s. Brigita Zelič, TG, Papež o skrbi za druge, delitev dobrin in evharistiji (Vir: radio-ognjisce.si)

Po kratkem povzetku odlomka iz Matejevega evangelija, ki govori o Jezusovi pomnožitvi kruha in rib, je papež Frančišek v nedeljskem nagovoru spomnil, da gre v njem najprej za sočutje - skrb za druge. Jezusu množica, ki ga ne pusti pri miru, ne gre na živce, temveč mu vzbuja globoko sočutje. Jezus se v stisko teh ljudi dejansko vživlja. Uči nas uči, da morajo potrebe ubogih imeti prednost pred našimi potrebami. Naše, čeprav upravičene, niso - po prepričanju svetega očeta - nikoli tako nujne, kot so tiste, ki jih doživljajo ljudje, ki so zares ubogi, ki ne morejo zadovoljiti osnovnih potreb po preživetju, ki ne morejo do zdravil, katerih otroci nimajo možnosti hoditi v šolo. Zato se naše potrebe ne morejo nikakor primerjati s pravkar omejenimi.

Papež je nadaljeval: „Drugo sporočilo govori o delitvi... Apostoli Jezusu predlagajo, naj množico odslovi, da si bodo ljudje lahko priskrbeli potrebni živež. Jezus pa jim pravi: „Vi jim dajte jesti!“ Dve različni reakciji na isto situacijo odražata nasprotujoča si načina mišljenja: učenci razmišljajo posvetno – češ, naj vsakdo poskrbi zase. Jezus pa razmišlja po Božje, kjer je prisotna logika delitve. Sveti oče je nato nazorno opisal zadržanje osebe, ki se ob srečanju z revežem olikano ozrejo na drugo strani - in takšno početje jasno označil za egoizem, za sebičnost. Spomnil je na Jezusa, ko so razlomljeni in z Božjim blagoslovom razdeljeni hlebčki in ribe zadostovali za vse. Tu ne gre za magijo, je opozoril papež, temveč za Božje znamenje! Gre za znamenje, ki vabi k veri v Boga, skrbnega Očeta, ki ne bo dopustil, da bi vsakdanjega kruha zmanjkalo za nas, če ga delimo z brati in sestrami.

Kot tretjo držo je nato papež Frančišek navedel evharistijo. Ob pomnožitvi kruha je Jezus molil blagoslov podobno kot pri zadnji večerji. V evharistiji Jezus ne daje več navadnega kruha, temveč kruh večnega življenja, ki je on sam, Jezus, ki se Bogu Očetu daruje iz ljubezni do nas. Vendar je potrebno, da k evharistiji pristopamo z enakim čutenjem, kot je Jezusovo, ki deli in ki ne zadržuje dobrin zase. Kdor je pri evharistiji, a dobrin ne deli s potrebnimi, tudi njegov odnos z Jezusom ni v redu, je dejal sveti oče.

Skrb za druge, delitev dobrin in evharistijo, je papež Frančišek označil kot pot, ki nam jo Jezus nakazuje v evangeljskem odlomku o pomnožitvi kruha. Na tej poti naj nas spremlja in podpira Devica Marija.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/156/aktualno/14432/   
 

Marjana Debevec, Azija pričakuje papeža Frančiška (ognjisce.si)

Papež Frančišek bo čez dober teden dni odpotoval v Južno Korejo, kjer se bo na 6. azijskem dnevu srečal z mladimi, za blažene razglasil korejske mučence in daroval spravno sveto mašo. ...

Predsednik korejske škofovske konference škof Peter U-ill Kang je izrazil upanje, da bo papežev obisk prispeval k procesu sprave med Severno in Južno Korejo. Nadškof je tudi prepričan, da bo v prihodnosti prišlo rešitve tega perečega vprašanja, ki je odprta rana korejskega ljudstva. „Ločeni smo od leta 1945, vendar smo isti narod, imamo isti jezik in kulturo“, je dejal in dodal, da takšna situacija ne more več dolgo trajati.

