AKTUALNE NOVICE

Papež za portugalski radio o migraciji, Evropi in Cerkvi (Vir: Radio Vatikan)

V intervjuju za portugalski radio Renascenca je papež Frančišek spregovoril o mladih, ki jih je treba »iti iskat, predvsem pa jih spremljati z držo previdnosti, spregovoriti jim v pravem trenutku ter biti pozoren, da kateheza ne bo samo teoretična«. Sveti oče se je tako dotaknil tematike, ki jo je postavil tudi v ospredje svojega govora, namenjenega portugalskim škofom. Ti so namreč prejšnji teden bili v Vatikanu na ad limina apostolorum.

Tri vrste jezika: glava, jezik, roke
»Kateheza,« je izpostavljeno v intervjuju, »je nauk za življenje in mora zato imeti tri vrste jezika: jezik glave, jezik srca in jezik rok.« Mlad človek bo tako vedel, kaj je njegova vera, jo obenem čutil v srcu, posledično pa bo tudi deloval na konkreten način. Pomembno je, da bo znal povezati te tri jezike: misliti o tem, kar se čuti in dela; čutiti to, kar se misli in dela; delati to, kar se čuti in misli.

»Danes je svet v vojni proti samemu sebi«
V intervjuju je beseda tekla še o marsičem drugem: o Evropi, individualizmu, vzgoji in Cerkvi. Seveda je v ospredje prišlo tudi vprašanje o sedanjem pojavu migracije v Evropi, glede česar papež izrazi zaskrbljenost. Zatrdi, da je to samo »vrh ledene gore«. Vidimo té begunce, te revne ljudi, ki bežijo pred vojno in lakoto, a na začetku je nek vzrok. Družbenoekonomski sistem, ki je slab in krivičen. Oseba mora biti v središču socialno-ekonomske družbe in politike, ker je današnji prevladujoči ekonomski sistem, osebo razsrediščil in v središče postavil boga-denar, idola. Treba je zatorej iti k vzrokom, poudarja Frančišek: iti tja, kjer je vzrok lakota ter ustvariti delovna mesta, investirati; iti tja, kjer je vzrok vojna, iskati mir in delati za mir. »Danes je svet v vojni proti samemu sebi,« pravi papež.

O sprejemanju družin v župnije
Ponovno izpostavi pomen sprejemanja oseb, in to takšnih, kot so. Spomni, da je tudi on sin emigrantov v Argentino, ki ni padla v ksenofobijo in je torej znala sprejeti vse priseljence, ki so prišli iz različnih evropskih držav in tudi od drugod. Pojasni svoj poziv, izrečen 6. septembra med opoldansko molitvijo: »Ko pravim, da župnija mora sprejeti eno družino, ne mislim s tem, da mora obvezno živeti v župnišču, ampak da župnijska skupnost lahko poišče neko mesto, pripravi kakšno manjše stanovanje ali pa v najslabšem primeru najame skromno stanovanje za družino, toliko da bodo imeli streho, da bodo sprejeti in umeščeno v skupnost.«

Evropa – mati ali babica?
Papež spregovori o »kulturi blagostanja«, ki je privedla do padca rojstev v nekaterih evropskih državah, med katerimi je tudi Portugalska. Ko pride do nekega praznega prostora, ga ljudje hočejo napolniti, pojasni Frančišek. Če se v neki državi ne rojevajo otroci, bodo prišli imigranti in zasedli njihovo mesto. Ne hoteti imeti otrok, je rezultat kulture blagostanja. »Mislim, da je izziv Evrope to, da mora ponovno postati mati Evropa in ne babica Evropa,« zatrdi papež, ki je prepričan, da ima Evropa izjemno kulturo. A mora ponovno osvojiti svojo zmožnost vodenja v koncertu narodov, ponovno mora postati mati Evropa, ki kaže pot, kajti ima kulturo, ki ji to omogoča. Doda, da »Evropa še ni mrtva. Nekoliko je babica, a ponovno lahko postane mati.« Papež pojasni, da se je Evropa nekoliko zmotila, kar pa ji ne očita, jo le spominja. Ko je govorila o svoji identiteti, »ni hotela priznati tistega, kar je morda najgloblje v njeni identiteti: to so njene krščanske korenine«.

