Evropski škofje
Organizaciji združenih narodov: ustavite tok
nasilja v Iraku (Vir: katoliska-cerkev.si)
Odprto pismo Sveta
evropskih škofovskih konferenc Varnostnemu svetu
OZN
Svet
evropskih škofovskih konferenc (CCEE) je poslal odprto pismo s
podpisi predsednikov vseh evropskih škofovskih
konferenc Varnostnemu svetu OZN.
V pismu
škofje zahtevajo, da mednarodna skupnost takoj
sprejme ”odločitve, ki bi zaustavile nasilje proti
kristjanom in drugim verskim manjšinam v Iraku”.
Izvod pisma bo izročen različnim predstavnikom
evropskih vlad in odgovornim osebam Evropske unije
s prošnjo, da bi se pridružili temu
pozivu.
Evropski škofje upajo, da bodo s to
gesto spodbudili tudi ostale kulturne in verske
ustanove, da se pridružijo obsodbi nasilja,
kršenju pravice do življenja, varnosti in verske
svobode ter ostalih dogodkov, ki kršijo človekove
pravice. Nujno je – opozarjajo podpisniki pisma –
sprejeti konkretne humanitarne ukrepe kot odgovor
na brezupen položaj iraških kristjanov. Škofje
upajo, da bi tudi v tem primeru mednarodna
skupnost odgovorila na dogajanje s hitro pomočjo
številnim beguncem in jim zagotovila varen
povratek k svojim mestom in
domovom.
Katoliška Cerkev v Evropi izraža
svojo bližino vsem, ki so v teh dneh zastrahovani
ali žrtve terorizma. Zavzema se, da bi dejanja
človekoljubne pomoči, ki že potekajo, dosegla
trpeče osebe in družine. Škofje zagotavljajo svojo
molitveno bližino za mir ter od Organizacije
združenih narodov neomajno zahtevajo, da takoj
ukrepa v korist teh in ostalih prizadetih žrtev.
Te pričakujejo ustavitev nasilja, solidarnost in
pomoč. Več na: http://katoliska-cerkev.si/evropski-skofje-organizaciji-zdruzenih-narodov-ustavite-tok-nasilja-v-iraku J. Drnovšek,
Škof A. Glavan:
Vatikansko poročilo je zelo kratko (Vir: casnik.si) Z apostolskim
administratorjem ljubljanske nadškofije in
novomeškim škofom smo se pogovarjali o njegovih
pastoralnih prizadevanjih, spregovorili o postopku
iskanja novega ljubljanskega nadškofa in se v
drugem delu pogovora dotaknili več aktualnih tem v
okviru Cerkve.
Pretekli teden smo
praznovali Marijino vnebovzetje, letos obhajamo
tudi 200-letnico milostne podobe Marije Pomagaj na
Brezjah. Ali lahko z nami podelite nekaj utrinkov
in vašega odnosa do Marije, nebeške
matere? Marija je naša skupna,
nebeška mati in mati vsakega izmed nas, še posebej
mati vsakega duhovnika, zato jo kličemo tudi
kraljica duhovnikov. Za vsakega kristjana veljajo
besede, izrečene na križu: »Sin, glej tvoja mati,«
in hkrati besede namenjene duhovnikom: »In od
tiste ure jo je učenec vzel k sebi.«
Še
posebej velja za vsakega duhovnika, da vzame k
sebi Marijo, kar pomeni, da poleg globokega odnosa
s Kristusom, v imenu katerega nastopa duhovnik in
škof, velja, naj ima še poseben odnos z Marijo, da
jo posnema. Ne gre za čustva, iracionalno
čaščenje, ampak zavestno gojenje posebnega odnosa
z Materjo. Da poskuša posnemati njeno vero,
ponižnost, čistost, kreposti, ki krasijo Marijo.
Če hočemo biti orodje Svetega Duha, moramo v sebi
preko Marijinih kreposti upodobiti Marijo. ... Če
hoče biti duhovnik duhovno rodoviten, mora imeti
odnos z Marijo.
Jaz ne pomnim, kdaj sem bil
prvič sam pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Spomnim
pa se, da sem bil kot otrok s starši okrog leta
1950 na Brezjah, kasneje pa sem pogosto šel na
romanje kot mladostnik, da sem se priporočal ob
kakšni notranji stiski. Prav tako kasneje kot
duhovnik.
