Marjana Debevec, Papežev obisk Libanona več kot uspešen (Vir: radio.ognjisce.si)
Papežev obisk Libanona je bil po besedah tiskovnega predstavnika Svetega sedeža p. Federica Lombardija, zelo uspešen, saj je utrdil povezanost med različnimi skupinami v državi. Vsi so pričakovali sporočilo miru in medsebojnega spoštovanja, kar so od papeža tudi prejeli.
Obisk je bil po njegovih besedah uspešen tudi z vidika ekumenskega medverskega dialoga. Papež je obiskal štiri patriarhate v Bejrutu in se srečal s kristjani drugih cerkva. Srečal se je tudi s štirimi voditelji muslimanskih skupnosti, v svojih nagovorih pa se je večkrat obrnil na muslimanske skupnosti ter vabil k sodelovanju med kristjani in muslimani. Zanimivo je tudi to, da sedaj muslimani želijo spoznati apostolsko spodbudo, čeprav je namenjena katoliški skupnosti, je povedal p. Lombardi. Zavedajo se namreč, da bi morali živeti ne le v miru na zunaj, ampak da bi morali tudi vedno bolj poznati in ceniti to, kar kristjani verujejo in kar so, je še dejal Lombardi.
Dolgo pričakovano papeževo potovanje v deželo ceder je v srcih ljudi, ki so se srečali z njim, pustilo neizbrisen pečat. Papež je bil tokrat bolj oče kot učitelj, bolj Jezusov namestnik na zemlji kot vrhunski teolog. Mladim je na primer v petnajst minut dolgem nagovoru polagal na srce spodbude, da bi v življenju res našli srečo in se ne bi pustili zavajati lažem. Živite čisto, ne zatekajte se v vzporedne svetove drog vseh vrst, pornografije ali socialnih omrežij, ampak živite polno življenje, jim je med drugim dejal papež.
Rdeča nit vseh njegovih nagovorov je bil poziv k miru, ki ga je tudi sam s svojo prisotnostjo prinašal ljudem vseh verstev in skupin. Zato je politične in verske voditelje pozval k spoštovanju vsakega človeka. „Uničenje enega samega človeškega življenja je izguba za človeštvo kot celoto“, je dejal papež. Človeštvo je namreč po njegovih besedah ena sama velika družina, za katero smo vsi odgovorni. Novost, ki jo je bilo mogoče zaznati v papeževih nagovorih, je bila v tem, da ni nagovarjal le kristjanov, ampak tudi muslimane. Ni kristjanov pozival k dialogu z muslimani, ampak je oboje skupaj pozval h gradnji bratstva. “Prišel je čas, da se kristjani in muslimani povežejo, da bi končali nasilje in vojne”, je dejal mladim in pred tem: „Celoten Bližnji vzhod mora v vas videti, da kristjani in muslimani, Islam in krščanstvo, lahko živita skupaj brez sovraštva, v spoštovanju vere drug drugega, da bi skupaj gradili svobodno in človeško družbo."
Vzor tega sobivanju v pluralnosti je med državami Bližnjega vzhoda prav gotovo Libanon, kjer so se že na papežev obisk kristjani pripravljali skupaj z muslimani. Zato je bila posebnost tokratnih papeževih nagovorov tudi v tem, da ni pozival le k dialogu, ampak je šel korak dlje: zavzel se je za vesoljno bratstvo, kar vključuje človeka v vsej njegovi razsežnosti. Ko živimo skupaj, uspemo premagovati ločenosti med nami, je poudaril in dodal: “Bratstvo je predokus nebes.” Ker je ceno tega bratstva plačal Jezus na križu, so vanj vključeni vsi ljudje sveta, ne le kristjani. In papež je bil med potovanjem po Libanonu oče vseh, oče, ki ne sodi, ampak se zaveda, na kakšnih temeljih lahko človeštvo zgradi srečno prihodnost.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/134/komentarji/8719/
AS, Stična v veselju povezala več kot 5000 mladih (Vir: radio.ognjisce.si)
S slovesno sveto mašo se je v Stični sklenilo 31. srečanje mladih, ki se ga je udeležilo več kot 5000 ljudi. Celjskemu škofu Stanislavu Lipovšku, ki je vodil slovesno somaševanje, sta se pri oltarju, poleg 120 duhovnikov pridružila še nadškofa Anton Stres in Marjan Turnšek ter škofa Andrej Glavan in Jurij Bizjak. Mladim je v pridigi spregovoril duhovnik Janez Rus, ki je mlade povabil, naj se veselijo v Gospodu ter dodal, da se Jezus veseli vsakega izmed nas.
