Nagovor nadškofa Antona Stresa pri velikonočni maši 2013 (vir: katoliska-cerkev.si)
Spet smo dočakali velikonočni praznik, spet odmevajo vesele velikonočne pesmi, spet nas je prevzelo zmagoslavno velikonočno razpoloženje. Gospod Jezus je vstal od mrtvih. Stari krščanski pozdrav, ki so ga še ohranili vzhodni krščanski bratje: »Kristus je vstal! Zares je vstal,« je to jutro tudi na naših ustnicah in še bolj v našem srcu, kjer se prebujajo upanje, pogum in veselje.
Ko smo pravkar prisluhnili evangeljskemu odlomku iz evangelija po Janezu (prim. Jn 20,1–9), ki opisuje čisto prve trenutke, kako se je prva peščica Jezusovih učencev soočala s sporočilom, da Jezusa ni več v grobu in da je potemtakem vstal od mrtvih, smo lahko ugotovili, kako težko je bilo Jezusovim prijateljem sprejeti to novico. Njihovo težavo zlahka tudi razumemo. Vstajenje od mrtvih je bila tudi zanje tako neverjetna novica, da so poprej iskali vsako drugo razlago. Res je sicer, da je Jezus svoje vstajenje večkrat napovedal, vendar so bile njegove napovedi dokaj nedoločne in jih tudi niso resno jemali, kakor niso resno vzeli niti nič kaj neverjetno in nemogočo napoved, da bo trpel in umrl. To čisto preprosto ni bilo v njihovih načrtih in predvidevanjih, zato je šlo tudi čisto mimo njih. Mi bi danes rekli: »Skoz' eno uho noter, skoz' drugo ven.« – Njihov prvi odziv sta bila zato zmeda in strah. Prazen grob so najprej dojeli kot nov in nevaren zaplet, ki skupaj z vsemi drugimi nesrečami, ki so jih zadnje ure doživeli, ni mogel naznanjati nič dobrega.
Počasi so se v svojih držah in odzivih začeli razhajati. Evangeljski odlomek, ki smo ga prebrali, prikazuje tri različne osebe in vsaka se odziva ali reagira drugače. Marija Magdalena pomisli najprej na to, da je nekdo truplo odnesel drugam. – Kaj pa naj drugega misli? Njena zmeda je popolna in za mnenje teče vprašat edina apostola, ki sta ostala z Jezusom v njegovih najhujših trenutkih. Peter, ki ga je gotovo še razjedala žalost in kes, da je učitelja zatajil, vendar pa je bil na licu mesta, kar drugi, razen Janeza, niso bili, in pravi prijatelj Janez, ki je z Jezusom in njegovo materjo zdržal do učiteljeve grozne smrti.
Ko sta oba prišla k odprtemu in zapuščenemu grobu, se je Magdalenina prva domneva izkazala za neverjetno. Če bi kdo Jezusovo truplo odnesel, bi ga odnesel s povoji vred. Toda povoji so bili na svojem mestu, le Jezusovega telesa ni bilo nikjer. Uganka se še bolj zaplete. Prvi žarek vere tedaj zasije v dušo tistega učenca, ki je bil Jezusu najbližje: apostolu Janezu. Rečeno je, da je videl in veroval.
Seveda je bil to šele prvi žarek vere. Da je ta najprej posijal ravno v Janezovo dušo, ni naključje. Očitno sta se z Jezusom najbolje razumela, očitno so se njune življenjske vrednote najbolje ujemale. Zato se je lahko – rečeno po človeško – ravno Janezu najprej posvetilo, da smrt na križu, pri kateri je bil od apostolov edini navzoč, takšna, kakršna je bila, prežeta z odpuščanjem do rabljev in polna vdanosti v Očetovo voljo, ni mogla biti človeški polom in nesmiseln konec, ampak najvišje življenjsko darovanje Božjega Sina, ki sedaj z vstajenjem dobiva najvišjo Božjo potrditev in proslavitev.
Za druge Jezusove učence je bila pot do vere daljša, ker je bila tudi razdalja med njihovim in Jezusovim srcem, med njihovimi in Jezusovimi življenjskimi vrednotami daljša. Dneve in tedne so od trenutka do trenutka ob različnih nenavadnih in nepredvidljivih srečanjih z vstalim Gospodom doživljali, da živi in da je z njimi, dokler niso v polnosti prejeli Svetega Duha ter postali prvi verniki in oznanjevalci Jezusovega vstajenja in odrešenja.
