Velikonočno voščilo slovenskih škofov
Drage sestre in bratje!
Velika noč kot praznik Jezusovega vstajenja je naš osrednji praznik. Prva krščanska skupnost se je živo zavedala, da z Jezusovim vstajenjem krščanska vera stoji ali pade. Apostol Pavel, ki je doživel živega Jezusa ob svojem spreobrnjenju na poti v Damask, je to zavest zelo razločno izrazil: »Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15,14). Samo zato, ker je Jezus zares vstal in so ga njegovi učenci po hudih dvomih in zmedenosti večkrat doživeli kot tistega, ki je vstal in živi, so po delovanju Svetega Duha začeli verovati vanj in zbrali pogum, da so to vero oznanjali in zanjo umirali. Doumeli so, da se tistemu, ki je premagal smrt, ne bo moglo na tem svetu nič upreti. On bo imel zadnjo besedo. Tisti, ki je z lastno vstajenjsko močjo od znotraj odvalil kamen, ki je zapiral grob, bo odvalil tudi vse druge kamne zla, ki nas pritiskajo k tlom in zapirajo v ječe in grobove.
Kristjani, ki smo vero v Jezusovo vstajenje postavili na najvišji svetilnik svojega življenja, smo poklicani, da zanjo pričujemo s svojim neuničljivim zaupanjem in zvestobo Gospodu ne glede na ugodne ali neugodne okoliščine življenja.
Vsem članom našega vernega občestva, duhovnikom, diakonom, redovnicam in redovnikom in vsem drugim članom Cerkve ter vsem ljudem dobre volje želimo, da bi tudi letos – ne glede na vse hudo, ki ga doživljamo – bila velika noč naš srečen in vesel največji praznik.
Posebno globoko velikonočno upanje in močno tolažbo pa želimo vsem, ki doživljajo preizkušnje in nesreče, izgube in stiske. Naj nas vstali Gospod Jezus napolni z mirom in pogumom.
Blagoslovljene in vedre velikonočne praznike!
slovenski škofje
Homilija papeža Frančiška ob nastopu petrinske službe rimskega škofa na slovesni praznik sv. Jožefa (Vir: katoliska-cerkev.si)
Dragi bratje in sestre!
Zahvaljujem se Gospodu, da lahko obhajam to sveto mašo, ko začenjam petrinsko službo na slovesni praznik sv. Jožefa, moža Device Marije in zavetnika vesoljne Cerkve. To sovpadanje je zelo pomenljivo, je pa tudi godovni dan mojega častitljivega predhodnika: blizu smo mu z molitvijo, polno naklonjenosti in hvaležnosti.
Prisrčno pozdravljam brate kardinale in škofe, duhovnike, diakone, redovnike in redovnice in vse verne laike. Za navzočnost se zahvaljujem tudi predstavnikom drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti, kakor tudi predstavnikom judovske skupnosti in drugih verskih skupnosti. Prisrčen pozdrav namenjam voditeljem držav in vlad, uradnim delegacijam iz mnogih dežel sveta in diplomatskemu zboru.
V evangeliju smo slišali, da je »Jožef storil, kakor mu je naročil Gospodov angel in je k sebi vzel svojo ženo.« V teh besedah je že vključeno poslanstvo, ki ga Bog zaupa Jožefu: poslanstvo biti custos, varuh. Čigav varuh? Marijin in Jezusov. To pa je varovanje, ki se potem razširi na Cerkev, kakor je to poudaril blaženi papež Janez Pavel II. takole: »Kakor je sv. Jožef ljubeče skrbel za Marijo in se posvečal veseli nalogi Jezusove vzgoje, tako varuje in brani tudi njegovo skrivnostno telo, Cerkev, ki ji je Marija podoba in vzor« (Ap. spodb. Redemptoris Custos, 1).