Rus: Jezus danes je dan, ko lahko najdem novo prijateljstvo
Duhovnik Rus, ki je predstavil svojo življenjsko zgodbo je mlade vprašal ali so veseli v stvareh, ki jih počnejo. „Kaj delaš v svojem življenju pa ob tem nisi vesel? Kaj delaš? Kaj delaš vsako dopoldne, vsak dan, ko greš v šolo, ko se vračaš iz nje, ko si doma pri starših, ob popoldnevih, kaj delaš za vikende, kaj delaš na internetu, kaj delaš s svojimi elektronskimi napravami, računalnikom? Ob vsem tem nisi vesel! Jezus ti danes pravi pusti, pusti in splezaj dol, lahko je danes dan, ko je v tvoje srce prišlo odrešenje,“ je mladim dejal duhovnik Rus. „So prijatelji, ki so nam v veselje in so takšni, ki nam v veselje niso. Če ti je tvoj prijatelj v veselje ga blagoslavljaj, veseli se in če ti ni, zakaj je tvoj prijatelj, zakaj ga ne zamenjaš? In če nimaš moči, da bi ga zamenjal prosi Jezusa. Jezus danes je dan, ko lahko najdem novo prijateljstvo,“ je mlade spodbudil Rus. ...
Nekdanji gangster Pridmor: Vedite, da ste lepi
Večji del programa je bil sestavljen iz delavnic, ki so jih organizatorji razdelili v štiri sklope: Prava odločitev za zmeraj? Ustvarjen si za veselje. Od trpljenja do veselja. Pričaraj nasmeh. Veliko zanimanja je pritegnilo pričevanje nekdanjega londonskega gangsterja Johna Pridmora, ki po spreobrnjenju pričuje o prijateljstvu z Jezusom. Spregovoril je o tem, kako je Bog radikalno spremenil njegovo življenje. Posebej je podčrtal soočenje s svojo temno preteklostjo, s katero je prekinil preko spovedi, ki je po njegovih besedah odkrit pogovor z Jezusom. „Vedel sem, da je Jezus v vsej svoji božanskosti name izlival svojo dušo in svojo kri,“ je Pridmore opisal občutke pri maši pri kateri je začutil, da ga Jezus kliče na pot spreobrnjenja. „Moja zgodba je resnična zgodba,“ je poudaril več kot 5000 mladim zbranih v Stični ter vse spomnil, da ima Bog načrt za vsako življenje. „Bodite odprti za ta Božji načrt in tako kot je poudarjala Mati Terezija: Bodi nekaj lepega za Boga. Vedite, da ste lepi. In bolj, ko svoje srce izročate Jezusu, bolj vam Jezus kaže tisto čudovito podobo, kdo v resnici ste. Bog vas blagoslovi!“
Mladim so poleg že omenjenega nekdanjega londonskega gangsterja spregovorili še igralka Milada Kalezić, igralec Gregor Čušin, škofa Lipovšek in Jurij Bizjak, s. Marjeta Pija Cevc, Katarina in Tomaž Erzar, Anamarija Jemec, p Toni Brinjevec, Štefka Klemen, Mica in Nejc Škoberne ter številni drugi. Mnogi so se ustavljali ob stojnicah na obrobju osrednjega prireditvenega. Ob njih so se lahko srečali z različnimi duhovnimi gibanji, skupnostmi in združenji. Predstavljali so jim projekte in dogodke. Mnoge mlade je zanimalo tudi delo Slovenske policije, ki je razkazovala svojo opremo. Prostor je bil namenjen tudi adoraciji, mnogi pa so se ustavili v pogovoru z duhovnikom, redovnikom ali redovnico.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/134/slovenija/8680/
Tadej Strehovec, Bomo katoličani stopili skupaj? (Vir: radio.ognjisce.si)
Pred dnevi je neka gospa v pogovoru na cesti dejala naslednje: »Optimizem, veselje in upanje nekako ne sodijo v današnji čas. Socialna in ekonomska kriza, napoved varčevalnih ukrepov, brezposelnost in vedno večje število socialno ogroženih ljudi, nam ne vlivajo pravega upanja in optimizma. Ljudje se v času krize raje zapremo vase, razmišljamo kako bomo krizi ušli in kako bomo s čim manj pretresi preživeli do naslednjega meseca.« S temi besedami je gospa zaskrbljeno nadaljevala svojo pot.