Cerkev v izhodu
Frančišek o Cerkvi ponovno poudari, da mora izstopiti, mora tvegati. Kot že večkrat, tudi tokrat izpostavi, da če se cerkev, župnija, škofija ali ustanova zapre vase, zboli. Tako imamo »rahitično Cerkev, z neomajnimi pravili, brez ustvarjalnosti, zavarovano, a brez varnosti«. Če pa neka župnija izstopi, da bi evangelizirala, jo lahko doleti kakšna nesreča, tako kot vsako osebo, ki gre ven. »Med bolno Cerkvijo in ponesrečeno Cerkvijo, imam raje ponesrečeno, kajti je vsaj šla ven,« še pove sveti oče.

Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/09/14/pep%C5%BE_za_portugalski_radio_o_migraciji,_evropi_in_cerkvi/1171711
 

A.S., Novi škofje Zore, Cvikl in Šuštar pri papežu Frančišku (Vir: Radio Ognjišče, Radio Vatikan)

S papežem Frančiškom se je v sredini preteklega tedna srečalo približno 130 škofov, ki so bili imenovani v zadnjem letu. Med njimi so bili tudi ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl in ljubljanski pomožni škof msgr. Franc Šuštar. Sveti oče je v govoru spregovoril o štirih potezah škofa: škof je priča Vstalega; je pedagog, duhovni voditelj in katehist; je mistagog in je misijonar.
 
Škofje – pričevalci Vstalega
»Ste škofje Cerkve, pred kratkim poklicani in posvečeni. Prišli ste iz neponovljivega srečanja z Vstalim. Ko ste stopali čez zidove svoje nemoči, vas je On dohitel s svojo navzočnostjo,« je začel svoj nagovor papež Frančišek. Poudaril je, da so škofje »priče Vstalega«. To je njihova prva in nenadomestljiva naloga. Zaupano jim je oznanjevanje stvarnosti, ki podpira vso zgradbo Cerkve: »Jezus je Vstali! Bog Oče je Jezusa obudil od mrtvih! Tudi mi bomo vstali s Kristusom.« Po Frančiškovih besedah to ni ne očitno ne jasno sporočilo. Svet je namreč tako zadovoljen – vsaj na videz – s tem, da si lahko zagotovi, kar mu koristi, in zaduši vprašanje o tistem, kar je dokončno. Papež je navedel izzive današnjega časa, kot so globalizacija, migracija, naravno okolje, dostojanstvo in prihodnost človeškega dela, opustošenje odnosov, zapiranje vase, izgubljenost mladih in osamljenost starih. Zatem pa škofe pozval k veselju: »Tudi vi se veselite, medtem ko se razdajate za svoje krajevne Cerkve … Vedno se spominjajte, da vas varuje evangelij. In zato se ne bojte podati kamor koli in se zadrževati pri tistih, ki vam jih je zaupal Gospod.« Škofje se naj varujejo pred zanemarjanjem raznovrstnih in posameznih stvarnosti svoje črede, naj ne odrekajo srečanj, naj ne varčujejo z oznanjevanjem žive Gospodove besede in naj vse pošiljajo v misijone.
 
Škofje – pedagogi, duhovni vodje in katehisti
Papež je v nadaljevanju škofe pozval, naj bodo pedagogi, duhovni vodje in katehisti vsem, ki »obiskujejo njihove skupnosti in pristopajo k evharistiji«. Vodijo naj jih k poznavanju skrivnosti, ki jo izpovedujejo, k sijaju skritega obličja Besede, ki so se jo morda leno navadili poslušati, ne da bi dojeli njeno moč. Ponovno je izpostavil veselje, ki razvnema in očara: »Brez veselja krščanstvo propada v golem naporu. Skrbite za svoje duhovnike, da bodo med ljudmi prebudili to čarobnost Boga in bodo tako vedno hoteli ostati v Njegovi navzočnosti; da bodo čutili hrepenenje po njegovi družbi in ne bodo želeli drugega, kot vrniti se pred Njega.«
 
Škofje – mistagogi
Govoreč o škofu mistagogu, je papež spomnil na »krščene osebe, ki pa ne živijo zahtev krsta«. »Bodite škofje, ki so zmožni prestreči njihovo pot. Tudi vi postanite na videz izgubljeni popotniki. Vprašajte se, kaj se je zgodilo v Jeruzalemu njihovega življenja in diskretno pustite, da si njihovo premraženo srce da duška. Ne pohujšujte se nad njihovo bolečino ali razočaranji,« je povedal sveti oče. Škofje naj ne pozabijo, da so že prej poznali Gospoda, a so se jim zatemnile oči: »Pomagajte jim spoznati Gospoda, da bodo imeli moč vrniti se v Jeruzalem.«
 
