AKTUALNE NOVICE
M. Debevec, Papež: molitev je izraz naše ljubezni do Boga (Vir: Radio Ognjišče)
V preteklih dveh katehezah je papež Frančišek spregovoril o pomenu praznovanja in dela, tokrat pa jo je posvetil molitvi.
Kristjani pogosto pravimo, da bi radi več molili, vendar za molitev ne najdemo časa. Človek namreč tudi nezavedno hrepeni po molitvi, saj brez ne najde miru, je poudaril papež. Da bi našli čas za molitev, pa je potrebna ljubezen do Boga. Dobro je, da v Boga verujemo z vsem srcem, da mu zaupamo v težavah in se zahvaljujemo, je poudaril papež, a dodal: „Toda, ali imamo Gospoda vsaj malo radi? Ali nas Božja misel gane, osupne, razneži?“.
Ljubi Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vsemi močmi, pravi zapoved, ki po papeževih besedah nekako povzema molitev. „Šele ko bo Bog ljubezen vseh naših ljubezni, se bo v polnosti izvršil pomen teh besed. Čutili se bomo srečne, pa tudi malo zmedene, ker On misli na nas, predvsem pa nas ljubi“, je poudaril Frančišek. Srce, v katerem živi ljubezen do Boga, oblikuje molitev tudi brez besed. Spomnil je na matere, ki svoje otroke vabijo, naj pošljejo poljubček Jezusu ali Mariji. „Takrat otroško srce postane kraj molitve“, je dejal sveti oče. Sveti Duh nam potem daruje v srca dar, da smo sposobni izreči Bogu Abba - Oče. Šele takrat se celotno družinsko življenje znajde v naročju Božje ljubezni in spontano išče čas za molitev.
Družina ima danes vedno premalo časa, v 24 ur stlačijo celo 48 ur. Ne vem, kako jim to uspeva, vendar so mame in očetje, ki bi za to lahko dobili Nobelovo nagrado, je dejal papež. „Duh molitve Bogu vrne njegov čas, izstopi iz obsedenosti z mislijo, da nam vedno primanjkuje časa in znova najde mir v potrebnih stvareh ter odkrije veselje v nepričakovanih darovih.“ Družine je papež še povabil, naj vsak preberejo kakšen odlomek iz evangelija, saj je to hrana za naša srca. V molitvi smo tako v lepih, kot tudi težkih trenutkih zaupani drug drugemu, saj vsakega od nas varuje Božja ljubezen, je svoj nagovor sklenil papež Frančišek.
Ob sklepu splošne avdience je papež še spomnil, da bo 1. septembra svetovni dan molitve za ohranjanje stvarstva. V povezanosti s pravoslavnimi in vsemi ljudmi dobre volje želimo namreč tudi katoličani dati svoj prispevek za premagovanje ekološke krize. Po vsem svetu bo ta dan več molitvenih dogodkov, papež Frančišek pa se bo ob 17. uri s škofi, duhovniki in laiki iz rimske kurije udeležil bogoslužja Božje besede v baziliki sv. Petra. K molitvi je povabil tudi vse romarje.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/169/aktualno/18105/
Nagovor škofa Šuštarja pri sv. maši za žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov (Vir: Katoliška Cerkev)
Spoštovani vsi navzoči, dragi bratje in sestre v Kristusu!
Ko se danes v evropskem prostoru spominjamo vseh žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov, želimo to narediti na različne načine. Lahko smo hvaležni za možnost, da naš spomin in bolečino postavimo na daritveni oltar pred Boga. V ponižni molitvi želimo prositi Gospoda za usmiljenje, za pomoč v vseh medčloveških odnosih in za blagoslov ljudem v naši družbi. Brez molitve in prošnje k Bogu bi bile naše zgolj človeške misli zelo krhke in nemočne. Z molitvijo in sveto mašo pa postavljamo pred vsemogočnega Boga, Stvarnika nebes in zemlje, Stvarnika vseh ljudi, dobrih in slabih, ta naš spomin in vso našo situacijo. Pred Gospoda lahko položimo bolečino, jezo, obtožbe, nerazumevanje situacij, nemoč nedolžnih, sovraštvo zločincev, ujetost in nemoč krvnikov, hrepenenja, sodbe, pravične in nepravične situacije, neodgovorjena vprašanja: zakaj je Bog to dopustil … Vse, kar nam leži na duši ob spominu na dogajanja v totalitarnih in avtoritarnih časih. Vemo, da je za ta občutja in neodgovorjena vprašanja, Vsemogočni Bog, dobri Oče in pravični sodnik - pravi in zadnji naslov. Tako nam Jezus pokaže na Očeta in priporoči: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče!«
V prvem berilu smo poslušali zadnji del pripovedi o stvarjenju. »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril«. In ko jima je dal vsa naročila in pooblastila, pravi Sveto pismo: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro!« Torej v začetku je bilo vse prav dobro. Človek je imel vso lepoto in spoštovanje, živel je v urejenih odnosih z Bogom in z bližnjim.