Papež Frančišek
pravi, da mora pastir dišati po čredi, pri nas pa
se po tradiciji odločitev za duhovništvo opiše kot
»ta gre za gospoda«. Ali menite, da je med
duhovniki in verniki res vzpostavljena distanca,
ki preprečuje bolj pristne
odnose? Do neke mere še, vendar če
za katerega duhovnika velja, da je vendarle blizu
ljudem po stilu življenja, to velja za slovenskega
duhovnika. Blizu smo ljudem, smo del
‘proletariata’, saj po stilu življenja 90
odstotkov duhovnikov ni več gospodov. Nimajo
nikogar, ki bi jim stregel, skrbeti morajo sami
zase, karkoli se zgodi. Včasih, ko so imeli
gospodinje in še drugo strežno osebje, je bilo to
čisto nekaj drugega. Po tej plati smo ljudem
blizu, druga plat pa je duhovna bližina. Mislim,
da je večina duhovnikov blizu ljudem, a so tudi
izjeme.
Tudi sam skušam biti blizu
duhovnikom, saj se jim med kanoničnimi
vizitacijami v celoti posvetim in ostanem na
župniji cel dan. Obiščem tudi podružnice, srečam
se s ključarji, mežnarji in se skušam zanimati za
njihova vprašanja, skrbi, dvome, grenkobe. ‘Vonj
po ovcah’ izraža prav to bližino, čeprav sem v
dvajsetih letih obiskovanja Doma za ostarele
včasih dobesedno dišal tudi po teh ‘ovcah’, oboji
pa smo iz teh odnosov tudi veliko
odnesli.
Imamo pa tudi še posamezne
‘gospode’, kar je povezano z napačnim razumevanjem
službe in poslanstva. In to, zanimivo, večkrat med
nekaterimi mlajšimi kot med starejšimi
duhovniki.
Koliko se
posvečate v svoji škofovski službi duhovnikom po
župnijah? Letos zaradi pomanjkanja
časa posebnih drugih obiskov, izven vizitacij,
nimam. V glavnem gre za obiske kot vizitacije, ki
niso v pomenu preiskovanja ali kaj podobnega,
ampak gre za pogovore, pomoč, če kje kaj ne gre
ali da bi bolje šlo. So pa vedno vrata odprta na
škofiji tako v Novem mestu kot v Ljubljani kjer
sem samo določene dni in si duhovniki včasih
dobesedno podajajo kljuko vrat za
pogovor.
Čutim pa, da bi se moral predvsem
bolnim duhovnikom več posvečati, ampak res mi
zmanjkuje časa. V novomeški škofiji sem vsa leta
vsako leto obiskal tudi vseh devet domov za
ostarele in v njih maševal. Zdaj pa včasih mine
cel mesec, ko nimam časa za rekreacijo ali
sprehode. Tudi počitnic letos ne bo. Toliko je
raznih dolžnosti, za katere nekateri pravijo, da
bi jih lahko bilo manj, po drugi strani pa bi se
pojavili očitki, da premalo sodelujemo in skupaj
načrtujemo, če teh sestankov in sej ne bi
bilo.
Župnija Stara
loka (v Škofji Loki), je bila vaša zadnja župnija,
preden ste postali škof. Kakšni spomini Vas vežejo
na tisti čas? Na obe župniji, kjer
sem bil župnik, imam najlepše spomine. Upam, da
tudi verniki. To kažejo tudi prisrčna srečanja z
njimi, kjer se slučajno srečamo. Eno zadnjih takih
srečanj je bilo letos maja, ko sem blagoslovil
obnovljen glavni oltar in Križev pot v Crngrobu.
Nepozabna doživetja imam tudi iz Centra slepih in
starejših v Stari Loki.
Ali škofje
razmišljate o ustanovitvi svetovalne oziroma
operativne službe, ki bi duhovnikom pomagala pri
delu z obrtniki, spomeniškim varstvom in drugo
birokracijo, s čimer bi jim omogočili, da bi se
lahko bolj usmerili v duhovnost in
pastoralo? Po škofijah je to urejeno
različno. V koprski škofiji imajo takšno službo,
ki pomaga pri obnovah, stikih s spomeniškim
varstvom, obrtniki in mislim, da imajo dobre
izkušnje. Pri nas v Novem mestu imamo Gospodarsko
komisijo in člani imajo na skrbi nekako po dve
dekaniji, in ko se nanje obrnejo duhovniki,
jih ti obiščejo in to ali ono svetujejo. Včasih
vzamejo s seboj še kakšnega gradbenega
strokovnjaka, da jim kaj predlagajo. Večina
duhovnikov je dobrih gospodarjev in ne želijo, da
bi se kdo vtikal vanje. So pa drugi, ki so manj
izkušeni in zato hvaležni, če jim kdo kaj svetuje
pri gospodarskih zadevah.