Kako Jožef izvaja to varovanje? Zelo obzirno, ponižno, v tihoti. Vendar pa z nenehno navzočnostjo in popolno zvestobo, tudi tedaj, ko ne razume. Od poroke z Marijo do zgodbe z 12-letnim Jezusom v jeruzalemskem templju ju vsak trenutek spremlja s skrbnostjo in vso ljubeznijo. Ob Mariji, svoji ženi, je v vedrih in težkih trenutkih življenja, na poti v Betlehem na popis in v napetih ter veselih urah rojstva; v dramatičnem trenutku bega v Egipt in v zaskrbljenem iskanju sina v templju. In potem v vsakdanjosti nazareške hiše, v delavnici, kjer je Jezusa naučil svoje obrti.
Kako živi Jožef to svojo poklicanost Marijinega in Jezusovega varuha in varuha Cerkve? V nenehni pozornosti do Boga tako, da je odprt za njegova znamenja, da je na voljo za njegov načrt, ne toliko za svojega. To je tisto, kar je Bog zahteval od Davida, kakor smo slišali v prvem berilu: Bog ne želi hiše, ki bi jo zgradil človek, ampak želi zvestobo svoji besedi, svojemu načrtu. Bog sam je tisti, ki gradi hišo, vendar iz živih kamnov, zaznamovanih z njegovim Duhom. Jožef je »varuh«, ker zna poslušati Boga, ker se pusti voditi njegovi volji, in prav zato je še bolj dojemljiv za ljudi, ki so mu zaupani. Z realizmom zna brati dogodke. Pozoren je na to, kar ga obdaja. Zna sprejemati kar najmodrejše odločitve. V njem, dragi prijatelji, vidimo, kako se odgovarja na Božji klic: z razpoložljivostjo in pripravljenostjo. Vidimo pa tudi, kaj je središče krščanske poklicanosti: Kristus! Varujmo Kristusa v svojem življenju, da bi lahko varovali druge, da bi varovali stvarstvo.
Poklicanost varovati pa ne zadeva samo nas, kristjanov, ima razsežnost, ki je še pred tem in ki je preprosto človeška, zadeva vse. To pomeni, da je potrebno varovati vse stvarstvo, lepoto stvarstva, kakor nam je povedano v Prvi Mojzesovi knjigi in kakor nam je pokazal sv. Frančišek Asiški. To pomeni, da spoštujemo sleherno božjo ustvarjenino in okolje, v katerem živimo. To pomeni, da varujemo ljudi, da skrbimo za vse, za vsakega človeka, z ljubeznijo. Zlasti za otroke, starejše, tiste, ki so najbolj krhki in ki so pogosto na obrobju našega srca. To pomeni, da skrbimo drug za drugega v družini: zakonci naj se vzajemno varujejo, potem naj kot starši skrbijo za otroke in s časom naj tudi otroci postanejo varuhi svojih staršev. To pomeni, da iskreno živimo svoje prijateljstvo, ki je vzajemno varovanje v zaupanju, v spoštovanju in v dobrem. V bistvu je vse zaupano človekovemu varovanju. To je odgovornost, ki zadeva nas vse. Bodite varuhi Božjih darov!
Kadar pa človek ne izpolni svoje odgovornosti varovanja, ko ne skrbimo za stvarstvo in za brate, tedaj dobi prostor uničenje in srce se posuši. V vsakem zgodovinskem obdobju so, žal, Herodi, ki snujejo načrte za smrt in uničujejo človekovo obličje.
Rad bi prosil vse tiste, ki so na odgovornih mestih na področju gospodarstva, politike in družbe, rad bi prosil vse ljudi dobre volje: bodimo »varuhi« stvarstva, Božjega načrta, ki je vpisan v naravo, bodimo varuhi drugega, okolja. Ne pustimo, da bi znamenja uničenja in smrti spremljala pot tega našega sveta! Da pa bi »varovali«, moramo znati najprej skrbeti zase. Pomislimo na to, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Varovati torej pomeni bdeti nad lastnimi čutenji, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri ali slabi nameni, tisti, ki gradijo, in tisti, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote, pa tudi ne nežnosti!
