče je
zaključek homilije namenil predvsem mladim parom:
»Gladke poti, brez sporov, ni! To ne bi bilo
človeško. Naporna pot je, včasih težka, včasih
konfliktna, toda to je življenje! Med to
teologijo, ki nam jo daje Božja Beseda o ljudstvu
na poti in tudi o družinah na poti, o zakoncih na
poti, majhen nasvet. Normalno je, da se zakonca
prepirata. Normalno je. To je vedno. Vendar vam
dajem nasvet: nikoli ne zaključita dneva, da se ne
bi pobotala. Nikoli. Dovolj je majhna gesta. S tem
bosta šla naprej. Poroka je simbol življenja,
resničnega življenja, ni neki 'fiction' (roman)!
Je zakrament Kristusa in Cerkve, ljubezni, ki
najde svojo potrditev in zagotovitev v križu. Vsem
vam zaželim lepo pot, rodovitno pot, da bo
ljubezen zorela. Zaželim vam srečo. Križi bodo,
bodo! Toda Gospod je vedno tam, da vam bo pomagal
iti naprej. Naj vas Gospod
blagoslovi!«
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2014/09/14/fran%C4%8Di%C5%A1ek_dal_mladoporo%C4%8Dencem_obojestransko_nalogo:_rad_te_imam._s/slv-825199
Robert Šifrer,
Resnica vas bo
osvobodila! (Vir: casnik.si)
Intervju z
duhovnikom Andrejem Nagličem, klasičnim
liberalcem Andrej Naglič je diplomiral
in magistriral na Pravni fakulteti Univerze v
Ljubljani. Prakso je opravljal v pravni pisarni ZN
v New Yorku in v sektorju za mednarodno pravo na
ministrstvu za zunanje zadeve. Vodil je pravno in
kadrovsko službo podjetja Lip Bled in bil član
upravnih odborov dveh hčerinskih družb
Zavarovalnice Triglav v Beogradu. Pred vstopom v
semenišče je deloval kot prokurist Katoliškega inštituta in
direktor Inštituta Karantanija. Z
Ministrstvom za pravosodje je leta 2008 sodeloval
pri mednarodni konferenci o verski svobodo. Zdaj
na Teološki fakulteti v Ljubljani pripravlja
doktorat s področja verske dejavnosti kot
kolektivnega vidika človekovih pravic. Danes je
kaplan v Šentvidu nad Ljubljano in pravni
svetovalec Slovenske škofovske konference. Zase
pravi, da je edina klasifikacija, ki ji zares
pripada: duhovnik Katoliške Cerkve.
Za
vas sem prvič slišal, ko sem bral knjigo Zagovor
svobodnega trga katoliškega duhovnika Roberta
Sirica, kjer avtor skuša nanizati razumske in
moralne razloge, ki podpirajo svobodni trg. V tej
knjigi ste napisali dolg predgovor, kjer ste
iskali stičišča med svobodnim trgom in katoliško
vero (predvsem z družbenim naukom RKC). Kakšna je
bila vaša pot, da ste v socialistični družbi in
tudi socialistični slovenski Cerkvi prišli do
podobnih stališč kot Sirico? Podobno kot
Sirico, bil sem iskalec. Vedno me je zanimalo zelo
veliko stvari, zlasti na področju filozofije in
politike. Verjel sem, da človek lahko naredi
velike stvari. Da lahko sebi in svojim bližnjim
naredi lepo življenje, uredi družbo po svoji meri.
Politika in pravo sta se mi zdeli najbolj
učinkoviti sredstvi za ustvarjanje »raja na
zemlji«. Vendar so me gnostični, politični,
civilnodružbeni in karierni podvigi pustili
notranje praznega. Hvala Bogu sem bil vzgojen v
tradicionalnem ljudskem katolištvu, slovenskem
krščanstvu bi kar rekel. To je bil kavelj, to so
bile korenine, na katerih sem obstal oziroma
ohranil veselje, upanje, moč in pogum za
življenje, ko je nastopilo razočaranje nad mojimi
osebnimi in širšimi družbenimi človeškimi
projekti, ki sem jih imel priliko doživeti ali
videti okrog sebe. Mednje štejem tudi utopični
socializem slovenskega okolja. Premišljevanje naše
krščanske preteklosti, občudovanje evropske
kulture in želja po pluralni in moderni
prihodnosti so mi nekako odprle pogled, da sta
dostojanstvo in svoboda človeka najbolje zaščiteni
in negovani v družbi, ki je prepojena s klasičnimi
liberalnimi vrednotami, na krščanskem temelju. To
pa je pogled Sirica in njegovega inštituta Acton. Človekovi
naravi in osebi najbolj pristoji svoboda, če je
povezana z Resnico, t.j. z Jezusovim naukom,
zgledom in delovanjem. Če pogledava »duhovnik,
ki podpira politični nazor klasičnega liberalizma«
potem veva, da bo večina bralcev najprej pomislila
na klerikalizem: duhovniki se vtikajo v politiko
in hočejo voditi politiko. Mar ni tak pogled zelo
omejen, saj se klasični liberalec zavzema za več
podjetništva, za to, da se družbo izvleče iz vseh
oblik revščine, za več ustvarjalnosti, več
osebnega dostojanstva delavca – ki mu ravno
koristno delo na potrebnem delovnem mestu omogoča
dostojanstvo in pot iz revščine, učinkovito
zdravstvo, učinkovito šolstvo, boj proti mafijskim
in interesnim skupinam, ki skušajo kapitalizem in
državo zlorabiti za svoj egoistični interes na
račun cele družbe ter nenazadnje tudi učinkovita
in pravična socialna pomoč? V vrednotah
klasičnega liberalizma vidim predvsem možnost
človekovega izražanja, človekovega soustvarjanja,
preoblikovanja sveta. Da je čim manj omejevanja.