Škof Kang je spregovoril tudi o življenju Cerkve in ločenosti med duhovniki, o katerih pišejo mediji. Pojasnil je, da gre za različne poglede na poslanstvo Cerkve: ena struja bi želela, da bi se Cerkev bolj posvečala družbenim vprašanjem, druga pa misli, da to ni njena vloga. Nekateri zato menijo, da bi lahko bil papežev obisk priložnost za to, da bi znova odprli vprašanja o družbeni nepravičnosti v luči družbenega nauka Cerkve. Slednjega namreč verniki po škofovem mnenju premalo poznajo.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/156/aktualno/14440/  
 

Tone Gorjup, V dobro skupnosti, države in naroda (Vir: radio-ognjisce.si)

Kaj pomeni biti v službi ljudi? Biti ljudem na voljo? Služiti državljanom? Delati v dobro skupnosti, države, naroda? Pred leti sem daleč od doma, v državi z utrjeno demokracijo doživel, kaj pomeni biti „javni uslužbenec“.

V vrsti pred okencem je stal starejši mož. Ko je prišel na vrsto, so mu padli iz rok papirji, ki jih je želel pokazati. Utrujen uradnik pri okencu ga je neprijazno opomnil „Pohitite vendar!“ Mož se je s težavo sklonil, pobral papirje, jih položil pred uradnika in rekel: „You are a public servant! Javni uslužbenec ste! Ali ni tako?“ Uradnik se je ob izrazu „public servant“ zdrznil, in se mu z rahlo rdečico na obrazu opravičil. Pozorno mu je prisluhnil in mu pomagal, da je uredil, kar je bilo potrebno. Spomnil sem se neskončnega čakanja v takrat še socialistični domovini, osornih obrazov češ „Kaj delaš tukaj? Ali ne veš, da bi moral iti najprej tja in tja!“ Spomnil sem se na „kavico“ v pisarnah, ki so pili uro in pol ali še dlje. Tukaj pa se uradnik opraviči za neprimerno besedo in skuša popraviti napako z večjo uslužnostjo. To torej pomeni „biti v službi ljudem“!

Vsak dan srečujemo osebe, ki so v službi zaradi drugih. Njihov poklic je v služenju drugim. Iz izkušenj vemo, da so lahko zelo različni. Marsikdaj smo prijetno presenečeni. Nekateri uslužbenci se potrudijo, ti razložijo kako in kaj, svetujejo kaj bi bilo zate dobro ... Tudi v zdravstvenih domovih pogosto doživiš, da se ti zares posvetijo, čeprav je gneča. Dogaja pa se, da so nekateri še vedno vzvišeni, da ljudem solijo pamet s predpisi, se ne zmenijo za njihove težave. Enostavne stvari tako zapletejo, da premisliš ali boš šel še kdaj k njim.
V dneh, ko se nekateri politiki prerivajo in grabijo za javne službe, za katere morda sploh niso usposobljeni in jih v normalnih okoliščinah sploh ne bi dobili, si je dobro postaviti vprašanje: kaj pomeni biti javni uslužbenec, na voljo ljudem, služiti državljanom, če si v politiki? Osnovno načelo angleškega kanclerja Tomaža Mora je bilo, da je politika posebna oblika ljubezni v službi skupnega dobrega. Se tega zavedajo tisti, ki se potegujejo za najvišje položaje v politiki? Se tega zavedajo tisti, ki jih izbirajo?

Vlada je te dni v Bruselj poslala dva dopisa: besedilo partnerskega sporazuma med Slovenijo in Evropsko komisijo ter predlog liste kandidatov za evropskega komisarja iz Slovenije. S prvim dokumentom je vlada zamudila dober teden, je pa pomemben, saj je od njega v veliki meri odvisno črpanje evropskih sredstev v obdobju 2014-2020. V drugem dokumentu pa vlada predlaga, da predsednik evropske komisije za komisarja iz Slovenije izbira med Alenko Bratušek, Karlom Erjavcem in Tanjo Fajon.

Prvi dokument, ki opredeljuje način črpanja evropskih sredstev in razloge, za kaj bi jih rabili, ne pa kako jih nameravamo porabiti, je nastajal več mesecev, a je šel tiho mimo nas. Vendar je od njega odvisno, kako bo z več kot tremi milijardami evrov, ki so namenjeni Sloveniji. Drugi predlog, ki je prav tako pomemben, je sad trgovanja vladne koalicije v odhodu oziroma tistega, kar je od nje ostalo. Dokaz, da odhajajočo vlado ne briga prav dosti, kako bo Slovenija uporabila sredstva, ki so ji na voljo, je dosedanje črpanje sredstev. Več sto milijonov evrov je obtičalo v Bruslju zaradi raznih nepravilnosti in napak pri projektih, ki jim je bil denar namenjen. ...

