Cerkev mora neprestano hoditi. Ne more ostati doma nepremična in se ukvarjati samo s sabo, zaprta znotraj zavarovanih zidov. Še manj pa se z nostalgijo ozirati nazaj v minule čase. Na stežaj mora odpreti vrata, porušiti zidove, ki jo obdajajo, ter graditi mostove, iti ven in stopiti na pot v zgodovino, v tem času epohalnih sprememb, tako da stalno hodi vsem ob strani, predvsem tistim na obrobju.  

Vatikan na tokratni izredni sinodi o Amazoniji prvič dopušča tudi vprašanja medijskih predstavnikov, ki niso navzoči v Vatikanu, kot je poročal spletni portal Vatican News. Časnikarji lahko pred vsakodnevnimi tiskovnimi konferencami in brifingi zastavijo svoja vprašanja preko mobilne aplikacije »Whatsapp« gostom za govorniško mizo, ti pa nanje med tiskovno konferenco odgovarjajo. 

»Po eni strani sinoda predstavlja pravi in dejanski izziv za Cerkev, v kolikor je Amazonija misijonsko ozemlje s svojimi lastnimi značilnostmi, ki zahtevajo ustrezne predloge, da bi tako odgovorili na potrebo po ‘evangeliziranju kultur, da bi se inkulturiralo evangelij’ (Evangelii gaudium, 69).« Po drugi strani pa se bo sinodalno zasedanje moralo soočiti z vedno večjim izzivom okoljskega vprašanja.

Kdo je protagonist tega, kar je bral Etiopijec? Filip ponudi svojemu sogovorniku ključ za branje: tisti ponižen trpeči služabnik, ki se na zlo ne odziva z zlom in ki, čeprav je veljal za neuspešnega in nerodovitnega in na koncu razpolovljenjega, osvobodi ljudstvo krivičnosti in rodi sad za Boga, to je Kristus, ki ga oznanjata Filip in vsa Cerkev, ki nas je z veliko nočjo vse odrešil. Etiopijec spozna Kristusa in prosi za krst.