AKTUALNE NOVICE
 

Prva sredina kateheza po poletnem premoru: Nikoli zaprtih vrat! (Vir: Radio Vatikan)

Papež Frančišek je v začetku avgusta nadaljeval s tematskim sklopom katehez, posvečenih družini. Nazadnje je v okviru ran, ki obstajajo v družini, govoril o tistih, ki so posledica nerazumevanja med zakonci. Tokrat je bila papeževa pozornost namenjena vprašanju, kako ravnati s tistimi, ki so po nepovratnem polomu svojega zakona vstopili v novo zvezo.

Pogled učiteljice zajema iz srca matere
»Cerkev dobro ve, da je taka situacija v nasprotju s krščanskim zakramentom. Vseeno njen pogled učiteljice vedno zajema iz srca matere; srca, ki ga navdihuje Sveti Duh in ki zmeraj išče dobro in zveličanje oseb.« Iz »ljubezni do resnice« tako čuti dolžnost, da »dobro razlikuje razne položaje«. Tako se je izrazil sveti Janez Pavel II. v apostolskem pismu Familiaris consortio (o družini). V tem dokumentu je na primer opozoril na razliko med tistim, ki je ločitev utrpel, in tistim, ki jo je povzročil. To razlikovanje je treba narediti, je dodal papež Frančišek.

Nato je povabil, da bi na nove zveze pogledali z očmi majhnih otrok – ti namreč gledajo. Tako lahko še bolje vidimo nujno potrebo, da v naših skupnostih razširimo resnično sprejemanje oseb, ki živijo v takih situacijah. Pomembno je, da so ravnanje skupnosti, njen jezik in njene drže, vedno pozorni do oseb, začenši z najmanjšimi, saj so oni tisti, ki v teh situacijah najbolj trpijo. »Sicer pa, kako bi lahko priporočali tem staršem, naj naredijo vse za vzgojo otrok h krščanskemu življenju in naj jim nudijo zgled prepričane in dejavne vere, če bi jih zadrževali na distanci od skupnostnega življenja, kot da bi bili izobčeni?« Potrebno je delati tako, da se ne dodaja še dodatne teže tisti, ki jo morajo otroci v takih situacijah že nositi. Žal je število teh otrok in mladih zelo visoko, je zatem spomnil sveti oče. Zato je še toliko bolj nujno, da Cerkev doživljajo kot mater, ki je pozorna do vseh in je vedno razpoložljiva za poslušanje in srečanje.

Te osebe niso izobčene
»V resnici v teh desetletjih Cerkev ni bila ne ravnodušna ne počasna.« Zahvaljujoč poglabljanju pastirjev, ki so ga vodili in potrdili predhodniki papeža Frančiška, se je zelo razširila zavest, da je nujno »bratsko in pozorno sprejemanje, v ljubezni in resnici, do krščenih, ki so po polomu zakramentalnega zakona osnovali novo sobivanje«. V resnici te osebe še zdaleč niso izobčene. »Niso izobčene,« je poudaril papež. Kot take se jih torej tudi nikakor ne sme obravnavati. Še vedno so del Cerkve.

O tem vprašanju je zaslužni papež Benedikt XVI. spodbudil pazljivo razločevanje in modro pastoralno spremljanje. Vedel je, da ne obstajajo »preprosti recepti«. Zato pastirji nenehno vabijo, da bi odprto in dosledno kazali razpoložljivost skupnosti, da te osebe sprejema in jih opogumlja. In sicer, da bi živeli in vse bolj napredovali v svoji pripadnosti Kristusu in Cerkvi z molitvijo, poslušanjem Božje Besede, obiskovanjem liturgije, krščansko vzgojo otrok, z dejavno ljubeznijo in služenjem ubogim, s prizadevanjem za pravičnost in mir.

Nikoli zaprtih vrat!
Svetopisemska podoba dobrega pastirja (Jn 10,11-18) povzema poslanstvo, ki ga je Jezus prejel od Očeta. To je, da da življenje za ovce. »Ta drža je zgled tudi za Cerkev, ki svoje otroke sprejema kot mati, ki da zanje svoje življenje.« Cerkev je poklicana, da bi bila vedno odprta Očetova hiša: »Nikoli zaprtih vrat! Nikoli zaprtih vrat!« Vsi se lahko na kakšen način udeležujejo cerkvenega življenja, vsi so lahko del skupnosti. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem (Veselje evangelija).

Istočasno so vsi kristjani poklicani k posnemanju dobrega pastirja. Zlasti krščanske družine lahko z Njim sodelujejo tako, da skrbijo za ranjene družine, da jih spremljajo v verskem življenju skupnosti. Papež Frančišek je tako zaključil s povabilom, da bi vsakdo izpolnil svoj del »v prevzemanju drže dobrega pastirja, ki pozna vsako od svojih ovc in nobene ne izključi iz svoje neskončne ljubezni«.

Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/08/05/prva_sredina_kateheza_po_poletnem_premoru_nikoli_zaprtih_vrat!/1163111
 

Papež Frančišek 1. september razglasil za Svetovni dan molitve za skrb stvarstva (Vir: Katoliška Cerkev)

Papež Frančišek se je odločil tudi v katoliški Cerkvi uvesti Svetovni dan molitve za skrb stvarstva, ki ga bomo začenši s tem letom obhajali na 1. september tako, kot ga že nekaj časa obhajajo v pravoslavni Cerkvi.