Vemo pa, da to ni prav dolgo trajalo. Nekdo je bil nevoščljiv človeku za njegovo srečo; nekdo, ki je sam hotel postati kakor Bog, - pa je padel v veliko nesrečo in smrt. Z lažjo se je približal človeku in ga skušal. Z lažjo je obljubljal stvari, ki niso bile v njegovi moči; z lažjo je Boga prikazal kot tistega, ki je človeku konkurent in ga izkorišča. Z lažjo je v človekovo dušo vrinil hrepenenje, da bi bil tudi človek lahko kakor Bog, čeprav je človek že imel v sebi Božjo podobo. Vemo, kaj se je zgodilo. Človek je podlegel skušnjavi in verjel hudemu duhu. Rezultate te odločitve dobro poznamo. Takoj se je začelo trpljenje, obtoževanje, primerjanje, strah pred Bogom in pred človekom. Strah za sebe in želja po obvladovanju bližnjega – to se vidi že pri Kajnu in Abelu, ko brat ubije brata. Vsa človeška zgodovina je prepletena s tem neredom. Bog nam želi pomagati in nam priti naproti, ne pusti nas samih.
V drugem berilu nam sveti Pavel v pismu Galačanom pomaga razločevati duhove; opozori nas na dela, ki prihajajo preko delovanja enega ali drugega duha. Pove nam, da si Božji Duh in duh tega sveta nasprotujeta. Ni jih vedno lahko razumeti in tudi ne slediti, saj pravi: »Ta dva sta si med seboj nasprotna, da ne delate tega, kar bi hoteli«. Sveti Pavel sam je v sebi doživljal stiske, ko ni uspel vedno narediti dobro, kar je sicer želel, pač pa je storil tudi tisto, kar ni hotel. Zanašal pa se je predvsem na Jezusa Kristusa, ki ga je reševal v tem duhovnem boju in notranji stiski.
Čeprav nam Gospod Bog prihaja naproti z močjo Svetega Duha in z besedo, ki nam razlaga, kako naj bi človek živel v miru in veselju, vidimo iz zgodovine in sedanjosti, da ljudje ne živimo le v ljubezni, veselju in miru, v potrpežljivosti, blagosti in dobrotljivosti, krotkost, zvestobi in samoobvladovanju. Koliko je del mesa in del hudega duha! Zakaj so nastali totalitarizmi in avtoritativni režimi? Nekdo ali nekateri so prisluhnili hudemu duhu, ki jih je spodbujal, naj bodo kakor bog; naj bodo bogovi nad drugimi ljudmi in naj po svoji pameti naredijo nebesa za sebe in za svoje… Tej stalni hudičevi skušnjavi so prisluhnili in ji sledili. Pomislimo na ljudi, ki so v veliki razsežnosti prisluhnili tej skušnjavi ter ustvarili totalitarne in avtoritarne režime. Imeli so se za bogove, skupaj s svojimi pomočniki… Vendar zgodovina pokaže, kako so sledili laži in prevari. Sledili so tistemu, ki je oče laži, ki je ubijalec, kot pravi sveti Janez, ki se bori najprej proti Bogu, potem pa še proti človeku in stvarstvu. Sami so bili nalagani in prevarani; v to so silili tudi druge. Več kot jih je bilo, večja je bila nesreča za ljudstvo. Ko pomislimo na vse vojne, pobijanje, uničevanje ljudi in kulture, sovraštvo do Boga in vere, preseljevanja ljudi, revolucije, taborišča in gulage, zapore in zatiranja, dolgotrajne posledice in oprane možgane… Saj vseh teh grozodejstev ni sposoben sam človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, ampak pri teh grozodejstvih sledi hudemu duhu. To pokaže tudi konec teh ljudi…
Danes, ko darujemo sveto mašo za žrtve totalitarizmov, najprej molimo prav za žrtve, ki so trpeli od nasilnikov, ki so umrli, bili zatirani ali so trpeli hude krivice. Potem pa molimo tudi za tiste, ki so delali slabe stvari in bili nasilni do svojih bližnjih. Tudi ti ljudje so žrtve svojih zlaganih ideologij, prevare hudega duha in svojih zavrženih dejanj. Na tretjem mestu pa molimo tudi za naš narod, da bi vse posledice totalitarizmov, ki jih čutimo še danes, Gospod premagal ter nam podaril moč, da bi živeli s sadovi Svetega Duha. Naj nas osvobodi neke čudne teže, krivde in sodbe. Zato prosimo Gospoda za odpuščanje, da bi mogli vse izročiti na oltar in se zagledati v Jezusa na križu. Samo v Kristusu, če sprejmemo njegovo neskončno ljubezen, smo sposobni odpuščati in izročati. Verjamem, da so mnogi, ki so trpeli zaradi krivic ali zaradi smrti svojih bližnjih, že odpustili. Bogu hvala za vero teh ljudi, za njihovo odpuščanje in darovano trpljenje. Naš pogled naj bo poleg tega, da želimo živeti odgovorno vsakdanje življenje, uprt v nebesa, v naš cilj. Prav v večnosti bo vse urejeno in postavljeno na svoje mesto. Vsak bo dobil povrnjeno po svojih delih. Zaupajmo pa v Božje usmiljenje.