Da bi pa na
škofiji to v celoti prevzeli, tega še ne
načrtujemo. S tem bi končno vzeli specifično vlogo
laikom, saj marsikje duhovnik tega sam ne dela,
ampak ima gospodarsko komisijo, gradbeni odbor …
Jaz mislim, da to ni tako aktualno, niti niso
duhovniki izrazili željo, da bi dali to iz
rok.
V prihodnjih
mesecih se bo domača in svetovna Cerkev posvečala
vprašanjem družine. Kako ste zadovoljni s
pozornostjo tej temi v Slovenski cerkvi v zadnjih
mesecih in kako naj se kleriki in laiki v to
dogajanje vključujemo v prihodnje? V
času, odkar je bila napovedana izredna sinoda o
družini, smo se mi ukvarjali s pastoralnim
načrtovanjem in študijem PIP-a, zato se družini
nismo mogli toliko posvečati, razen v kolikor jo
obravnava PIP. Skušajo pa se ponekod o njej več
pogovarjati, ko so govorili o občestvih, saj je
družina osnovno občestvo družbe in Cerkve. V
prihodnje pa upam, da bo prišlo do tega, da bodo
pastoralni načrti dodelani, in da bodo ŽPS lahko
več časa namenili tudi družini.
Bolj
podrobno se je v priprave na sinodo vključila
skupina posameznikov in družin, ki smo jih
povabili k izpolnjevanju ankete, ki so jo sicer
pripravili v Vatikanu. Bil sem vesel hitrega
odziva, ko je bilo potrebno v mesecu in pol
urediti vse: zbrati odgovore, jih urediti in
povzetke prevesti. Bil sem presenečen nad
odzivnostjo, čeprav so se spet nekateri
pritoževali, da so premalo sodelovali, ker ni bilo
dovolj časa. Vendar tajništvo SŠK je imelo roke,
ki so bili postavljeni, sicer se ne bi mogli
vključiti v ta tok dejavnosti zbiranja podatkov iz
vseh krajevnih cerkva po vsem svetu.
V nadaljevanju bi
se dotaknila procesa iskanja novega ljubljanskega
nadškofa. Že veste za njegovo
ime? Nič ne vem, tudi če bi vedel,
ne bi smel povedati. Vem toliko, kot veste vi ali
kot ve Rajka Ivelja, ki je najbolj specializirana
oseba za imena škofovskih kandidatov. Čisto nič
več ne vem, kot vsi ostali.
Kaj konkretno ste
kot apostolski administrator storili, da bi se
obvladovanje informacijskih tokov znotraj
ljubljanske nadškofije uredilo do te mere, da
Dnevnik ne bo več Tiskovni urad SŠK za najbolj
pomembne cerkvene teme? No, SŠK ima
še vedno svoj Tiskovni urad, ki kar dobro deluje.
Res pa je, da nekateri radi pišejo o teh temah
nekoliko po svoje, zato se tudi velikokrat
uštejejo. Nekateri članki temeljijo na
informacijah, ki odtekajo, a v zadnjem času ne iz
Tajništva. Težko bi pa rekel, kdo so informatorji.
Danes je možno že čisto vse, od telefonskega
prisluškovanja naprej. Velikokrat gre pa tudi samo
za ugibanja, ko nekdo sliši neka imena, jih zapiše
in iz reakcij naprej sklepa in ugiba. Zelo težko
je reči, kdo in od kod informacije prihajajo, da
pa se odtekanje dogaja, se pa ve.
Postopek izbire
novega nadškofa teče že več kot leto dni.
Pojavljajo se glasovi, da bo potrebno postati
kritičen do odnosa Vatikana do slovenske katoliške
skupnosti – ali lahko Vi ali pa SŠK kaj storita v
tej smeri, da bi do imenovanja vendarle prišlo čim
prej? Če se ne motim, je prav vaš
Časnik nekoč pisal, da ni nič hudega, tudi če se
bo imenovanje zavleklo, da bodo le imena prava.