Slovenski katoličani se danes ne soočamo samo z omenjenim družbenim pesimizmom in manjšanjem kupne moči, temveč tudi s pravim medijskim obračunavanjem z našo Cerkvijo in nekaterimi njenimi najbolj vidnimi predstavniki. Letošnje poletje ni bilo samo eno najbolj vročih v zadnjih letih, temveč tudi eno izmed najbolj vročih za katoličane, ko smo prebirali časopise z naslovi o premestitvi nadškofa Urana, domnevnimi vatikanskimi spletkami in nedokazanimi podrobnosti o zasebnem življenju kardinala Rodeta. Ob tem pa se je za debelimi naslovi časopisov in spletnih portalov vedno bolj razkrivala globoka želja nekaterih sekularnih družbenih skupin po obračunavanju s katoličani v slovenski javnosti. Čeprav avtorji omenjenih zgodb uporabljajo polresnice, preobračajo stavke in nakazujejo na komaj verjetne scenarije, pa si vsak katoličan lahko ob tem zastavi vprašanje, zakaj se to dogaja? Kdo naroča takšne zgodbe? Kakšni so pravi nameni lastnikov in urednikov medijskih hiš v navezavi s političnimi botri? Odgovor na omenjena vprašanje je pravzaprav zelo preprost. V torkovi večerni oddaji na nacionalnih televiziji ga je ubesedil Marko Kerševan, slovenski sekularni religiolog, ko je dejal, da si želi več kritičnega dialoga znotraj katoliške Cerkve. Dobre želje prepričanega ateista in sekularnega religiologa bi bile prav gotovo hvalevredne, v kolikor bi za to željo stali iskreni in dobri nameni. Vendar smo v isti oddaji lahko videli, kaj naj bi za sekularne ideologe pomenil t.i. kritični dialog znotraj Cerkve? Kritični dialog v Cerkvi, ki ga v naši državi pogrešajo in preko medijev vsiljujejo predvsem nasprotniki Cerkve, ni nič drugega kot želja, da bi se katoličani razdelili v med seboj sprte frakcije, se izčrpavali ob vprašanjih, kdo je bolj pravičen in bolj pravoveren, ter se notranje zaposlovali s temami, ki nam jih želijo vsiliti mediji. Gre za teme kot npr. vprašanje celibata, ženskega duhovništva, kontracepcije, razporoke, istospolnih porok itd. Rezultat takšnega kritičnega liberalnega dialoga, po katerem hrepeni Kerševan in avtorji razvpitih medijskih zgodb, bi bila razdeljenost Cerkve, medsebojna sprtost, zmedenost vernikov in prestrašenost. Zato je v današnjem času pomembno, da katoličani na omenjene interese medijev in sekularnih skupin v duhu svetega Pavla odgovorimo predvsem z enotnostjo, molitvijo in dobrimi deli.
Naša zgodovina nas uči, da smo kristjani vedno preživeli takrat, ko smo bili enotni. Povezanost vernikov, duhovnikov in škofov z vstalim Kristusom se je izkazala za najboljši recept in edini način, da smo kot katoliška skupnost rezistirali različnim oblikam nasilja. V letu, ko se spominjamo 60 obletnice zažiga ljubljanskega nadškofa Antona Vovka, smo katoličani pred t.i. »starim izzivom«, ali bomo podlegli medijskem nasilju in zapustili Kristusa in Cerkev, ali pa bomo stopili skupaj in postali podobni našim prednikom, ki nadškofa Vovka niso zapustili in ki so zvesto varovali našo Cerkev? Sami vemo, da enotnosti ni mogoče doseči brez poguma, molitve in zvestobe. Zato je današnja družbena kriza predvsem priložnost, da si kot katoličani med seboj pomagamo, okrepimo medsebojne vezi, se skupaj s svojimi duhovniki in škofi oklenemo vstalega Kristusa, predvsem pa si končno priznamo, da smo katoličani v Sloveniji pod pravim obleganjem s strani borbenih ateističnih sekularistov in se začnemo temu primerno obnašati.