Današnji dogodek naj nam pomaga za naprej. Naj nam spomin in premislek pomagata v premagovanju človekovega napuha, da ne bi zašli v nove totalitarizme. Morda novi totalitarizmi niso vodeni od enega ali manjše skupine ljudi, ampak od določene miselnosti. Pomislimo na totalitarizem, ki ga čutimo v samovoljnem odnosu do življenja, posebej do življenja nerojenega otroka; v čudnem odnosu do družine in zakona; v odnosu do pravičnosti in solidarnosti; v javnem mnenju in potrošništvu. Vedno znova smo pred izbirami in raznimi vplivi. Naj nam Sveti Duh pomaga v razločevanju, da bomo živeli po Božji volji in v svojem dostojanstvu božjih otrok.
msgr. dr. Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof
Več na: http://katoliska-cerkev.si/nagovor-skofa-sustarja-pri-sv-masi-za-zrtve-vseh-totalitarnih-in-avtoritarnih-rezimov-2015
Katarina Kompan Erzar, Politično ustrahovanje – zloraba potrebe po povezanosti (Vir: Časnik.si)
Ko razmišljamo o nasilju in njegovih družbenih posledicah, se vedno znova odpirajo ideološki spori, ki se osredotočajo na to, kdo je kriv in kdo je imel prav, kdo se je odločil pravilno in kdo ne. Pri tem pa se povsem prezre pravo vprašanje, ki je zavedanje, da ima vsakršno nasilje daljnosežne in pogubne posledice tako za žrtev kot za rablja.
Družbeno nasilje totalitarizmov polpretekle zgodovine je razkrilo globino in strašljivost političnega ustrahovanja in sarkastičnega pogleda na posameznika in na njegovo integriteto. Ko se enkrat prestopi mejo temeljnega sramu in vesti, se šele razpre pravi obraz zla.
Človek je bitje odnosov, torej bitje, ki za svoje preživetje nujno potrebuje in zato stalno išče stik s sočlovekom, tudi če ta stik prinaša razočaranje, zavrženost in bolečino. Zgodbe vojnih sirot, ki so bile temelj teorije navezanosti so pokazale prav to, otroci brez staršev v relativno ugodnih in varnih okoliščinah so bistveno slabše preživeli vojno (kasneje so imeli več simptomov posttravmatskega stresnega sindroma), kot otroci, ki so bili med vojno v težkih razmerah lahko skupaj s svojimi starši. Smrtnost zapuščenih otrok, ki so odraščali v sirotišnicah je bila skoraj 80%, kljub temu, da so imeli dovolj nege in hrane. Tisti, ki so vseeno preživeli, pa so se v odraslosti soočali s težjimi duševnimi motnjami in psihičnimi težavami. Še bolj tragično sliko kažejo otroci, ki so bili zlorabljeni od svojih staršev, torej ranjeni prav tam, kjer se nikdar ne bi smelo zgoditi kaj takega. Ti otroci so, kljub temu, da so dobili možnost oditi v rejništvo k bolj zrelim in ljubečim odraslim, raje ostajali pri starših.