Človek je sposoben narediti veliko dobrega, tako
na materialnem področju, na intelektualnem
področju, na področju duhovnosti. V družbi bi
moral tak ustvarjalni človek dobivati spodbude, ne
pa da ga družba omejuje pri izražanju in
ustvarjalnosti. Liberalni pogled na svet to
udejstvovanje človeka omogoča in podpira, ga ne
omejuje, zato moje simpatije do klasičnega
liberalizma.
Klasični liberalizem izhaja iz
krščanstva. V 18. stoletju, ko se klasični
liberalizem začne pojavljati, se je razumevanje
svobode usedlo na humus krščanskih vrednot, na
humus krščanskega pogleda na svet, ki pa je
pogled, ki izhaja iz kardinalnih vrednot, t.j.
razumnosti, zmernosti, pravičnosti in srčnosti. To
so vrednote, ki človeka držijo v takem okviru, da
je konstruktiven do sveta, do bližnjih, do sebe.
Se pravi, da svobode ne zlorablja, ampak svobodo
na pravi način, odgovorno uporablja, da gradi,
ustvarja. Zato je klasični liberalizem prinesel
veliko dobrega družbi, predvsem na ekonomskem
področju.
Liberalizem, ki je danes
prevladujoč na evropski celini, ne priznava
nobenega vrednostnega humusa, nobene tradicije.
Vse odkriva na novo, ne določa nobene samoomejitve
človeku, ampak si predstavlja, da je pravilno in
dobro vse, kar je mogoče. To pa nikoli ni bil
pogled klasičnih liberalnih teorij liberalizma, ki
so vedno trdile, da obstajajo moralne vrednote, ki
postavljajo meje tistemu, kar človek zmore
narediti. Dostikrat gre ta moderen liberalizem v
relativiziranje, razvrednotenje, ali pa je tako
divji, da gre v samodestrukcijo.
Kaj pa
glede zmerjanja s klerikalizmom? O
klerikalizmu bi lahko govorili samo takrat, kadar
bi duhovniki kot uslužbenci cerkve opravljali
naloge države, delo državnih uradnikov, politikov,
ministrov. Ne moremo pa govoriti o klerikalizmu
takrat, ko ima duhovnik kot vsak državljan neko
mnenje o skupnih stvareh in se izjasnuje o skupnih
stvareh, ko ima neko politično stališče. Do tega
ima vsak državljan svojo pravico. Ne sme pa
duhovnik upravljati z oblastjo države, kar je
naloga državnih uradnikov. Takim dejanjem lahko
očitamo klerikalizem. Po drugi strani državni
uradniki ne smejo upravljati s stvarmi, ki sodijo
v področje duhovnikov in cerkve. Slednjemu pravimo
vmešavanje države v pristojnosti cerkve, kar je
proti načelu verske nevtralnosti
države.
Ali je pisanje pisma Bratuškove
papežu, ko se je pritoževala nad političnimi
stališči škofovske konference tik pred volitvami,
vmešavanje države v Cerkev? Mislim, da
lahko piše kar hoče, zakaj ne!? Tudi ona lahko
izrazi svoje mnenje. Važno je, da država kot
institucija, ki ima monopol nad prisilo, ki
izvršuje neke suverene pristojnosti, s temi
pristojnostmi ne posega v verske pristojnosti.
Recimo, da bi država prepovedala delovanje neke
verske skupnosti iz razlogov, ki niso v korist
celotne skupnosti, se pravi iz razlogov javne
varnosti ali javnega zdravja, potem bi država s
svojo močjo prisile posegla na področje cerkve in
bi bilo to popolnoma nesprejemljivo.
Včasih
je bil župnik »gospod« in gospodar župnije,
gospodaril je z vsem, z lastnino župnije in
oskrboval župnijo duševno in duhovno. Danes pa
posebej v Sloveniji prevladuje mnenje, da bi
morala biti cerkev kot inštitucija brez
premoženja, duhovniki pa revni kot sv. Frančišek z
neko ezoterično duhovnostjo? Mar ni ekonomska
svoboda vsakega človeka temeljna
pravica?
Odgovor z vidika krščanske
antropologije je lahko direkten. Povezava med
telesom in dušo je neločljiva. Človek je
oduševljeno ali poduhovljeno telo oziroma
materializirana duša. Človek je preplet telesa in
duše. Človek za svojo eksistenco potrebuje
možnost, da z materialom, lastnino neposredno
razpolaga. V tem je tudi njegova bogopodobnost. Da
skupaj z Bogom spreminjamo, preoblikujemo,
izboljšujemo in soustvarjamo ta svet. Naša naloga
je, da duhovno oplemenitimo to materijo, da jo
preoblikujemo v skladu s tem, kar Bog pričakuje od
nas, kar tudi mi mislimo, da je prav, da lahko
izboljšamo svet in naše življenje. Lastninska
pravica je nek osnovni instrument, ki človeku
omogoča v skupnosti na urejen, nekonflikten način,
po naprej določenih pravilih osmišljati in
preoblikovati ta svet. To je osnova za krščansko
življenje. Človek materialnost potrebuje, če hoče
v polnosti živeti na Zemlji. Tako kot človek lahko
tudi Cerkev z materialnim ustvarja veliko dobrega
za družbo. Zato tudi ne moremo govoriti, da je vse
materialno slabo ali da se mora Cerkev vsemu
materialnemu odreči, če hoče res v polnosti,
duhovno pristno in globoko zaživeti. Manihejstvo
in sodobne gnoze ter spiritualizmi skušajo
zaničevati vse telesno in materialno ter
povišujejo samo duhovnost.
