s. Brigita Zelič, Papež Frančišek ob svetovnem dnevu migrantov in beguncev: Nikoli ne izgubite upanja (Vir: Radio Ognjišče)
V nedeljo, 19.1., se je na Trgu sv. Petra v Vatikanu zbralo veliko število romarjev, ki so želeli prisluhniti besedi papeža Frančiška, z njim moliti angelovo čaščenje in prejeti blagoslov.
Med prisotnimi je bilo veliko migrantov in beguncev, ki so vsaj začasno zatočišče našli v Italiji. Sveti oče jim je ob dnevu priseljencev in beguncev namenil posebno pozornost. Spomnil je na številne stiske, pomanjkanje dela in temeljne osebne zaščite. Skupaj z vsemi ostalimi je za vse na glas zmolil zdravamarijo. Priseljence in begunce je s sebi lastno toplino spodbudil, naj nikoli ne izgubijo upanja v boljši jutrišnji dan, podobno kot to izraža letošnje geslo: „Migranti in begunci: boljšemu svetu naproti“.
Papež Frančišek je opoldne spregovoril o Jezusovih držah, ki naj bi vedno bolj postajale tudi drže vseh, ki si imamo za kristjane. Spomnil je, da v evangeljskem odlomku današnje nedelje Janez Krstnik imenuje Jezusa Jagnje Božje, „ki odjemlje greh sveta“ (Jn 1,29). Sveti oče je najprej pojasnil, da beseda „odjemlje“ pomeni da „privzdigne“, „nadene samemu sebi“. In Jezus je prišel na svet, da bi svet osvobodil suženjstva grehu in bi sebi nadel krivdo sveta. In to je naredil z ljubeznijo, tako da je ljubil. Dejal je: „Nobenega drugega načina ni, s katerim bi lahko premagali zlo in greh, če ne z ljubeznijo, ki vodi do darovanja svojega življenja za druge.“
Papež Frančišek je v nadaljevanju pojasnil, da v Novi zavezi najdemo večkrat zapisan izraz „jagnje“ in to vedno v odnosu do Jezusa. Ta podoba nas lahko preseneča, saj Jagnje gotovo ni žival, za katero bi bila značilna moč in odpornost, a si kljub temu nadene neznosno breme. Ogromno gmoto zla odstrani jagnje, tako šibko in krhko bitje, ki je simbol poslušnosti, krotkosti in nezaščitene ljubezni. To naredi z žrtvovanjem samega sebe. Jagnje ne vlada, temveč je ubogljivo; ni napadalno, temveč je miroljubno; ob kakršnem koli napadu ne kaže krempljev in zob, temveč trpi in oprošča. In takšen je Jezus, on je kot jagnje, je dvakrat ponovil sveti oče. Nato je zastavil vprašanje o pomenu podobe jagnjeta za nas, Jezusove učence: "Kaj za Cerkev, za nas danes pomeni biti učenci Jezusa, Božjega Jagnjeta?
Pomeni na mesto zlobe postaviti nedolžnost, preprostost, na mesto sile ljubezen, na mesto prevzetnosti ponižnost in na mesto iskanja ugleda služenje. Kar nekaj dela je s tem! Mi kristjani moramo tako ravnati: na mesto zlobe moramo postaviti preprostost, na mesto sile ljubezen, na mesto prevzetnosti ponižnost, na mesto iskanja ugleda služenje. Biti učenci Jagnjeta pomeni ne živeti kot v obleganem mestu, temveč kot v mestu na vrhu gore, ki je odprto, gostoljubno in solidarno. Pomeni ne gojiti drže zaprtosti, temveč Evangelij predložiti vsem in s svojim življenjem pričevati, da nas hoja za Kristusom dela svobodnejše in bolj vesele."
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/150/aktualno/12704/
Izšla je poslanica papeža Frančiška za svetovni dan molitve za duhovne poklice (Vir: Radio Vatikan)
»Duhovni poklici, pričevanje o resnici« je naslov poslanice papeža Frančiška za 51. svetovni dan molitve za duhovne poklice, ki bo potekal v nedeljo, 11. maja 2014.