Čeprav bi rad videl, da bi do imenovanja prišlo
čim prej, bi pa kakršno koli poseganje v
imenovanje bilo neprimerno.
Sicer pa
slovenski primer ni edini. V nadškofiji Köln so
enkrat čakali dve leti, v Mariboru so pred leti še
več kot dve leti čakali, preden je Franc
Kramberger postal škof. Pri nas je pa toliko
dejavnikov – tudi mariborska afera, ki bi jo bilo
idealno prej urediti, preden bodo znana
imenovanja. Drugi razlog vidim v slabih izkušnjah
in bodo preverbe temeljite, a se človek boji, da
se s tem postopek lahko tudi zakomplicira in
podaljša.
Kakorkoli vplivati … meni se zdi,
da je bilo vmešavanja preveč, in da je to eden od
razlogov, da še nimamo nadškofov. Da bi se še več
vtikali kot to, da smo napisali svoja mnenja glede
kandidatov, pred Bogom odkrito in z vso
odgovornostjo, več skoraj ne moremo narediti. Da
bi pa po kakšnih vzporednih, skritih kanalih
poskušali vplivati, se mi zdi, da to ni Božja
volja. Prepustimo to tistim, ki imajo za to
potrebno milost in je to njihova dolžnost. Več
moramo moliti, gotovo se tudi premalo moli za
čimprejšnje imenovanje.
Lahko smo do
nekaterih stvari kritični, npr. glede postopkov
odstavitev, ampak se mi zdi, da so bili razlogi za
odstavitve povezani z Mariborsko afero zelo resni.
Ne moremo pa nikoli reči: »Ta je vsega kriv, ta je
odgovoren,« ampak je bil pri tej aferi to seštevek
več faktorjev, ki so se nagrmadili v tem prostoru
in času: od svetovne finančne krize, do
neprevidnosti in prevelikega zaupanja, morda celo
nekaterih zlorab, predvsem s strani
laikov.
Ko sva s predsednico Bratuškovo
imela pogovore o uvedbi davka na cerkvene
nepremičnine, je rekla, da je potrebno uvesti
davek tudi zaradi bančne luknje, a sem ji rekel:«
Gospa predsednica, kje pa je ta denar? Preglejte
vse žepe in transakcijske račune mariborskih
nadškofov, a ne boste v njih našli ničesar.«
Priznam pa, da je finančni zlom nadškofije sad
neodgovornega dela nekaterih, prevelike
zaslepljenosti, da se bo kljub slabim signalom,
vse dobro končalo. In žrtve tega so bili naši
nadškofje.
Osebno sicer menim, da bi se
dalo ukrepanje v zvezi z mariborsko krizo drugače
izpeljati, npr. da bi bilo vsekakor smiselno tudi
predhodno posvetovanje s Slovensko škofovsko
konferenco. A žal tega s strani Kongregacije za
škofe niso zahtevali.
Ko sem govoril s
prefektom Kongregacije za škofe, oktobra lani v
Bratislavi, sem nekoliko naivno vprašal, če bo
izbira kaj kmalu znana in dobil odgovor, da bo
tokrat izbor temeljit. Upajmo, da bo temeljit in
pravi.
V zadnjem delu
pogovora pa še o aktualnem dogajanju v
Cerkvi. Pred časom ste za naš medij v odzivu na
razmišljanje kolumnista zapisali, citiram, »da ni
res, da smo ob porajanju mariborske krize vsi
molčali. Kar nekaj let, skoraj na vsaki seji SŠK,
je g. nuncij svaril in opozarjal na zaskrbljenost
Vatikana in samega papeža, zlasti na začetku, ko
so se pojavile nepravilnosti v družbi T2.« Ste
poskušali člani SŠK s kakšnimi konkretnimi sklepi
na sejah vsaj v moralnem smislu vplivati (pravno
zaradi statusa SŠK to ni mogoče) na delovanje
vodstva Mariborske nadškofije? Že
to, da smo se o tem pogovarjali, je to neke vrste
moralni pritisk. Drži, da se ne SŠK ne katerikoli
škof nimata pravice vtikati v razmere druge
škofije. Vsak škof je pri svojem delu samostojen,
niti metropolit nima te pristojnosti. Njegovi
posegi so predvideni le v točno določenih
primerih, ko gre za očitne nepravilnosti in
moralne zadeve. V gospodarsko politiko se pa nihče
nima pravice vtikati. Ko je šlo za moralna
vprašanja pri T2, smo se strinjali z nuncijem, ki
je na to opozarjal. Nismo pa to dovolj resno
jemali, najbrž pod vplivom laikov, ki so
prepričevali odgovorne, da ne morejo spreminjati
pogojev v že sklenjenih pogodbah, in da se bo vse
izšlo. Končno se pa ni izšlo.