Mnogi katoličani se še danes raje umikamo v navidezno miren svet in se slepimo z besedami, kako se imamo v Sloveniji katoličani lepo. Istočasno pa na drugi strani spregledamo, da se velika večina katoličanov stalno sooča s pojavi zasmehovanja, žaljenja in razraščanjem pravega verskega sovraštva. Odločitev okrožne državne tožilke iz letošnjega aprila, da lahko ljudje javno pozivajo k sovraštvu do naše katoliške Cerkve, se je maja nadgradila z zažigom strunjanskega križa ter se preko poletja nadaljevala z medijsko gonijo zoper Cerkev, kakršne v zadnjih 30 letih še nismo videli. Podatki, da se je v zadnjih 70 letih delež katoliških vernikov v Sloveniji zmanjšal za skoraj 40 odstotkov je zaskrbljujoč in kaže, da v naši državi obstajajo pravi družbeni sistemi za razkristjanjevanje. Ob tem velja omeniti, da se katoličani v začetku novega šolskega leta ne soočamo samo z medijskim nasiljem nekaterih ateistično borbenih medijev in družbenih skupin, temveč tudi s šolskim sistemom, ki je domnevno ideološko nevtralen, dejansko pa ateističen in veri nenaklonjen. Zato je ključnega pomena, da se končno vprašamo, ali je naša šola prijazna katoliškim otrokom, ali imajo v njej možnost, da ohranijo in razvijejo svojo pozitivno katoliško samopodobo, ali pa se prav v šoli vera razgrajuje in izkoreninja iz src otrok?
Človek se ne more znebiti vtisa, da del medijev, kulture in šolskega sistema deluje na sistemu razkristjanjevanja slovenske družbe, v kateri smo katoličani vedno težje ponosni na svojo versko skupnost. Vnašanje predsodkov, sovražni govor, zasmehovanje so pojavi s katerimi se katoličani bolj ali manj stalno soočamo pa naj bo to v družbi, na delovnem mestu ali pa v šoli. Kot primer velja omeniti nedavni dogodek iz ene izmed šol, ko naj se otrok ne bi smel prekrižati pred kosilom. Ali pa na pojav cenzure na področju zgodovine, ko se našim otrokom v šolah že desetletja prikrivajo informacije, da so bili Jurij Vega, Janez Vajkard Valvazor, France Prešern in Jožef Plečnik ne samo vrhunski znanstveniki oz. umetniki, temveč tudi katoličani. Navkljub temu, da se večina učiteljev plemenito posveča vzgoji otrok, pa se lahko ob tem vprašamo, zakaj se v naših šolah otrokom še vedno ne sme povedati, da so jedro naše kulture in nacionalne identitete zgradili prav zavedni katoličani in da naj bodo na to ponosni?
Takšnih in podobnih zgodb je veliko. Pomembno pa je, da ob vsem tem ohranimo mir, svojo vero poglobimo, se povežemo z duhovniki in škofi, predvsem pa ob vsem tem ne pozabimo na dobra dela. Čas socialne krize je čas pomanjkanja in stisk. Dobro srce je v takšnih okoliščinah izrednega pomena in eden od načinov, kako lahko pokažemo, da v nas prebiva vstali Kristus. Ne glede na to, kakšne medijske zgodbe bomo še brali v naših časopisih, bodimo pozorni na potrebe naših bližnjih, obenem pa sredi te družbe ne pozabimo na to, kdo smo, komu pripadamo in zakaj živimo. Izkušnja naše bogate katoliške zgodovine nas uči, da prihodnost vedno pripada Bogu in tistim, ki tudi v težkih časih radi živijo, pomagajo ubogim in so ponosni na svojo vero.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/134/komentarji/8636/
TEOLOŠKI KOTIČEK
Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
1. V službi človeka
552. Zelo izpostavljeno območje družbenega prizadevanja krščanskih laikov je zlasti služenje človeku: pospeševanje dostojanstva vsakega človeka, najdragocenejše dobrine, ki jo ima človek, je »bistvena naloga, v določenem smislu osrednja in zedinjujoča naloga služenja, s katerim naj se Cerkev in krščanski laiki v njej obračajo k človeški družini«.
