s. Brigita Zelič, Helena Škrlec, Papež mehiškim otrokom: Bodite glasniki miru (Vir: Radio Ognjišče)
… Po vljudnostnem obisku pri Calderonu je sveti oče na Trgu miru nagovoril približno 4 tisoč mladih, ki so ga veselo in glasno pozdravljali. Na začetku nagovora otrokom je sveti oče izrazil svoje veliko veselje, da se lahko sreča z njimi in zre njihove vesele obraze. "V papeževem srcu zavzemate zelo pomembno mesto. V tem trenutku želim, da za to zvejo vsi mehiški otroci, zlasti tisti, ki nosijo breme trpljenja, zapuščenosti, nasilja ali lakote, ki jo je v teh mesecih zaradi suše bilo v nekaterih pokrajinah močneje čutiti," je dejal. Otrokom se je zahvalil za srečanje, ki ga je imenoval srečanje vere, ter za njihovo praznično in veselo navzočnost, za radost, ki so jo izrazili v pesmih. Potrdil je, da je praznovanje nekaj pomembnega. "Bog hoče, da smo vedno srečni. On nas pozna in nas ljubi. Če dopustimo, da Kristusova ljubezen spremeni naše srce, potem lahko mi spremenimo svet. To je skrivnost prave sreče," je poudaril.
Nato jim je spregovoril o miru, za katerega je Jezus daroval svoje življenje. Poučil jih je, da Jezusov učenec na zlo ne odgovarja z zlom, temveč da je vedno orodje dobrega, glasnik odpuščanja, prinašalec veselja in služabnik edinosti. Spodbudil jih je naj bo Jezus njihov najboljši prijatelj. Ne bo se utrudil spodbujati jih, naj vedno ljubijo vse in delajo dobro. Če ga dejansko poslušajo, pa se bo pokazalo tako, da bodo v stalnem stiku z njim, ki jim bo pomagal tudi v najtežjih okoliščinah. Papež Benedikt XVI. je otrokom prisrčno zagotovil: "Prišel sem, da bi čutili mojo ljubezen. Vsakdo med vami je Božji dar za Mehiko in za svet. Vaša družina, Cerkev, šola in kdor ima v družbi odgovornost morajo skupaj delat, da bi vi v dediščino mogli prejeti boljši sveti, ki bo brez zavisti in razdeljenosti." Ob tem je sveti oče poudaril pomen zaščite otrok in povabil vse k zavzetosti, da njihov nasmeh ne bi nikoli zamrl in da bi mogli živeti v miru ter z zaupanjem zreti v bodočnost.
Svojim malim prijateljem, kakor jih je imenoval, je zagotovil, da niso nikoli sami. Pri skrbi za krščansko življenje naj računajo s Kristusovo pomočjo in s pomočjo Cerkve. Udeležujejo naj se nedeljske svete maše, kateheze, sodelujejo naj v kakšni apostolski skupini in iščejo naj kraje molitve, bratstva in ljubezni. Ob tem, ko jim je za zgled postavil nekatere njihove vrstnike, blažene iz časov prve evangelizacije Mehike, jih je spomnil, da so oni odkrili, da je Jezus v življenju največji zaklad. Bili so mali kot oni in od njih se lahko naučimo, da za ljubezen in za služenje leta niso pomembna.