Nismo se
imeli pravice vtikati, hkrati pa nihče ni
pričakoval takšnega ‘kraha’. Še v času, ko je
ljubljanska nadškofija dala dobrih devet milijonov
posojila mariborski škofiji, so rekli, da se bo s
tem posojilom vse rešilo. Kljub temu so vsi
holdingi šli v stečaj. Takrat nihče ni verjel, da
se ne bo izšlo. Tako globoko so bili vsi
zaverovani. A na koncu smo vsi delničarji in tudi
nekatere škofije vse vložke izgubili. Tudi sam sem
izgubil dva certifikata.
Podobna pravila o
medsebojnih odnosih in pristojnostih poznamo tudi
glede župnij in tudi tam se ena ne vtika v drugo.
Saj poznate tisto pravilo, da so v Cerkvi tri
avtoritete: papež, škof in župnik.
V istem odzivu
tudi piše: »Vatikan je ustanovil komisijo iz
slovenskih cerkvenih pravnikov, ki je podala svoje
poročilo. S tem poročilom škofje nismo bili
seznanjeni. Temu poročilu so sledili ukrepi.
Nekateri so zahtevali, da bi morali to poročilo
objaviti. To se pričakovano ni zgodilo.« Ali ni
odločitev o neobjavi poročila oz. vsaj oblikovanju
povzetka izraz nespoštovanja do vernikov, ki so
del Cerkve in bi lahko ključno prispevali k
razumski obravnavi afere, ne pa, da se je s takim
odnosom velik del laikov pasiviziral in vidi
Cerkev kot netransparentno
ustanovo? Vatikan je ustanovil to
komisijo in je očitno obvezal člane, da nam niso
poročali. Dali so vedeti, da je to njihova zadeva.
Ob objavi poročila verniki ne bi nič več vedeli,
kot zdaj vemo vsi iz stotin člankov.
Kar se
tiče vzrokov: saj jih poznamo. Netransparentnost,
neodgovornost, pogoltnost. Poznate zgodbo, ko so
dvema dali možnost, da kolikor bosta obtekla,
takšen grunt bosta imela, ampak do sončnega zahoda
morata priti nazaj. Eden je gledal na uro in je
pravočasno prišel nazaj ter dobil grunt. Drugi pa
si je govoril: »Še malo, še malo«, kot maratonci
in ni prišel nazaj in je vse izgubil. To je naš
izvirni greh po eni strani in najboljši nameni, da
se bo pastoralne projekte, kot so šolstvo in
karitativna dejavnost lažje vodilo, na drugi
strani pa tudi pohlep po dobičkih
nekaterih.
Vatikan nam ni dal o poročilu
nič vedeti in nam je svetoval, naj se o tem ne
razpravlja. Mi pa smo sami predlagali, da se
organizira naša slovenska komisija, sestavljena iz
ekonomskih in pravnih strokovnjakov, ne samo
cerkvenih pravnikov, a soglasja v SŠK ni bilo,
češ, da to lahko ovira pogovore o finančni
konsolidaciji v Mariboru.
Glede poročila
vatikanske komisije je težko ugibati. Domnevam, da
so pravniki ugotovili, kateri kanoni niso bili
upoštevani in da je posledično prišlo do premalo
strokovnih in domišljenih odločitev, saj so bile
te delane v ozkih krogih. Mislim, da je bilo
poročilo zelo kratko in je v skladu s cerkvenimi
predpisi verjetno v njem zapisana ugotovitev, da
za napake na koncu odgovarja škof. Nadškofa pa sta
soodgovornost ponižno sprejela nase in hkrati
opozorila, da nista ne glavna ne edina
krivca.