Prva oblika, v kateri se opravlja ta naloga, je prizadevni trud za lastno notranjo prenovo, kajti zgodovine človeštva ne poganja neosebni determinizem, marveč vzajemna povezanost subjektov. Od njih, od njihovih svobodnih dejanj je odvisen družbeni red. Družbene ustanove same po sebi, tako rekoč nezavedno, ne zagotavljajo blaginje vsem: pred prenovo krščanskega duha mora hoditi prizadevanje za izboljšanje družbe »v duhu Cerkve, na trdni podlagi družbene pravičnosti in ljubezni«.
Iz spreobrnjenega srca vre skrb za človeka, ki ga ljubimo kakor brata. Ta skrb nam omogoča, da kot svojo dolžnost dojemamo prizadevanje za vnovično ozdravitev ustanov, struktur, življenjskih razmer, ki so v nasprotju s človeškim dostojanstvom. Krščanski laiki se morajo zato hkrati truditi za spreobrnjenje src in za izboljšanje struktur. Ko si prizadevajo za ustanove, v katerih bi bilo dostojanstvo vseh ljudi zares spoštovano in upoštevano, morajo upoštevati zgodovinske razmere in se opirati na zakonita sredstva.
553. Pospeševanje človekovega dostojanstva vsebuje predvsem zagotavljanje neodtujljive pravice do življenja od spočetja do narave smrti, kar je prvi pogoj za vse druge človekove pravice. Spoštovanje osebnega dostojanstva poleg tega zahteva priznanje človekove verske razsežnosti, ki »ni preprosto ‘konfesionalna’, ampak ima svoje korenine, ki jih ni mogoče izruvati, v sami človekovi resničnosti«. Dejansko priznavanje pravice do svobode vesti in verske svobode je ena izmed najvišjih dobrin in najresnejših dolžnosti vsakega ljudstva, ki želi resnično zagotoviti dobro človeka in družbe. V sedanjem kulturnem obnebju je posebej nujna obramba zakona in družine, ki jo je mogoče ustrezno izpeljati samo v prepričanju, da gre za enkratni in nenadomestljivi vrednoti, brez katerih ni pristnega razvoja človeškega sožitja.
2. V službi kulture
554. Kultura mora biti posebno področje navzočnosti in delovanja Cerkve in posameznih kristjanov. Ločevanje krščanske vere od vsakdanjega življenja je 2. vatikanski cerkveni zbor ocenil za eno najhujših zmot našega časa. Izguba metafizičnega obzorja; izgubljanje hrepenenja po Bogu v samozadostnem samoobčudovanju in v izobilju sredstev za porabniški način življenja; prvenstvo, zaupano tehnologiji in znanstvenemu raziskovanju, namenjeno samemu sebi; pretirano poudarjanje želje po »izpostavljanju samega sebe«, iskanje lastnega videza, tehnike komuniciranja: vse te pojave moramo razumeti z njihovega kulturnega vidika in jih povezati z osrednjo temo človeške osebe, z njeno celovito rastjo, njenimi sposobnostmi komuniciranja in navezovanja stikov z drugimi ljudmi, z njenim trajnim samospraševanjem o velikih vprašanjih, ki vznemirjajo bivanje. Ne smemo pozabiti, da je »kultura to, po čemer postaja človek bolj človek, bolj ‘je’, se hitreje bliža ‘biti’«.
