AKTUALNE NOVICE
 

 »Dragi bratje in sestre, dober dan! Na današnjo nedeljo nadaljujemo z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Po pomnožitvi kruha je množica začela iskati Jezusa in ga je v Kafarnáumu končno našla. On je zelo dobro razumel vzrok tolikšnega navdušenja, da so šli za njim in ga je tudi jasno povedal: 'Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili' (Jn 6,26). V resnici so te osebe šle za njim zaradi materialnega kruha, ki jim je dan prej potešil njihovo lakoto, ko je Jezus pomnožil kruh. Niso namreč razumeli, da je tisti kruh, razlomljen za tolike, za mnoge, izraz ljubezni Jezusa samega. Večji pomen so dali temu kruhu, kakor njemu, ki jim ga je dal. Ob tej duhovni slepoti jim Jezus nakaže, da je potrebno iti onkraj daru in odkriti, spoznati darovalca. Bog je dar in on sam je tudi darovalec. In iz tega kruha, iz tega dejanja, lahko množica najde tistega, ki ga daje, Boga. Povabi jih, naj se odprejo pogledu, ki ni samo usmerjen na vsakodnevno zaskrbljenost po hrani, obleki, uspehu in karieri. Jezus govori o drugi hrani, ki se ne pokvari in ki jo je dobro iskati ter sprejeti. Takole spodbuja: 'Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov (v.27). To je, delajte in iščite zveličanje, srečanje z Bogom.« Tako je papež Frančišek predstavil evangeljski odlomek 18. nedelje med letom med opoldansko molitvijo z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra in nadalje razložil čemu nas Jezus tako poučuje.

»S temi besedami, nam je hotel razložiti, da ima človek v sebi poleg fizične lakote tudi drugo lakoto, vsi nosimo v sebi to lakoto, še pomembnejšo lakoto. Ta pa ne more biti potešena z običajno hrano. Gre za lakoto po življenju, lakoto po večnosti, ki jo lahko samo On poteši, saj je 'kruh življenja' (v. 35). Jezus ne odpravi zaskrbljenosti in iskanja vsakodnevnega kruha, ne odpravi iskanje vsega, kar je potrebno za napredovanje v življenju. Jezus nas spominja, da je resničen smisel našega zemeljskega bivanja na koncu, v večnosti, v srečanju z Njim, ki je Dar in Darovalec. Spominja nas tudi, da je potrebno na človeško zgodovino z vsem njenim trpljenjem in veseljem, gledati 'z obzorjem večnosti', v 'obzorju' dokončnega srečanja z Njim. To srečanje namreč osvetljuje vse dni našega življenja. Če mislimo na to srečanje, na ta velik dar, bodo majhni darovi v življenju, tudi trpljenje, skrbi osvetljene z upanjem na to srečanje.

'Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen' (v. 35). Navezuje se na evharistijo, največji dar, ki nasiti dušo in telo. Srečati in sprejeti v nas Jezusa, 'kruh življenja', daje smisel in upanje na naši pogosto vijugasti poti življenja. Ta 'kruh življenja' pa nam je bil dan z nalogo, da lahko tudi mi potešimo duhovno in fizično lakoto bratov in sester tako, da povsod oznanjamo evangelij. S pričevanjem naše bratske in solidarne drže do bližnjega, ponavzočujemo med ljudmi Kristusa in njegovo ljubezen. Naj nas Sveta Devica podpira pri iskanju in hoji za svojim Sinom Jezusom, 'resničnim kruhom', 'živim kruhom', ki ne propade in ostane za večno življenje.«

Papež Frančišek je med pozdravi vernikov po nedeljski opoldanski molitvi in blagoslovu omenil porcjunkulski odpustek, ki nas »poziva, da se približamo Gospodu v zakramentu usmiljenja in tudi, da prejmemo obhajilo. So ljudje, ki se bojijo iti k spovedi, ker pozabljajo, da tam ne bodo našli strogega sodnika, temveč neizmerno usmiljenega Očeta. Res je, ko gremo k spovedi, nas navdaja občutek sramu. To občutimo vsi, vsi, saj moramo vedeti, da je tudi ta občutek sramu, milost, ki nas pripravlja za Očetov objem. On vedno odpušča, odpušča vse.«

Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/08/02/pape%C5%BE_smisel_%C5%BEivljenja_je_v_sre%C4%8Danju_z_njim_dar_in_darovalec/1162518
 

A.S., Radio Vatikan, Molitveni nameni za mesec avgust (Vir: Radio Ognjišče)

Da bi se prostovoljci velikodušno darovali v služenju potrebnim. Tako se glasi splošni molitveni namen za mesec avgust.
Ko je papež Frančišek septembra 2013 obiskal Jezuitski center za begunce v Rimu, se je v svojem nagovoru med drugim ustavil ob pojmu služenja. Rekel je, da "služiti pomeni s pozornostjo sprejeti osebo, ki pride; pomeni skloniti se k nekomu, ki potrebuje pomoč, mu podati roko brez preračunavanja in strahu, z nežnostjo in razumevanjem, tako kot se je Jezus sklonil k apostolom, ko jim je umival noge. Služiti pomeni delati skupaj z najbolj ubogimi ter z njimi predvsem vzpostaviti pristne človeške odnose, bližino in vezi solidarnosti. Služiti pomeni prepoznati in sprejeti zahteve po pravičnosti in upanju ter skupaj iskati konkretne poti do osvoboditve. Ubogi so izjemni učitelji, ki nam pomagajo pri poznavanju Boga; njihova krhkost in preprostost razkrinkajo naš egoizem, lažne gotovosti in domišljanje o samozadostnosti. Vodijo nas k izkušnji bližine in nežnosti Boga, da bi v svoje življenje sprejeli njegovo ljubezen; njegovo Očetovsko ljubezen, ki diskretno in s potrpežljivim zaupanjem skrbi za vse nas."

V molitvenem namenu za evangelizacijo smo ta mesec povabljeni k prošnji za to, da bi se naučili pozabljati nase in biti bližnji tistim, ki so se znašli na robu človeškega življenja in družbe. Pri udejanjanju tega nam je lahko v spodbudo prilika o usmiljenem Samarijanu. O njej je papež Frančišek razmišljal med homilijo pri maši v Domu sv. Marte 7. oktobra 2013: "Na cesti leži napol mrtev človek in mimo gre duhovnik, vse pohvale vreden, vidi človeka in si pravi: 'Zamudil bom mašo,' in gre naprej. Mimo gre levit in morda si je mislil: 'Če se mu približam in je morda že mrtev, bom jutri moral iti pred sodnika in pričevati,' in gre naprej. Božji glas sliši in razume edino Samarijan. On ni bil navajen verskih praks, moralnega življenja, tudi teološko je bil v zmoti. Pa vendar je ravno Samarijan razumel, da ga Bog kliče. Pristopil je k ranjenemu človeku, vlil olja in vina na njegove rane ter jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in poskrbel zanj. Izgubil je cel večer. Duhovnik je pravočasno prispel k sveti maši in vsi verniki so bili zadovoljni; levit je imel miren naslednji dan, tako kot si je zamislil, kajti ni se mu bilo treba ukvarjati se s sodnikom in podobnimi rečmi. Duhovnik in levit sta imela zaprto srce. In ko imaš zaprto srce, ne moreš slišati Božjega glasu. Neki Samarijan, ki je bil na poti, pa 'ga je videl' in se mu je 'v srce zasmilil': imel je odprto srce, bil je človeški. Človeškost ga je približala. Duhovnik in levit sta hotela imeti svoj 'delovni načrt'. Ta Samarijan pa je pustil, da mu je Bog pisal življenje, vse načrte za tisti večer je spremenil, ker ga je Gospod usmeril k tistemu ubogemu, ranjenemu človeku, ki so ga razbojniki vrgli na tla." Ob tem je papež zaključil homilijo s prošnjo, naj nam Gospod nakloni milost, da bi slišali njegov glas, ki nam pravi: 'Pojdi in tudi ti delaj tako'.