"Kot kristjani hočemo ponuditi svoj prispevek pri premagovanju ekološke krize, ki jo preživlja človeštvo. Zaradi tega moramo predvsem iz naše bogate duhovne dediščine zajemati motivacije, ki spodbujajo strast za skrb stvarstva. Pri tem moramo vedno imeti pred očmi, da za vernike v Jezusa Kristusa, Božjo Besedo, ki je za nas postal človek »duhovnost ni ločena od telesa, niti od narave ali resničnosti tega sveta, temveč živi z njimi in v njih, v občestvu z vsem, kar nas obkroža« (Laudato si 216). Ekološka kriza nas torej vabi k globokemu duhovnemu spreobrnjenju: »Kristjani so poklicani k »ekološki spreobrnitvi, ki omogoči, da vse posledice srečanja z Jezusom privrejo na dan v odnosih s svetom, ki jih obdaja« (ibid. 217). »Živeti poklic varuhov Božjih del je bistvena sestavina krepostnega življenja, saj za krščansko izkušnjo to ni nekaj izbirnega ali drugotnega« (ibid. 217).

Letni Svetovni dan molitve za skrb stvarstva bo tako za posameznike kot za skupnosti dragocena priložnost za obnovitev osebne privolitve vsakemu lastni poklicanosti varuha stvarstva, za dviganje zahvale Bogu za čudovito Božje delo, ki ga je on zaupal naši skrbi. Prav tako bo mogoče prositi za pomoč pri varovanju stvarstva in za usmiljenje za grehe, ki smo jih storili proti svetu, v katerem živimo. Obhajanje dneva na isti datum skupaj s pravoslavno Cerkvijo bo ugodna priložnost pričevanja za vedno večjo občestvenost s pravoslavnimi brati. Živimo v času, v katerem se vsi kristjani soočamo z istimi pomembnimi izzivi, na katere pa moramo, če želimo biti bolj verodostojni in učinkoviti, dati skupne odgovore. Zaradi tega upam, da bo ta dan na nek način pritegnil tudi druge Cerkve in cerkvene skupnosti ter ga bomo obhajali v soglasju s pobudami, ki jih na tem področju organizira Ekumenski svet Cerkva...

Več na: http://katoliska-cerkev.si/papez-francisek-1-september-razglasil-za-svetovni-dan-molitve-za-skrb-stvarstva
 

A. S., Nadškof Zore: Ne glede na vse, otrok konec koncev vedno potrebuje družino očeta in matere (Vir: Radio Ognjišče)

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je praznično slovesno sveto mašo daroval na pred baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, na predvečer praznika pa je romarje nagovoril v Novi Štifti pri Gornjem Gradu. Opozoril je, kako drugačne bi bile naše družine, „če nam ne bi bilo potrebno drug drugemu dokazovati, da imamo prav, da mora obveljati naša misel ali naša odločitev. Kako zelo drugačni bi bili odnosi med ženo in možem, če bi se srečevala v čistem veselju medsebojne podarjenosti in obdarjenostmi“.

Pridiga g. nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM
Spoštovani bratje duhovniki, drage sestre redovnice, dragi romarji k Mariji Pomagaj in Marijini častilci, dragi bratje in sestre.
Praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, kakor je med nami še bolj poznan, je zelo močno vstopil med resnice naše vere in ji dal močan pečat. Množice do zadnjega kotička napolnijo Marijine božje poti in druga svetišča. Kristjani smo namreč ob praznovanju Marijine poveličanosti v nebeški slavi polni veselja, polni prekipevajoče radosti, ki jo moramo izraziti v romanju, v petju Marijinih pesmi in v zahvaljevanju Bogu, ki tako čudovito skrbi za vse, ki se njemu izročajo. Prepevamo Mariji in slavimo Boga Očeta, da je na Božji materi že uresničil Jezusovo obljubo, da je v hiši njegovega Očeta veliko bivališč in da bo zopet prišel in nas k sebi vzel, da bomo tudi mi tam, kjer je on. Zato danes naše oči napolnjuje podoba žene, ki je ogrnjena s soncem, pod njenimi nogami je mesec, na njeni glavi pa je venec iz dvanajstih zvezd. Žena je odeta v lepoto, žena je polna svetlobe. Poveličanost te Žene, poveličanost Božje matere Marije je izpolnitev Božjih obljub.

Obenem pa smo kristjani ob današnjem praznovanju polni veselja tudi zaradi tega, ker se v svoji veri zavedamo, da je Marija samo prva predstavnica človeškega rodu, ki je deležna polnosti bivanja v nebeški slavi, ki je poveličana. Obljuba poveličanja velja tudi za vse nas. Tudi nas vse bo Jezus sam odvedel v Očetovo hišo. Ko se torej danes oziramo v Marijo in jo slavimo kot poveličano nad vsa nebesa, se oziramo tudi v svojo prihodnost. Tudi mi smo po Božji dobroti ustvarjeni za poveličanost, tudi mi smo po Jezusovi ljubezni odrešeni in poklicani v svetlobo, v luč, v kakršni že prebiva Marija. In to upanje je močnejše od vsega, kar nam more življenje postaviti na pot. Upanje, ki živi iz Jezusovega trpljenja in vstajenja, upanje, ki se hrani iz Marijine nebeške slave, je močnejše tudi od smrti same. In zato je tako neuničljivo, je nezlomljivo. Bratje in sestre, bodimo ljudje upanja, bodimo ljudje prihodnosti, zagotovilo poveličanosti človeškega življenja ohranjajmo živo v sebi.