Še bolj nazoren je spopad za komisarski stolček v Bruslju. ... In kje so tisti, ki naj bi po volji volivcev služili tej državi?

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/156/komentarji/14431/  
 

Katja Cingerle, Papež evropskim skavtom: "Vi ste protagonisti sveta!"(Vir: družina.si)

Okrog 200 skavtov se je srečalo na Rogli, še večji mednarodni evropski shod skavtov oziroma jamboree pa je ta teden v Normandiji, kjer se je že v nedeljo zbralo kar okrog 12 tisoč mladih iz 18 držav. Papež jim je poslal posebno sporočilo, v katerem jih prosi: »Molite za mir, varujte krščanske vrednote,« in dodaja, da so prav oni protagonisti tega sveta, vendar pa se morajo nujno podati na pot, kjer bodo srečali Jezusa. Ne smejo sveta le opazovati, ne smejo se bati spopadati se s preizkušnjami, s katerimi bi zavarovali krščanske vrednote, med katerimi je izpostavil spoštovanje človeškega življenja, razvoj, dostojanstvo in boj proti revščini. Na poti lahko Boga vidijo prek lepote narave, ljubezni, druženja in služenja bližnjim. »Pojdite brez strahu služit,« jih poziva papež Frančišek. Služit bližnjim na oddaljenih odročnih območjih, pri tem pa jim bosta pomagali božja moč in ljubezen. »V trenutkih, ko bo vaša pot težja, pa vam bosta pomagali ljubezen in podpora Cerkve, ki je mati in katero ste poklicani ljubiti in ji služiti z veseljem ter velikodušnostjo, ki sta lastna mladim,« je svoje sporočilo evropskim skavtom končal sveti oče.

Mednarodni evropski shod poteka pod sloganom venite et videte (Pridite in poglejte!). To je tudi odgovor na vprašanje: "Gospod, kje stanuješ?", ki so ga Jezusu postavili učenci Janeza Krstnika. Srečanje je odprl monsignor Cyril Vasil, jezuit iz Košic na Slovaškem in tajnik kongregacije za vzodne Cerkve, ki je imel pridigo na otvoritveni maši.

Več: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/papez-evropskim-skavtom:-vi-ste-protagonisti-sveta
 

Katja Cingerle, Nekdo mora reči: Dovolj je!  (Vir: druzina.si)

V Gazi so razmere nevzdržne. O življenju v tej nemirni deželi je za Radio Vatikan spregovoril župnik, ki službuje v župniji Sveta družina, p. Jorge Hernandez. Ulice nenehno zasedajo pripadniki Hamasa, zato je prebivalce strah in raje ostane ostanejo doma. Poleg tega je zaradi bombardiranja prenevarno, da bi zapustili svoje domove.

Veliko ljudi se je že izselilo, župnik pa ostaja v mestu, saj mora skupaj s sodelavci skrbeti za invalidne otroke. Čeprav se v težkih trenutkih spomni na papeža in čuti njegovo bližino, pa ga žalosti, da mnogi svetega očeta ne poslušajo. »Nekdo mora reči: Dovolj je! in tako končati to strašno morijo. Papež Frančišek nam je pred nekaj dnevi poslal elektronsko sporočilo, v katerem je izrazil svojo bližino naši župniji in nam zagotovil svojo molitev za vse kristjane. To smo sporočili našim vernikom, ki so v papeževih besedah našli tolažbo.« Mnogo krščanskih družin trpi, nekateri so izgubili svoje najdražje. Župnik je spregovoril o tragičnem dogodku, ki se je zgodil neki družini pred nekaj dnevi. V bombardiranju je bila mati ubita, oče in sin pa ranjena, sin se še bojuje za življenje. Ob vsem tem pa primanjkuje prostora in sredstev v bolnišnici, elektriko imajo le kratek del dneva, malo je pitne vode, je težko situacijo opisal p. Hernandez, ki ljudem pokuša pomagati z zalogami.