V posebnem slovenskem molitvenem namenu pa avgusta prosimo, da bi čas počitnic, dopustov in romanj izkoristili ne le za telesno sprostitev, marveč tudi za uravnavanje notranjega ravnotežja. Papež Benedikt XVI. je julija 2005 povedal, da je v svetu, v katerem živimo, skoraj nujno, da okrepimo telo in duha. "To še posebej velja za tiste, ki živijo v mestih, kjer pogosto življenjski pogoji ne omogočajo prostora za tišino, razmišljanje in sproščujoč stik z naravo. Poleg tega so počitnice čas, ko lahko več časa posvetimo molitvi, branju in premišljevanju o globokem smislu življenja, v vedrem ozračju družine in tistih, ki so nam dragi. V času počitnic imamo edinstvene priložnosti, da se ustavimo ob prizorih v naravi, ki je čudovita 'knjiga', ki je dostopna vsem. V stiku z naravo oseba ponovno prepozna svojo resnično razsežnost, ponovno odkrije, da je bitje – majhno, a obenem edinstveno, lahko bi rekli 'sposobno Boga', ker je notranje odprto za Neskončno. Vprašanje smisla, ki tli v njenem srcu, osebo spodbuja, da v svetu, ki jo obdaja, zazna odtis dobrote, lepote in Božje previdnosti ter se skoraj spontano odpre za slavljenje in molitev."

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/168/aktualno/17929/
 

T. Pisk, Moliti, ko ni časa (Vir: Družina, Božje okolje)

Moje življenje je trenutno precej razgibano. Štirje sinovi v starosti do sedem let skrbijo, da sem telesno v formi, ker so zelo radi z mano zunaj, se igrajo in ukvarjajo s športom. Tudi sam uživam zunaj, sploh odkar smo se preselili v novo hišo. V hiši in okrog nje nas sicer čaka še precej dela, a glavno je, da smo skupaj, preseljeni, da se imamo radi. Veliko časa posvetim tudi službi, saj delam v svoji odvetniški pisarni. Poklic zahteva od mene veliko energije, hkrati pa mi omogoča fleksibilni delovni čas, kar poskušam čim bolje unovčiti, zato občasno kakšno stvar naredim še doma zvečer, ko gredo otroci spat. Svoj čas terja tudi zakon, saj se zavedam, da je živ odnos med zakoncema najboljša podlaga za rast in vzgojo otrok.

Na pot k izviru
Molitveno življenje dojemam kot nujno pot do vzpostavitve osebnega odnosa z Jezusom. Ta daje življenju polnost, sočnost, veselje. Ko si z Jezusom nisem blizu, tudi sebi nisem blizu, takrat pa sem tudi bolj dojemljiv za vplive tega sveta: materializem, hrepenenje po tostranskih vrednotah (uspeh, slava, čast, užitki …). To pa me v globini ne poteši, v meni pusti praznino, nemir srca. Tako se, hočeš nočeš, moram vrniti nazaj na pot k izviru.

Življenje je sestavljeno iz obdobij približevanja in oddaljevanja od Boga. Vidim pa, da redna molitev omili nihanja stran od Boga do te mere, da padci niso prehudi. Takšni trenutki streznitve se zagotovo pojavijo, običajno takrat, ko sem postavljen pred preizkušnjo, v kateri se zavem svoje nemoči. Takrat mi ne ostane drugega, kot da ponižno sklonim glavo, priznam nemoč in priznam, da pa Bog ima moč doseči, kar si želim. Od tod naprej je molitev samoumeven korak in ni težka.

Vendar pa Jezusu ne želim biti blizu samo v trenutkih, ko ga nujno potrebujem. Želim biti z njim, ker želim, da me spreminja in uči živeti. Toliko je že naredil v mojem življenju, da mu lahko zaupam (čeprav mu pogosto ne …), da bo tudi v prihodnje dobro skrbel zame, me vodil po pravi poti. Ker sem že večkrat okusil lepoto in mir bližine z Jezusom, mi ni več tako težko vzeti si čas za molitev, za čas, ko sem z njim. Hvaležen sem Cerkvi, da nam daje toliko možnosti in spodbud za dejavno molitveno življenje, ki nas vodi v odnos z Jezusom.

