IZBOR NOVIH ČLANOV ŽUPNIJSKIH PASTORALNIH SVETOV

V nedeljo, 1.3., bo po naših župnijah potekal izbor novih članov župnijskih pastoralnih svetov.

V pomoč pri izvedbi izbora članov ŽPS in pripravo vaših župljanov na slednjo, smo vam v Škofijskem uradu za laike pripravili potrebne obrazce in dodatna gradiva, ki so na voljo tudi v e-obliki na spletni strani Škofijskega urada za laike (http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/aktualna-gradiva/):

AKTUALNE NOVICE

AS, Radio Vatikan, Kardinal Stella, prefekt Kongregacije za kler, o duhovnikih: Kot letala (Vir: Radio Ognjišče)

Duhovniki so kot letala: da obstajajo, se zavemo takrat, ko padejo, medtem ko jih velika večina leti, ne da bi bila deležna pozornosti. Primerjavo med duhovniki in letali je izrekel prefekt Kongregacije za kler, kardinal Beniamino Stella, besede pa so sicer bile prvič slišane iz ust papeža Frančiška.

Duhovnik: skrb za notranje življenje in skrb za Božje ljudstvo
Kardinal Stella je za vatikanski častnik L'Osservatore Romano spregovoril o identiteti duhovnika, ki jo lahko razberemo iz učenja papeža Frančiška. Po eni strani je to »duhovnik z močno duhovnostjo in osebno disciplino, ki moli ter zvesto in načrtno skrbi za svoje notranje življenje«. Po drugi strani pa je nekdo, ki »živi sredi Božjega ljudstva«; je »pastir, ki je z vsem srcem del življenja svoje skupnosti«. Po kardinalovih beseda nič od tega ni novost. Papež Frančišek je takšno duhovnikovo identiteto večkrat postavil v ospredje s številnimi podobami in simboli. S tem so zahteve, ki se nanašajo na duhovniški stan, stopile v ospredju, tako glede duhovnikove skrbi za lastno identiteto kot glede bližine in služenja Božjemu ljudstvu.

Mnogi ''letijo'' neopaženi
To, da so duhovniki kot letala, ki pridejo v novice samo takrat, ko padejo, medtem ko jih veliko drugih leti po zraku, je papež Frančišek rekel rimski kuriji. Kardinal Stella dodaja, da je papeževa primerjava zares izjemna. Res je namreč, da se o duhovnikih govori samo takrat, ko ''padejo'', a o tisočih letalih, ki letajo, se ne pove ničesar. Ko pa pride do neke drame, takrat se o njem govori, takoj je škandal. Po prefektovem mnenju, so bile te papeževe besede »velika hvala množici duhovnikov, ki delajo s predanostjo in zavzetostjo, zvesti duhovnemu življenju in lastnemu poslanstvu«. Papež je vedno govoril z veliko vljudnostjo, s spoštovanjem in z eleganco o življenju duhovnikov. Seveda je zahteven in strog, a njegovega sočutja in človečnosti do sodelavcev v škofovstvu ni mogoče zanikati. Nihče ne more dvomiti o papeževem velikem srcu, predvsem do številnih duhovnikov, ki ''letijo'', ne da bi bili opaženi, ne da bi pritegovali pozornost, in so moč krščanskih skupnosti, zatrjuje kardinal Stella.

Duhovnik sredi Božjega ljudstva ni nikoli nepomemben
Dotakne se tudi mnogih primerov duhovnikov, ki na nekaterih koncih sveta s ceno lastnega življenja plačujejo svoje evangeljsko pričevanje. Uboji duhovnikov nam po kardinalovem prepričanju govorijo o neizpodbitnem dejstvu: duhovnik sredi Božjega ljudstva ni nikoli nepomemben. Njegov lik ima težo, povzroča nelagodje, je pričevalec, kar pri nasilnežih lahko izzove reakcije, ki pogosto potem privedejo do tragičnih dogodkov. Spomin na mnoge duhovnike, ki so žrtvovali svoje življenje, nam mora biti zelo ljub. Njihovo mučeništvo nas spodbuja k »resnemu zavzemanju, da bi duhovnik lahko v družbi bil vedno sol zemlje in luč sveta, da bi njegova navzočnost vedno bila znamenje evangelija, ki trka na vrata vesti ter vabi k spreobrnjenju in zvestobi«. Pomembno je, da duhovnik čuti podporo skupnosti, čuti naklonjenost, spremljanje in bratsko prijateljstvo.