Pripadnost in hrepenenje po stiku sta močnejša celo od potrebe po hrani, vodi in zraku. In prav v to hrepenenje zareže totalitarizem, saj je to sistem, ki ga lahko zasnujejo samo v sebi zelo močno poškodovane in patološko popačene osebnostne strukture. Če pogledamo osebnostno strukturo različnih totalitarnih diktatorjev pretekle in sedanje dobe, lahko hitro vidimo nekaj temeljnih vzporednic: odsotnost sramu, patološki narcizem (megalomanstvo, ki prikriva notranjo nevrednost in osramočenost), odsotnost empatije (torej odsotnost sposobnosti sočutja), antisocialno vedenje (nesposobnost vzpostaviti pristen medosebni stik z drugimi ljudmi) in vrtenje okrog samega sebe, aroganca in povsem enostranski pogled na svet. Poleg tega tako držo zaznamuje tudi trdna vera v lastni prav in v poenostavljene, črno bele razlage, pripisovanje, paranoja, ogroženost in zanikanje ter prezir do drugih.
Grozljivost te drže je prav v popolni odsotnosti pristnega medosebnega stika. Deluje, kot da drugih ne potrebuje, ampak jih samo kontrolira in upravlja. Normalni ljudje ob taki drži zamrznejo in v njih se prebudi najhujši strah, ki je strah pred izničenjem in razvrednotenjem. In na ta strah taka oseba potem igra. S svojimi popolnoma hladnokrvnimi in planiranimi nasilnimi dejanji paralizira množico, ki je še sposobna sočutja in njihovo potrebo po stiku, varnosti in normalnem življenju zlorabi tako, da bolj šibke in omahljive med njimi potegne na svojo stran v zameno za lažno varnost in pripadnost. Seveda na koncu tudi te svoje »najbližje« uniči, saj ni sposobna zdržati v medosebnih stikih. Navadno taka oseba na koncu ali stori samomor, umre povsem izolirana in ogrožena od vseh, navadno nasilne smrti, ali pa zamrznjena čepi na svojih privilegijih, ogrožena od vsakogar, ki bi ji jih zmanjšal ali celo odvzel in konča v zasvojenosti in bolezni, ne da bi uspela dojeti, kaj je s svojim delovanjem storila drugim. Torej trajno nesposobna kesanja in posledično medosebnega stika.
Žrtve sistemov ustrahovanja pa ostanejo zaznamovane s strahom, osramočene in razvrednotene in lahko šele počasi in z veliko mero sočutja in spremljanja odstirajo plasti sramote, nevrednosti, jeze in nemoči, ki jih je v njih pustilo ustrahovanje in gnusne podobe maltretiranja in zlorab. Podobe zlorabe in nasilja uničijo človekov notranji psihični svet, saj so to podobe, ki jih ne bi smelo biti. Soočenje z njimi je tako navadno zavarovano z različnimi psihičnimi obrambnimi mehanizmi, ki blažijo razdiralno moč teh podob in s tem ohranjajo posameznikov notranji psihični svet. Žrtev ima samo eno možnost: da naredi vse, da ne bi padla v sovraštvo in maščevalnost do rablja, saj bi s tem postala njegova ujetnica za vse življenje, da v zaupanju izjoka svojo bolečino in se poveže z drugimi žrtvami, ki so sposobne žalovati, moliti in med seboj počasi in iskreno graditi odnose zaupanja in povezanosti.
Notranja razlika med žrtvijo in rabljem je namreč prav v sposobnosti odpovedi sovraštvu in maščevalnosti. Rabelj je sposoben čisto vsega, razen pristnega stika in odpuščanja, zato je žrtev rešena strahu in groze v istem hipu, ko začuti, da je njena moč v tem, da ne pade v tok sovraštva. To je njena zmaga nad rabljem in svetom totalitarizma, ki ga ta s svojim hladnim nasiljem in prezirom skuša ustvariti.
Več na: http://www.casnik.si/index.php/2015/08/24/politicno-ustrahovanje-zloraba-potrebe-po-povezanosti/
M. Jerebič, Sv. Leopold Mandić eden od zavetnikov leta usmiljenja (Vir: Radio Ognjišče)
Romarji bodo v svetem letu usmiljenja do svetih vrat v vatikanski baziliki prispeli preko kratke, zanje rezervirane romarske poti, ki se bo začela pod Angelskim gradom in nadaljevala preko Ulice sprave, Trga Pija XII. in Trga sv. Petra. Tako bodo opravili kratko romanje, pojasnjuje Tajništvo za pripravo dogodka. Znano pa je tudi, da bo eden od zavetnikov leta usmiljenja sveti Leopold Mandić.