Poslanica se začne z Jezusovimi besedami iz Matejevega evangelija: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,37-38). Polje, o katerem govori Jezus, je po papeževih besedah človeštvo, smo mi. Tisti, ki je delal za tako obilno žetev, pa je Bog. Jezus prosi Cerkev, naj se poveča število tistih, ki bodo služili njegovemu kraljestvu. Papež Frančišek pojasnjuje, da se v našem srcu najprej pojavi osuplost nad tako obilno žetvijo, ki jo lahko pokloni samo Bog; nato hvaležnost za ljubezen, ki nas vedno prehiti; in na koncu čaščenje zaradi dela, ki ga je Bog storil in kar zahteva naš svoboden pristanek za delovanje z njim in zanj.
V nadaljevanju poslanice papež piše, da vsak poklic, četudi v mnogoterosti poti, vedno zahteva izhod iz sebe, da bi lastno bivanje naravnali na Kristusa in njegov evangelij. Tako v zakonskem življenju kot v raznih oblikah verske posvečenosti in v duhovniškem življenju, je treba preseči načine razmišljanja in delovanja, ki niso skladni z Božjo voljo. To je izhod, ki nas vodi na pot čaščenja Gospoda in služenja njemu v bratih in sestrah. Papež poudarja, da smo vsi poklicani častiti Kristusa v naših srcih, dopustili, da nas doseže milost, ki jo vsebuje seme Besede, ki mora rasti v nas in se spremeniti v konkretno služenje bližnjemu. Ne smemo se bati, dodaja sveti oče. Bog z ljubeznijo spremlja delo svojih rok, v vsakem življenjskem obdobju. Nikoli nas ne zapusti. V srcu ima uresničitev svojega načrta za nas in ga želi doseči z našim pristankom in našim sodelovanjem.
Papež Frančišek v nadaljevanju izpostavi, da Jezus tudi danes hodi skozi naše stvarnosti običajnega življenja, da bi bil blizu vsakemu, začenši pri najbolj zadnjih, da bi ozdravil naše rane in bolezni. Sveti oče nato obrne na tiste, ki so pripravljeni poslušati Kristusov glas, ki odmeva v Cerkvi, da bi spoznali svoj poklic. Povabi jih, naj poslušajo in sledijo Jezusu, naj mu pustijo, da jih notranje spremeni s svojimi besedami, ki so duh in življenje. Marija, ki je tudi naša Mati, nam pravi: Karkoli vam reče, storite. Duhovni poklic je po Frančiškovih besedah sad, ki zori na polju, ki je dobro obdelano z vzajemno ljubeznijo v okviru pristnega cerkvenega življenja. Noben poklic se ne rodi sam od sebe ali živi sam zase. Poklic izvira iz srca Boga in poganja iz dobre zemlje zvestega ljudstva, v doživljanju bratske ljubezni, poudarja papež.
Da bi živeli to visoko merilo običajnega krščanskega življenja, včasih pomeni iti proti toku ter prinaša tudi ovire, zunaj nas in znotraj nas, piše v nadaljevanju poslanice. Ovire bi nam lahko vzele pogum, nas usmerile na poti, ki so na videz lagodnejše. A resnično veselje poklicanih je v verovanju in izkušanju tega, da je Gospod zvest in da z njim lahko hodimo, smo učenci in pričevalci Božje ljubezni, odpremo srce za visoke ideale in velike stvari. Mi, kristjani nismo izbrani od Gospoda za majhne reči. Frančišek se obrne še na škofe, duhovnike, posvečene, skupnosti in krščanske družine ter jih prosi, naj v to smer usmerijo pastoralo duhovnih poklicev in spremljajo mlade na poti svetosti.