Drage sestre in dragi bratje! Nič čudnega ni, če se tudi mi kdaj ob temeljnem sporočilu vere, da je Jezus vstal od mrtvih in živi, zdrznemo in se vprašamo: »Kako je to mogoče?« – A ravno zato, ker so tudi apostoli morali prehoditi pot od nevere k veri, so jo utrli tudi za nas. Pravzaprav je bila zanje, ki so neposredno doživeli vso brezupnost, grozljivost in škandalozno katastrofo Jezusovega trpljenja in smrti, vera še težja, saj sta bila tudi njihov obup in razočaranje nad Jezusovim navideznim koncem neprimerno hujša. Njihovo vero in pogumno oznanjevanje zato lahko razloži samo nesporno dejstvo vstajenja, ki so ga morali večkrat preizkusiti. S tem so nam utrli pot vere in zaupanja, ki ju v našem času še posebno potrebujemo.
Razpoloženje na prvo velikonočno jutro, kakor ga opisujejo evangelisti, je bilo precej podobno našemu. Ne toliko zaradi slabega vremena, ki nam onemogoča lepo vstajenjsko procesijo, temveč zaradi različnih razočaranj in strahov, ki se zadnje čase plazijo tudi po naši domovini. – Naj zato tudi v ta naš sivi, borni in bedni trenutek odjekne zmagoslavno velikonočno sporočilo: »Kristus je vstal!« Vstanimo tudi mi in pod njegovim vodstvom pogumno pojdimo prihodnosti naproti s pričevanjem vere in zaupanja. – V tem smislu vam želim vesele in blagoslovljene velikonočne praznike! Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
Več na: http://katoliska-cerkev.si/nagovor-nadskofa-antona-stresa-pri-velikonocni-masi-2013
Marjana Debevec, Papež: S Kristusom lahko premagamo zlo! (radio.ognjisce.si)
»Veselo veliko noč!« S temi besedami je svoj nagovor začel papež Frančišek in zaželel, da bi moč Vstalega Kristusa dosegla vsakega človeka, še posebej vse trpeče, in vse situacije najbolj potrebne zaupanja in upanja. »Kristus je zlo dokončno premagal, na nas, ljudeh današnjega časa pa je, da sprejmemo to zmago v naše življenje in v konkretne realnosti zgodovine in družbe.« Pri tem pa sta nam po njegovih besedah v veliko pomoč krst, ki nas naredi za Božje otroke, in evharistija, ki nas zedinja s Kristusom. »Prenesti ju moramo v naše ravnanje in naše odločitve«, je poudaril sveti oče.
Milost velikonočnih zakramentov ima po njegovih besedah v sebi ogromno moč prenove za človekovo osebno življenje, za življenje družin in za družbene odnose. »Vse pa gre preko človeškega srca: če pustim, da me doseže milost Vstalega Kristusa, če ji dovolim, da me preobrazi v tistem vidiku mojega življenja, ki ni dober, ki lahko naredi zlo meni ali ljudem okrog mene, potem omogočim Kristusovi zmagi, da se utrdi v mojem življenju, da se razširi njen blagodejen vpliv«, je dejal sveti oče in dodal: »To je moč milosti! Brez milosti, ne moremo ničesar.« Prav zakramenta krsta in evharistije sta po papeževih besedah orodje Božjega usmiljenja. »Dragi bratje in sestre, naša vsakdanja dolžnost in hkrati naše veselje je čutiti se orodja Kristusove milosti, kot mladike trte, ki je On sam, oživljeni z limfo njegovega Duha!«, je poudaril papež in vse zbrane povabil k molitvi, da bi velikonočna skrivnost delovala v nas in v našem času, da bi sovraštvo pustilo prostor ljubezni, laž resnici, maščevalnost odpuščanju in žalost veselju.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/140/svet/10411/
Papež Frančišek se je Jezusove zadnje večerje spominjal med mladimi zaporniki (druzina.si)
Papež Frančišek je sinočnje bogoslužje v spomin na Jezusovo zadnjo večerjo, prvo v svojem pontifikatu, daroval v rimskem zaporu za mladoletne prestopnike Casal del Marmo. Namesto v Lateransko baziliko, ki je njegova rimska škofovska cerkev, se je včeraj popoldne odpravil v kaznilnico na severu italijanske prestolnice, kjer je z 49 mladimi zaporniki, med njimi je 38 fantov in 11 deklet, obhajal spomin na Jezusovo zadnjo večerjo.