Obljuba prihodnosti, obljuba končne poveličanosti pa daje vrednost tudi našemu zemeljskemu življenju. Ker se naši dnevi ne izgubljajo v praznino in nič groba, mora tudi naše dneve in naše odnose, ki jih živimo na tem svetu, zaznamovati večno življenje, ki je v Mariji vnebovzeti že uresničeno, za nas pa ostaja obljuba in zagotovilo, ki nam ga daje Jezus Kristus. Poveličanost namreč ni nekaj, kar bi bilo popolnoma ločeno od sedanjosti, ampak se naše zemeljsko življenje srečuje z nebeškimi resničnostmi, ki ga oblikujejo in preobražajo, dokler ne bo oživljeno v Kristusu, kakor zagotavlja apostol Pavel Korinčanom.

In kakšni morajo biti naši odnosi, kako moramo živeti kot ljudje in kot kristjani, da ne bomo žalili božjega Svetega Duha, s katerim smo kot s pečatom zaznamovani za dan odrešenja. Pri razmišljanju o tem vprašanju nam naproti prihaja srečanje, o katerem je govoril današnji evangeljski odlomek. Marija, ki je na angelov pozdrav odgovorila, da je pripravljena izpolnjevati Božjo voljo, je pohitela na obisk k sorodnici Elizabeti v Judejskem pogorju, ki je pričakovala sina, čeprav je pri ljudeh veljala za nerodovitno. Prizor srečanja med obema ženama, ki ob pričakujeta svoja prvorojenca, je eden najbolj čistih, eden najbolj veselih odlomkov celotnega Svetega pisma.

Od kod to veselje, od kod ta neskaljena radost, ki žari iz vsake besede, ki si jo izmenjata Marija in Elizabeta? Upam, dragi bratje in sestre, da ste začutili, da med obema ni nobene sence. Samo luč, samo svetloba, ki napolnjujeta veselje. Mislim, da se moramo od njiju najprej naučiti sprejemati drug drugega z veseljem. V prizoru njunega srečanja ni nobene zavisti, nobene tekmovalnosti, nobene užaljenosti. Iz Elizabetinih besed ne zazveni ničesar, kar bi razodevalo, da bi sama želela biti na Marijinem mestu, da bi sama želela biti Odrešenikova mati. Ne, ona se veseli in se čudi, kako to, da je k njej prišla mati mojega Gospoda. Polna Svetega Duha jo je blagoslovila in blagoslovila tudi sad njenega telesa. Prav tako se tudi Marija ne povzdiguje nad Elizabeto. Nima se za pomembnejšo od nje. Preprosto se Bogu zahvaljuje za velike reči, ki ji jih je izkazal On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Vesela je tega, kar je Bog dal njej.

Kako pomembno sporočilo prihaja iz tega srečanja za nas. Ali si predstavljate, dragi bratje in sestre, kako zelo drugačni bi postali odnosi med nami, če bi se srečevali v tem duhu, v duhu medsebojnega sprejemanja in veselja drug nad drugim? Kako drugačne bi bile naše družine, če nam ne bi bilo potrebno drug drugemu dokazovati, da imamo prav, da mora obveljati naša misel ali naša odločitev. Kako zelo drugačni bi bili odnosi med ženo in možem, če bi se srečevala v čistem veselju medsebojne podarjenosti in obdarjenostmi. Če bi se veselila drug drugega in drug v drugem videla dar. Če bi znala drug nad drugim v hvaležnem presenečenju vedno znova izgovarjati: Od kod meni to, da prihajaš k meni ti, ki si zame čisti dar Božje dobrote? Iz naših zakonov in naših družin bi zavelo sprejemanje in veselje. Nobenih razlogov za ločitve ne bi bilo več, ker ne bi bilo več nobenih razlogov za dokazovanje lastne večvrednosti. Sprejemali bi drug drugega v ponižnosti in hvaležnosti.

Kako drugačno bi bilo naše gospodarsko, družbeno in politično življenje, če bi med nami veljali zakoni srečevanja, kakršne nam predstavlja srečanje med Marijo in Elizabeto. Ko bi se vsak zavedal lastnih sposobnosti in obdarovanosti, in bi to z veseljem uporabljal v dobro vseh. Ko bi bila iz vseh odtenkov našega družbenega in političnega življenja odpravljena zavist, ko drug drugemu ne bi več metali polen pod noge? Ko bi v resnici začeli delati za dobro vseh, za naše skupno dobro? Takrat bi se začeli veseliti uspeha drug drugega, kakor sta se Marija in Elizabeta veselili druga druge. Temelj tega veselja pa bi bilo spoznanje in zavest, da je uspeh kogarkoli izmed nas, ki ga v tem duhu deli z vsemi, dober za vse nas, ker predstavlja naše skupno dobro. Vem, da se lahko marsikomu zdi, da so moje misli naivne, vendar sem prepričan, da bi marsikaj od tega lahko začeli živeti v našim medsebojnih odnosih in da bi potem naša Slovenija vsem postala veliko lepša domovina, pa še marsikaterega sveta ali društva za človekove pravice ali proti sovražnemu govoru in še marsikaj podobnega ne bi potrebovali.