Duhovnik kot majhna bakla v shirani družbi
Kardinal Stella spregovori o vplivu sekularizacije na duhovniške poklice. Po eni strani je sekularizacija zares privedla do oddaljevanja od krščanskega življenja. Po drugi strani pa vidimo, da se ravno sredi tega popuščanja v srcu mnogih oseb rojevajo duhovne potrebe. Bog, ki ''izgine'' kot vidna in javna navzočnost, v sekulariziranih družbah bolj govori v srcu in se pusti najti tistemu, ki ga išče. Kot pravi papež, Bog trka na vrata in prosi, da bi ga sprejeli. Sekularizacija je zares ustvarila osamljenost, krhkost, izolacijo, zamračenost, a Bog je navzoč sredi teh človeških izkušenj globoke negotovosti. Kardinal Stella izpostavi: »Duhovnik je poklican biti voditelj in podpora, biti majhna bakla, ki je v tej shirani družbi potrebna bolj kot kdajkoli prej. Škandali so nas res ponižali, a nas ne smejo oslabiti v naši duhovnem zavzetosti, molitvi, zadoščevanju in predvsem v jasnem darovanju nas samih drugim.«

V današnji družbi pomembni tudi verodostojni verniki laiki
Prefekt kongregacije za kler še poudari: »Nujno je skrbeti za človeške vidike osebnosti pri semeniščnikih, da rane in slabosti, ki so tipične za današnje mlade, ne postanejo ''smrtne'' v življenju duhovnika.« Če torej semeniščnik čuti, da ne zmore opravljati obveznosti poklica, ki je posebej zahteven, mora razmisliti o tem, ali ne bi bil prej odličen laik in bi lahko v Cerkvi služil skupnosti z življenjskim pričevanjem, ki je danes še posebej pomembno: biti zvesti v družini, šoli, službi, javnem življenju pomeni biti svetel svetilnik, ki močno poudarja navzočnost Boga v današnjem sekulariziranem svetu. Seveda potrebujemo duhovnike, pripomni kardinal Stella, a potrebujemo tudi vernike laike, ki se zavedajo svoje krščanske identitete in jo na verodostojen in privlačen način izražajo v okoljih vsakdanjega življenja.

Vir: Radio Vatikan

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/162/svet/16161/  

 
M.D., Kaj je Frančišek zares rekel o zajcih? (Vir: Radio Ognjišče)

Papež Frančišek je po besedah namestnika za splošne zadeve vatikanskega državnega tajništva nadškofa Angela Becciuja, presenečen nad odzivom svetovnih medijev na njegovo primerjavo z razmnoževanjem zajcev, poroča Družina. Po mnenju svetega očeta so njegovo izjavo številni mediji iztrgali iz konteksta, je nadškof Becciu pojasnil v nedavnem pogovoru za italijanski časnik Avvenire.

Frančišek je razočaran nad dejstvom, da so njegove besede tolmačili kot omalovaževanje številčnih družin. Nadškof je tudi zavrnil izjave, da je papež kot zgled navedel družine s tremi otroki. „Frančišek je s svojimi zavestno preprostimi besedami želel poudariti, da spočetje človeškega življenja ne sledi logiki živalskega nagona, ampak je to odgovorno dejanje, ki temelji na ljubezni in medsebojnem darovanju“, je pojasnil nadškof. S tem je papež želel okrepiti trajno veljavnost okrožnice »Humane vitae« Pavla VI. in njene izjave o odgovornem starševstvu.