Je poravnava v
sporu glede dvorca Goričane, med papirnico
Goričane in ljubljansko nadškofijo, že blizu
uspešni zaključitvi? Ne poznam
primera, ker je to prepuščeno mediaciji, ki jo
vodijo pravniki na obeh straneh. Sam nisem bil
klican na sodišče, ne kot priča, ne kot odgovorni.
Težko bi kaj povedal. S papirnico Goričane je bil
sklenjen sporazum o najemu, potem pa je prišlo do
dodatkov k pogodbi.
Poudarjam, da nisem bil
nikoli klican na sodišče ali na poravnavo, ker to
očitno še usklajujejo pravniki. Če bi bile zadeve
znane, bi me o tem obvestili.
Gospod Stres in
gospod Turnšek se vračata v okolje, kjer sta
delovala pred nadškofovanjem. Gospod Uran pa še
vedno biva izven Slovenije. Imata kakšne stike z
njim? Se boste v Vatikanu zavzeli za njegovo
vrnitev v Slovenijo? Kar vem je to,
da veljajo z g. Uranom in g. Krambergerjem
dogovori kongregacije z njima osebno, kaj več pa
ne vem. Z g. nadškofom Uranom se slišiva za
praznike in godove.
V petek, 22.8. boste
v ljubljanski stolnici darovali sveto mašo ob
dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov. Ali
je Slovenska Cerkev po osamosvojitvi oblikovala
strokovno zgodovinsko oceno o vlogi, ki jo je
imela v času komunizma pred, med in po II.
svetovni vojni na Slovenskem ali pa naj bi temu
zadostila s knjižico Resnici na ljubo, ki jo je
uredil France M. Dolinar? O vlogi
Cerkve v tem času, ki ga navajate, je napisano
ogromno člankov in knjig, seveda posredno. Cerkev
se je vedno izogibala temu, da bi jo kdo potegnil
v razprave o polpretekli zgodovini. Vedno, ko se
je šlo za razprave o spravi, so v to vključevali
še Cerkev. Ampak Cerkev nima nič s tem. Škof
Rožman je bil med vojno kot edina avtoriteta v to
vključen, hote ali nehote. Ni bil pa politik in se
z njo v glavnem ni želel ukvarjati. Poleg tega je
bil sodno rehabilitiran. Zgodovina je v glavnem
znana. Še odprta vprašanja pa naj v popolni
zvestobi zgodovinskim dejstvom razčistijo
zgodovinarji in vpleteni. Ne želimo, da bi bila
Cerkev tisti partner. Naj se ZB NOB in Nova
slovenska zaveza o tem pogovarjajo ter
zgodovinarji, ne pa Cerkev kot taka. Nekaj dejstev
o vojni je znano, predvsem pa so znane laži na
račun Cerkve. Cerkev lahko dela za spravo, da se
spravijo vsi deli našega naroda, ne more pa biti
partnerica v pogovorih o spravi.
Ampak leta 1990
sta ravno g. Šuštar in g. Kučan z rokovanjem
pokazala, da si prizadevata za
spravo? Ja, ampak tega danes nihče,
tudi revolucionarna stran niti simbolično ne
prizna. Ne priznajo tudi tega, da se je nadškof
dr. Pogačnik štirikrat opravičil in kasneje še
nadškof dr. Šuštar, če je bilo kaj narobe s strani
nekaterih posameznih predstavnikov Cerkve, ne
Cerkve kot take. Danes pa še vedno pravijo, da se
Cerkev ni pripravljena spraviti, še vedno o tem
govorijo, čeprav to ni res. Mi vedno delamo na
tem, da bi prišlo do sprave na podlagi resnice in
ljubezni, vendar med subjekti državljanske
vojne.
Gospod škof in
apostolski administrator ljubljanske nadškofije,
msgr. Andrej Glavan, najlepša hvala za vaše
odgovore
Maša
ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarizmov
v ljubljanski
stolnici
Mašo ob evropskem
dnevu spomina na žrtve totalitarizmov je v
ljubljanski stolnici sv. Nikolaja daroval škof
msgr. Andrej Glavan, homilijo pa je imel msgr. dr.
Jože Plut, vojaški vikar. Maše za žrtve
totalitarnih režimov in memoriala, ki je sledil,
so se udeležili apostolski nuncij Svetega sedeža v
Sloveniji msgr. Juliusz Janusz, drugi predstavniki
diplomatskega zbora ter širšega družbeno
političnega
življenja.