K miru v Gazi pozivajo mnogi krščanski voditelji. V petek se je na nasilje odzval tudi kardinal Vincent Nichols, westminstrski nadškof, ki je dejal: »Ta spor kaže, da nasilje rodi nasilje. Ob toliko drugih tudi jaz pozivam za čimprejšnje premirje v Gazi, ki ne bi le končalo tega prelivanja krvi, ampak se bo usmerilo k težavam v ozadju tega spora, ki je tako zaznamovalo življenja vseh ljudi v Sveti deželi."

Vir: Radio Vatikan

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/nekdo-mora-reci:-dovolj-je
 

Sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein (1891–1942) (Vir: katoliska-cerkev.si)

9. avgusta v Katoliški Cerkvi praznujemo god filozofinje, karmeličanke, mučenke in sozavetnice Evrope sv. Terezije Benedikte od Križa – Edith Stein.

V judovski družini Siegfrieda in Auguste Stein se je rodilo 11 otrok. Štirje so umrli kmalu po rojstvu. Najmlajša Edith je bila rojena v današnjem Wroclavu (tedaj Breslau) 12. oktobra 1891 na veliki judovski spravni dan. Edith še ni imela dve leti, ko ji je nenadoma umrl oče. Mama je prevzela skrb za družino in za trgovino z lesom. Kljub strogi in dobri vzgoji, ki jo je prejela v družini, jo je svet šole, v katerega se je Edith kot deklica navdušeno poglobila, oddaljil od vere: obstoj Boga ji je postal nerazumljiv in nesprejemljiv. »Zavestno in prostovoljno je prekinila z molitvijo in versko prakso«. Ko še ni dopolnila petnajst let, se je čutila in se razglašala za ateistko.

Zapustila je judovsko vero in se poglabljala v filozofijo, da bi v njej našla smisel človeškega bivanja. Iskala je resnico in to je bilo zanjo – kakor je priznala kasneje – edina molitev, ki jo je opravljala, ne da bi se je zavedala.

Na univerzi v Breslavu je leta 1911 vpisala germanistiko, zgodovino in psihologijo. Študij je nadaljevala v Göttingenu in Freiburgu, kjer je z najvišjo oceno dosegla doktorat iz filozofije ter postala asistentka pri fenomenologu Edmundu Husserlu (1859–1938). Prijateljstvo z družino mladega docenta Adolfa Reinacha, ki jo je uvedel v krog Husserlovih učencev, je imelo za Edith poseben pomen. Ko je leta 1917 Reinach pri petintridesetih letih padel na fronti – kmalu za tem, ko sta skupaj z ženo prejela zakrament krsta, je njegova vdova povabila Edith, naj uredi filozofske rokopise pokojnega moža. Obotavljala se je zaradi slutnje, da bo njena vloga predvsem tolažba prizadete družine. Posledično je doživela toliko večje presenečenje, ko je zagledala prijateljičin obraz – sicer od bolečine upadel, pa vendar preobražen od skritega in neizrekljivega veselja. Iz njega je sijala vera v Kristusa – križanega in vstalega. »To je bilo moje prvo srečanje s križem, moje prvo izkustvo tiste božanske moči, ki s križa izvira tistim, ki so ji pokorni,« je kasneje zapisala Edith Stein.

Do odločilnega dogodka spreobrnjenja je prišlo v poletnem večeru 1921, ko je bila v gosteh pri zakoncih Conrad-Martius v Bergzabernu. Nek večer je zaradi odsotnosti gostiteljev morala preživeti sama, zato je iz knjižnice prijateljev na slepo vzela v roke Življenjepis sv. Terezije Ávilske. Brala je vso noč in ob koncu knjige je sama sebi priznala: »To je resnica.«

Naslednje jutro je kupila Katekizem Katoliške Cerkve in Rimski misal ter ju začela preučevati. Ko se je prvič udeležila maše, je »razumela vse, tudi najbolj preproste kretnje«. Zaprosila je za prejem zakramenta krsta. Duhovnik, ki jo je izprašal, se je lahko prepričal, da je pripravljena, tudi kar zadeva verski pouk. Zakrament krsta je prejela 1. januarja 1922 pri enaintridesetih letih.
Spreobrnjenje Edith Stein v krščanstvo sovpada z njeno poklicanostjo v karmel. Duhovni oče p. dr. Raphael Walzer ji je svetoval, naj z odločitvijo za redovni način življenja nekoliko počaka. Med drugim je zelo cenil kulturno dejavnost, ki jo je Edith razvijala v svetu.