Nadškof Becciu je še dejal, da papež nikakor ni želel zanikati lepote in vrednosti številčnih družin. "Ni namreč dejal, da trije otroci predstavljajo idealno družino, pač pa je le opozoril na dejstvo, kako sociologi in demografi tri otroke označujejo kot minimum za ohranitev prebivalstva", je v pogovoru za italijanski časnik še pojasnil nadškof Becciu.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/162/aktualno/16155/  
 

Bogomir Štefanič ml., Nevarnost »medijske herezije« (Vir: Družina)

God sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev in pisateljev, je tradicionalno povezan s sprejemom za novinarje in urednike v katoliških medijih pri ljubljanskem nadškofu. Povabilu nadškofa Stanislava Zoreta – prvič je bil v vlogi gostitelja takega srečanja – se je odzvalo več kot 40 novinarjev in urednikov iz katoliških medijev Cerkve na Slovenskem in zamejstva.

Srečanje se je začelo z mašo v nadškofijski kapeli Svete družine, kjer nadškof Zore v uvodu poudaril tri stvari, ki tudi katoliške novinarjev povezujejo kot veliko družino: »Vera v Jezusa Kristusa, krst, ki smo ga prejeli v imenu Svete Trojice, in poklic, ki je hkrati tudi vaše poslanstvo«; poslanstvo pa pomeni biti ponižno v službi tistega, ki pošilja, ter v ljubezni in odgovornosti do tistega, h kateremu smo poslani.

Pridigar pri maši je bil murskosoboški ordinarij dr. Peter Štumpf, ki je pri Slovenski škofovski konferenci pristojen za medijsko področje. Med drugim je opozoril na veliko odgovornost, ki jo imajo časnikarji, saj mediji lahko zbližujejo ljudi, lahko pa jih oddaljujejo; so lahko na strani življenja ali pa jemljejo življenje; lahko ustvarjajo mite ali pa uničujejo ljudi; lahko informirajo ali pa zavajajo in kvarijo ljudi. Skratka: ob medijskem poročanju ljudje ne morejo ostati neprizadeti, tudi v tem prostoru iščejo identifikacijo.

To se je še posebej izkazalo od pariški teroristični tragediji in spraševanjih, kdo je in kdo ni »Charlie«, kar je lahko pomenilo: »Tudi jaz sem žrtev kot Charlie, tudi jaz sem satirik kot Charlie, tudi jaz sem svoboden kot Charlie«. Pa tudi nasprotno: »Jaz nisem nesramen kot Charlie, jaz nisem za versko nestrpnost kot Charlie, jaz nisem žaljiv kot Charlie«.

Kako naj v takih in podobnih identifikacijskih in ideoloških trkih v pluralnosti kultur, ki se pogosto izključujejo in niso sposobne dialoga, ravna Cerkev in v njej katoliški mediji? Škof Štumpf je opozoril na odločitev za novo evangelizacijo, v kateri si, kot to na vsakem koraku udejanja papež Frančišek, različne kulture ne smejo biti sovražnice, temveč prijateljice. To pa so lahko, če imajo v središču človeka in spoznanje, da smo odgovorni drug za drugega. »Brez te odgovornosti bodo kulture nadaljevale z medsebojnimi spopadi in to vodi v katastrofo«, je dejal škof Štumpf.

Pri iskanju odgovora na to, kako naj se v takih razmerah pozicionirajo katoliški mediji, je znova opozoril na pariške dogodke. V laičnih medijih so prevladovala poročila o terorju, ki so med ljudi sejala strah, ogorčenje in zgražanje. Očitno pa je bilo izogibanje vprašanjem, kot so: Kaj je verska svoboda? Kakšni so prispevki religij pri razvoju kultur, politične stabilnosti v svetu in pri ohranjanju miru? Kakšna so sporočila krščanstva, islama in judovstva o človeku in njegovem dostojanstvu? Zakaj provokacije z verskimi simboli? Koga lahko provokacija prizadene? Kaj je sploh satira? Kakšne odgovornosti ima svoboda govora in kje so njene meje? Kaj so to verska čustva in kdaj pride do njihove zlorabe?