Škofje – misijonarji
Škofje so prav tako misijonarji zastonjske Božje rešitve. Zato naj iščejo tistega, ki ne pozna Jezusa ali ga je vedno zavračal. »Pojdite v njihovo smer. Zaustavite se pred njimi in brez strahu ali zadrege poglejte, na katera drevesa so se povzpeli,« je spodbudil Frančišek. Škofje naj se ne bojijo povabiti jih, da takoj stopijo dol, kajti Gospod želi danes priti v njihovo hišo. »Ko bodo v nas videli Gospoda, se bodo morda opogumili in odgovorili na božje povabilo. In ko se bo to zgodilo, bodo naše skupnosti obogatene s tistim, kar oni lahko podelijo z nami, in naše srce pastirjev se bo razveselilo in ponavljajo: Danes je v to hišo prišla rešitev.«
 
Vir: Radio Vatikan

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/170/svet/18222/ 

 
MD, Družina, Zakaj Evropa ob preganjanih kristjanih molči? (Vir: Radio Ognjišče)

V reviji Božje okolje je objavljen članek francosko-belgijskega književnika Erica Emmanuela Schmitta, ki je znan po romanih, kot sta Oskar in Gospa v rožnatem ter Gospod Ibrahim in Cvetovi iz Korana. Posebej pomenljivo je njegovo razmišljanje v času, ko se na Bližnjem vzhodu in v Afriki samo še stopnjuje preganjanje kristjanov.

Z bolečino v srcu razmišljam o kristjanih na vzhodu, ki se ne soočajo le z diskriminacijo, ampak tudi s silovitim preganjanjem. Ponižani so, prepuščeni samim sebi, okradeni, preganjani, umorjeni. Po podatkih Združenih narodov je na svetu med 150 in 200 milijonov kristjanov, ki živijo v stalni ogroženosti.

Seveda me pretrese kulturna in človeška čistka, ki uničuje tako življenja kot kraje. Pretrese pa me tudi brezbrižnost zahodnega sveta.

Intelektualci, ki se sicer tako hitro »razburijo« – moralno udoben način za priznanje svoje nemoči – se tokrat ne oglašajo preveč pogosto. Niti politiki.
 
Zakaj? Ker so v zadregi. V zadregi, ker bi morali priznati pomen vere v svetu. V zadregi, ker bi morali sprejeti nekakšno bratsko povezanost s temi ljudmi, s tem pa priznati svoje krščanske korenine, ki jih zanikajo. Evropa je vendar zgrajena na krščanskih temeljih. V zadregi, ker bi se morali odpovedati laicizmu, ki ga sicer slabo razumejo, laicizmu, ki zagovarja ateizem. Resnični laicizem pa zagotavlja notranjo svobodo in svobodo veroizpovedi. V takšni zadregi so, da nesrečo kristjanov raje zapakirajo v bolj splošno nesrečo, uničenje Iraka in Sirije. To je slepa fanatičnost in posploševanje, nekakšna mea culpa za evropski in potem ameriški kolonialni imperializem. Vse drugo torej, samo da ne bi govorili o kristjanih, ki so preganjani zgolj zato, ker so kristjani. »Skrijte to vero, ki je ne morem gledati,« pravijo moderni Tartuffi s tem, ko ne rečejo nič.
 
Iskreno povedano, ta zadrega me spravlja v zadrego.

Ni mi težko priznati, da me ta grozodejstva kot zahodnjaka krščanskega izvora prizadenejo bolj kot druga. Po teh bratih v prepričanju je namreč prizadeta moja duhovna razsežnost. Tako ubijajo mojo preteklost in moje upanje. To barbarstvo je nasprotje evangeljskega sporočila, ki je zanimivo, mirovniško in človeško tudi za tiste, ki sicer ne verujejo.
 