Slavnostni govornik v
memorialu je bil Silvester Gaberšček, sekretar na
Ministrstvu za kulturo, praporščaki združenja za
vrednote slovenske osamosvojitve so v spomin na
žrtve prižgali sveče, slovesnost pa so z doživetim
prepevanjem polepšali Marcos Fink, Lucas Somoza
Osterc in Renata Vereš
Klančič.
Nagovor pri maši
pred evropskim dnevom spomina na žrtve
totalitarizmov; dr. Jože Plut, vojaški
vikar
Za vedno naj
utihneta orožje in vse oblike vojnega in
totalitarnega nasilja – Ob spominu na žrtve vseh
totalitarnih režimov; Silvester
Gaberšček
Več na: http://katoliska-cerkev.si/masa-ob-evropskem-dnevu-spomina-na-zrtve-totalitarizmov-v-ljubljanski-stolnici-porocilo-2014
Damijana Medved,
Ko ostaneš sam... (Vir: radio.ognjisce.si)
V
Sloveniji je po podatkih Statističnega urada
približno 140.000 vdov in vdovcev. Številka, ki
brez dvoma zahteva spoštovanje in pozornost, zato
smo avgustovsko oddajo Modrost v očeh posvetili
ovdovelim. V goste smo povabili dr. Andrejo
Poljanec, zakonsko in družinsko terapevtko iz
Študijsko raziskovalnega centra za
družino.
Za to številko se namreč skrivajo
osebne zgodbe posameznikov, ki vsak po svoje išče
pot v novem življenjskem poglavju in z gostjo sva
se dotaknili različnih tem in vprašanj, s katerimi
se srečujejo ovdoveli in tudi njihovi
bližnji.
Ker na življenje po smrti
sozakonca vpliva tudi življenje pred smrtjo, sem
gostjo vprašala, kako živeti poln in bogat odnos.
Andreja pravi, da je bistveno, koliko zmoremo biti
iskreni drug z drugim: kolikor znamo živeti svoja
hrepenenja, svoje želje, toliko bolj smo
občutljivi tudi za želje drugega.
Sam
proces žalovanja je dolg in poteka prek več faz,
ki so lahko v različnem vrstnem redu in so
različne tudi glede na to, ali je smrt
nepričakovana ali npr. nastopi po dologotrajni
bolezni.
Šok, ki nastopi ob izgubi
ljubljenega človeka in smo povsem preplavljeni z
bolečino, je najpogosteje prisoten v prvem delu
žalovanja. Sledi umiritev, tudi telesno, ko
posameznik nekako dojame, da ljubljenega človeka
ni več. Vmes lahko pride tudi do zanikanja smrti.
Gostja, dr. Andreja Poljanec poudarja, kako zelo
dragoceno je, da ob žalosti lahko jokaš. Žalost
namreč nujno potrebuje solze in če zadržujemo
solze, postane to velik napor za organizem. Zelo
dragocena je tudi faza, ki se je morda kdo
sramuje, to je obdobje jeze, kajti šele za jezo se
v telesu spet lahko naredi prostor za polno
veselje.
Od vsakega posameznika je odvisno,
kako globoko bo živel dejstvo, da ljubezen premaga
smrt. Za verujoče je prednost v veri, da smrt ni
zadnja beseda, a kljub temu to ne odvzame težkih
občutkov žalosti in praznine. A vendar, če lahko
verjamemo v Odrešenje, nam to bistveno olajša
sprejemanje smrti.
Ne pozabimo, da je
poklicanost drugih ob ovdovelem, v prvih mesecih
po smrti, da se pojavljajo na obiskih. Napačno
prepričanje je, da bo ovdoveli sam poklical, ko bo
potreboval družbo, kajti dejstvo je, da če uspemo
stkati globok, pristen stik s človekom, ki je v
stiski, se njemu stiska zmanjša, saj je najbolj
tipična stiska po smrti sozakonca praznina in
osamljenost. Ljudje pa smo poklicani v odnose in
za odnose.
In kako začeti novo poglavje
življenja po več desteletjih skupnega življenja?
