55.obletnica smrti škofa Vovka
Po imenovanju za ljubljanskega škofa je Vovk od oblasti končno dobil dovoljenja, da je smel oditi v Rim. 1. februarja 1960 se je srečal s papežem Janezom XXIII., ki je pozneje škofijo povzdignil v nadškofijo in škofa Vovka v nadškofa. Takrat je bila navada, da se je pred svetim očetom pokleknilo. Škof Vovk se je svetemu očetu opravičil, da zaradi bolezni ne more poklekniti pred njim. Sveti oče pa mu je odgovoril: »Jaz bi moral poklekniti pred Vami.« Srečala sta se dva svetnika in se pogovarjala kot dva svetnika.
|
|
Kardinal Farell o duhovnikovem delu
Kardinal Farell je za irski časnik Irish Times dejal: »Klerikalizem je mrtev. Pa ne zato, ker bi ga s čimer koli umorili, ampak nam o tem govorijo številke.« Duhovnikov primanjkuje zato morajo več časa posvetiti pastorali, vzporedne dejavnosti pa lahko prevzamejo tudi laiki. »Upravne posle znotraj Cerkve lahko opravlja vsakdo. Doslej so jih sicer večinoma opravljali duhovniki, vendar bi te naloge mirno lahko zaupali tudi laikom.«
|
|
Izjemna najdba pokopališke cerkve
Arheologe je med izkopavanji na Gosposvetski cesti v Ljubljani, na območju severnoemonskega grobišča, na katerem se po besedah Martina Horvata iz Muzeja in galerij mesta Ljubljana zgoščeno pojavljajo starokrščanski grobovi iz 4. stoletja, predvsem pokopi v sarkofagih, nazadnje presenetilo odkritje posvečenega prostora oz. pokopališke cerkve. »Ta koncentracija, vključno s tem objektom, kaže, da gre resnično za poseben del, vezan na starokrščansko dogajanje v mestu« je poudaril.
|
|
|
Prvi laik na vodilnem položaju dikasterija
Za prefekta Dikasterija za komunikacijo je bil imenovan Paolo Ruffini, novinar z dolgoletnimi izkušnjami, poročen, do sedaj direktor Tv2000, ki je prvi laik na vodilnem položaju nekega vatikanskega dikasterija. Za Vatican News je dejal, da se reforma vatikanskih medijev nadaljuje v duhu služenja Cerkvi. Sam meni, da je to »klic tudi za laike, da se ne bi izmikali svojim odgovornostim, svojemu ‘biti Cerkev’, in vlogam, h katerim nas Cerkev v življenju poziva, da jih odkrijemo.
|
|
P. Marko Rupnik za koroško Nedeljo
Če je Božje usmiljenje ime Boga, potem kdor ne doživlja sebe kakor prostor, v katerem se razodeva to usmiljenje, Boga še ni srečal, ga še ne pozna, še ni odrešen. Vera je naš skromen odgovor na dar odrešenja. Kdor ne spozna Boga, kakor tistega, ki je vrgel most čez greh in smrt, da bi nas dosegel, je še vedno v tisti drži, da se bo sam dokopal preko greha in smrti, a to še nobenemu ni uspelo, ker človek ne postane Bog, ampak je Bog postal človek.
|
|
Molitveni namen za mesec julij
»Utrujenost duhovnikov! Veste, kolikokrat mislim na to? Duhovniki ... opravljajo svojo službo na različnih področjih. Zaradi tolikih odprtih front se po kakšnem razočaranju ne morejo ustaviti. V takšnih trenutkih se je dobro spomniti, da imajo ljudje radi svoje pastirje, jih potrebujejo ter jim zaupajo.« Zato papež Frančišek vabi: »Skupaj molimo, da bi duhovniki, ki s težavo in v osamljenosti preživljajo svoje pastoralno delo, začutili pomoč ter tolažbo prijateljstva z Gospodom in s svojimi brati.«
|
|
|
|
Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia
Izzivi kriz
233. Neposredni odziv na krizo je, da se upiramo in se postavimo v obrambno držo, ker čutimo, da izgubljamo nadzor, kajti kriza pokaže, kako naš način življenja ni dovolj dober in to nam ni prijetno. Potem poskušamo težave zanikati, jih prikriti, relativizirati njihov pomen, zanašati se na to, da bo kriza s časom prešla. Toda to le zavlačuje rešitev in vodi k temu, da porabimo veliko energije za nekoristno odrivanje, kar še naprej zapleta zadeve. Vezi slabijo, krepi pa se zapiranje, ki škoduje zaupanju. V krizi, ki je ne priznamo, je najbolj prizadeto sporazumevanje. Tako postane tisti, ki je bil »moški, ki ga ljubim«, vedno bolj »od nekdaj moj partner«, potem le še »oče mojih otrok« in končno tujec, oziroma »ženska, ki jo ljubim«, po enakih stopnjah postane tujka.
234. Če se hočemo spoprijeti s krizo, moramo biti prisotni. To ni lahko, kajti včasih se ljudje osamijo, da ne bi pokazali, kaj občutijo; umaknejo se v malenkostno in varljivo molčanje. V tem trenutku je nujno treba poiskati prostore, da se pogovorimo od srca k srcu. Težava je v tem, da je v trenutku krize zelo težko priti do takega pogovora, če se pogovora nismo nikoli naučili. To je prava umetnost, ki se je človek nauči v mirnih časih in jo potem lahko s pridom uporabi v težavnih obdobjih. Treba je pomagati tako, da v srcih zakoncev zaznamo najbolj skrite vzroke in se z njimi spopademo, kot je treba sprejeti porod, ki bo minil in bo za seboj pustil nov zaklad. Vendar so odgovori na opravljene ankete pokazali, da se večina v težavnih ali kritičnih položajih ne obrača na pastoralne spremljevalce, ker jih ne doživlja kot razumevajoče, kot tiste, ki so ljudem blizu, kot stvarne in življenjske. Zato se bomo zdaj poskusili bolj približati zakonskim krizam s pogledom, ki ne spregleda bremena njihove bolečine in tesnob.
|
|
|
Božja beseda
15. nedelja med letom
»In šli so ter oznanjali pokoro« (Mr 6,12)
Am 7,12-15;
Ps 85;
Ef 1,3-14;
Mr 6,7-13
|
| |
|
|
|
|