Vrh tega ta preganjanja napadajo dva pomembna napredka: pot, ki jo je krščanstvo opravilo, da je priznalo pretekle napake in grozodejstva, npr. inkvizicijo, ter pluralistični model družbe, kjer ljudje različnih veroizpovedi v miru prebivajo skupaj. Kaj storiti? Če zaradi pomanjkanja sredstev ne moremo vojaško posredovati, vsaj izrazimo solidarnost. Sprejmimo begunce, ki prihajajo v Evropo. Gmotno in z denarjem pomagajmo tistim, ki so v Libanonu ali drugih begunskih taboriščih.

To je moje razmišljanje. Zaželel bi jim več veselja ter ljubezni, ljubezni, ki odgovarja sovraštvu.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/170/svet/18217/ 


M. Š., »Če gre pri splavu za pravice žensk, kakšne so torej moje?« (Vir: Družina)
 
Gianna Jessen, dekle, ki je preživelo splav, o njenem življenju pa je napisana knjiga (v prevodu je izšla tudi pri naši založbi), po knjigi pa je nastal še film, je ob nedavnih razkritjih o dogajanju v največji ameriški kliniki za opravljanje splavov »Načrtovano starševstvo«, kjer naj bi prodajali organe zarodkov nerojenih otrok, s svojim pričevanjem nagovorila ameriški kongres.

»Če gre pri splavu za pravice žensk, kakšne so torej moje?«, je Gianna postavila vprašanje predstavnikom sodnega odbora – z dobrim razlogom. Pred osemintridesetimi leti je Jessnova čudežno preživela splav s solno kislino. Predstavnikom ameriškega kongresa, ki preiskujejo primer klinike za splave o prodaji organov splavljenih otrok, tudi tistih, ki se morda rodijo živi, je predstavila osupljivo življenjsko zgodbo, na govorniškem odru pa se ji je s svojim pričevanjem pridružila še ena preživela po splavu, Melissa Ohden.

Gianna je takole nagovorila predstavnike pravosodnega odbora:
 
Lepo pozdravljeni,
ime mi je Gianna Jessen in zahvaljujem se vam, da smem danes pričevati pred vami. Moja biološka mati je bila noseča sedem mesecev in pol, ko so ji na kliniki »Načrtovano starševstvo« svetovali, naj v tako visoki nosečnosti opravi splav s solno kislino.

Ta metoda otroka znotraj in zunaj razžre, ga oslepi in zaduši, otrok pa se, običajno v naslednjih 24 urah, rodi mrtev. Namesto da bi po tem, ko so me v maternici »razžrli«, umrla, sem bila 6. aprila 1977 živa porojena na kliniki za splave v Los Angelesu. V moji zdravniški kartoteki je zapisano: »Rojena živa med splavom s solno kislino ob 6. uri zjutraj.«

K sreči zdravnik, ki je opravljal splave, še ni pričel z delom. Ko bi bil že v službi, bi končal moje življenje, tako da bi me zadavil, zadušil ali pa preprosto pustil, da bi umrla. Namesto tega pa je medicinska sestra poklicala reševalce in odpeljali so me v bolnišnico. Zdravniki niso pričakovali, da bom preživela.

Pa sem. Kasneje so ugotovili, da imam cerebralno paralizo, kar je posledica pomanjkanja kisika v možganih, ko sem preživela splav. Rečeno je bilo, da svoje glave nikoli ne bom mogla držati pokonci in da nikoli ne bom hodila. Pa vse to počnem. In cerebralna paraliza je zame čudovit dar.
 
Kot novorojenko so me dali v rejo, kasneje sem bila posvojena. Svoji biološki materi odpuščam. Prvo leto po rojstvu so me uporabili kot »strokovno pričo« v primeru, ko so zdravnika, ki je opravljal splave, zasačili, kako je zadavil otroka, ki se je rodil živ.

Margaret Sanger, ustanoviteljica klinik za splave »Načrtovano starševstvo«, je v knjigi »Woman and the New Race« (Ženska in nova rasa) zapisala: »Najbolj usmiljeno dejanje, ki ga velika družina lahko stori za svojega najmlajšega člana, je to, da ga ubije.«

Klinika »Načrtovano starševstvo« se ne sramuje svojega početja, ne zdaj ne v preteklosti. Toda kot narod se bomo morali pred Bogom zagovarjati za brezbrižnost, za apatijo in za umor več kot 50 milijonov otrok v maternici. Vsakokrat, ko nam zmanjka poguma kot posameznikom, ko se ne soočimo s tem zlom, se sprašujem, koliko življenj je bilo na tihem izgubljenih, medtem ko vestno skrbimo, da nas povsod hvalijo in da nikogar ne užalimo? Koliko otrok je umrlo in je bilo iznakaženih, in njihovih organov prodanih, za naš ego, za naše lagodje, za našo promiskuiteto? Koliko novih Lamborghinijev smo kupili s krvjo nedolžnih otrok? Krvjo, ki iz zemlje kliče h Gospodu, kot Abelova kri. Gospod nikogar ne pozabi.
 