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2014/01/16/iz%C5%A1la_je_poslanica_pape%C5%BEa_fran%C4%8Di%C5%A1ka_za_svetovni_dan_molitve_za_duhovne/slv-764550
Mojca M. Štefanič, Kardinal Meisner zavrača reforme za znova civilno poročene ločene (Vir: druzina.si)
Kölnski kardinal Joachim Meisner katoliško Cerkev v Nemčiji svari pred pretiranim prilagajanjem sodobnemu svetu. V božičnem pogovoru za nemški radio je zavrnil reforme za znova civilno poročene ločene katoličane. Kardinal Meisner, ki je na božič obhajal svoj 80. rojstni dan, se pri tem sklicuje na osebne pogovore s papežem Frančiškom, s tem pa zavrača pobude drugih nemških škofov, denimo freiburškega nadškofa Roberta Zollitscha, ki zagovarjajo tezo, da bi v določenih primerih znova civilno poročeni ločeni smeli prejemati sveto obhajilo in redno opravljati spoved.
»Cerkev se mora prilagajati Božji besedi, ne pa mnenju ljudi«, je kardinal Meisner pojasnil v luči ankete v kölnski nadškofiji, izsledki katere so pokazali, da tamkajšnji katoličani v veliki večini spodbujajo spremembe v spolni morali in bolj usmiljen odnos do znova civilno poročenih ločenih vernikov. »Kot Cerkev moramo poznati mnenje ljudi, da lahko ustrezno oznanjamo evangelij. Toda prilagajanje ni kategorija, ki bi jo našli v evangeliju.«
Po mnenju kölnskega nadškofa visokega števila izstopov iz katoliške Cerkve v Nemčiji ne gre utemeljevati s cerkvenim stališčem do vprašanj o spolnosti. Evangeličanska Cerkev je na tem področju »povsem v koraku s časom«, vendar je tam število izstopov še višje.
Kardinal Meisner je izrazil ostro kritiko Osrednjemu odboru nemških katoličanov, ki so pred kratkim predstavili zahtevo po spremembi spolne morale v katoliški Cerkvi. Člani odbora bi se morali vprašati, je prepričan kardinal, »ali s tem ostajajo zvesti svoji nalogi v svetu, torej vidnemu in učinkovitemu oznanjevanju evangelija«.
Na vprašanje, ali se ne boji, da bo zaradi tovrstnih stališč izločen, se kardinal Meisner sklicuje na svoje izkušnje iz časa dveh Nemčij. Že kot deček je bil v šoli edini katoličan in kljub temu ni bil nikoli izločen. Dosti bolj ga skrbi za ljudi, »ki vero prilagajajo svojim željam in potrebam in je ne sprejemajo dovolj spoštljivo, kakor jim je to naročil Kristus«.
Vir: Kathpress
Foto: arhiv Družine (T. S.)
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/kardinal-meisner-zavraca-reforme-za-znova-civilno-porocene-locene
Francoski škofje: Odločen 'ne' evtanaziji (Vir: Radio Vatikan)
Francoski škofje odločno vztrajajo pri nasprotovanju kakršnekoli spremembe zakona o koncu življenja, ki ne upošteva spoštovanje vsake osebe, ki se nahaja v zadnji fazi življenja. Posebni svet Francoske škofovske konference je pod vodstvom nadškofa Georgesa Pontierja pripravil izjavo z naslovom: Konec življenja: za solidarno in bratsko prizadevanje. Z dokumentom katoliška Cerkev v Franciji poudarja jasen 'ne' vsaki obliki »pomoči bolniku, da konča svoje življenje, ali namenoma povzroči smrt pacienta na njegovo prošnjo«. Stališče velja tudi za »primere evtanazije, ki so brez pristanka osebe, ker ta ne more več komunicirati«. Škofje opozarjajo na javne razprave in objave zadnjih mesecev, ki pozivajo k izboljšanju t.i. zakona Leonetti, ki od leta 2005 dovoljuje evtanazijo za nekatere težke zdravstvene primere, v splošnem pa jo prepoveduje. »Izboljšati zakonodajo ne pomeni, da se jo radikalno spremeni,« piše v dokumentu. »Gre namreč za preveč resno vprašanje, da se k njemu ne bi pristopalo s previdnostjo.«
Francoski škofje vse vrste izvajanja evtanazije odločno imenujejo kot »nesprejemljive« in govorijo o »nehumanih odločitvah«. »Nihče ne more namerno povzročiti smrti, tudi ne na prošnjo težko bolne osebe, ne da bi pri tem kršil temeljno prepoved »Ne ubijaj!«, ki je ena od najpomembnejših zahtev vsake družbe, za vernike pa Božja zapoved. Je temelj celotnega družbenega življenja, ki spoštuje druge, predvsem najranljivejše,« je poudarjeno v izjavi in zastavljeno vprašanje: »Kdo lahko postane sodnik o tem, katero življenje je vredno, da se živi, in katero ne?« Vsak uboj prizadene solidarnost in voljo do življenja družbenega telesa. Nujno je torej resnično zavzemanje za solidarnost in bratstvo. Žal nekatere kampanje pri promoviranju novega zakona o evtanaziji odvračajo pozornost od zares nujnih reform, ki bi morale okrepiti družinsko in družbeno solidarnost, še pišejo francoski škofje.