Drugo sporočilo, ki veje iz današnjega odlomka, pa je veselje, ki ga izžarevata materi v pričakovanju rojstva svojih otrok. „Ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je dete v mojem telesu od veselja poskočilo.“ Kako pomembno je izgovarjati besede in jih izgovarjati tako, da se otroci čutijo sprejete, da poskočijo od veselja. Ne samo besede, ki jih v svojih mislih izgovarjajo noseče matere, ampak besede, ki jih v svojih srcih mislijo vsi, ki s temi materami živijo, vsi, ki te matere srečajo. Te besede, pa čeprav morda samo mišljene in nikoli izgovorjene, morajo biti polne veselja nad človekom, ki prihaja na ta svet. Če bo v nas radost nad njegovim prihodom, se bo tudi sam veselil svojega rojstva na naš svet.

Isti razlog pa nam narekuje tudi odgovornost za to, kako sprejemamo otroke, kakšno okolje jim nudimo? Prav to veselje nam izprašuje vest, kakšne vrednote živimo in kakšne vrednote posledično zagovarjamo. Ali smo pripravljeni narediti vse, da bi naši otroci živeli v okolju, da bi živeli v družinah, v katerih bi ob očetu in materi oblikovali svoj značaj in razvijali svoje sposobnosti. Ne glede na vse, otrok konec koncev vedno potrebuje družino očeta in matere, družina pa je družina le, če je odprta in pripravljena sprejeti otroka. Pomembna je pripravljenost. Tudi če morebiti otrok ne vstopi v življenja moža in žene, je to še vedno družina, saj je za otroka pripravljen prostor in mu je namenjeno veliko ljubezni. Oče, mati, otrok in veliko veselja drug nad drugim, veliko sprejemanje drug drugega. Mislite, bratje in sestre, da bi si mi vsi mogli prizadevati v tej smeri? Da bi mogli razmišljati na ta način ter govoriti in delovati v tem duhu, da bi mogli tudi vsi naši otroci od veselja poskakovati že v telesih njihovih mater.

Marija vnebovzeta, vsa čista, vsa lepa. Danes ti izročamo sami sebe. Izročamo ti naš narod. Izročamo ti vse odgovorne v gospodarstvu, družbi in politiki. Izročamo ti naše družine. Naj nam tvoja priprošnja pri Bogu pomaga, da bomo vedno bolj sposobni veselja v naših medsebojnih srečevanjih. Marija Pomagaj, prosi za nas.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/169/slovenija/18024/ 
 

N. Ličen, Taize: Kraj molitve in letos treh obletnic (Vir: Radio Ognjišče)

Skupina mladih iz Slovenije je praznovala Marijin praznik v Taizeju. V francosko ekumensko vasico so priromali v organizaciji društva Skam, v dneh, ko je tam vrhunec praznovanj zadnjih treh let, posvečenih iskanju ''nove solidarnosti'', ko pozornost posebej namenjajo osebam v negotovih razmerah na različnih koncih sveta. Spominjajo pa se tudi obletnice tragičnega napada na ustanovitelja skupnosti, ko je neka Romunka pred desetimi leti, z napadom med večerno molitvijo prekinila bogato in miroljubno življenje, takrat devetdesetletnega ustanovitelja ekumenske skupnosti Taize v vzhodni Franciji, brata Rogerja, ki je poškodbam takoj podlegel. To se je zgodilo pred množico mladih, ki so sodelovali pri večerni molitvi. Letos maja pa je minilo sto let od njegovega rojstva in tudi to je zaznamovalo letošnje leto v Taizeju, v skupnosti, ki deluje že petinsedemdeset let. To pa je letos še tretja obletnica, ki odmeva.

Vasica je tesno povezana tudi z vero slovenske mladine
Skozi vse leto je zagotovo vsaj kakšen Slovenec v Taizeju. Lepota ekumenske vasice je v tem, da vsak sprejme mnenje drugega, je opisoval duhovnik Matevž Mehle. V vsakem človeku je duhovno čutenje, koliko ga posameznik spozna in zmore odkriti, pa je drugo vprašanje. V Taizeju so najmočnejši prav pogovori po skupinah, pogovori o veri, o evangeliju, o duhovnem doživljanju in razumevanju. Po skupinah so zbrani mladi iz različnih dežel sveta, kar gradi pristno skupnost. Med stebri uspešnega delovanja skupnosti v Taizeju je tudi delavnost in vsakodnevna skrb mladih, vse delajo sami, drug za drugega, kuhajo, čistijo, skrbijo za molitvene dejavnosti, za prepevanje v zboru, vse, kar je treba postoriti za mirno sobivanje, si razdelijo. Vsak pač ob prihodu izbere dejavnost, ki jo bo v času bivanja v Taizeju opravljal in s tem prevzame del odgovornosti za dobro počutje vseh. Zanimivo je, da v vasici ni interneta. Če ga vendarle želiš, je treba pošteno plačati, pa je povedala Marta Habe, ki v Taize redno zahaja in dodala, da se malo mladih odloči za to sodobno komunikacijo. Večina izbere popoln odmik. Mobiteli molčijo in so pospravljeni. Taize tako ostaja duhovno zavetje. Sodobni tehnološki svet nas ovira, da bi se zmogli odpreti drugemu, se razdati, biti povsem na razpolago sočloveku in, končno, da bi sploh lahko iskali Boga, je opisovala Marta.