Pristojne pri »Načrtovanem starševstvu« želim vprašati naslednje:
Če gre pri splavu za pravice žensk, kakšne so torej moje? Ves čas uporabljate argument »Če je otrok prizadet, moramo nosečnost prekiniti«, kot da vi sami lahko določate kakovost življenja posameznega človeka. Ali je moje življenje kaj manj vredno, ker imam cerebralno paralizo?

Z vašo nadutostjo in pohlepom vam ni uspelo videti ene same stvari: modrosti se pogosto učimo od najšibkejših med nami – in tega danes v našem narodu boleče primanjkuje. Naša nespamet in naš občutek sramu pa nas slepita, da bi resnično ugledali lepoto raznolikosti.

»Načrtovano starševstvo« uporablja prevaro, zlorabo jezika in gesel, kot je denimo »pravica žensk do izbire«, za dosego svojih finančnih ciljev. Naj vam z naslednjim navedkom, njegov avtor je Adolf Hitler, pokažem, kako izvrstno uporabljajo svoje tehnike: »Dovzetnost množic je izjemno omejena, njihova inteligenca je šibka, toda njihova sposobnost pozabe je neizmerna. Posledično je potrebno vso propagando omejiti na le nekaj točk in vztrajati pri teh geslih, dokler še zadnji član družbe ne dojame, kar želimo, da bi z našim sloganom doumel.«

Pogosto slišimo, da bi v primeru prekinitve javnega financiranja klinik »Načrtovanega starševstva« med ženskami prišlo do krize v zdravstvu, na področju, za katerega klinika skrbi. To je povsem zgrešeno. Središča za nosečnice so prisotna po vsej državi in predstavljajo izvrstno izbiro za ženske, ki se znajdejo v krizi. Vse njihove storitve so brezplačne in zaupne in na voljo so preko telefonskih sporočil z geslom “HELPLINE” na številki 313131. Ženske imajo dostop do ključnih preiskav tudi drugje, ne le na klinikah »Načrtovanega starševstva«. Nismo narod brez izbire.

»Načrtovano starševstvo« vsako leto prejme 500 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja, predvsem za uničevanje in ubijanje otrok. Ne recite, da to niso otroci. Njihov srčni utrip dokazuje, da so. Prav tako štiridimenzionalni ultrazvok. Tudi jaz to dokazujem, pa tudi dejstvo, da za dobiček prodajajo človeške organe. Ne recite, da gre pri tem zgolj za žensko vprašanje. Oba, moški in ženska sta potrebna, da spočneta otroka. In na tej točki želim nagovoriti moške, ki me poslušajo: ustvarjeni ste za velike stvari, ne za nedejavnost. Rojeni ste bili, da branite ženske in otroke. Ne da nas zlorabite in zapustite, ne da brezdelno sedite in opazujete, kako nam škodujejo. Prosim vas, bodite pogumni.

Na koncu naj še povem, da sem živa le zaradi silne moči Jezusa Kristusa, v katerem živim, se gibljem in sem. Brez Njega nimam ničesar, z Njim sem deležna vsega.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBce-gre-pri-splavu-za-pravice-zensk-kaksne-so-torej-moje%C2%AB
 
 
Mojca Sojar, Starši pa še kar hodimo v šolo (Vir: Radio Ognjišče)
 
Veliko besed je navadno izrečenih ob začetku nečesa novega, besed strahu, nezaupanja, pričakovanj, pa tudi veselja. Tako je tudi z začetkom šolskega in veroučnega leta. Starši, ki imamo otroke že dalj časa v šoli, si želimo, da se ne bi ponovile napake prejšnjih let, da bi kakšen profesor ali učitelj odšel iz šole, da bi ravnatelj ali ravnateljica končno spoznala, da imamo mi, v svoji veliki skrbi za otroke, navadno le prav. Prvi roditeljski sestanki, sveti staršev, novi učitelji, profesorji, razredniki – vsem bi želeli starši povedati kakšen učni program si želimo.