Posvetila se je poučevanju in poglabljanju v tiste filozofske vede, ki jih je od spreobrnjenja dalje lahko oplajala tudi z bogatim krščanskim filozofskim izročilom. Dejavna je bila kot predavateljica v glavnih evropskih mestih. Leta 1932 je začela predavati na Nemškem višjem institutu za pedagogiko v Münstru, a je bila že po nekaj mesecih, ko je oblast prevzel Hitler, zaradi judovskega porekla prisiljena opustiti poučevanje. Svetovali so ji, naj odide v tujino. Spoznala je, da je napočil trenutek, ko bo lahko uresničila poklicanost v karmel. Tudi njena mati, ki ji je s krstom zadala največjo bolečino, je v teh okoliščinah nekoliko lažje sprejela hčerin korak, s katerim pa se dokončno ni mogla sprijazniti vse do smrti. Edith je 14. oktobra 1933 pred praznikom sv. Terezije Velike prestopila klavzurni prag samostana karmeličank v Kölnu. S tem dejanjem je »končno imela vse tisto, česar ni mogla najti v zunanjem svetu, in ni več pogrešala ničesar od tega, kar je v svetu imela«.

Ob preobleki 15. aprila 1934 je prejela redovno ime s. Terezija Benedikta od Križa. Na velikonočno vigilijo naslednje leto je naredila prve zaobljube. Prijateljici redovnici je pisala, da je »ime Terezija Benedikta od Križa prinesla s seboj …, saj sem pod križem razumela usodo Božjega ljudstva, ki se je takrat začela naznanjati. Mislila sem si: tisti, ki razumejo, da je ta usoda Kristusov križ, jo morajo vzeti nase v imenu vseh. Danes vem več, kakor pred svojim vstopom o tem, kaj se pravi biti zaročena z Gospodom v znamenju križa«.

Z vstopom v samostan je bila pripravljena odpovedati se vsemu znanstvenemu delu, vendar je pokorščina predstojnikom zahtevala, da z njim nadaljuje. Tako je dokončala delo »Končna in večna bit«, ki ga je začela pripravljati že pred vstopom. Poleg pisanja je kljub svoji gospodinjski nespretnosti pomagala pri hišnih opravilih in se ob njih učila ponižnosti, a njeno glavno opravilo je postalo molitev. V posebno veselje ji je bila korna molitev. Že od krsta naprej je vsak dan molila brevir, sedaj ga je mogla moliti in peti v skupnosti sester. Zelo je ljubila psalme, tisočletne molitve Božjega ljudstva, ki mu je pripadala po krvi in po milosti.

Edith Stein je 21. aprila 1938 naredila večne zaobljube in nekaj dni za tem prejela črno tančico kot znamenje dokončne pripadnosti Bogu v karmelskem redu. Isto leto so se razmere za Jude izredno zaostrile. Z namenom, da samostana ne bi spravljala v nevarnost, je prosila, naj jo premestijo v sestrski samostan Echt na Nizozemskem. 31. decembra se je morala posloviti od ljubljene skupnosti v Kölnu, zibelke redovnega poklica. Kmalu je za njo v Echt prišla tudi rodna sestra Roza, ki je prav tako sprejela krščansko vero. Brata Pavla in sestro Friedo so odpeljali v taborišče, preostali pa so se rešili z begom v Ameriko. Mati Steinovih otrok je bila v tistem času že pokojna. Vse stiske, za katere je izvedela, je s. Terezija Benedikta od Križa vključevala v svojo molitev. Nadaljevala je z znanstvenim delom. V pripravi na 400-letnico rojstva sv. Janeza od Križa (1542–1942) je začela pisati študijo o njem z naslovom »Znanost križa«. Besedila sicer ni dokončala, njegovo vsebino pa je potrdila z lastnim pričevanjem.