 V Taizeju najdemo mir
Marta Habe, predsednica društva Skam, Skupnosti katoliške mladine: »V Taizeju najdemo notranji in zunanji mir. Taize so ljudje in vsakič, ko se vrnem, si rečem, kdaj bom šla lahko nazaj. Vse moje izkušnje z Taizejem so svojevrstne. V Taizeju ni razlik. Prav ta raznovrstnost nas poveže in zbliža. Lepo je, ko se potem trudimo tudi za vzdrževanje stikov. Ljudje nismo sami, kamorkoli gremo najdemo sorodno dušo in to je naša vera.«

Počitek od vsakodnevnih izzivov
Matevž Mehle je nadaljeval:»Za menoj je več izkušenj Taizeja in več različnih načinov mojega prihoda tja. Ko sem nekajkrat že bil s skupino, sem se potem v Taize odpravil še sam. Takrat so se spletle vezi, ko se drugače ne. Povezal sem se z ljudmi različnih držav. Dobil sem ogromno. Zelo praktično recimo, ko nisem prav rad govoril angleško, sem bil potem primoran v to, ker sem bil obkrožen samo s tujci in takrat se je moja angleščina precej izboljšala. Drugače pa sem ob življenju v Taizeju dobil izkušnjo odprtosti. Začutil sem vesoljnost Cerkve in krščanske skupnosti. Če pogleduješ redno v mobitel, se mi zdi, da zgrešiš bistvo. Vse v Taizeju temelji na prostovoljstvu. Vsak da od sebe vse, kar zmore in zna. Mladi dobijo močno izkušnjo življenja v skupnosti. Sam imam tudi izkušnjo, ko sem bil ves teden v Taizeju v popolni tišini, hodil sem na sprehode po okoliški naravi. Slavil sem Boga v čudovitem stvarstvu, občudoval sem njegov dotik v vsem, kar me je obdajalo. Taize je kraj molitve in v takšnih krajih je Bog otipljivo navzoč. Tam je večji blagoslov in večja milost, ki se nas lahko dotakne na zelo globok način. Moja odločitev za duhovništvo je zorela prav v Taizeju.«

Dogajanje v Taizeju lahko spremljamo tudi preko verskega lista »Pismo iz Taizéja«, ki ga v slovenskem prevodu izdaja Društvo SKAM. Izvirnik Lettre de Taizé pripravlja skupnost bratov iz taizeja. Izhaja v trinastih jezikih in na vseh kontinentih.

30.000 mladih iz 105 držav in iz vseh celin je obiskalo Taize to poletje
V sklopu bogatega programa ob praznovanju v Taizeju je spregovorilo tudi šest članov Evropskega parlamenta, odvijale so se tematske delavnice, v katerih so udeležencem bratje iz Taizeja predstavili svojo vizijo solidarnosti. Danes se bodo v skupnosti prvič hkrati srečali tudi vsi bratje, ki živijo na različnih celinah. V taizejski skupnosti živi več kot sto bratov tridesetih narodnosti, ki so katoličani ali pa prihajajo iz različnih protestantskih okolij. S tem skupnost uresničuje eno izmed svojih načel, to je, da bi bila zgled sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/169/utrip/18027/  
 

M. Jerebič, Poljske škofije se pripravljajo na Svetovni dan mladih (Vir: Radio Ognjišče)

Do svetovnega dneva mladih v Krakovu na Poljskem je še eno leto. Kot napovedujejo organizatorji, bodo poljske škofije v dneh pred osrednjim dogodkom postale veliko polje usmiljenja. Vsaka od 44-ih škofij bo dobila ime po enem od svetopisemskih krajev, na primer: Betanija, Gora blagrov, Kana itd. Te kraje bo naselilo več kot 2 milijona mladih z vsega sveta, ki bodo skupaj s poljskimi vrstniki razmišljali na temo »Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli!«

Dnevi po škofijah bodo potekali od 20. do 25. julija. Po besedah krakovskega nadškofa, kardinala Stanislawa Dziwisza, je to priložnost, da bo več kot 10 tisoč poljskih župnij postalo aktivnih in da bodo pritisnile krščanski pečat na ozračje našega časa.
Škofija Bielsko-Zywiec, ki bo postala Gora blagrov, je od Krakova oddaljena 100 kilometrov. Gostila bo 10 tisoč romarjev, ki bodo lahko obiskali tudi enega najpomembnejših krajev nedavne svetovne zgodovine, koncentracijsko taborišče Auschwitz. Mladi bodo dobili priložnost, da bodo molili in premišljevali o pomenu trpljenja in zla, vendar s pogledom v Boga.

V nadškofiji Katowice bodo prižgali velik kres kot znamenje Božjega usmiljenja. Ker bo dobila ime po Gori Karmel, bodo mlade nagovorili, naj si nadenejo škapulir, oblačilo Matere Božje, ki ponazarja upanje, ki ga Bog vliva v nas. V spomin na Janeza Pavla II. bodo pripravili veliko praznovanje pod zvezdami. Mladi bodo med drugim odšli tudi na grič Piekary, kjer je Marijina božja pot.
Med najbolj dejavnimi škofijami je Wloclawek, rojstni kraj svete Favstine Kowalske, poslanke Božjega usmiljenja. Škofija se nahaja v središču Poljske, Mladi bodo poleg krajev sv. Favstine lahko obiskali tudi rojstni kraj sv. Maksimilijana Kolbeja.