V začetku mi je bilo tega časa zelo škoda
Moja molitev je čez dan sestavljena iz različnih delcev. Z ženo pred zajtrkom zmoliva rožni venec, ker ji je ta molitev zelo blizu. Meni sicer ni preveč, a se potrudim, ker vem, da tudi mene umiri in pripravi na nov delovni dan. Hkrati pa daje ton tudi otrokom, ki se ob najini molitvi igrajo, kaj ustvarjajo, se crkljajo pri nama. Dodaten motiv za molitev rožnega venca mi je tudi izkušnja učinkovitega Marijinega varstva in priprošnje. V začetku mi je bilo tega časa zelo škoda (20 minut pozneje sem v službi ali pa moram 20 minut prej vstati), vendar vidim, da zaradi tega v službi ne naredim manj, ampak sem bolj učinkovit.

V službi me od samostanske kapele, ki je odprta ves dan, loči tri minute peš hoje. Če se le da, jo obiščem vsak dan vsaj za pet do deset minut. Tam se lahko pogovorim z Jezusom, uredim misli in kdaj dobim tudi navdih glede kakšne službene zadeve. Dobro je, da lahko pravzaprav moliš kjerkoli in kadarkoli, npr. tudi v avtu, ko se peljem domov ali ko čakam na obravnavo na sodišču.

Zvečer imamo skupno družinsko molitev, kjer pojemo ob kitari; vsak se lahko Jezusu zahvali, kaj prosi, izroči. Fantje med molitvijo običajno ne mirujejo in je pogosto treba posredovati. Večkrat sva v dilemi, koliko miru naj zahtevava od njih. Na kratko se Bogu z molitvijo zahvalimo tudi pred jedjo. Otroci so mi pri molitvi še dodatna spodbuda, saj se zavedam, kako pomemben je zanje moj zgled.

V postelji zvečer običajno preberem vsaj evangelij naslednjega dne in mu skušam pustiti, da se me dotakne. Čeprav je ta čas običajno bolj kratek, ker me vedno vleče h knjigam, ki jih imam na nočni omarici polno. Dobro je tudi, da je na voljo lekcionar za mobilne telefone in je torej dnevna božja beseda vedno pri roki.

Enkrat na leto skušam iti sam na duhovne vaje v tišino v Logarsko dolino, vsaj za vikend. To je res čas milosti, ko se umirim, naspim in vsaj začasno odstranim vse ovire v komunikaciji z Jezusom. Na duhovnih vajah v tišini se me je Jezus prvič osebno dotaknil in mi dal začutiti svojo ljubezen. To spoznanje me na duhovnih vajah vedno znova prevzame.

Če je le mogoče, z ženo greva enkrat tedensko na srečanje molitvene skupine, kjer s pesmijo slavimo Boga, pričujemo o njegovih delih in molimo drug za drugega. Tu v živo vidiva, da je Bog res živ in da dela čudeže prav tako kot pred 2000 leti. Zelo blagodejno je tudi videti, da nisva samo midva »čudaka«, ki se trudiva biti z Jezusom.

Ob zadnji spovedi mi je spovednik priporočil, naj ob pomanjkanju časa čez dan večkrat uporabljam kratke vzdihe k Jezusu. In res blagodejno vplivajo.

Kljub vsemu moram povedati, da pogosto težko molim. Takrat mi je zoprna že sama misel na Boga. A tako pač je, tudi to sprejemam. Hvala Bogu za voljo, da se lahko odločim in storim tudi nekaj, kar mi je težko – čeprav mi seveda velikokrat ne uspe. Konec koncev Jezus že ve, kako je pri meni s to stvarjo. Ve, da se trudim, ve, da sem med molitvijo velikokrat z mislimi povsem drugje … A me zato ne obsoja. To ne vpliva na njegovo ljubezen do mene in to mi je v veliko tolažbo.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/moliti-ko-ni-casa
 

H. Škrlec, Slovenska Karitas s programi letovanj razveseljuje družine, otroke in mladostnike (Vir: Radio Ognjišče)

V poletnih mesecih številni dopustujejo na morju. A marsikdo si tega ne more privoščiti. Da bi tudi tisti, ki jih tarejo ali finančne ali kakšne druge težave, lahko preživeli nekaj mirnih dni na plaži in v vodi, stran od različnih stisk, med drugim skrbi Slovenska Karitas. Že 20 let v starem in novem župnišču v Portorožu pripravlja programe letovanj - maja, junija in septembra za starejše, v času šolskih počitnic pa za družine in otroke.