Ob koncu je sveti oče dejal, da bi mu bilo všeč, če bi se lahko z otroki dalj časa pomudil. Ostali pa bodo vendarle povezani v molitvi. "Vabim vas, da vedno molite, tudi doma; tako boste okusili veselje pogovora z Bogom v družini. Molite za vse, tudi zame. Jaz pa molim za vas, da bi Mehika postala ognjišče ob katerem bi vsi njeni otroci živeli v vedrini in medsebojnem soglasju," je sklenil.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/128/aktualno/7236/
Nadškof Stres ob izidu referenduma o Družinskem zakoniku
Pozdravljamo odločitev volivk in volivcev, ki so zavrnili novi Družinski zakonik. Zahvaljujemo se vsem, ki so z veliko osebno požrtvovalnostjo dosegli, da je večina volivk in volivcev prepoznala nenadomestljivo vlogo družine v našem življenju. S samim referendumskim izidom temeljne vrednote družine še niso zagotovljene, potrebno je, da jih živimo v vsakdanjem življenju in medčloveških odnosih. Družina, v kateri lahko otroci odraščajo ob vzgojni podpori očeta in matere, torej ostaja naša temeljna zavezanost in si bomo za to tudi še naprej prizadevali.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
predsednik SŠK
Radijski misijon na Radiu Ognjišče 2012 (Vir: http://katoliska-cerkev.si)
Molitev ob pripravi na radijski misijon na Radiu Ognjišče 2012
Na Radiu Ognjišče bo od nedelje, 25. do sobote, 31. marca 2012, potekal sedmi radijski misijon z naslovom Predrami se človek, ki spiš!, ki ga bodo vodili frančiškani. Sklepno mašo bo v soboto, 31. marca 2012, ob 16.00, v strunjanski cerkvi daroval koprski pomožni škof msgr. dr. Jurij Bizjak.
Misijon se bo v nedeljo, 25. marca 2012, ob 10.00, začel z mašo, ki jo bo v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani daroval p. Pavle Jakop OFM.
Na programu bodo v času misijona vsak dan predvajali naslednje vsebine:
-
ob 10.15 – prvi misijonski pogovor
-
ob 13.00 – drugi misijonski pogovor
-
ob 17.00 – tretji (glavni) misijonski pogovor
-
ob 19.30 – prenos molitve rožnega venca
-
ob 20.30 – pogovorni večer
Med 22.00 in 24.00 bodo potekale ponovitve pogovorov. Posnetki bodo na voljo tudi v radijskem arhivu na spletni strani. Med prvim in drugim misijonskim pogovorom (med 10.45 in 13.00) ter po tretjem (med 18.00 in 20.00) bodo misijonarji na voljo tudi za oseben telefonski pogovor s poslušalci na telefonski številki 01/512–77–80.
V cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani bo v sredo, 28. marca 2012, ob 20.00, v obliki spokornega bogoslužja za mlade potekal duhovno-glasbeni večer. Ob tej priložnosti bo tudi možnost za prejem zakramenta spovedi.
V povezavi z radijskim misijonom bo v petek, 30. marca 2012, v številnih župnijah potekal spovedni dan. V več cerkvah bodo med 07.00 in 19.00 na voljo spovedniki. Pobudi se bo pridružila vsaj ena cerkev v vsaki dekaniji (v Sloveniji je 60 dekanij), v vsaki župniji pa naj bi bila na ta dan priložnost za spoved vsaj pol ure pred mašo.
Posebnost letošnjega radijskega misijona bo nočni program, v katerem bo sodeloval p. dr. Christian Gostečnik OFM. S petka, 30. na soboto, 31. marca 2012, bo med 24.00 in 05.00 na voljo za pogovor s poslušalci.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/radijski-misijon-na-radiu-ognjisce-2012
Igor Vovk, Dan po nedelji (Vir: Iskreni.net, www.casnik.si)
Slovenija se je odločila, da se zoperstavi medijski blokadi in temu, da bi nam med 1 in 2 % populacije, ki jo predstavljajo instospolni, ter 85 % medijskega prostora govorilo, da smo vsi, ki ne trdimo, da je otrok pravica, zagamani in nenapredni.
Rezultat referenduma je pomembna bitka za svobodo govora. Ideologija homosekusalnega lobija, da je potrebno drugače misleče označiti za homofobe, je ušla iz stekleničke in se je v praksi že pred časom uveljavila – če bi bil Družinski zakonik sprejet, pa bi bila še “uzakonjena”. Sam osebno sem se že večkrat ustrašil, kaj bo z nami – tistimi, ki smo se javno opredelil PROTI redefiniciji družine. Ob branju petkovega članka Luca di Tolve vse skupaj dobi še bolj oprijemljive poteze.