Najprej se je treba spraviti z dejstvom, da smo
ostali sami. Potem pa je pomembno, da ovdoveli
spet začne skrbeti zase, saj ima še vedno neko
poklicanost v življenju. Nujno mora priti nazaj do
tega, da se sebe veseli, potem pa je čas za nove
korake, ko se lahko začne udejstvovati na
najrazličnejših področjih.
Več pa v oddaji,
zato lepo povabljeni k
poslušanju.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/157/utrip/14601/ | | |
MOLITEV
Večer na zemljo
lega, zapel iz lin je zvon; srebrni spev
vzhiteva znad temnolistih kron. Navzgor se
lahno vije, kjer zvezdic milijon nanj čaka,
da ponese ga pred Marijin tron. Nizdol se
nekaj spušča ob zvezdah iz višav in plava
nad mrakovi do zemeljskih nižav. To biserov
je biser: večerni je odzdrav, pošilja ga
Marija otrokom iz
daljav.
iz
molitvene revije Magnifikat
|
22. nedelja med
letom31.
avgust 2014Mt
16,21-27
Prva napoved
trpljenja
Od tedaj je začel Jezus razodevati
svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in od
starešin in velikih duhovnikov in pismoukov veliko
trpeti, da mora biti umorjen in tretji dan od
mrtvih vstati. Peter pa ga je vzel v stran in mu
začel braniti: »Nikakor, Gospod, to se ti ne sme
zgoditi!« On pa se je obrnil in Petru rekel:
»Pojdi od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne
misliš na to, kar je božje, marveč na to, kar je
človeško.«
Če hoče kdo priti za
menoj
Takrat je Jezus rekel svojim
učencem: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam
sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj!
Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo
izgubil. Kdor pa svoje življenje zavoljo mene
izgubi, ga bo našel. Kaj namreč človeku pomaga, če
si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj
bo človek dal v zameno za svojo dušo? Prišel bo
namreč Sin človekov v veličastvu svojega Očeta s
svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po
njegovih
delih. |
![](https://gallery.mailchimp.com/a85b68f5e475e4976f2a604bc/images/7cadac48-e635-4d1a-95b2-e79e4decd420.jpg)
Besede vere za
vsakogarHenri Nouwen, Odkar
poznam Božjo roko
Odkar poznam
Božjo roko - ne mogočno roko, ki nadzoruje tek
zgodovine, ampak tisto, nemočno, ki želi biti
prepoznana kot ljubezniva človeška roka - sem
spremenil pogled na svoje roke. Počasi sem
spoznal, da se ta nemočna roka Boga, vedno izteza
proti meni. Jasneje kot sem to opažal, bliže mi je
bila ta roka. Roke ubogih, ki prosijo za hrano,
roke ljudi, ki kličejo po preprosti prisotnosti,
roke otrok, ki si želijo biti sprejeti in objeti,
roke bolnih, ki si želijo, da jo stisnemo, roke
nerodnežev, ki želijo postati olikane; vse to so
Jezusove roke, ki stopa k nam, v upanju, da se mu
bo kdo približal in mu podal roko.
Pogosto
razmišljam o rokah beračev v Kalkuti, Kairu, New
Yorku, ki so daleč, ne vidim pa rok, ki se k meni
iztezajo tukaj, kjer živim. Vsak večer, preden
zaspim, gledam svoje roke. In moral bi jih
vprašati: Ali ste se iztegnile k rokam okoli sebe,
ste jim prinesle mir, upanje, pogum, in zaupanje?
Na nek način slutim, da so vse te roke, ki prosijo
za pomoč, roke ranjenega človeštva. Ko iztegnemo
roko in pomagamo nekomu, sodelujemo pri ozdravitvi
celotnega človeštva.
Jezus stopa k nam in
nas prosi pomoči, da bi lahko vstal. Tako nam daje
možnost, da se v vsaki človeški roki dotaknemo
Boga in človeštva in da v svoji sredi izkusimo
dejavno navzočnost Boga.
Vir: http://croire.com/Les-formations-Croire.com/Vie-spirituelle/10-jours-avec-Henri-Nouwen |
|
|
Vabimo vas, da ...
z nami podelite
svoje vtise ob pastoralnem načrtovanju v župniji
ali nam pošljete svoja vprašanja glede
slednjega...Svojo
elektronsko pošto pošljite na: [email protected]. V
primeru prejetih vprašanj ali morebitnih zadreg,
vam bomo z veseljem
pomagali.
| | |