V Sončni hiši poleti letujejo družine
Slovenska Karitas počitniška letovanja za družine v Sončni hiši, kot imenujejo staro portoroško župnišče, pripravlja od leta 1996. V poletnih mesecih se tam v devetih terapevtskih tednih zvrsti devet skupin. Letovanje za posamezno skupino traja sedem dni, program vodijo strokovni delavci s pomočniki. Sončno hišo smo obiskali v tednu, ko je gostila družine iz škofije Celje. "Družine, ki so tu na počitnicah, prihajajo iz težkih socialnih razmer. Mislim, da prav vsaka od njih tu doživi prijetno izkušnjo. Voditelji in animatorji se jim trudimo polepšati ta teden," nam je povedal voditelj Miha Lenarčič iz celjske škofijske Karitas. Namen tega programa letovanja Slovenske Karitas je predvsem, da imajo družinski člani, ki si drugače v vsakodnevni bitki za preživetje težko utrgajo minute za bližnjega, možnost posvetiti se drug drugemu. "Zdi se mi, da je res najbolj pomembno to, da družine tudi same preživijo več časa, da najdejo skupne interese, ki doma morda ne bi prišli toliko do izraza. Tudi zato jim poskušamo dati takšne zadolžitve, ki bi jih lahko povezale v skupno delovanje, razmišljanje, poglabljanje medsebojnih odnosov," je še dodal Lenarčič. Po njegovem pomaga tudi delitev izkušenj z ostalimi družinami. "Imam občutek, da bolj kot se ta velika družina v Sončni hiši spoznava, bolj se tudi odpirajo neki skupni pogledi. Vsak posameznik pove svojo zgodbo, tako pa drug drugega bogatimo."

Počitnice Biserov so namenjene otrokom in mladostnikom
Štiri poletne tedne so polni vrveža tudi prostori novega župnišča v Portorožu. Slovenska Karitas Počitnice Biserov tokrat pripravlja že deseto leto. Od 20. julija do 16. avgusta se bo na njih zvrstilo skupaj 152 otrok in mladostnikov iz socialno ogroženih družin. Prihajajo iz vse Slovenije, izberejo jih župnijske Karitas. Obiskali smo skupino, ki je letovala prvi teden, štela je 40 otrok, vodila jo je Vanja Trobevšek. "Veliko je dela, veliko je predpriprav, a to s sovoditelji in animatorji delamo z veseljem, saj vemo, za koga smo tu," nam je zaupala. Prostovoljci, ki delajo z otroki in mladostniki, se zaradi zahtevnosti programa Počitnic Biserov udeležujejo usposabljanj, ki se začnejo v februarju. "Imeli smo šest priprav, ene tudi ves konec tedna," je pojasnila Trobevškova. Na letošnjih pripravah so prostovoljci med drugim obnovili znanje prve pomoči in se učili tehnik reševanja iz vode, ena od tem je bila tudi problematika alkohola v družini. "Govorili smo tudi o tem, kakšen je animator, kakšen zgled mora biti, kako naj se posveti otrokom, kakšen naj bo pogovor v skupini." Voditelji in animatorji skupaj oblikujejo tudi program Počitnic Biserov. Letos sta rdeča nit dostojanstvo in vzorniki. Prek dramske igre, pogovornih delavnic in velike igre otroci in mladostniki v tednu dni spoznavajo vrednote, kot so solidarnost, prijateljstvo, vztrajnost, ubogljivost in sprejetost. "Otroci so zelo različni. Pomagamo jim, da se imajo lepo. Včasih jim je težko, predvsem tistim, ki so prvič na letovanju, takrat pokličemo starše, da se pogovorijo z njimi. Drugače pa sklepajo nova poznanstva in uživajo," je še dodala Trobevškova.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/168/utrip/17931/  


K. C., »Napad na človeško življenje v njegovi najranljivejši stopnji« (Vir: Družina)

Ameriški mediji so razkrili, da je klinika za splave Načrtovano starševstvo (Planned Parenthood) , ki je vodilna svetovna organizacija za spodbujanje in izvajanje splava, prodajala organe splavljenih otrok.