Medijski prostor
Ne morem mimo “vodilnih” medijev kot so: Delo, Dnevnik, RTV Slo, POPtv itd., ki so soglasno zavzeli držo ZA zakonik. Tako veliko enoumje, kot smo ga bili deležni zadnja leta okrog teme o DZak, najdeš redko kje – morda edino še v Rusiji. Ko je ta uigrani stroj zagnal vse motorje, sem začutil, kako so se zagovorniki homoseksualnega lobija v zadnjih 10 letih utrdili. Utrdili so se na ključnih pozicijah in “medijsko sceno” povsem preplavili.
Na srečo so zagovorniki v času kampanje nizali nekaj malih napak: Ciciban, Viktorji, popolna nepripravljenost na umik Aleša Primca – glavni sovražnik jim je ušel in to jih je zmedlo. Naenkrat je bilo proti zakoniku veliko različnih glasnikov in strokovnjakov. Pijani od medijske oblasti so še močneje pričeli izkoriščati javno televizijo – vrhunec tega so bili seveda Viktorji. Ljudje pa take napake hitro opazijo – tisti, ki so bili prej ZA zakonik, so v času kampanje zaznali popolno nepluralnost poročanja in uvideli prevaro.
A v zadnjih letih se je medijem zgodilo še nekaj pomembnega – internet je v naši preljubi državi doživel razcvet. Prav internet kot medij je ključni, ki je uspel tokrat narediti obrat. Če je za gledalce televizije, poslušalce radija in bralce časopisa značilna pasivnost – saj jim vsebine servirajo na pladnju, pa je internet za tiste, ki radi razmišljajo širše in sami določijo, kaj bodo brali in kaj ima največjo težo. Prvič sem zaznal, da se tudi na iskreni.net za številko 70.000 skriva veliko več kot le “različni bralci”.
Prebudila se je civilna scena
Ta referendum je prinesel še nekaj pomembnega (enako bi veljalo, tudi če bi bil rezultat ravno obraten): mobilizacija ljudi, ki se borimo za vrednote. Različni ljudje, organizacije smo se predramile in zavzele aktivno držo. In to bo v prihodnosti potrebno še bolj negovati, predvsem pa se bo potrebno veliko bolje organizirati. Smo šele pri prvem koraku. Resnici na ljubo moramo priznati veliko boljšo celostno dodelano in z denarjem podprto kampanijo zagovornikov zakonika. S tem referedumom pa so se le še bolj okrepili.
Družinski zakonik je padel. Kaj sedaj?
Kot prvo, ni razloga za neko veliko zmagoslavje. Sedaj čaka Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve priprava vseh dobrih rešitev, ki jih je ta novi zakonik vseboval – glede na to, da je vse to že spisano, mislim, da ne bo težav. Veliko težja naloga bo urediti pravice istospolnih, ki jih bo po tem referendumu potrebno urediti izven družinskega zakonika. Večina od nas, ki smo bili proti tej različici DZak, ni bila proti istospolnim osebam in njihovim pravicam. Osebno menim, da je potrebno po hitrem postopku urediti vse njihove pravice in pravice njihovih otrok izven družinskega zakonika – razen “prilaščanja” otrok, ki niso iz njihovih prešnjih zakonov.
Po 25. marcu sledi 26. marec, je dejal Primc v Odmevih. In res, vse nas čaka ogromno dela. Še posebej, če pomislim, kaj bo “jutri” oziroma čez 10 let, ko bodo vsi ti starejši, ki so včeraj glasovali PROTI, umrli. Prihaja nova generacija, ki je izrazito ZA redefincije narave.
Za svobodo govora in za kulturo življenja se bo potrebno v prihodnosti še veliko bolj zavzemati.
Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/03/27/dan-po-nedelji/ in: Iskreni.net.
s. Marjeta Pija Cevc, Preprosto branje 25. marca 2012 (čudež?)
(Vir: http://hranazazivljenje.wordpress.com/)
Dan referenduma o družinskem zakoniku in seveda praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, čeprav tudi peta postna nedelja ali tiha. In dan, ko je bila Slovenija bolj čista (po dnevu Č). Ob vseh možnostih izbiram kratek premislek o dnevu referenduma.