Tudi škofija Wroclaw bo imela marsikaj za ponuditi, saj bo mesto ravno prihodnje leto evropska prestolnica kulture. Koncerte, kulturne in športne dogodke ter glasbene prireditve bodo spremljale ure srečevanja in molitve. Tukaj bodo imeli mladi pravo priložnost, da se srečajo z Jezusom, kot pred več kot dva tisoč leti v Galileji.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/168/svet/17855/
 

M. Debevec, Kam vodi ukinitev zakonske zveze med možem in ženo? (Vir: Radio Ognjišče)

V javnosti še vedno odmeva odločitev vrhovnega sodišča v ZDA, ki je uzakonilo istospolne poroke po vseh zveznih državah. Eden od pokončnih štirih (vseh je devet) vrhovnih sodnikov, ki niso klonili pritiskom in podprli ukinitev zakonske zveze žene in moža v ZDA, sodnik Antonin Scalia je zgrožen nad tem dogajanjem je odločitev Vrhovnega sodišča poimenoval grožnja demokraciji. Opozoril je na nesprejemljivost vsiljevanja ideologije, vključno s predsednikom Obamo, ki verujoče nagovarja, naj se odpovejo svojim verskim prepričanjem. Že nekaj dni po tej odločitvi pa so na sodišče že začele prihajati zahteve po uzakonitvi poligamije.

Po mnenju vrhovnega sodnika Scalie odločitev vrhovnega sodišča ustvarja "svoboščine", ki jih ameriška ustava in njeni amandmaji sploh ne omenjajo. Za to sodišče nima nobenih pristojnosti. Po njegovem prepričanju ta sodba dokazuje, da 320 milijonov Američanom vlada oziroma jim ukazuje večina petih sodnikov na Vrhovnem sodišču."Vrhovno sodišče je s tem grobo preseglo svoje pristojnosti ter državljanke in državljane oropalo najbolj temeljne svoboščine iz Deklaracije o neodvisnosti, ki je bila izborjena v ameriški revoluciji leta 1776 - to je svoboda, da ljudstvo samo upravlja svoje zadeve", je prepričan sodnik Antonin Scalia. Opozoril je na aktivistično, sporno in povsem nepravno odločitev in obrazložitev aktivistične večine vrhovnih sodnikov.

Scalia odločitev Vrhovnega sodišča označuje za državni udar, hitro in nasilno spremembo oblasti oziroma družbe. Zvezne države ZDA je zato pozval, naj sprejemajo zakone, kot jih želijo in ne take, kot jih vsiljuje Vrhovno sodišče, četudi bi s tem »užalile« Vrhovno sodišče. »Sistem vladanja, ki naredi ljudi podrejene odboru devetih neizvoljenih odvetnikov, se ne more imenovati demokracija«, je odločen Scalia.

Te težke besede enega najuglednejših svetovnih pravnikov so znak za zaskrbljenost nad dogajanji v ZDA in v mnogih t.i. zahodnih državah, hkrati pa opogumljajoče, saj kažejo, da vendarle še ostajajo pokončni ljudje, ki se ne dajo kupiti ali prestrašiti in so pripravljeni braniti svobodo in človekove pravice.

Manj kot teden dni potem, ko je ameriško vrhovno sodišče razglasilo ustavno pravico do tako imenovane istospolne 'poroke', je Nathan Collier iz zvezne države Montana že vložil zahtevek za dovoljenje, da bi se legalno poročil z drugo ženo, saj ga je odločba 'navdihnila', da bi dosegel svojo tako imenovano ustavno pravico. V zahtevku za dovoljenje za drugo poroko pri okrožnem sodišču Yellowstone v Billingsu so Nathan Collier in njegovi ženi Victoria in Christine dokazovali, da morajo imeti pravico, da država pravno prizna njihovo razmerje, ker se imajo radi in jih ne smejo obravnavati kakor drugorazredne državljane ter so zagrozili s tožbo, če jim bodo zahtevek zavrnili. 'Gre za enakost poroke,' je dejal Collier za The Associated Press. 'Tega ni brez poligamije.' Ko se torej enkrat začne rušiti zakonsko zvezo kot zvezo moža in žene, potem je vsaka druga skupnost lahko družina.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/168/svet/17843/ 


M. Debevec, Narobe svet - preganjan tisti, ki išče resnico (Vir: Radio Ognjišče)

Sredi julija so ameriško in svetovno javnost pretresli posnetki ekipe Centra za medicinski napredek iz ZDA, ki je kar tri leta tajno raziskovala finančno močno podprto organizacijo Planned Parenthood – Načrtovano starševstvo. Prvi šokantni video prikazuje pogovor z dr. Deborah Nucatola iz omenjene organizacije, ki je vodilna svetovna organizacija za spodbujanje in izvajanje splava. Že od leta 2009 pa izvaja splave tako, da ostanejo določeni deli telesa umorjenih otrok nedotaknjeni in so primerni za prodajo. Za ena jetra splavljenega otroka dobijo med 30 in 100 dolarjev, letno pa ta organizacija prejme kar 500 milijonov dolarjev ameriških davkoplačevalcev. Najbolj ironično pri vsem tem pa je, da se je Obamovo sodno ministrstvo zdaj spravilo na skupino, ki je skrivno posnela video izjave predstavnikov organizacije, namesto, da bi preiskalo, ali Planned Parenthood res prodaja dele telesa otrok v raziskovalne namene.