Konservativna skupina Center za medicinski napredek je pred tremi leti začela tajno operacijo proti Načrtovanemu starševstvu. Njeni aktivisti so si priskrbeli lažne dokumente ter se sestajali s predstavniki organizacije in podjetij, ki raziskovalnim centrom prodajajo tkiva splavljenih zarodkov. Sestanke so posneli in od 13. julija objavili tri posnetke, na katerih predstavniki organizacije in podjetij razpravljajo o postopkih, na primer o tem, katera tkiva gredo najbolje v prodajo in kako pazijo, da pomembni telesni deli ostanejo celi, je razkirila dr. Deborah Nucatola iz klinike v obremenjujočem videu, medtem pa se zaveda nezakonitosti svojih dejanj. Dva »potencialna kupca« sta se ob kosilu pogovarjala z dr. Nucatolo, ki podrobno razloži, kaj počne, medtem ko jé. V drugem videu pa njeno delo hvali predsednica klinike Načrtovano starševstvo Cecile Richards. Klinika sicer letno prejema 500 milijonov dolarjev davkoplačevalskega denarja.

Center za medicinski napredek trdi, da gre za nezakonito trgovino z dojenčki, na kar predsednica Načrtovanega starševstva Cecile Richards odgovarja, da gre za nezakonito delovanje aktivistov, ki so priredili posnetke. Organizacija tkiva zarodkov res prodaja, a le za kritje stroškov, ne pa za dobiček, trdijo.

Novica čez lužo močno odmeva, preiskava pa se je najprej začela pri tistih, ki so videe posneli, in ne pri omenjeni kliniki. Prodaja organov in telesnih delov splavljenih otrok je v ZDA nezakonita. Za zdaj so v javnost prišli trije videi, domnevajo pa, da jih obstaja še več. Podjetja, ki so kliniko podpirala, tega ne počnejo več. Finančna sredstva pa želijo kliniki odvzeti tudi republikanski kongresniki in senatorji.

Spletna stran klinike Načrtovano starševstvo je nedostopna zaradi »napada ekstremistov«.

Video razkriva nespoštovanje človeškega življenja in dostojanstva
Na afero se je odzval tudi kardinal Seán O’Malley, bostonski nadškof in vodja komiteja pri Pro-Life Activities ameriške konference katoliških škofov (USCCB).

Navezal se je na besede papeža Frančiška, ki je dejal, da je splav rezultat razmišljanja o dobičku in kulture zavrženja. Videi, ki so jih objavili ameriški mediji in prikazujejo vodje klinike za splave med razpravljanjem o prodaji organov zarodka, so po kardinalovem mnenju opozorili na dve težavi: na sam splav, ki ga je kardinal opisal kot »neposreden napad na človeško življenje v njegovi najranljivejši stopnji,« ter na »sedanje standarde prakse pridobivanja fetalnih organov in tkiv skozi splav«. Oboje kaže na »nespoštovanje človeškosti in dostojanstva človeškega življenja. To dejstvo mora biti v središču pozornosti v sedanji javni polemiki«.

Kardinal O’Malley je ob koncu še dejal, da bi morali vsakemu, v katerem je novica zbudila travme zaradi vpletenosti v splav pomagati s sočutjem in pomočjo brez obtoževanja, ki jim jo zagotavlja projekt Rachel.