555. Posebno področje delovanja krščanskih laikov mora biti negovanje družbene in politične kulture, ki jo navdihuje evangelij. Novejša zgodovina je pokazala slabosti in popoln propad kulturnih pogledov, ki so dolgo prevladovali in zmagovali predvsem na družbeni in politični ravni. V tem okviru so zlasti v desetletjih po drugi svetovni vojni katoličani v različnih državah znali razviti plemenito prizadevanje, ki danes vedno očitneje priča o trdnosti njihovega navdiha in njihove dediščine vrednot. Družbeno in politično prizadevanje katoličanov se namreč nikoli ne omejuje samo na spreminjanje struktur, saj jih v temelju povezuje kultura, ki sprejema in upošteva potrebe, utemeljene v veri in morali in jih zato imajo za temelj in cilj konkretnega načrtovanja. Ko se ta zavest izgubi, se katoličani sami obsodijo na kulturno diasporo ter dajejo nezadostne in omejevalne predloge. Predstaviti v posodobljenih kulturnih pojmih katoliško izročilo, njegove vrednote, vsebine, vso duhovno, razumsko in nravno dediščino katolištva je tudi danes prednostna naloga. Vera v Jezusa Kristusa, ki je samega sebe opisal kot »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6), spodbuja kristjane, da se z vedno novim zagonom lotevajo oblikovanja z evangelijem navdihnjene družbene in politične kulture.
556. Celovito uresničena oseba in blaginja vse družbe sta bistvena namena kulture: etična razsežnost kulture ima torej prednost v družbenem in političnem delovanju krščanskih laikov. Neobzirnost do te razsežnosti zlahka spreminja kulturo v sredstvo za osiromašenje človeštva. Kultura lahko postane jalova in vodi v propad. »Če pa se neka kultura zapre sama vase in skuša ovekovečiti zastarele življenjske oblike ter odklanja vsako izmenjavo in vsak spogled z ljudmi o resnici, postane nerodovitna in propade. Oblikovanje kulture, ki je sposobna obogatiti človeka, zahteva namreč vključevanje celotnega človeka, ki v njej izraža svojo ustvarjalnost, svoj razum, svoje poznanje sveta in ljudi ter poleg tega vanjo umešča svojo sposobnost samoobvladovanja, osebnega žrtvovanja, solidarnosti in odprtosti za pospeševanje skupnega dobrega.
557. Družbeno in politično prizadevanje krščanskih laikov na področju kulture dobiva danes nekatere jasne smernice. Prva skuša po vsem svetu zagotoviti pravico vseh do človeške in družbene kulture, »primerne dostojanstvu osebe; in sicer brez ozira na razlike glede rodu, spola ali naroda, vere ali socialnega položaja«. Ta pravica zajema pravico družin in ljudi do svobodne in odprte šole; svoboden dostop do družbenih občil, pri čemer se je treba izogibati vsaki obliki monopola in ideološkega nadzora; svobodo raziskovanja, širjenja idej, razpravljanja in soočenj. Med koreninami revščine številnih ljudstev so tudi različne oblike odtegovanja kulturnih dobrin in nepriznavanja kulturnih pravic. Izobraževanje in vzgoja osebe je od nekdaj prva skrb socialnega delovanja kristjanov.
558. Drugi izziv prizadevanju krščanskih laikov je vsebina kulture, se pravi resnica. Vprašanje resnice je za kulturo bistveno, kajti vsak človek je dolžan, »da ohrani celovitost človeške osebnosti, katero izoblikujejo predvsem vrednote razuma, volje, vesti in bratstva«. Korektna antropologija je merilo osvetljevanja in preverjanja za vse zgodovinske oblike kulture. Kristjanovo prizadevanje na področju kulture se upira vsem omejevalnim in ideološkim pogledom na človeka in življenje. Dinamično odprtost do resnice zagotavlja predvsem dejstvo, da so »kulture posameznih narodov ... v bistvu samo različni načini, kako si postavljamo vprašanje o smislu lastnega življenja«.
559. Kristjani si morajo prizadevati, da bi polno ovrednotili versko razsežnost kulture; ta naloga je zelo pomembna in nujna za kakovost človeškega življenja na individualni in družbeni ravni. Vprašanje, ki izhaja iz skrivnosti življenja in se vrača k še večji, to je božji skrivnosti, je namreč v središču vsake kulture; če to razsežnost odstranimo, se spridita kultura in moralno življenje narodov. Pristna verska razsežnost je človeku prirojena in mu omogoča, da z različnimi dejavnostmi odstira obzorje, na katerem le-te najdejo pomen in smer. Človekova religioznost in duhovnost se razodevata v kulturnih formah, katerim dajeta življenjsko silo in navdih. O tem priča velikansko število umetniških del iz vseh obdobij zgodovine. Ko zanikamo religiozno razsežnost osebe ali naroda, mrtvičimo sámo kulturo, da se včasih znajde na meji izginotja.