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2014/01/17/francoski_škofje:_odločen_ne_evtanaziji/slv-764886
Mojca M. Štefanič, V Vatikanu zaključili preiskavo o Medžugorju (Vir: druzina.si)
Vatikanske preiskave prikazanj v Marijinem romarskem središču v Medžugorju so zaključene. Kot so sporočili s tiskovnega urada Svetega sedeža, se je minuli petek zadnjikrat sestala Mednarodna preiskovalna komisija o Medžugorju pod vodstvom nekdanjega rimskega kardinala vikarja Camilla Ruinija. Komisija, ki je bila ustanovljena 17. marca 2010, bo izsledke raziskave izročila v nadaljno obravnavo vatikanski Kongregaciji za nauk vere.
Pod drobnogledom komisije v prvi vrsti niso bila Marijina prikazanja, pač pa duhovno življenje in duhovna oskrba medžugorskih romarjev.
Vir: Kathpress / RV
Foto: RV
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/v-vatikanu-zakljucili-preiskavo-o-medzugorju
Mojca M. Štefanič, Martin Scorsese snema film o jezuitskem misijonu na Japonskem (Vir: druzina.si)
Ameriški režiser Martin Scorsese - njegov film z naslovom »Volk z Wall Streeta« se zadnji mesec dni vrti v naših kinematografih – bo svoj naslednji projekt »Molk« posvetil mlademu jezuitu v času preganjanja kristjanov na Japonskem. 71-letni oskarjevec (kipec je leta 2007 prejel za film »Dvojna igra«) je kot mladenič želel postati katoliški duhovnik. K filmu je prišel, potem ko so ga izključili iz jezuitske šole, je razkril v pogovoru za nemški časnik »Die Welt«.
Četudi zveni precej »kičasto«: »Oba, film in Cerkev, sta mi dopustila, da sem se podal na duhovno potovanje«, je Scorsese pojasnil v omenjenem pogovoru. Odraščal je v »Little Italy«, italijanski četrti newyorškega Manhattna, kjer mu je Cerkev že kot otroku nudila olajšanje in notranji mir. »Bil sem navdušen nad mirom, ki ga je izžarevala«, je dejal režiser. Eden izmed tamkajšnjih duhovnikov je bil do njegovega 17 leta njegov mentor.
Ker je tudi sam želel postati duhovnik, se je vpisal v jezuitsko šolo, vendar je kmalu ugotovil, da mu primanjkuje ustreznega odnosa. »Sprva sem si resnično prizadeval, dokler mi niso naročili, naj se poslovim in me izključili iz semenišča«, se spominja Scorsese.
Za svoj naslednji projekt je izbral roman »Molk« japonskega pisatelja Shusaka Enda (1923-1996), ki ga želi prenesti na filmsko platno. V središču zgodbe je mladi jezuit Sebastian Rodrigo, ki je leta 1638 odpotoval na Japonsko kot prikriti misijonar. Spletke in nasilje mlademu duhovniku pri njegovi nalogi zasejejo številne dvome v njegovo vero.
Vir: Kathpress
Foto: splet / Wikipedia
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/martin-scorsese-snema-film-o-jezuitskem-misijonu-na-japonskem
|
|
|
|
|
|
|