Ali človek
sploh lahko je versko svoboden, če pa je ekonomsko
zatiran? Mislim, da ne more biti. Vsaj v
krščanskem verovanju ne, ki neločljivo povezuje
telesno oz. materialno sfero z duhovno sfero.
Materialno sfero ureja lastninska pravica. Če tega
ni, ne moremo govoriti o celostni svobodi in
celostni religiji človeka. Mi nismo
spirirtualisti, za nas stvarnost ni samo duhovna.
Ampak duhovna in materialna. Kristjan želi
prinašati duhovno na materialno sfero, posvečevati
materialno.
Kako vidite vpletanje
mariborske cerkve v T-2 in velik poslovni
propad? Kot sem že sem pa tja imel priliko
izraziti svoje mnenje, se mi zdi popolnoma
normalno in sprejemljivo, da se Cerkev preko
svojih gospodarskih družb ukvarja tudi z
gospodarsko dejavnostjo. Cerkev je skozi vso
zgodovino, če pogledamo samo srednjeveške
samostane, upravljala obsežna zemljišča in
gozdove. Ti samostani so bili središča
gospodarskega, tehnološkega, organizacijskega,
managerskega napredka, znanosti, stroke. Ne vidim
razloga, zakaj se Cerkev ne bi tudi danes s tem
ukvarjala. Lahko bi veliko dobrega storila,
ponudila veliko novih, kvalitetnih delovnih
mest.
Seveda tudi za Cerkev veljajo
popolnoma enaka pravila za delovanje na trgu,
pravila o spoštovanju pravic delavcev, o tem da ni
na prvem mestu dobiček. Dobiček ne sme biti izraz
pohlepa, ampak kvečjemu izraz razumnega
gospodarjenja s sredstvi, ki jih ima lastnik na
razpolago.
Cerkev se mora v tem svetu
preživljati, vsak človek se mora preživljati. Ta
svet ni ustvarjen samo zaradi našega preživljanja.
Ta svet hrepeni in čaka po tem, da ga osmislimo.
Vse to premoženje, materijo, lastnino, kapital
osmišljamo z verskimi vrednotami, z duhovnim
odnosom do stvari.
Pri projektu T-2 se
očitno kaže, da je bilo poslovanje Cerkve premalo
konzervativno. Če bi bilo poslovanje bolj
previdno, do tega poslovnega propada ne bi prišlo.
Na svobodnem trgu dnevno propada veliko podjetij,
kot se številne podjetja dnevno tudi rojevajo. To
je normalno, to je običajen cikel za gospodarsko
dejavnost. Za propad podjetja je potrebno prevzeti
odgovornost in tudi Cerkev prevzema za to
odgovornost. Obstajajo pravni mehanizmi, kako se
sanirajo situacije neuspelih gospodarskih
projektov.
Kako je Cerkev v zgodovini
spodbujala razvoj svobodnega podjetništva
(univerza v Salamanci v 12. stl., samostani so
širili znanje in nove tehnologije, razvoj šol,
postavljanje univerz), boljšega nagrajevanja dela,
prostovoljne solidarnosti, majhnih davkov – kdaj
pa je Cerkev kapitalizmu nasprotovala ( zadnjih
200 let socializma se mu tudi Cerkev prilagaja,
npr. z encikliko Rerum Novarum)? Cerkev je
bila vse do pojava absolutistične države na strani
posameznikove svobode. Krščanstvo je prineslo na
področje razumevanja stvarstva velik napredek, ker
je ločilo človeka, Boga in svet. Svet kot tak ni
več božanstvo, kot je bil v poganstvu. V
krščanstvu je svet na razpolago človeku kot neko
avtonomno področje, ki ga more človek v skladu z
Božjo voljo obdelovati. To je velik izziv in
veliko poslanstvo človeka. Človek je od Boga
poklican, določen, da ta svet preoblikuje.
Krščanstvo je vedno samozavestno raziskovalo, na
kakšen način lahko človek najbolj odgovorno in
samozavestno upravlja, gospoduje z materijo, s
svetom. Zato ni presenetljivo, da so se v zgodnjem
srednjem veku razmahnili samostani, ki so poleg
duhovnosti, kontemplacije, gojili tudi znanost
oziroma stroko, kako v skladu s samozavestnim
krščanskim pogledom na svet odgovorno upravljati z
materijo. Zato so bili samostani najbolj napredni
na področju kmetovanja, upravljanja,
gospodarjenja, organizacije delovnega procesa.
Nato so nastajale šole, univerze. Krščanstvo je
vedno samozavestno verjelo v človekovo odkrivanje
resnice, da je človekova naloga, da odkriva
resnico. Ker s tem, ko odkriva resnico, izboljšuje
svoje življenje, sodeluje z Bogom pri
soustvarjanju in spreminjanju sveta. Temu lahko
rečemo poduhovljenje sveta.
Torej je
katolištvo postavilo kapitalizem in ne
protestantstvo? Zakaj pa je bil protestantski svet
(Anglija, Skandinavija) s kapitalizmom daleč bolj
uspešen kot katoliški svet (Španija, Italija,
Avstro-Ogrska)? Težava je nastala na
začetku 16. stl., v času absolutistične države, ko
se Cerkev kot organizirana družba, z ustaljenim
lastnim pravnim sistemom, s kanonskim pravom, z
vso hierarhijo, z vsem svojim premoženjem, vključi
v proces utrjevanja oblasti absolutističnega
monarha. Takrat je prišlo do zatiranja svobode
posameznika, ker je prišlo do prepletanja oziroma
konflikta med uniformiranim političnim delovanjem
države in potrebo posameznika, da se še naprej
unikatno izraža pri preoblikovanju, soustvarjanju
sveta.