Julija 1942 so nizozemski škofje obsodili preganjanje Judov. Iz maščevanja so nacisti v nedeljo, 2. avgusta 1942, prijeli vse katoliške Jude, tudi sestri Edith in Rozo. Zadnje besede, ki so jih sosestre slišale iz ust svetnice, so bile namenjene sestri Rozi, ki jo je prestrašena čakala ob samostanskih vratih. Podala ji je roko in rekla: »Pridi, greva za naše ljudstvo.«

Skupaj s sojetniki so ju odpeljali v taborišče Westerbork. S. Terezija Benedikta je poskušala storiti vse, kar je mogla, da bi svoje bližnje tolažila in krepila v upanju. Posebej se je zavzemala za otroke. Nacisti so v petek, 7. avgusta 1942, v živinske vagone naložili okrog tisoč Judov in jih prepeljali v taborišče Auschwitz (Oswiecim). Mlade so odvedli v delovno taborišče, preostale pa so takoj po prihodu v nedeljo, 9. avgusta 1942, pomorili s plinom in njihova trupla sežgali.

Dvajset let po smrti s. Terezije Benedikte od Križa se je začel postopek za razglasitev za blaženo, ki je bil 1. maja 1987 okronan z beatifikacijo v Kölnu v Nemčiji. Edith Stein je bila 11. oktobra 1998 razglašena za svetnico, 1. oktobra 1999 pa skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Brigito Švedsko tudi za sozavetnico Evrope.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/sv-terezija-benedikta-od-kriza-edith-stein-18911942
 

Katja Cingerle, Podoba podobe: 200 let Marije Pomagaj na Brezjah (Vir: druzina.si)

V petek, 8. avgusta, bo ob 19.30 na Brezjah predpremiera dokumentarnega filma o Mariji Pomagaj, ki ga je pripravilo Uredništvo kulturnih oddaj na RTV Slovenija ob 200. obletnici nastanka te znamenite podobe, ki ima velik zgodovinski, verski, umetniški in narodnosten pomen. Slovenci so podobo Marije z Jezusom odnesli s seboj tudi, ko so zapustili domovino. Oddaja bo osvetlila nastanek slike, njenega avtorja, Leopolda Layerja, zgodovinsko dogajanje med prvo svetovno vojno, ki je vplivala tudi na brezjansko Marijo, ter pripravo knjige Marija Pomagaj - Milostna podoba na Brezjah. Scenarij za oddajo je napisal Andrej Doblehar, režiral pa jo je Marko Cafnik.

Veliko umetnikov je podobo Marije Pomagaj kopiralo. Poleg nje pa se nam je v spomin vtisnil še pozlačen oltar. Leta 1977 ga je izdelal kamniški rezbar Maks Bergant. "Maks Bergant je eden tistih avtorjev, katerih dela poznamo, njegovega imena pa ne. Naredil je tudi oltarje za kopije Marije Pomagaj, njegova dela najdemo v ljubljanski stolnici, Škofji Loki, Šutni in še marsikje," je povedal Andrej Doblehar. Prvotna podoba oltarja se ni ohranila, tudi freske, ki jih je zaradi zaobljube v zaporu naslikal Leopold Layer, ne.

V oddaji je eden glavnih pripovednikov pater in frančiškan Robert Bahčič. "Frančiškanski redovi so redno skrbeli za mnoge božje poti, predvsem za vse glavne Marijine, pomemben je vidik duhovnosti sv. Frančiška," je dodal scenarist. "V oddaji je predstavljeno tudi veliko arhivskega gradiva, poseben duhovni in etnološki fenomen so votivi, ki so jih ljudje prinesli na Brezje in tisti spominki, ki so jih odnesli domov. Zato je zanimivo pričevanje gospe Cirile Lašič, ki že vrsto let prodaja spominke na Brezjah, in umetnostnega zgodovinarja Janeza Lombergarja, ki je bil družinsko povezan z Brezjami. S temi pričevanji in predmeti lahko povežemo preteklost in sedanjost ter romarski kraj z usodami ljudi od blizu in daleč."

Če boste predpremiero zamudili, si lahko oddajo Podoba podobe: 200 let Marije Pomagaj na Brezjah ogledate na veliki šmaren, 15. avgusta, zvečer na prvem programu Televizije Slovenija.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/podoba-podobe:-200-let-marije-pomagaj-na-brezjah