Rezultat je presenečenje glede na napovedi in na medijsko vplivnost tabora ZA. Tudi za nekatere novinarje, saj so vnaprej poskrbeli bolj za fotografije in poročanja o zagovornikih. Razmerje fotografij npr. na 24.com 25. marca 2012 ob 21h je 7:3 v korist zagovornikov. Rezultat pa 45:55. Zanimivo.
Odločitev volivcev jemljem za dobro znamenje, v upanju, da bo opravljena široka izmenjava mnenj čez leto dni omogočila zakonske rešitve, ki bodo sprejemljive za vse.
Kako je prišlo do preobrata? Kmalu se bodo pojavile analize, kateri volivci so šli na volišča, kako je odločeni del volilnega telesa pripeljal do tega rezultata, kakšno vlogo je imela pri tem podelitev viktorjev itn. Prepuščam bolj veščim.
Zapisala pa bom, da Gospod lahko stori, kar želi, enostavno in preprosto. Če je lahko ozdravil slepega z dotikom (Mr 8,22-25), lahko premika tudi srca – če Mu dovolimo. Seveda se ne da dokazati, da je bil danes v Sloveniji Bog na delu, a verno srce to lahko reče: »Mislim, da je bilo tako.«
Bolj trdno pa bomo vedeli, če bomo v prihodnje pozorni na sadove Božjega delovanja med nami.
Opazujmo:
-
potek dialoga oz. odnos do sočloveka: prisotnost napadalnosti, sovražnosti, zavajanja, poniževanja ali spoštovanja, potrpežljivosti, ljubezni
-
zmožnost učljivosti, poslušanja
-
nastanek pobud ali pojav ljudi, ki prepoznavajo poklicanost, da se zavzamejo za kulturo življenja oz. jo soustvarjajo
-
krepitev povezave med življenjem in vero: pojav želje po poznavanju nauka Cerkve, Božjega načrta za spolnost
-
morebitne milosti spreobrnjenja, pripravljenost na več molitve, posta, poživljeno zakramentalno življenje
-
sodelovanje in povezovanje med različno mislečimi ali različnih ver
-
pojav veselja do življenja, sposobnost smejati se in gojiti zdrav humor, ki nikogar ne poniža
-
pripravljenost izpolniti Božjo voljo, se zavzeti za dobro, resnico, osebo, upati si javno izpovedati vero, trpeti…
Dogajanje ob družinskem zakoniku je prebudilo marsikoga. Prebuja nas tudi v Cerkvi. Dar zavrnitve zakonika ne pomeni, da smo zagovorniki tradicionalne družine (ali življenja po Humanae Vitae) v Sloveniji v resnici večina. Vprašanje, kaj je res…
A bodimo pravi Kristusovi učenci in delajmo prostor Gospodu v svojem srcu, sprašujmo Ga, kaj želi, kako naprej! Pustimo se Mu poučiti in voditi, naj nas pouči, katere korake delati, da bo življenje v Sloveniji danes in jutri v resnici dobro, polno. Potrebuje nas na različnih mestih in v različnih vlogah, s pravim odnosom.
Današnja poteza z referendumom je gotovo znamenje, da bi vabilo k poslušanju vzeli zares. Časi, v katerih smo, niso lahki; z Jezusom na poti v Jeruzalem smo.
Več na: http://hranazazivljenje.wordpress.com/2012/03/26/preprosto-branje-25-marca-2012-cudez/
Mica Škoberne, Zakaj detomor ni več tabu (www.iskreni.net)
Ni razloga, da detomor ne bi bil dopusten, sta prepričana avtorja kontroverznega članka iz ugledne strokovne reviji s področja etike.