Ob prihodu v kaznilnico so papeža na ulici pred stavbo pričakali številni ljudje, da bi ga pozdravili in mu izrekli prisrčno dobrodošlico. Bogoslužje v športni dvorani zapora je bilo na papeževo željo pripravljeno izredno preprosto. Televizijskega prenosa v živo ni bilo zaradi varovanja zasebnosti mladih zapornikov, Radio Vatikan pa je ekskluzivno prenašal zvočni zapis. Ob papežu sta somaševala rimski kardinal vikar Agostino Vallini in zaporniški duhovnik Gaetano Greco.
Sveto mašo je pripravilo štirideset prostovoljcev, ki redno pomagajo tudi mladim zapornikom. Ob spremljavi kitare so skupaj s tamkajšnjimi kaznjenci prepevali mašne speve. Med bogoslužjem je papež Frančišek v spomin na Jezusovo dejanje izpred 2000 let dvanajstim mladim različnih veroizpovedi umil noge – med ‘dvanajstimi apostoli’ sta bili tudi italijanska katoličanka in muslimanka iz Bosne.
Večina mladih zapornikov je v zavodu pristala zaradi kršenja zakonov o javni lastnini, dva mladostnika prestajata zaporno kazen zaradi uboja, trije pa zaradi spolnega nasilja. Mladi so papežu v dar izročili lesen križ in klečalnik za molitev, ki so ju sami izdelali v mizarski delavnici kazenskega zavoda. Frančišek se jim je oddolžil s pirhi in tradicionalnim velikonočnim kolačem ‘Colombo’, spečenim v obliki golobice.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/D73D2267F4EC9394C1257B3D0040298A?OpenDocument
Urbi et Orbi (Vir: radio ognjisce)
Na trgu svetega Petra v Vatikanu se je na velikonočno dopoldne zbralo več kot 250 tisoč ljudi. Slovesno evharistično bogoslužje je vodil papež Frančišek ob somaševanju številnih kardinalov in škofov. Po maši se je sveti oče popeljal med romarje in jih osebno pozdravljal. Objel in poljubil je dva invalida ter več otrok. Zatem se je povzpel na balkon nad glavnim vhodom v baziliko in od tam nagovoril zbrano pisano množico na trgu ter milijone ljudi, ki so dogodek spremljali po vseh celinah preko medijev.
Papež Frančišek je v svojem prvem velikonočnem nagovoru pred slovesnim blagoslovom namenjenim „mestu in svetu“ najprej izrazil svoje veliko zadovoljstvo, da lahko vsem oznani veselo novico o Kristusovem vstajenju. Želi, da bi dosegla vsak dom, vsako družino, zlasti še kraje, kjer je trpljenje večje, kot so to bolnišnice in zapori. Ta novica pa je posebej namenjena prav vsakemu človeškemu srcu, saj Bog želi, da bi vsakemu človeku prinesla upanje in zavest, da nismo več pod oblastjo greha in zla. Zmagala je namreč ljubezen, zmagalo je usmiljenje. Božje usmiljenje namreč vedno zmaguje, je zatrdil sveti oče.
Zatem je preprosto razložil pomen Velike noči. Po njegovih besedah „velika noč“ pomeni človekov prehod iz zasužnjenosti grehu in zlu do svobode ljubezni in dobrega, saj je Bog življenje samo. Življenje in njegova slava smo mi, je živi človek (prim. Irenej, Adversus haereses, 4,20,5-7).
Nato se je papež Frančišek spomnil na človeške stiske, ki jih srečujemo sredi vsakdana.
„Koliko puščav mora človek tudi danes prečkati! To je predvsem puščava znotraj njega samega, kadar v njem primanjkuje ljubezen do Boga in do bližnjega, kadar v človeku ni prisotna zavest, da je varuh vsega, kar nam je Stvarnik podaril in nam še zdaj daje. Vendar zmore Božje usmiljenje povzročiti cvetenje še tako izsušene zemlje in lahko vrne življenje posušenim kostem“ (prim. Ezk 37,1-14).