Tiste države, ki so ohranile
katolištvo v času absolutistične države, začnejo
močno zaostajati za protestantskimi. Ker so
enostavno dušile in zatirale osebno svobodo in
iniciativo posameznika. Protestantske dežele niso
imele te monolitne cerkvene organizacije. Ampak že
sama narava protestantskih cerkva je pluralna,
decentralizirana, ni prišlo do takšne
koncentracije preko politike, da bi bila osebna
iniciativa tako zadušena. Zato v 16. st. začnejo
protestantska dežele predvsem na gospodarskem
področju, kjer človek lahko izraža svojo
ustvarjalnost in podjetnost, močno prehitevati
katoliške dežele, ki so bile zadušene z
absolutistično državo. Od takrat izvira predsodek,
mit, da je protestantska etika tista, ki
zagotavlja večjo gospodarsko blagostanje. Mislim,
da to ni res. Ampak se je enostavno izkazalo, da
za tisti čas moderna ideja absolutistične države
na dolgi rok ne prinaša veliko dobrega za
blagostanje človeka. Absolutistična države preveč
omejuje kreativnost človeka, kreativnost pa je
edino, kar lahko izboljša naše
blagostanje.
Izvorna težava je torej v
prepletu cerkve s politiko. Znanje cerkvene
organizacije je prišlo v roke absolutističnega
monarha, ki je izkoristil cerkev za utrjevanje
svoje oblasti, na račun posameznikove svobode. V
protestantskih deželah pa je posameznik ohranil
svobodo za podjetniško in celostno osebno
izražanje ter ustvarjalnost.
Veliko
kristjanov ima velik odpor do liberalizma, sploh
zaradi večinoma sprevrženih oblik v slovenskem
prostoru. Drugo pa je, da ima tudi liberalizem kot
socializmi (fašizem, komunizem) gnostične korenine
kot piše Eric Voegelin v Novi politični znanosti,
torej, da hoče zamenjati krščansko religijo z neko
novo, napredno, gnostično religijo. Kako si to
razlagate? Kristjani imamo včasih nek
zadržek do svobode, ker na svobodo gledamo kot na
alibi, da lahko delamo vse, kar hočemo. Če pa je
svoboda sredstvo, da se dokoplješ do nekega
sistema vrednot, ki jih ponotranjiš, je to zelo
humana svoboda, prijazna do sveta. Svobodo je
potrebno ponotranjiti. Svobode ne smemo ločiti od
moralnega humusa. Svoboda kot prostost od prisile
ni dovolj. Svoboda mora biti razumljena kot izbira
nekega pogleda na svet, kot možnost izbire nekih
vrednot. Klasična svoboda in krščanska svoboda
nista sprevrženi svobodi.
Tudi sam sem v
teku življenja odkril, da je to zame najbolj
primeren, najbolj osrečujoč pogled na svet,
najbolj osrečujoč način življenja
svobode.
Točno to pravi sv. Pavel, ko
govori o svobodi in sicer » Če ljubite, lahko
delate, kar hočete!« Če ljubite Boga,
lahko delate, kar hočete. Tudi Jezus pravi, da nas
bo resnica osvobodila. Prava svoboda ni, da lahko
delaš kar hočeš, da se samo osvobodiš zunanjih in
notranjih prisil. Temveč je prava svoboda, da se
tako osvobojen lahko odločiš za neke vrednote, za
nek način življenje ter za to prevzameš
odgovornost.
Čudna mi je ta dvojnost:
skorajda ne najdemo človeka, ki ne bi podpiral
»osebne svobode«, hkrati pa večina le teh daje na
prvo mesto kolektiv in ne osebo ter hkrati mirno
dopušča grobe kršitve ekonomske svobode (novi
davki, preveliki davki, paternalizem države,
vpletanje državne birokracije v šolstvo,
zdravstvo, penzije, vzgojo). Od kje izvira ta
dvoličnost?
Človek po svoji naravi teži k
osebni svobodi. Hkrati pa teži k varnosti, ugodju,
lagodnosti. Boji se nepredvidljivosti. Ve in
sluti, da ga v življenju čaka ogromno negotovosti
in veliko preizkušenj in ve in čuti, da v
kolektivu lahko najde neko zavarovanje, neko
varnost. Zato je kolektiv, socialna država in skrb
skupnosti za posameznika močno prisotna v
obdobjih, ko je prisoten intenziven strah in
pretirana negotovost. Strah pred izpostavljenostjo
posledično vodi v željo po varnosti in zato
zatekanje v kolektiv.
Ali je velika
razlika med socialno državo in socialistično
državo? Seveda je velika razlika.
Socialistična država je tista, ki pravne institute
kot je lastninska pravica, ki je izrazito
individualen princip razpolaganja z materijo,
nasilno skuša »kolektivizirati« in jih s tem dati
v roke neki ozki eliti uradnikov. Vedno mora biti
neka elita, ki skrbi za skupne zadeve, ker v
praksi ne more biti drugače.
Socialna
država pa posamezniku še vedno dopušča vso
podjetniško iniciativo, možnost razpolaganja z
materijo, z lastnino, s kapitalom, z lastninsko
pravico. Hkrati pa socialna država spodbuja
solidarnost, spodbuja delitev v družbi s pomočjo
pobiranja davkov, daje transfere, razporeja, deli
dobrine tistim, ki so nemočni. Izhaja iz
individualnega principa, medtem ko socialistična
država že v osnovi izhaja iz kolektivističnega
principa. Tako ima posameznik v socialni državi še
vedno veliko maneverskega prostora za ustvarjanje,
česar ima posameznik v socialistični državi veliko
manj, ker se mora podrejati kolektivu. V obeh
primerih pa država skrbi in namenja, razdeljuje
dobrine tistim, ki so pomoči potrebni.