Tukaj dodajam še eno pripombo: skrb in varovanje zahtevata dobroto, zahtevata, da to živimo z nežnostjo. V evangelijih se sv. Jožef pokaže kot močan mož, pogumen, delaven, v njegovem duhu pa se izpostavi velika nežnost, ki ni krepost šibkega, nasprotno, nakazuje moč duha in sposobnost pozornosti, sočutja, resnične odprtosti za drugega, sposobnosti za ljubezen. Ne smemo se bati dobrote in nežnosti!
Danes skupaj s praznikom sv. Jožefa obhajamo tudi začetek služenja novega rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki nosi tudi neko oblast. Gotovo, Jezus Kristus je dal Petru neko oblast. Za kakšno oblast torej gre? Trojnemu Jezusovemu vprašanju Petru o ljubezni sledi trojno povabilo: pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce. Nikoli ne pozabimo, da je prava oblast služenje in da mora tudi papež, če hoče izvajati svojo oblast, vedno bolj vstopati v služenje, ki ima svoj sijajni vrhunec na križu. Gledati mora na ponižno služenje sv. Jožefa, ki je konkretno, bogato z vero, in mora tako kot on razprostreti roke, da varuje vse Božje ljudstvo in da z naklonjenostjo in nežnostjo sprejme vse človeštvo, še posebej najbolj uboge, najšibkejše in najmanjše, tiste, ki jih Matej opiše v poslednji sodbi o ljubezni: tistega, ki je lačen, žejen, ki je tujec, gol, bolan, v ječi (prim. Mt 25,31–46). Samo tisti, ki služi z ljubeznijo, zna varovati.
V drugem berilu govori sveti Pavel o Abrahamu, ki je »veroval, trden v upanju proti slehernemu upanju« (Rim 4,18). Trden v upanju proti slehernemu upanju. Tudi ko se nam danes s toliko potezami riše sivo nebo, moramo videti luč upanja. Mi sami moramo dajati upanje. Varovati stvarstvo, vsakega človeka, s pogledom nežnosti in ljubezni, to pomeni odpreti obzorja upanja, to pomeni odpreti žarek luči sredi tolikih oblakov, to pomeni nositi toplino upanja! Za vernika, za nas kristjane, ki smo kakor Abraham in sveti Jožef, ima upanje, ki ga nosimo, Božje obzorje, ki se nam je odprlo v Kristusu; to upanje je utemeljeno na skali, ki je Bog.
Varovati Jezusa z Marijo, varovati vse stvarstvo, varovati vsakega človeka, še posebej najbolj ubogega, varovati sami sebe: to je služenje, ki ga je rimski škof poklican, da ga opravi. V to služenje pa smo vsi poklicani, da zažari zvezda upanja. Varujmo z ljubeznijo to, kar nam je Bog dal.
Prosim za priprošnjo Device Marije, sv. Jožefa, sv. Petra in Pavla, sv. Frančiška, naj Sveti Duh spremlja moje služenje, in vam vsem pravim: Molite zame! Amen.
papež Frančišek
Prevedel br. Miran Špelič OFM.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/homilija-papeza-franciska-ob-nastopu-petrinske-sluzbe-rimskega-skofa-na-slovesni-praznik-sv-jozefa
Papež Frančišek na veliki četrtek v zapor (Vir: druzina.si)
Na veliki četrtek, 28. marca, ob 17.30 bo papež Frančišek obhajal spomin Gospodove zadnje večerje v rimskem zaporu za mladoletne Casal del Marmo, poroča Radio Vatikan. Sveto mašo Gospodove zadnje večerje, je zapisano v izjavi Tiskovnega urada Svetega sedeža, zaznamujeta oznanilo zapovedi ljubezni in dejanje umivanja nog. Ko je bil papež Frančišek še nadškof v Buenos Airesu, je bogoslužje na ta dan običajno obhajal v enem izmed zaporov, bolnišnic ali domov za reveže. S sveto mašo v zaporu Casal del Marmo, kot v nadaljevanju navaja izjava Tiskovnega urada, bo nadaljeval s tem izročilom, zaznamovanim s sporočilom preprostosti. Dopoldan istega dne bo sveti oče v baziliki sv. Petra v Vatikanu daroval tradicionalno krizmeno mašo.