Tudi katoliški mediji so bodo po besedah »medijskega škofa« morali v prihodnje še bolj pogosto zastavljati takšna in podobna vprašanja ter nanje odgovarjati, pri tem pa bi morali uporabiti »vse duhovne in intelektualne sile, da se vživite v ljudi in jim pomagate z razsodnim, obzirnim poročanjem do zdravih presoj in vrednotenj tega, kar so od vas izvedeli«.

Predvsem pa bi se katoliški novinarji morali ogibati »herezije«, ki jo je mogoče zaznati pri številnih medijih – da je zlo močnejše od dobrega. Slabe novice imajo namreč prevelik pomen, tudi mediji pa v prevladujočem senzacionalizmu ne morejo obstajati in delovati brez sovražnikov – če teh ni, jih pač ustvarijo sami. »Zakaj bi bili katoliški mediji glas mogočnih, krivičnih in nasilnih samo zato, ker se ne bi zmogli upreti senzacijam in sovraštvu?« se je vprašal škof Štumpf in pokazal alternativo: »Dobrota in resnica sta absolutni, zlo ni absolutno. To mor biti temeljno sporočilo katoliških medijev.«

A kako dati več prostora dobroti v medijih? Po škofovih besedah kakšna posebna strategija za to ni potrebna: »Preprosto je potrebno biti dober. Kdor pa je dober, zna poiskati novice in pisati zgodbe tudi o dojenčkih, o nosečnicah, o vrtcih in šolah, o bolnišnicah in domovih počitka, o trpečih in ostarelih, o paliativnem zdravljenju. Takšno poročanje pripravlja življenju ugodno okolje. Evtanazija in druge oblike nasilja nad človekovim življenjem bodo izgubljali populistično naklonjenost, saj se bosta v ljudeh vse bolj prebujala gnus in odpor do kulture smrti. Katoliški mediji naj bodo na frontni črti boja za življenje in naj žirijo humanizem življenja!«

Pot k takemu poslanstvu torej vodi preko dobrote in resnice, saj preprečujeta, da bi se v katoliške medije pritihotapile manipulacija, moralna brezbrižnost in konformizem. Prav dobrota in resnica sta zato po besedah škofa Štumpfa »kriterij medijske svobode«.

To bi v marsičem moralo biti vodilo tudi pri obravnavanju bolečih tem iz slovenske preteklosti, ki bodo v letu 2015, ko se bomo spominjali konca druge svetovne vojne in tragičnih dogodkov neposredno po njej, zelo verjetno pogosta tema medijskih obravnav. Kako naj te teme odmevajo v katoliških medijih, je bilo vprašanje, ki je bilo postavljeno v središče pogovora z družinskim terapevtom in prvim podpisnikom civilnodružbene pobude Resnica in sočutje dr. Tomažem Erzarjem. Predavatelj je predstavil spoznanja psihologije pri individualnem in kolektivnem soočanju z bremeni preteklosti. Ta spoznanja kažejo, da je pot, ki jo morajo prehoditi žrtve v spravnem procesu, dolga in zahtevna; da na tej poti ne morejo računati na sodelovanje storilcev; da gre za proces, ki ne more biti zaukazan in izsiljen; da moramo po njej hoditi po korakih od vzpostavljanja temeljne bližine in stika, prek ubesedovanja tega, kar se je zgodilo, izjokanja bolečine, odpiranja sočutju in dobroti drugega, opuščanju vloge stalne žrtve do odpuščanja, hvaležnosti, osmislitve trpljenja in sprave.