560. Pri pospeševanju pristne kulture pripisujejo krščanski laiki velik pomen družbenim občilom in pri tem presojajo predvsem vsebino številnih možnosti, za katere se odločajo ljudje. Izbor se sicer razlikuje od skupine do skupine in od posameznika do posameznika, vendar ima veliko moralno težo in s tega gledišča ga moramo tudi vrednotiti. Da bi pravilno izbirali, je treba poznati načela nravnega reda in jih zvesto uveljavljati. Cerkev ponuja dolgo izročilo modrosti, zakoreninjeno v božjem razodetju in v človeškem razmišljanju, izročilo, katerega teološka naravnanost opravlja vlogo pomembnega »korektiva« tako nasproti »ateistični rešitvi, ki je človeštvo oropala njegovih temeljnih kamnov, namreč duhovnih; kakor tudi nasproti permisivnim uživaškim rešitvam, ki z različnimi izgovori težijo k temu, da bi ga prepričali o njegovi neodvisnosti od vsake postave in od Boga«.To izročilo se družbenim občilom raje, kakor da bi jih obsojalo, ponuja v pomoč: »Cerkvi lastna kultura modrosti lahko prepreči, da bi se kultura družbenih občil sprevrgla v kopičenje dejstev brez smisla.«
561. Krščanski laiki vidijo v družbenih občilih možne in mogočne pripomočke solidarnosti: »Solidarnost se izkazuje kot posledica resničnega in pravilnega obveščanja in svobodnega pretakanja idej, ki pospešujejo spoznavanje drugega in spoštovanje do njega.« Do tega pa ne prihaja, če se družbena občila uporabljajo za zidanje in vzdrževanje gospodarskih sistemov v službi pohlepa in poželenja. Spričo hudih krivic odraža odločitev, da se popolnoma zanemarijo določeni vidiki človeškega trpljenja, neopravičljivo selekcijo. Strukture in različne vrste politike obveščanja in porazdeljenosti tehnologije so dejavniki, ki prispevajo k temu, da so v dobi, ko sta napredek in celo preživetje odvisna od informacije, nekateri ljudje z informacijami »bogati«, drugi pa »revni«. Tako torej družbena občila prispevajo h krivicam in neravnotežjem, ki povzročajo prav tisto trpljenje, o katerem nato družbena občila poročajo. Tehnologija sporočanja in obveščanja ter vzgoja za njeno uporabo morata težiti k temu, da bi te krivice in ta neravnotežja odpravili.
562. Ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z družbenimi občili, niso edini, ki jih vežejo etične dolžnosti. Tudi sprejemniki imajo obveznosti. Delavci, ki skušajo prevzeti nase odgovornosti, si zaslužijo občinstvo, ki se zaveda svojih odgovornosti. Prva obveznost uporabnikov družbenega obveščanja je presojanje in izbiranje. Starši, družine in Cerkev imajo točno določeno odgovornost, ki je ni mogoče opustiti. V tistih, ki na različne načine sodelujejo na področju družbenega obveščanja, naj močno in jasno odzvanja opomin sv. Pavla: »Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa ... Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo (Ef 4, 25.29). Služba človeku z vzpostavljanjem humane skupnosti, temelječe na solidarnosti, pravičnosti in ljubezni ter na širjenju resnice o človeškem življenju in o njegovi končni dopolnitvi v Bogu so temeljne etične zahteve do družbenih občil. V luči vere moramo na človeško komunikacijo gledati kot na pot od babilonskega stolpa do binkošti, se pravi kot na osebno in družbeno prizadevanje, da bi z odpiranjem daru jezikov (prim. Apd 2,5–11) presegli sesutje komunikacije (prim. 1 Mz 11,4–8) in jo z močjo Duha, ki ga je poslal Sin, zopet obnovili.
|
|
|
|
|
|
|