Za tem je papež Frančišek vse, ki smo ga poslušali, toplo povabil, naj sprejmemo milost Kristusovega vstajenja in se pustimo prenoviti Božjemu usmiljenju.
„ Dovolimo Jezusu, da nas ljubi, dopustimo, da moč njegove ljubezni preobrazi tudi naše življenje. Postanimo orodje tega usmiljenja, bodimo kanali, po katerih bo mogel Bog namakati zemljo, varovati stvarstvo in narediti, da bosta vzcvetela pravičnost in mir.“
Sveti oče je nato zagotovil, da je Kristus naš mir in povabil, naj po njem prosimo Boga za mir po vsem svetu. Naštel je mnoge dežele, kjer divja vojna in je prisotno raznovrstno nasilje. Poudaril je gorje, ki ga na svet prinaša pohlep ljudi, ki si hočejo polni sebičnosti zlahka pridobiti premoženje. Posebej je navedel trgovanje z ljudmi, kot najbolj razširjeno obliko zasužnjevanja v 21. stoletju. V takšen svet, ki ga trpinči nasilje povezano s prekupčevanjem mamil in krivično izkoriščanje naravnih virov, naj Kristus prinese svoj mir. Dejal je še:„Vstali Jezus naj prinese tolažbo žrtvam naravnih nesreč in nas naredi odgovorne varuhe stvarstva.“
V svoji prisrčni spontanosti je papež Frančišek ob koncu dodal pozdrav:
„Dragi bratje in sestre, ki ste z vsega sveta prišli na ta trg, ki je srce krščanstva in vsem vam, ki ste povezani preko sredstev obveščanja, znova voščim blagoslovljeno Veliko noč. V svoje družine in v svoje dežele ponesite sporočilo veselja, upanja in miru, ki se vsako leto z močjo obnavlja na ta dan. Vstali Gospod, zmagovalec nad grehom in smrtjo, naj podpira vse, še posebej najbolj slabotne in revne.“
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/140/aktualno/10403/
Marjana Debevec, Avstrijski laiki poživljajo Cerkev (Vir: radio.ognjisce.si)
Med izzivi, s katerimi se danes srečuje Cerkev, je tudi upad duhovniških poklicev, zaradi česar je težko nadaljevati tiste naloge, ki so jih nekdaj opravljali duhovniki.
Po drugi strani pa je 2. vatikanski cerkveni zbor podelil laikom veliko dostojanstvo, ko je odprl vrata za konkretno delovanje vernikov v okolju župnije. Delajo skupaj in včasih prevzemajo osrednje vloge v dejavnostih, ki so jih prej opravljali duhovniki. Objavljamo nekaj izkušenj avstrijskih župnij, v katerih člani pripadajo župnijskemu Gibanju fokolarov.
Brigitte pripada manjši pastoralni ekipi, ki je zadolžena za župnijo. Ukvarja se z bogoslužjem in služenjem bolnim. Ekipi je zaupano celotno vodenje župnije, ker ima župnik pet župnij. To ni lahka vloga, saj so pastoralne ekipe nove tudi v Avstriji. Vpeljal jih je kardinal Schönborn, da bi dal laikom več odgovornosti. Tako so duhovniki bolj prosti za opravljanje tistih služb, ki so jim lastne izključno kot posvečenim duhovnikom.
Drug primer je Rif, vasica pri mestu Hallein v deželi Salzburg. Ker je krščanska skupnost rasla, je bilo potrebno zgraditi novo cerkev. Duhovnik, redovnica in izredna duhovna asistenta skrbijo za tri župnije v pastoralni enoti. Ena od teh župnij je mlajša, drugi dve izhajata iz časa salzburške visoke buržoazije.
Na Dunaju je Gabi pastoralni asistent in dela vse, kar je potrebno, da župnija deluje. V župnijski pastoralni svet je uspel vnesti navdušenje, tako da je ustanovil skupine, v katerih si lahko ljudje izmenjujejo svoje izkušnje ob Božji besedi.