»Splav po rojstvu: zakaj naj bi otrok živel?« je naslov članka, ki ga je nedavno objavila vodilna mednarodna strokovna revija s področja etike Journal of Medical Ethics. Članek sta napisala mlada filozofa dr. Alberto Giubilini z univerz v Milanu in Melbournu in dr. Francesca Minerva z univerz v Melbournu in Oxfordu. Ne gre torej za nepomembna stališča moralno otopelih anonimnih blogerjev, ampak za premišljen strokoven prispevek visoko izobraženih akademikov.
Objava je sprožila burne reakcije, nestrinjanje so izrazili mnogi njuni kolegi, urednik revije je moral braniti upravičenost objave, avtorja pa dobivata celo grožnje s smrtjo. Kaj tako spornega sta zapisala?
Drzna teza
»Zagovarjava tezo, da bi lahko bilo etično dopustno ubiti novorojenčka v vseh okoliščinah, v katerih je dopusten splav. Te okoliščine vključujejo tudi primere, ko ima novorojeni potencial, da bi živel (vsaj) dostojno življenje, ampak je ogrožena dobrobit njegove družine,« pišeta Giubilini in Minerva. Detomor bi bil tako po njunem pojmovanju dopusten ne samo v težkih zdravstvenih primerih, ampak tudi v primerih povsem zdravih otrok.
Avtorja pa namenoma ne uporabljata izraza detomor, ampak raje splav po rojstvu, saj želita s tem poudariti, da je »moralni status ubitega posameznika bolj primerljiv s statusom zarodka (pri katerih se izvajajo splavi) kot s statusom otroka«. Izogneta se tudi imenu evtanazija, saj pri splavu po rojstvu merilo za odločanje ni največja dobrobit tega, ki umre, kot naj bi bilo v primeru evtanazije. Mimogrede opozorita tudi na to, da se evtanazija novorojenčkov že izvaja na Nizozemskem (letno 15-20 primerov).
Koga je dopustno ubiti?
Ker se zarodki in novorojenčki (omenjata pa tudi duševno prizadete!) ne zavedajo vrednosti lastnega obstoja in ker niso sposobni oblikovanja dolgoročnih ciljev, ne naredimo nobene škode, če jih za to prikrajšamo.Ne zarodek ne novorojenček – čeprav sta vsekakor človeško bitje in potencialna oseba – po mnenju Giubilinija in Minerve nista oseba, ki bi imela moralno pravico do življenja: »Pod izrazom 'oseba' pojmujemo posameznika, ki je sposoben svojemu obstoju pripisati neko (vsaj) osnovno vrednost, tako da bi prikrajšanost za obstoj zanj predstavljala izgubo.« Ker se torej zarodki in novorojenčki (omenjata pa tudi duševno prizadete!) ne zavedajo vrednosti lastnega obstoja in ker niso sposobni oblikovanja dolgoročnih ciljev, ne naredimo nobene škode, če jih za to prikrajšamo.
Kdo ima pravico odločati o življenju?
Da lahko novorojenčka ubijemo, je po razlagi omenjenih etikov čisto dovolj, da je nezaželen. Ker novorojenček po njunem nmenju ni prava oseba, interesi »dejanskih ljudi« (starši, družina, družba) prevladajo nad njegovimi interesi. Zgolj potencialni ljudje namreč ne morejo biti prizadeti zaradi tega, ker niso mogli zaživeti, »nov otrok pa bi lahko ogrozil dobrobit dejanskih ljudi, saj zahteva energijo, denar in skrb, ki mu jo družina morda ne more nuditi«. Kaj pa možnost posvojitve? Seveda je možna, ampak tudi tu je potrebno najprej gledati na interes matere (dejanski človek), »ki bi lahko utrpela psihološko travmo zaradi oddaje otroka v posvojitev«. Zanimivo, da v umoru otroka avtorja ne vidita takšnega travmatičnega potenciala ...