Pa kdo pravzaprav obiskuje šolo, mi ali naši otroci? Na roditeljskih sestankih vzdihujemo nad zahtevnostjo programov, ki pa jih bodo naši otroci z lahkoto zmogli, ker so prilagojeni njim, ne pa razmišljanju staršev, ob našem prenapolnjenem urniku. Zakaj pa moramo imeti starši zapisane vse termine testov in spraševanj? Vpogled v plačljivo elektronsko redovalnico, ki jo, mimogrede, ponuja podjetje, ki ima na obrazcih za prijavo napisano prvi starš in drugi starš! Je cilj naše vzgoje otroka kar naprej preverjati in mu tako res čisto onemogočiti samostojnost? Mar je njegov neuspeh ob matematičnem testu tudi naš neuspeh? Ne ni, ker je otrok samostojna osebica, ki seveda potrebuje pomoč in nasvet, potrebuje pa tudi prostor. Prostor, da lahko kdaj sam kaj naredi, prav ali narobe, da začne sam prevzemati odločitve, ki jih zmore, in otroci zmorejo presenetljivo veliko. V dobro njegovega odraščanja mu pustimo, da bo sam okusil težo svoje napake in se, če se da, tudi sam odločil, kako jo bo popravil. Da bo spoznal, da mora krivdo za napako najprej iskati pri sebi, se vprašati ali se je res dovolj potrudil za uspeh, ne pa brez tega kriviti vse okrog sebe. Ne dajajmo mu vzorcev našega, »odraslega« obnašanja, da ne bomo starši in učitelji še naprej krivci za nenarejene naloge, doma pozabljene stvari, slabe ocene, slabe rezultate pri preverjanjih …

In ko steče pogovor o tem, kako je otrok preživel dan v šoli, ga ustavimo, če bo želel najprej povedati tisto, kar je bilo po njegovem narobe in slabo, dajmo mu priložnost, da se pohvali, čeprav samo z drobno stvarjo, da pove nekaj dobrega in lepega o šolskem dopoldnevu, da pohvali učitelje in sošolce. S tem ga ne bomo učili zakriti in pozabljati napak in težav, naša želja naj bo prihodnjim generacijam dati tisto, česar sami očitni še ne znamo – nesebično in dobrohotno pohvaliti.

Ker pa sem katehistinja, imam veliko želja, pričakovanj in predvsem veselja tudi ob začetku veroučnega leta. Pri verouku žal pri starših ni opaziti take vneme, kot v šoli, tudi ni e –redovalnice in po mojem mnenju tudi ne bi smelo biti testov in posebnih preverjanj znanja – kako pa naj preverim, koliko vere sem uspela položiti v otroka skozi veroučno leto? Želim si le lahko in molim za to, da bi bile beseda in dejanja nas katehetov delo Svetega duha, da bi se zavedli, da vere ni mogoče učiti, ampak z veliko ljubezni otroke spremljati v njihovi rasti v veri. Da bi znali iz veroučnih programov izluščiti tisto bistveno, kar naj otroka spremlja in spodbuja v veri; da ni pomembno, da so narejene vse naloge, ampak, da so naloge pripravljene tako, da jih otrok rad naredi. Malo časa je nam katehetom odmerjenega za tako pomembno stvar, kot je vera, ki nas spremlja vse življenje, celo do večnosti. Malo časa za pripovedovanje vseh lepih svetopisemskih zgod, petje pesmi, molitev, obisk cerkve in klepet o tem, kako lahko vero živimo vsak dan. Če nam pri tem ne pomagajo starši, naredimo le malo.

Zato je moja želja za letošnji začetek takšnega in drugačnega učenja in poučevanja – prosimo Gospodarja besed za modrost in moč, za ponižno službo ljudem in za ljudi.

Naj vsaj nas – katoliške pedagoge in spremljevalce vere - vodijo besede apostola Pavla: „Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal! Ko bi namreč to delal na lastno pobudo, bi imel plačilo. Če pa tega ne delam na lastno pobudo, mi je bilo zaupano oskrbništvo. Kaj je torej moje plačilo? To, da zastonj oznanjam evangelij in da pri tem ne izkoriščam svoje pravice, ki mi gre iz evangelija.“ (1 Kor 9, 16-18)

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/170/komentarji/18220/