Posnetki, objavljani na spletu, kažejo, kako zaposleni pri Načrtovanem starševstvu priznajo, da pridobivajo in prodajajo organe, ki jih iztrgajo iz teles splavljenih otrok. Dr. Deborah Nucatola na posnetku jasno priznava, da je to kar počne nezakonito. V podružnici klinike Planned Parenthood v Los Angelesu zdravnica opravi splav tudi do 24. tedna nosečnosti. Zato, da dobi nepoškodovane dele splavljenih otrok mora uporabiti posebno tehniko splava, ki se imenuje delni rodnostni splav. Na posnetku jo je mogoče videti, kako neprizadeto žveči solato in pije vino, medtem pa do najbolj gnusnih podrobnosti razloži proces svojega dela in se pogaja o ceni za posamezne dele telesa.

Dr. Nucatola igralcema, ki se predstavita kot potencialna kupca organov razloži, da splav običajno opravi pod ultrazvočnim vodenjem, saj lahko le tako natančno s klešči odlomi tiste dele nerojenega otroka, ki jih potrebuje za prodajo. "Mi smo izurjeni v pridobivanju organov kot so srce, pljuča, jetra. Zdrobim zgoraj in spodaj, sredina pa ostane nedotaknjena. Trenutno je na tržišču največje zanimanje za jetra. Včasih pa nam uspe celo posrkati ven nepoškodovano glavo, ki je največji del," pove neprizadeto.

Drug video pa posnetek prikazuje predsednico Planned Parnethood Cecile Richards, ki hvali delo krute zdravnice Nucatole, saj kupcem s svojim delom lajša zbiranje tkiva ploda.

Tretji video, ki so ga objavili 28. julija, vsebuje strahovit posnetek, ki prikazuje razkosano telo splavljenega otročka pri enajstih tednih, tehniki pa se pripravljajo, da bodo iz njega pridobili želene organe. Obenem razkriva tudi delo kalifornijske korporacije Stem Express, ki je močno uspela samo zato, ker dobavlja tkivo za raziskovalce. Nekdanja uslužbenka v tem podjetju se spominja, kako se je onesvestila, ko so ji prvič naročili, naj pridobi tkivo iz razkosanega zarodka. Sočutna sestra ji je povedala, da odziv ni neobičajen. 'Nekateri med nami si nikoli ne opomorejo', je povedala. Včeraj pa je na dan prišla novica, da je zaradi omenjene afere korporacija Stem Express prekinila poslovanje z organizacijo Načrtovano starševstvo. Očitno se jim vsaj trenutno tako bolj splača. Že pred tem pa je se je v javnosti razvedelo, da je tudi univerza v Massachusettsu odkupovala organe in tkiva zarodkov za raziskave.

V vsej tej zgodbi pa je tudi nekaj pozitivnega: zagovorniki splava pogosto trdijo, da je zarodek le skupek celic in še ni človeško bitje. Ker pa Planned parenthood prodaja organe teh otrok, je jasno, da gre za človeška bitja in ne skupek celic. Dovolj zgovoren je že omenjeni video posnetek 11 tedenskega zarodka, ki je že popolnoma razvit otroček. Ne zatiskajmo si torej oči pred resnico.

Razkritje delovanja omenjene organizacije pa ima tudi politične in posledično finančne posledice. Kongresni republikanci v Washingtonu so namreč vse bolj prepričani, da je potrebno odvzeti proračunski denar organizaciji, ki se ukvarja s splavi in prodajo organov splavljenih otrok. Demokrati to pričakovano zavračajo in konec julija so uspeli preglasovati omenjeni predlog.

Občudovanja vredni so novinarji iz Centra za medicinski napredek, ki so se odločili za to obsežno akcijo razkritja. Obsežna preiskovalna študija naj bi trajala že tri leta in kakor kaže ne bodo popustili pod izjemnimi finančnimi pritiski ter grožnjami in bodo vztrajali v svojih prizadevanjih, da se razkrije resnica. Cilj študije je namreč do potankosti razkriti ozadje trgovanja s človeškimi deli splavljenih otrok.

Ironija vsega tega pa je, da si predsednik Barack Obama pod pretvezo, da so bili posnetki pridobljeni nezakonito, prizadeva preiskovati novinarje, ki so zadevo razkrili, namesto da bi raziskal ozadje kaznivih dejanj v omenjeni organizaciji. In zakaj? Eden od razlogov je gotovo ta, da je Planned parenthood za njegovo politično kampanjo plačala kar 12 milijonov dolarjev. Obama je znan tudi po svoji zdravstveni reformi, ki jo imenujejo kar "Obamacare". Le-ta pokriva stroške kontracepcije, sterilizacije, abortivne tabletke EU-486 in stroške splava. In to vse iz denarja ameriških davkoplačevalcev!

Njegov predstavnik za stike z mediji Josh Ernest je celo komentiral, da pri Planned Parenthood sledijo najvišjim etičnim merilom. Je res trgovina z deli splavljenih otrok etična? Še več, dr. Deborah Nucatola, zdravnica, ki dnevno trguje s človeškim tkivom, je Obamova uradna svetovalka.

Najbolj strašljivo od vsega je, da je (vsaj) ena izmed lastnic verige klinik za opravljanje splava celo priznala, da so njihovi zdravniki nagovarjali noseče ženske naj splavijo. Večina zaposlenih namreč prejema tudi provizije od števila opravljenih splavov in je višina njihove plače odvisna tudi od tega, koliko splavov mesečno opravijo.