Program ostalih slovesnosti velikega tedna ostaja enak kot je bilo v navadi v preteklih letih, z bogoslužji in obredi v vatikanski baziliki sv. Petra ali na trgu pred njo. Meditacije križevega pota, ki ga na veliki petek vsako leto molijo v Koloseju, tokrat, še na željo upokojenega papeža Benedikta XVI., pripravljajo mladi iz Libanona.
Rimski zapor za mladoletne Casal del Marmo je velik kompleks, v katerem moški zaporniki bivajo v dveh stavbah; v vsaki stavbi je 24 zaporniških sob. Ženske bivajo v tretji stavbi, kjer je prav tako 24 celic. Program dela z mladimi zaporniki vključuje tudi izobraževanje in opismenjevanje. Fantje opravljajo tesarska dela, popravljajo pohištvo in delajo v piceriji, za dekleta je na voljo tudi oblikovalski studio.
Rimski zapor za mladoletne sta obiskala tudi Benedikt XVI. in Janez Pavel II. Benedikt XVI. je v tamkajšnji kapeli usmiljenega Očeta 18. marca 2007, na četrto postno nedeljo, daroval sveto mašo. Janez Pavel II. je zapor obiskal 6. januarja 1980, na praznik Gospodovega razglašenja, v spremstvu tedanjega vatikanskega državnega tajnika kardinala Casarolija. Ena izmed kardinalovih dolžnosti je bila tudi pastoralna oskrba mladih zapornikov, med katerimi je bil znan preprosto kot oče Agostino.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/4AAF041A71EE69D6C1257B36002C4321?OpenDocument
Janez Pavel II. svetnik že letošnjo jesen? (Vir: druzina.si)
Upokojeni kardinal iz rimske kurije Jose Saraiva Martins še v letošnjem letu pričakuje razglasitev svetništva za papeža Janeza Pavla II. (1978-2005). Nekdanji prefekt vatikanske Kongregacije za zadeve svetnikov je za lizbonski časnik ‘Correio da Manha’ povedal, da glede tega ni nikoli kakšne prave gotovosti, obstaja pa ‘precejšnja verjetnost’, da bo poljski papež oktobra že razglašen za svetnika.
Kardinal je opozoril, da bomo takrat obhajali 35. obletnico začetka potifikata Janeza Pavla II. Poljak Karol Wojtyla je bil za poglavarja katoliške Cerkve izvoljen 16. oktobra 1978. Preverjanje čudežnega ozdravljenja, do katerega naj bi prišlo na priprošnjo blaženega Janeza Pavla II., le nekaj dni po njegovi beatifkaciji maja 2011, je po besedah kardinala Martinsa v zaključni fazi. Nekateri zdravniki so že potrdili, da za ozdravljenje dotičnega bolnika ni nikakršnega znanstvenega pojasnila.
Podrobnejših podatkov o čudežnem ozdravljenju kardinal Martins ni navedel. Po njegovih besedah je bilo Kongregaciji za zadeve svetnikov predstavljenih na stotine poročil o domnevnih čudežih na priprošnjo Janeza Pavla II. Priznanje čudeža je pogoj za kanonizacijo, čudež pa se je moral zgoditi po njegovi razglasitvi za blaženega 1. maja 2011.
Od konca decembra dalje na Poljskem ugibajo, ali bi bila kanonizacija Janeza Pavla II. mogoča že v letošnjem oktobru. Poljski papež je umrl 2. aprila 2005 v 85. letu starosti. Njegov 26-letni pontifikat je bil drugi najdaljši v cerkveni zgodovini, postopek za beatifikacijo pa najkrajši v novejšicerkveni zgodovini. Kot čudežno je bilo junija 2005 ugotovljeno ozdravljenje neke francoske redovnice, ki je zbolela za Parkinsonovo boleznijo.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/CA32A60D8E7EEEBFC1257B350032510D?OpenDocument
|
|
|
|
|
|
|