A
kam pelje socialna država, kjer se davki na delo
in ustvarjanje bližajo 80%, ko socialna država na
prikrit način kot počasi kuhana žaba postaja
socialistična država? Je Evropa danes še socialna
ali je že bolj socialistična?
Takrat, ko je
iniciativa posameznika zadušena zaradi številnih
dajatev in davkov in gospodarstva dejavnost
začenja upadati, pešati, ko podjetniki ugotovijo,
da svojih idej ne morejo več realizirati, takrat
lahko rečemo, da smo že nevarno na področju
kolektivistične socialistične države. Trend v
Sloveniji in v Evropi gre žal v to
smer. Več na: http://www.casnik.si/index.php/2014/09/11/resnica-vas-bo-osvobodila/ Pomoč ob
poplavah v Sloveniji (Vir: katoliska-cerkev.si)
Močno
deževje je med 13. in 14. septembrom povzročilo
poplave, plazove in veliko škodo na
številnih območjih po Sloveniji. Številnim
gospodinjstvom je zalilo kletne prostore, mnogi pa
imajo uničene tudi prostore za bivanje. Nekatera
naselja so še vedno odrezana od sveta. Še posebej
so v večji meri prizadeti kraji in vasi na
področju Dolenjske v občinah Kostanjevica,
Škocjan, Mirenska dolina in Šentjernej ter v Beli
Krajini območje Črnomlja in Metlike. Poplave so
resneje prizadele tudi nekatere vasi v Prekmurju.
Po vhodnem delu Slovenije pa so tudi številna
manjša območja in gospodinjstva, ki so bila
prizadeta s plazovi in poplavami.
Sodelavci
Karitas so na terenu in skupaj z gasilci in
civilno zaščito ugotavljajo potrebe prizadetih
prebivalcev. Karitas bo nemudoma pomagala s hrano,
kjer bo to potrebno. Slovenska karitas je za
najhuje poplavljena območja že namenila finančna
sredstva za prvo pomoč v višini 40.000
EUR.
Še večja pomoč pa bo
potrebna v naslednjih dnevih in tednih, zato
Slovenska Karitas začenja z dobrodelno akcijo za
pomoč prizadetim v poplavah. Vabimo vse ljudi
odprtega srca, da skupaj pomagamo najbolj
prizadetim. Donacije lahko darovalci posredujejo
na:
SLOVENSKA KARITAS
Kristanova ulica
1
1000 Ljubljana
TRR : SI56 0214 0001 5556
761, Namen: POPLAVE SLOVENIJA, Sklic: SI00
201, Koda namena: CHAR, BIC banke:
LJBASI2X. Za poplavljene v Sloveniji lahko
prispevate 5 EUR tudi z SMS sporočilom KARITAS5 na
1919. Iskrena zahvala vsem, ki bodo prispevali
za prizadete v poplavah. Imre
Jerebic, generalni tajnik Slovenske
Karitas
Več na: http://katoliska-cerkev.si/pomoc-ob-poplavah-v-sloveniji-2014
Mojca M.
Štefanič, Taizejska skupnost odprla sedež v Kijevu
(Vir: druzina.si)
Ekumenska
skupnost iz Taizeja bo odslej v manjšem številu
zastopana tudi v ukrajinski prestolnici Kijev.
Zaenkrat začasne prostore so člani skupnosti
uredili v stanovanju v bližini mestnega središča
na zahodnem bregu reke Dnjeper, kot so ob koncu
tedna sporočili preko družbenega omrežja Twitter.
Fotografija prikazuje skupino ljudi med molitvijo,
zbrani pa so v prostoru, značilno opremljenem za
taizejsko skupnost, z ikonami, svečami in
klečalniki za molitev. Manjše taizejske
skupnosrti, v katerih običajno živijo po dva ali
trije bratje, so urejene na vseh celinah, pogosto
v bližini žarišč družbene stiske.
Že dolgo
vrsto let se mladi iz Ukrajine, tako kot iz skoraj
vseh držav Srednje in Vzhodne Evrope, zbirajo v
vasici Taize v francoski pokrajini Burgundiji.
kjer se udeležujejo molitvenih srečanj. Bratje
srečanja prirejajo tudi na silvestrovo, ko se po
različnih evropskih velemestih zbere več deset
tisoč mladih. Oktobra 2009 so na pobudo mladih
Ukrajincev v tamkajšnji prestolnici priredili »Dan
zaupanja na zemlji«, ki se ga je udeležilo na
stotine mladih. Ob tej priložnosti so se mladi in
predstavnikiiz Taizeja srečali z voditelji
ukrajinske pravoslavne Cerkve.
Taizejsko
skupnost je leta 1944 ustanovil Švicar Roger
Schutz (1915-2005), ki je po vsem svetu zaslovel
kot brat Roger in postal simbolna figura
ekumenskega gibanja po drugi svetovni vojni.
Skupnosti pripada okoli 100 mož iz več kot 25
držav, pripadnikov tako katoliške kot tudi
evangeličanske Cerkve.
Vir:
Kathpress
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/taizejska-skupnost-odprla-sedez-v-kijevu
Mojca M.