Rim v svetem letu usmiljenja pričakuje 33 milijonov romarjev. Zaradi organizacije Tajništvo za pripravo dogodkov priporoča, da se za romanje skozi sveta vrata v vatikanski baziliki prijavite. To bo možno od oktobra dalje prek uradne spletne strani www.im.va, kjer bo treba navesti datum in približno uro romanja k svetim vratom. Organizacijsko tajništvo bo v pritrdilnem odgovoru na prošnjo nato svetovalo najprimernejši čas, kdaj naj bi se skupina podala na predvideno romarsko pot.
Tak sistem bo čakanje znižalo na minimum, hkrati pa bo pomagal zagotoviti vzdušje molitve in zbranosti med peš romanjem k svetim vratom. Na enak način kot skupine se lahko najavijo tudi posamezniki. Romarji, ki ne bodo prijavljeni, pa se bodo lahko obrnili na Sprejemni center za romarje na Ulici sprave.
Prijava za romanje k svetim vratom v drugih papeških bazilikah v Rimu (sv. Janez v Lateranu, sv. Marija Velika in sv. Pavel zunaj obzidja) ni potrebna.
Radio Vatikan je medtem poročal, da bo eden od zavetnikov jubileja usmiljenja, ki se bo začel 8. decembra, sveti Leopold Mandić, rojen v Dalmaciji, ponižen kapucin, spovednik, sposoben vest mnogih odpreti za milost in spreobrnjenje. Dejansko je celo svoje življenje posvetil skoraj izključno spovedovanju. »Zakrament sprave je izvajal preroško. Spovedancem je dajal okušati, kako lepo se je spraviti z Bogom, z brati, s samimi seboj, ko spremenijo življenje in so razpoložljivi za tisto milost, ki jo Gospod podarja vsem,« je povedal rektor svetišča sv. Leopolda Mandića v Padovi, p. Flaviano Giovanni Gusella.
Po njegovih besedah je papež Frančišek sam izbral sv. Leopolda za enega izmed zavetnikov jubileja. Spominja se, da mu je med nekim njunim srečanjem naročil, da mora spovedovati, kakor je spovedoval ta svetnik.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/169/aktualno/18087/
Mojca M. Štefanič, »Razlikovanje ne pomeni diskriminacije« (Vir: Družina)
»Obstajajo neenakosti, ki so krivične, obstajajo pa takšne, ki so potrebne«, so besede avstrijskega kardinala in dunajskega nadškofa Christopha Schönborna na »Evropskem forumu Alpbach« v pogovoru z mediji dunajske nadškofije in avstrijsko katoliško agencijo Kathpress. Predvsem evropski družbi želi še enkrat jasno in glasno izreči: »Razlikovanje še ne pomeni diskriminacije.« »Zakaj niso vsi ljudje enako obravnavani? – Ker je potrebno enako obravnavati na enak način, neenako pa na neenakega«, je pojasnil kardinal Schönborn. S tem pa ima sodobna družba očitno precejšnje težave.
»Naša družba se težko sooča z neenakostjo«, je opozoril dunajski nadškof. V tem je sicer tudi nekaj dobrega, »kajti na svetu obstajajo zares v nebo vpijoče razlike, denimo pri delitvi dobrin. Če je zaradi tega prepad med bogatimi in revnimi škandalozno velik, potem je potrebno reči: tako ne gre več naprej«.
Po drugi strani pa obstajajo neenakosti, ki so »bistvenega pomena in nujno potrebne«, denimo na področju naravnih darov, izobrazbe, pa tudi na področju spolov. Kardinal Schönborn: »Moški in ženska se med seboj razlikujeta. Imata enako dostojanstvo, vendar sta si različna.« Neenakost bi morali celo spodbujati, če gre denimo za to, da posebej podpremo glasbeno nadarjenega otroka.
Evropski forum Alpbach se bo zaključil 4. septembra, pod naslovom »NeEnakost« pa letos perspektivni mladi iz več kot 45 držav, skupaj s pomembnimi gosti iz politike, uspešnimi gospodarstveniki in uglednimi akademiki, razpravljajo o žgočem vprašanju neenakosti in njegovih številnih vidikih. Kardinal Schönborn je minulo nedeljo obhajal slovesno bogoslužje ob začetku srečanja.
Vir: Kathpress / splet
Vir: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBrazlikovanje-ne-pomeni-diskriminacije%C2%AB