V Sloveniji nas marsikateri od teh korakov še čaka. Mediji – morda katoliški še prav posebej – lahko odpirajo možnosti za njihovo uresničevanje, ko dajejo prostor pristnim pričevanjem, neobremenjenim z jezo in ideologijo. Veliko tega je bilo, kot je dejal dr. Erzar, še narejenega, veliko pa nas še čaka – ne le v spominskem letu 2015, temveč tudi v prihodnje.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/nevarnost-%C2%BBmedijske-herezije%C2%AB


Mojca M. Štefanič, Delovni dokument za sinodo nared junija (Vir: Družina)

Delovni dokument za redno škofovsko sinodo o družini oktobra letos naj bi bil objavljen meseca junija, je po poročanju Radia Vatikan napovedal glavni tajnik sinode, kardinal Lorenzo Baldisseri. Vprašalnik za pripravo dokumenta je sinodalno tajništvo skupaj s sklepnim dokumentom izredne škofovske sinode narodnim škofovskim konferencam poslalo že v lanskem decembru, skrajni rok za vrnitev vprašalnikov pa je 15. april.

Na podlagi prejetih odgovorov naj bi nato v šestih tednih pripravili t.i. »Instrumentum laboris«, je kardinal Baldisseri pojasnil na vatikanskem kongresu katoliških družinskih združenj iz 30 držav. Po njegovih besedah naj bi se študijske skupine ukvarjale s tremi »smiselnimi« točkami, ki na zadnji škofovski sinodi »niso dosegle večinskega mnenja« - med drugim je imel pri tem v mislih ravnanje z vnovič civilno poročenimi ločenimi zakonci in z družinami, ki se soočajo z istospolno usmerjenostjo. Nekatere skupine so z delom že začele.
Na škofovskem srečanju oktobra letos se bodo nadaljevale razprave, ki so jih udeleženci pričeli že na izredni sinodi oktobra lani. Za razliko od izredne sinode naj bi redno zasedanje škofov prineslo konkretne napotke za družinsko pastoralo. 

Vir: Kathpress

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/delovni-dokument-za-sinodo-nared-junija
 

Marjana Debevec, Začetek postopka beatifikacije Chiare Lubich (Vir: Radio Ognjišče)

V stolnici v Frascatiju blizu Rima je danes škof Raffaello Martinelli uradno začel proces beatifikacije za ustanoviteljico Gibanja fokolarov Chiaro Lubich. V omenjeni škofiji se namreč nahaja center gibanja, v katerem je Chiara preživela velik del svojega življenja. Njeno telo pa počiva v kapeli omenjenega centra.

Slovesnost ob začetku beatifikacije se bo začela ob 16. uri z molitvijo večernic. Sedanja predsednica Gibanja fokolarov Maria Voče je v pismu vse, ki živijo duhovnost edinosti, povabila, naj bodo živo pričevanje tega, kar je Chiara živela, oznanjala in podelila z mnogimi v prizadevanju 'postajati skupaj sveti'. Sama je zapisala: „Svetost najdemo v Jezusu; v nas vzcveti, ko ljubimo. Če bi želeli svetost zaradi nje same, je ne bi nikoli dosegli. Potrebno je torej samo ljubiti; izgubiti vse, tudi navezanost na svetost, da bi poskušali samo ljubiti.“ „Postali bomo sveti", je dejala enkrat drugič, „če bomo na temelj naše svetosti, tudi pred njo, postavili medsebojno ljubezen: Jezusa med nami kot počelo, kot sredstvo za posvetitev in kot cilj.“

Koliko njen zgled ostaja luč za mnoge dokazuje množica ljudi, ki je v zadnjih šestih letih od njene smrti obiskala kraje, kjer je živela in kjer zdaj počiva njeno telo: več kot 120 tisoč ljudi različnih celin in verskih tradicij, kardinali škofje, akademiki, politiki, družine in mladi; člani združenj in gibanj; ljudje brez verskega prepričanja, otroci in odrasli v iskanju upanja.

Odločitev, s katero so prosili za začetek procesa za kanonizacijo Chiare Lubich, je sicer Maria Voce oznanila že 7. decembra 2013. Takrat je zaželela, da bi tako priznanje opogumilo mnoge k dodatnemu moralnemu in duhovnemu zavzemanju v prid celotnega človeštva.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/162/svet/16102/