Maria Rudorg je pustila stalno službo v trgovini, da bi bila pomagala skupnosti duhovnikov. Ko se duhovniki menjavajo in prihajajo novi iz drugih dežel, jim pomaga, da se vklopijo v evropsko kulturo. Gre torej za laike, ki so srce krščanske skupnosti in hkrati prispevajo k temu, da je Cerkev živa. Zato ne dajejo vtisa o vedno manjši Cerkvi, ampak o Cerkvi, ki raste in zori in ima veliko več ponuditi družbi in svetu.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/140/svet/10426/
A.S., Molitveni namen za april: Da bi bilo skupno molitveno slavje vere vernikom vir življenja (Vir: radio.ognjisce.si)
V mesecu aprilu nas splošni molitveni namen Benedikta XVI. povezuje v prošnji, da bi bilo skupno molitveno slavje vere vernikom vir življenja.
Ko smo obhajali praznike, smo se spominjali pomembnih dogodkov. S proslavljanjem jih nanovo osvežimo in tako poudarimo vrednost, ki jo imajo v našem življenju. Enako je tudi z vero: če je ne obnavljamo redno, če je ne »slavimo«, sčasoma zbledi. Pozabimo nanjo in čedalje bolj se izgubljata njena vrednost in pomen za naše življenje. Z rednim obiskovanjem nedeljskih maš in z obhajanjem krščanskih praznikov ohranjamo kontinuiteto v veri. Sveti oče nas želi z molitvenim namenom za ta mesec spomniti, da ne gre za nekaj, kar bi bilo pomembno le za nas osebno, temveč predstavlja tudi dragoceno pričevanje za druge. Slavje vere naj bo zato javno, ne nekaj zasebnega, opravljenega na skrivnem in naj bo vedno prežeto z duhom molitve. Resnično slavje vere ni zgolj ozko razumljeno zunanje izpolnjevanje Gospodovega naročila pri zadnji večerji. Bolj gre za živo doživljanje njegove stalne navzočnosti med nami in usmiljene ljubezni, ki nam jo podarja. V tem smislu nas vsako molitveno slavje vabi, naj pridemo in se nasitimo iz obilja Gospodove ljubezni ter vedno znova zajemamo žive vode iz vrelca življenja.
Misijonski namen Benedikta XVI. pa nas v aprilu vabi k molitvi, da bi bile misijonske Cerkve znamenja in orodja upanja ter vstajenja. Srečanje s Kristusom kot živo osebo poteši žejo srca. Zato ne more drugače, kot da vodi v željo deliti z drugimi veselje ob njegovi navzočnosti, da bi ga tako vsi ljudje spoznali in izkusili to veselje. Z namenom, da bi zaživela nova evangelizacija v občestvih in v deželah, ki so po tradiciji krščanske, vendar izgubljajo svojo povezanost z Bogom, je potrebno obnoviti gorečnost v oznanjevanju vere. Le tako bodo tudi v tistih krajih lahko ponovno odkrili veselje vere. Vsi kristjani se moramo zavedati, da smo istočasno prejemniki in misijonarji evangelija. V tem projektu ljubezni, uresničenem v Kristusu, je vera v Boga na prvem mestu. Je dar in skrivnost, ki jo moramo s hvaležnostjo sprejeti v srce in v življenje. Zanjo se moramo Gospodu vedno zahvaljevati. Vendar pa nam je vera dana zato, da jo delimo z drugimi. Je kot talent, ki smo ga prejeli, da bi obrodil sad; je luč, ki je nikoli ne smemo skrivati, temveč naj osvetljuje celo hišo. Vera je najpomembnejši dar, ki smo ga v življenju prejeli in ki ga ne smemo ohraniti zase. Izpovedovanje vere je dejanje ljubezni. »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal,« je rekel apostol Pavel v Pismu Korinčanom (1 Kor 9,16).
Spomnimo še na slovenski molitveni namen, ki nas tokrat spodbuja k molitvi, da bi se zavedali, da nove evangelizacije ni brez globoke osebne povezanosti s trpečim, umirajočim in vstalim Kristusom. Ta molitveni namen nas opogumlja, da nismo sami, temveč da stopamo po dobro uhojeni poti Kristusa, kjer smrt nima zadnje besede. Življenje, trpljenje in smrt Jezusovih učencev se v Kristusu preobražajo v veselje večnega življenja.
Vir: Radio Vatikan
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/140/svet/10420/
|
|
|
|
|
|