Štefanič, Predstavljena
molitev in logo Svetovnega srečanja družin (Vir:
druzina.si) V
Združenih državah Amerike so v teh dneh
predstavili uradno molitev in logo Svetovnega
srečanja družin, ki ga prihodnje leto pripravljajo
v Filadelfiji. S tem naj bi romarjem pripomogli k
duhovni pripravi na bližajoče se
srečanje.
»Molitev in logotip bosta
navdihnila vsakogar, ki sodeluje v pripravi na
srečanje družin v letu 2015«, je pojasnil
filadelfijski nadškof Charles Chaput, ko je med
nedeljskim bogoslužjem predstavil oba simbola
prireditve. »S tem, ko sta osredotočena na
obogatitev in okrepitev duhovnega življenja
družin, tako katoliških kot nekatoliških, iskreno
upam, da bosta molitev in logotip nam vsem
pripomogla k izpraševanju vesti in srca in da
bosta na pomenljiv način poglobila naš odnos z
Bogom ter v družinah.«
Molitev je na voljo
v osemnajstih jezikih, med drugim tudi v
znakovnem, namenjena pa je spodbujanju družine in
priprošnji za uspeh srečanja, katerega tema je
»Ljubezen je naše poslanstvo: družina živi.«
Prične se s priznanjem, da so vsi ljudje Božji
otroci in prosi za Gospodovo ljubezen, ki naj
pomaga družinam po vsem svetu, nato pa za
priprošnjo Svete družine pri vodenju družin, da bi
znale poiskati resnico in da bi živele v resnični
Božji ljubezni.
Po besedah filadelfijske
nadškofije je molitev »namenjena kot prinašalec
upanja in vere našim družinam. Spodbuja
vsakodnevne prošnje za uspeh dogodka in osebne
priprošnje in temelji na temi srečanja ter njegovi
predvideni vsebini«. Logotip, ki ga je po
naročilu nadškofije oblikoval krajevni umetnik
Neilson Carlin, prikazuje Sveto družino z malim
Jezusom in Marijinima staršema, sv. Joahimom in
Ano. Izvirna oljna slika, ki meri 1,5 X 1,2 m, bo
na ogled v stolni baziliki sv. Petra in Pavla do
zaključka srečanja družin prihodnje leto. Carlin
je izrazil hvaležnost, da je lahko svoj dar
uporabil za služenje Cerkvi, bratom katoličanom in
velikemu svetovnemu dogodku, na katerem ameriški
verniki pričakujejo tudi papeža
Frančiška.
Srečanje je na programu od 22.
do 27. septembra 2015, po pričakovanjih
prirediteljev pa naj bi se ga udeležilo več deset
tisoč obiskovalcev z vsega sveta. Dogodek so leta
1994 v Rimu prvič priredili na pobudo tedanjega
papeža Janeza Pavla II., z namenom, da v letu
družine okrepijo družinske vezi po vsem svetu.
Odtlej Papeški svet za družino srečanje priredi
vsaka tri leta na različnih krajih, udeleženci so
se v preteklosti med drugim zbrali V Riu de
Janeiru, mehiški prestolnici in
Milanu.
Molitev svetovnega
srečanja družin Filadelfija 2015 Bog
in naš Oče, po Jezusu, svojem Sinu in
Odrešeniku, si nas napravil za svoje sinove
in hčere v družini Cerkve. Naj Tvoje
usmiljenje in ljubezen pomagata našim
družinam v vseh delih sveta, da bodo med
seboj povezane v zvestobi evangeliju. Naj
zgled Svete družine s pomočjo Svetega
Duha vodi vse družine, posebej tiste najbolj
preizkušane, da postanejo hiše skupnosti in
molitve, da bodo vedno iskale resnico in živele
v Tvoji ljubezni. Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen. Jezus, Marija in Jožef, prosite za
nas! Vir: CNA Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/predstavljena-molitev-in-logo-svetovnega-srecanja-druzin
Izvoljena
nova predsednica Gibanja fokolarov (Vir: katoliska-cerkev.si)
Generalna
skupščina Gibanja fokolarov je v petek popoldne
izvolila Mario Voce za predsednico Gibanja. Do
izvolitve je prišlo v četrtem krogu. Kardinal
Rylko, predsednik Papeškega sveta za laike, je v
pismu, v katerem jo je potrdil s strani Svetega
sedeža, zapisal, da je »vesel, ker ji lahko potrdi
imenovanje za ta mandat drugič zapored« in vošči
»posebno pomoč Svetega Duha« ter zaupa njeno
službo »Marijini materinski skrbi«.
Volitve
so izvedli sredi skupščine, ki poteka od 1. do 28.
septembra v Centru mariapoli v Castelgandolfu
blizu Rima. Na njej je zbranih 494 delegatov s
petih celin, ki predstavljajo razne veje Gibanja,
tajništva za dialoge, aktivnosti in dela, ki jih
animira.
Ob sprejemu mandata je Maria Voce
povedala: »Tako zelo sem prepričana, da na tej
skupščini deluje Sveti Duh, da mu ne morem reči
'ne'. Zadovoljna sem, prepričana, da nam bo še
naprej pomagal na tej poti, na katero smo stopili
skupaj in jo bomo skupaj nadaljevali, nihče ni
izključen. Sprejmem!«
Kot je zapisano v
statutih, je predsednica Gibanja “znamenje
edinosti” vsega Gibanja in ga tudi predstavlja.
Ker se zaveda, da je temelj Gibanja “Jezusova
navzočnost med brati, zedinjenimi v njegovem
imenu”, ga vodi “v edinosti s sopredsednikom”, s
katerim pregleda najbolj pomembne odločitve. Po
statutu mora predsedovati Gibanju fokolarov
ženska. Mandat traja šest let in je lahko samo še
enkrat zaporedoma izvoljena.