Vir: Radio Vatikan, Ognjišče, STA

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBnapad-na-clovesko-zivljenje-v-njegovi-najranljivejsi-stopnji%C2%AB
 

A. Naglič, Zakonska zveza ostaja tradicionalna (Vir: Časnik)

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je v torek, 22. julija 2015, v zadevi Oliari in drugi v. Italija ponovno razsodilo, da zakonska zveza v državah članicah Sveta Evrope ostaja življenjska skupnost enega moškega in ene ženske. Opozorilo je, da pravica do sklenitve zakonske zveze, ki jo določa 12. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1952, državam članicam ne nalaga dolžnosti, da tudi istospolnim parom zagotovijo možnost sklenitve zakonske zveze.

Sodišče je v sodbi poudarilo, da je v tem primeru za istospolne pare registrirana partnerska skupnost najbolj primerna možnost za pravno ureditev njihovega odnosa. Kot je že pred tem razsodilo v zadevah Schalk in Kopf v. Avstrija z dne 26. junij 2010 in Vallianatos in drugi v. Grčija z dne 7. november 2013, pravno priznanje in zaščita dalj časa skupaj živeče istospolne skupnosti spada v pravico do zasebnosti in družinskega življenja, ki jo ureja 8. člen konvencije. Države članice so zato tovrstnim istospolnim parom dolžne zagotoviti primeren pravni institut, ki ni nujno zakonska zveza. Institut registracije istospolnih partnerstev mora biti praktičnega pomena in ne zgolj simbolne narave. Istospolnemu paru mora npr. omogočati vzajemno materialno podporo, pravico do dedovanja in ne sme biti preprosto izenačen z drugo socialno ali interesno skupnostjo oseb.

Sodba v zadevi Oliari in drugi proti Italiji je ključ za razumevanje oziroma uporabo sodbe Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Obergefell v. Hodges z dne 26. junij 2015 v evropskem in slovenskem kontekstu. V tej povezavi je zakonska zveza le ena izmed možnosti za pravno ureditev življenjskega odnosa istospolnih parov. Ta tradicionalni institut pa človekova pravica in temeljna svoboščina še vedno ostaja zgolj za raznospolne pare. Politični zakonodajalec ali ljudstvo na referendumu morata torej imeti možnost, da se svobodno izrečeta, kdo naj sestavlja zakonsko zvezo: osebi različnega ali istega spola. Ker je skupno življenje istospolnih parov v Sloveniji že urejeno z Zakonom o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ni praktične potrebe ali pravne nuje, da bi istospolni pari morali vstopati še v institut zakonske zveze in ga s tem v bistvenem spremeniti.

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2015/07/23/zakonska-zveza-ostaja-tradicionalna/  
 

A. Č. (po chastityproject.com), "Če se ne mislita poročiti, nima smisla!" (Vir: Družina)

Veliko odnosov med fanti in puncami se začne z napačnim razlogom. Prav tako marsikdo vztraja v odnosu, ki ne vodi nikamor, ker je čustveno odvisen od fanta oz. punce. Odnos mora imeti nek namen. Če fant in punca hodita, verjameta, da je mogoče, da se bosta poročila in si to tudi želita. Če sta skupaj zaradi drugih razlogov, odnos ni smiseln. Seveda se zgodi, da sta dva na začetku odnosa popolnoma prepričana, da sta si namenjena, kasneje pa se izkaže, da nista za skupaj. Smiselno je, da ko to spoznata, odnos prekineta in ne vztrajata v nesmiselni zvezi. Včasih je zelo težko sprejeti odločitev, da se bomo z nekom razšli, saj je bolj udobno vztrajati v tem, kar nam je že znano
 
Nekateri menijo, dati šele izkušnje iz mnogih zvez omogočijo, da spoznaš, s kakšnim človekom pravzaprav želiš biti. Vendar je dejstvo, da tisti, ki skačejo iz enega slabega odnosa v drugega, nabirajo predvsem izkušnje navajanja na slab partnerski odnos. Si res želiš tega?
 
Včasih v odnosih res ni vse tako črno-belo, vendar je vseeno smiselno, da imamo jasen namen. Tako je veliko več možnosti, da bomo zares srečni. 

Če sta s fantom oz. punco v "meglenem" odnosu, poiščita pravi trenutek in se iskreno pogovorita o načrtih za vajino skupno prihodnost.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/ce-se-ne-mislita-porociti-nima-s