Aha, pa še to. Niso samo starši tisti, katerih interes je nad otrokovim interesom do življenja – tudi ekonomski interes države šteje! Giubilini in Minerva sta zaskrbljena nad dejstvom, da je v Evropi le 64 odstotkov otrok z Downovim sindromom odkritih že pred rojstvom (in, kot je mogoče razumeti, »odpravljenih«) in da do sedaj po rojstvu takšnega otroka straši niso imeli druge možnosti, kot da ga obdržijo. »Skrb za takšne otroke pa je lahko neznosno breme za družino ali za družbo kot celoto, če država plačuje za njihovo oskrbo.«
Nova evgenika
Gredo še komu kocine pokonci? Vam odzvanjajo v mislih besede »evgenika«, »nacizem«, »Mengele«, »izpostavljanje novorojencev«, »dojenček v smetnjaku«? A tragično je, da so njuna stališča po eni strani srhljivo zgrešena, po drugi strani pa srhljivo pravilna.
Vsak, ki človeškemu življenju pripisuje vrednost že samemu na sebi, se bo strinjal, da je njuna utemeljitev, komu pripada pravica do življenja in komu ne, zgrešena. Če ji ne nasprotujemo, se namreč znajdemo na zelo spolzkem terenu in v svetu, v katerem ni prijetno (in varno) živeti.
Spolzkosti se zavedata že avtorja sama, ko pride do vprašanja, do kdaj je »splav po rojstvu« še sprejemljiv. V primeru kakih razvojnih nepravilnosti pri otroku menita, da bi moralo nekaj dni zadostovati za diagnosticiranje, v primeru nezdravstvenih razlogov pa je na nevrologih in psihologih, da določijo rok na podlagi nevrološkega razvoja novorojenčkov. Težka naloga …
Še bolj pa jima drsi ob naslednji izjavi: »Če otrokova bolezen ni bila odkrita v času nosečnosti, če je šlo kaj narobe med porodom ali če so se ekonomske, socialne ali psihološke okoliščine spremenile, da bi skrb za potomca za nekoga postala preveliko breme, potem bi ljudje morali imeti možnost, da niso prisiljeni v nekaj, česar si ne morejo privoščiti.« Kaj pa, če šele po otrokovem prvem rojstnem dnevu (dvomim, da se že zaveda, kako rad živi, in da ima kake dolgoročne načrte) spoznam, da nisem kos svoji starševski nalogi ali pa izgubim službo? Je »splav« dopusten tudi zdaj? Ali pa, ko starši ugotovijo, da 16-letni duševno prizadeti otrok postaja preveliko breme za družino?
Žal imata prav ...
V svetu, kjer je splav dopusten in uzakonjen, je res težko utemeljiti prepoved »splavov po rojstvu«, ki so samo do skrajnosti uresničena ista osnovna ideja.Giubilini in Minerva pa sta povsem konsistentna in imata na svoj način prav, ko dopustnost detomora utemeljujeta na dopustnosti splava. V svetu, kjer je splav dopusten in uzakonjen, je res težko utemeljiti prepoved »splavov po rojstvu«, ki so samo do skrajnosti uresničena ista osnovna ideja. Ko pišeta o pravici do življenja, jasno izpostavita: »Biti človek samo po sebi še ni dovolj, da bi nekomu pripisali pravico do življenja. Že sedaj mnoga človeška bitja niso obravnavana kot subjekti s pravico do življenja: odvečni zarodki, pri katerih so dovoljene raziskave na zarodnih celicah, zarodki, za katere je dovoljen splav, zločinci, kjer je smrtna kazen legalna.«
Kar Giubilini in Minerva ob sicer povsem drugačni in zaskrbljujoči osrednji ideji sporočata (nehote in posredno), je zato tudi to: Če se zgražate nad idejo o dopustnosti detomora, se zgrozite tudi nad tem, da je dopustno ubijati otroke pred rojstvom, nad tem, da je dopustno eksperimentirati s človeškimi zarodki ali iz kakršnegakoli drugega razloga človeku vzeti življenje. Ne imejte dvojnih meril, gre za isto stvar!