Maria Voce se
je rodila v Aiello Calabro, Cosenza (Italija) 16.
julija 1937 in je postala prva predsednica,
izvoljena po smrti Chiare Lubich. Gibanje
fokolarov je spoznala leta 1959. Diplomirala je iz
pravosodja, kasneje je končala študij teologije in
cerkvenega prava. Od leta 1978 do 1988 je bila
odgovorna za Gibanje v Turčiji, imela je tesne
stike s pravoslavnim patriarhom v Carigradu, z
odgovornimi za druge krščanske Cerkva in z
muslimanskim svetom. Bila je ob Chiari Lubich, ko
je ta posodabljala generalne statute. Je
svetovalka pri Papeškem svetu za laike in pri
Papeškem svetu za pospeševanje nove
evangelizacije.
Dela skupščine se
nadaljujejo z volitvami sopredsednika. Zatem bodo
volili vrhovne svetovalke in svetovalce. Z
velikim veseljem pa pričakujejo sprejem pri papežu
Frančišku, ki bo 26. septembra ob 12h v
Vatikanu.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/izvoljena-nova-predsednica-gibanja-fokolarov-2014 | | |
MOLITEV
Šla sem v odprto svetišče
življenja,
da bi brez plačila prejela niti
za vezenino srca.
Šla sem v stanovanja, bolnišnice,
zapore in na ulice,
med uboge, bolne, obsojene in
izgubljene,
da bi z njihovih iskrenih
obrazov
prsti nežno pobožali solze in
osamo,
strah, nemoč, beg in
priznanja,
da bi vse to ljubezen položila na
statve sočutja ...
Šla sem, včasih sama potrebna, da bi
kdo šel zame.
Šla sem, da bi iz nepopolnosti vezla
lepoto,
in bi skupaj s ponižnimi ustvarjala
svetlobo.
V njej je mogoče videti
resnico:
zunaj že brsti in cveti
pomlad,
ptice v zelenih krošnjah niso
utrujene,
sonce poljublja semena v
zemlji
in reke spet radostno iščejo
morja ...
Zaradi vsemogočnosti življenja,
zaradi klica
vstajenja
je tako zelo vredno vedno znova
iti,
četudi se ti zdi, da si končal
vse poti.
Zaradi dobrih, pristnih in toplih
ljudi
je tudi med vbodi mogoče najti
zlato nit
ki preplete vezenino srca in ji
da odsev svetega
...
iz
molitvene revije Magnifikat
|
25. nedelja
med letom14.
september
2014Mt
20,1-16
»Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi
v vinograd, in kar je prav, vam bom dal‹« (Mt
20,4)
Prilika
o delavcih v vinogradu
Nebeško kraljestvo je namreč podobno
hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj
najemat delavce za svoj vinograd. Z delavci se je
pogodil po denarju na dan in jih poslal v
vinograd. In šel je ven okrog tretje ure in videl
druge na trgu stati brez dela. Tudi tem je rekel:
‚Pojdite še vi v vinograd in kar bo prav, vam bom
dal.‘ In so šli. Okrog šeste in devete ure je
zopet šel in storil prav tako. Ko je šel okoli
enajste, je našel druge, da so postavali, in jim
je rekel: ‚Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?‘
Odgovoré mu: ‚Nihče nas ni najel.‘ Reče jim:
‚Pojdite tudi vi v vinograd!‘ Ko pa se je
zvečerilo, reče gospodar vinograda svojemu
oskrbniku: ‚Pokliči delavce in jim daj plačilo,
začenši od poslednjih do prvih!‘ Pristopili so
torej tisti, ki so bili prišli okoli enajste ure,
in so dobili vsak po denarju. Ko so prišli prvi,
so mislili, da bodo prejeli več; pa tudi ti so
prejeli vsak po denarju.
In ko so
prejeli, so nad hišnim gospodarjem
godrnjali in rekli: ‚Le-ti poslednji so delali
eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki smo
prenašali težo dneva in vročino.‘ On pa je odgovoril enemu izmed njih:
‚Prijatelj, ne delam ti krivice; ali se nisi po
denarju z menoj pogodil? Vzemi, kar je tvojega, in
pojdi! Hočem pa tudi poslednjemu dati kakor tebi.
Ali ne smem s svojim storiti, kar hočem? Ali je
tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‘ Tako bodo
poslednji prvi in prvi
poslednji.« |
![](https://gallery.mailchimp.com/a85b68f5e475e4976f2a604bc/images/49703b24-8a73-4973-a52e-b0dc1b7ccfdf.jpg)
Besede vere
za vsakogarHenri
Nouwen, Otroci so dar
Biti starš je kot bi
bil gostitelj tujca! Lahko verjamemo, da
so nam otroci podobni, toda obenem smo
nenehno presenečeni nad tem, kako so od nas
različni. Lahko se veselimo njihove inteligence,
njihovih umetniških talentov, njihovih atletskih
podvigov, ali pa se žalostimo zaradi njihovega
počasnega razumevanja, pomanjkanja koordinacije
ali čudnih okusov. Z različnih vidikov svojih
otrok ne poznamo. Nismo jih ustvarili in nam ne
pripadajo. To je dobra novica. Ne smemo si želeti
njihovih problemov in ne smemo si pripisovati
njihovega uspeha.