Organizacija Načrtovano starševstvo se je v zadnjih desetletjih predstavljala kot ena najbolj človekoljubnih ter človekovim pravicam zavezanih organizacij na svetu. Njihova temna stran pa kaže, da so iz svojega domnevnega človekoljubja in "pomoči" ženskam v stiskah, razvili eno najstrašnejših trgovin z ljudmi v zgodovini. Otroke so splavljali z namenom nadaljnje prodaje, ženske pa tudi prepričevali, kdaj naj splavijo glede na potrebe prodaje mrtvih teles njihovih otrok.

Znanstveniki pa so prav nasprotno potrdili, da uporaba človeškega tkiva v raziskovalne namene ni nujna, saj lahko raziskovalci pridobijo želene nove informacije in dognanja tudi brez tega, da bi posegali v svetost človeškega življenja.

Kljub Obamovi nepreklicni podpori organizaciji Načrtovano starševstvo, pa vsaj nekaj držav oziroma državnih tožilcev v ZDA protestira in zahteva obsežno preiskavo krute trgovine z organi otrok. Med njimi so Arkansas, Utah, Inidana, Ohio, Texas, Georgia in Lousiana. Tudi 135 članov kongresa je podpisalo pismo ameriškemu državnemu tožilcu in zahtevalo, da Ministrstvo za pravosodje preišče nedavne dogodke v Planned Parenthood. Kako bodo uspešni, je težko napovedati, saj so v ozadju te kulture smrti, veliki finančni zaslužki. Na nas je le, da čim bolj širimo kulturo življenja in jo tudi sami živimo.

 Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/169/komentarji/18043/

 
 

Mojca M. Štefanič, Enajst kardinalov o zakonu in družini (Vir: Družina)

Ker se letošnja škofovska sinoda približuje z nezadržno hitrostjo, se je enajst kardinalov odločilo napisati skromno, vendar pomembno knjižico, ki bralcu ponuja pastoralne perspektive glede spornih vprašanj in obenem izpostavlja evangeljsko resnico o družini in zakonski zvezi.

Naslov knjižice je »Enajst kardinalov o zakonski zvezi in družini«, izšla pa bo v angleškem jeziku pri založbi Ignatius Press. Kasneje bo objavljena tudi italijanska različica.

Knjižico ureja p. Winfried Aymans, nemški profesor cerkvenega prava, svoja razmišljanja pa so prispevali kardinal Carlo Caffarra iz Bologne, kardinal Baselios Cleemis, predsednik Indijske škofovske konference, kardinal Paul Joseph Cordes, upokojeni predsednik Papeškega sveta Cor Unum, kardinal Dominik Duka iz Prage, kardinal Willem Jacobus Eijk iz Utrechta, kardinal Joachim Meisner, upokojeni kölnski nadškof, kardinal John Onaiyekan iz Abuje, kardinal Antonio Maria Rouco Varela, upokojeni madridski nadškof, kardinal Camillo Ruini, upokojeni glavni vikar rimske škofije, kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, in kardinal Jorge Urosa Savino iz Caracasa. Knjižica bo izšla tik pred začetkom sinode in bo najverjetneje služila kot sinodalno gradivo.

Na sinodi, ki se prične oktobra, se bodo v Vatikanu zbrali škofje z vsega sveta. Posvetovali se bodo o številnih temah, povezanih z družinskim življenjem, in nadaljevali razprave, pričete na lanskoletni izredni sinodi na isto temo.

Omenjena knjižica ne želi nasprotovati argumentom, predstavljenim na lanskoletni sinodi, ampak je namenjena pastoralnim stališčem glede spornih vprašanj. Medtem ko je bila večina razprav osredotočena na istospolne pare in možnost prejemanja obhajila vnovič civilno poročenih katoličanov, želi enajst omenjenih kardinalov pokazati, da obstajajo tudi globlje težave, ki so povezane predvsem z vzgojo po katoliških načelih.

Po besedah izdajatelja, založbe Ignatius Press, je »enajst kardinalov z vsega sveta v pripravi na škofovsko sinodo napisalo tehtne eseje o nekaterih težavah, o katerih se je potrebno posvetovati: o izzivu ustrezne priprave na zakon v sekulariziranem svetu, potrebi po evangelizaciji in spreobrnjenju, odnosu med ljubeznijo in resnico, položaju vnovič civilno poročenih katoličanov, in zahtevah pristne pastoralne oskrbe«.

25. maja so se voditelji nemških, francoskih in šviarskih škofov, teologi in izbrani časnikarji zbrali na nenapovedanem srečanju na jezuitski univerzi Gregoriana v Rimu. Program srečanja je vseboval teološko refleksijo in razpravo o ciljih sinode za družino.

Kritiki srečanja so udeležence poimenovali »vlada v senci«. Nekateri govorniki so zagovarjali spremembo katoliškega nauka o kontracepciji, o istospolnih partnerstvih in o prejemanju obhajila vnovič civilno poročenih katoliških zakoncev. V nasprotju z njimi avtorji omenjene knjižice »razumejo, da si cerkveni nauk in pastoralna oskrba vernikov med seboj ne smeta nasprotovati«, kot pojasnjujejo pri založbi Ignatius Press. »Kardinali previdno krmilijo med preudarnostjo in usmiljenjem in izražajo pristno zaskrbljenost, ob tem pa se izogibajo lažnemu sočutju, ki škoduje tako resnici kot pristni ljubezni.«

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/enajst-kardinalov-o-zakonu-in-druzini