Ali kot je izraz »splav po rojstvu« komentiral dr. Trevor Stammers, strokovnjak za medicinsko etiko s St. Mary's University College v Veliki Britaniji: »To je samo besedna manipulacija, ne gre za nikakršno filozofijo. Lahko pa bi sedaj splav imenoval 'detomor pred rojstvom'.«
Več na: http://iskreni.net/mnenja/167-mica-skoberne/1189-zakaj-detomor-ni-vec-tabu.html/
TEOLOŠKI KOTIČEK
Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
560. Pri pospeševanju pristne kulture pripisujejo krščanski laiki velik pomen družbenim občilom in pri tem presojajo predvsem vsebino številnih možnosti, za katere se odločajo ljudje. Izbor se sicer razlikuje od skupine do skupine in od posameznika do posameznika, vendar ima veliko moralno težo in s tega gledišča ga moramo tudi vrednotiti. Da bi pravilno izbirali, je treba poznati načela nravnega reda in jih zvesto uveljavljati. Cerkev ponuja dolgo izročilo modrosti, zakoreninjeno v božjem razodetju in v človeškem razmišljanju, izročilo, katerega teološka naravnanost opravlja vlogo pomembnega »korektiva« tako nasproti »ateistični rešitvi, ki je človeštvo oropala njegovih temeljnih kamnov, namreč duhovnih; kakor tudi nasproti permisivnim uživaškim rešitvam, ki z različnimi izgovori težijo k temu, da bi ga prepričali o njegovi neodvisnosti od vsake postave in od Boga«. To izročilo se družbenim občilom raje, kakor da bi jih obsojalo, ponuja v pomoč: »Cerkvi lastna kultura modrosti lahko prepreči, da bi se kultura družbenih občil sprevrgla v kopičenje dejstev brez smisla.«
561. Krščanski laiki vidijo v družbenih občilih možne in mogočne pripomočke solidarnosti: »Solidarnost se izkazuje kot posledica resničnega in pravilnega obveščanja in svobodnega pretakanja idej, ki pospešujejo spoznavanje drugega in spoštovanje do njega.« Do tega pa ne prihaja, če se družbena občila uporabljajo za zidanje in vzdrževanje gospodarskih sistemov v službi pohlepa in poželenja. Spričo hudih krivic odraža odločitev, da se popolnoma zanemarijo določeni vidiki človeškega trpljenja, neopravičljivo selekcijo. Strukture in različne vrste politike obveščanja in porazdeljenosti tehnologije so dejavniki, ki prispevajo k temu, da so v dobi, ko sta napredek in celo preživetje odvisna od informacije, nekateri ljudje z informacijami »bogati«, drugi pa »revni«. Tako torej družbena občila prispevajo h krivicam in neravnotežjem, ki povzročajo prav tisto trpljenje, o katerem nato družbena občila poročajo. Tehnologija sporočanja in obveščanja ter vzgoja za njeno uporabo morata težiti k temu, da bi te krivice in ta neravnotežja odpravili.
562. Ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z družbenimi občili, niso edini, ki jih vežejo etične dolžnosti. Tudi sprejemniki imajo obveznosti. Delavci, ki skušajo prevzeti nase odgovornosti, si zaslužijo občinstvo, ki se zaveda svojih odgovornosti. Prva obveznost uporabnikov družbenega obveščanja je presojanje in izbiranje. Starši, družine in Cerkev imajo točno določeno odgovornost, ki je ni mogoče opustiti. V tistih, ki na različne načine sodelujejo na področju družbenega obveščanja, naj močno in jasno odzvanja opomin sv. Pavla: »Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa ... Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo (Ef 4, 25.29).Služba človeku z vzpostavljanjem humane skupnosti, temelječe na solidarnosti, pravičnosti in ljubezni ter na širjenju resnice o človeškem življenju in o njegovi končni dopolnitvi v Bogu so temeljne etične zahteve do družbenih občil. V luči vere moramo na človeško komunikacijo gledati kot na pot od babilonskega stolpa do binkošti, se pravi kot na osebno in družbeno prizadevanje, da bi z odpiranjem daru jezikov (prim. Apd 2,5–11) presegli sesutje komunikacije (prim. 1 Mz 11,4–8) in jo z močjo Duha, ki ga je poslal Sin, zopet obnovili.
|
|
|
|
|
|
|