Otroci so Božji dar. Dani
so nam, da bi jim ponudili prostor varnosti in
ljubezni, v katerem lahko rastejo vse do notranje
in zunanje svobode. So kot tujci, ki od nas
zahtevajo gostoljubnosti , ki postajajo dobri
prijatelji in ki nas zapuščajo, da bi sledili
svoji poti. Prinašajo nam veliko veselja in
bolečine, predvsem, ker so dar. In lep dar je kot
pravi pregovor dvakrat dar. Dar, ki ga prejemamo,
potrebno je, da ga tudi mi vrnemo. Če nas otrok
zapusti, da bi študiral, da bi iskal zaposlitev,
da bi se poročil, da bi vstopil v skupnost, da bi
preprosto postal samostojen, sta naše trpljenje in
veselje združena. V tem trenutku, ko globlje
razmislimo o nas samih, vidimo, da naš otrok ni
nujno naš, ampak nam je dan, da bi postal resnični
dar za druge.
Vir: http://croire.com/Les-formations-Croire.com/Vie-spirituelle/10-jours-avec-Henri-Nouwen |
|
|
Vabimo vas, da ...
z nami podelite
svoje vtise ob pastoralnem načrtovanju v župniji
ali nam pošljete svoja vprašanja glede
slednjega...Svojo
elektronsko pošto pošljite na: [email protected]. V
primeru prejetih vprašanj ali morebitnih zadreg,
vam bomo z veseljem
pomagali.Stična
mladih 2014 (Vir: katoliska-cerkev.si)»Blagor
ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško
kraljestvo.«
Papež Frančišek nam je v svoji
letošnji poslanici mladim predal prvega od
blagrov. Tudi letošnja Stična mladih, ki bo v
soboto, 20. septembra, od 9. ure dalje v
cistercijanski opatiji, bo potekala v luči
papeževe spodbude. Vabljeni dijaki, študenti,
mladi v poklicih, duhovniki in pastoralni delavci.
Program za dijake bo potekal na glavnem
prizorišču, sočasno pa bo na travniku za
samostanom potekal tudi program za študente,
kateremu bosta letos poseben pečat dala Gregor
Čušin in skupina Svetnik.
O preprostosti
življenja in zgledu uboštva v duhu bo pričevala
Chiara Amirante, ki bo z nami delila svojo osebno
življenjsko zgodbo. Za vse ljubitelje nogometa bo
na samostanskem travniku potekal nogometni turnir,
za vse z veseljem do umetnosti pa prvič
pripravljamo kulturno-umetniški program. Ves čas
bo v opatovi kapeli adoracija, prav tako bo
možnost tudi za prejem zakramenta sprave. Program
se bo nadaljeval z delavnicami, sveto mašo in
koncertom Stična benda. Posebna izkušnja in
izziv za mlade je tudi peš romanje v Stično iz
Litije dan prej in romanje s
kolesi.
Društvo SKAM – Skupnost katoliške
mladine Več na: http://katoliska-cerkev.si/sticna-mladih-2014Vprašalnik o
uresničevanju pastoralnega načrtovanja po
župnijah
Na
Pastoralni službi smo pripravili vprašalnik o
uresničevanju pastoralnega načrtovanja po
župnijah. Župnike prosimo, naj ga skupaj s člani
ŽPS izpolnijo na prvi seji ŽPS. Izpolnjeni obrazec
naj župniki vrnejo dekanu na oktobrski pastoralni
konferenci. Na podlagi izpolnjenih obrazcev bomo v
škofijskih telesih oblikovali temeljne cilje
nadškofije in pripravili ustrezna gradiva, ki vam
bodo v pomoč pri delu na
župnijah.
Vprašalnik
je na voljo tudi v e-obliki: Vprašalnik
Pastoralni
tečaj 2014: Laik -
voditelj
Vabimo vas na
pastoralni tečaj 2014, ki poteka
na temo Laik ‒ voditelj. Namen
letošnjega Pastoralnega tečaja je pomagati laiku
pri iskanju in prepoznavanju svoje temeljne
poklicanosti.
Tako kot mora duhovnik
najprej utrjevati svojo poklicanost in utrjevati
svojo identiteto, mora tudi laik slediti svoji
krstni poklicanosti in prepoznavati poslanstvo, ki
mu ga je Jezus zaupal v Cerkvi in
svetu.
Glavni predavatelj prof. dr. Andrej
Šegula bo v uvodnem predavanju podal nekaj
teoloških poudarkov o poslanstvu in poklicanosti
laika. Koreferenta Aleš Primc in dr. Bojan Doljak
pa bosta v nadaljevanju poslanstvo laika v svetu
in Cerkvi predstavila na podlagi svojih praktičnih
izkušenj.
Pastoralni tečaj bo potekal
v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu, v
soboto, 4. oktobra 2014, od 9. do 13. ure
(sledi skupno kosilo). Vabljeni ste člani ŽPS,
drugi župnijski sodelavci in vsi, ki vas tematika
zanima!
Obenem vas obveščamo, da bo
naslednje usposabljanje predstavnikov ŽPS
oz. župnije v pripravi na pastoralno
načrtovanje v župniji potekalo v Zavodu
sv. Stanislava (od 9.00 do 13.00) in sicer v dveh
terminih. V soboto, 8. novembra,
bo usposabljanje za udeležence iz dekanij 1. in 3.
arhidiakonata (dekanije: Ljubljana-Center,
Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid,
Ljubljana-Vič/Rakovnik, Kamnik, Domžale, Litija,
Zagorje); v soboto, 15. novembra,
pa bo usposabljanje za udeležence iz dekanij 2. in
4. arhidiakonata (dekanije: Radovljica, Kranj,
Šenčur, Tržič, Škofja Loka, Vrhnika, Cerknica,
Ribnica, Grosuplje). Navedeno usposabljanje bo
obenem nadomestilo dekanijska srečanja za člane
ŽPS, ki običajno potekajo ob koncu meseca
novembra, zato so k udeležbi vabljeni vsi člani
ŽPS.
| | |