AKTUALNE NOVICE

Nova okrožnica papeža Frančiška Laudato si (Hvaljen moj Gospod) (Vir: Katoliška Cerkev)
 
Papež Frančišek se v svoji novi okrožnici sprašuje, ”kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?”. To je osrednje vprašanje okrožnice papeža Frančiška o skrbi za »skupen dom« z naslovom Laudato si’ (Bodi hvaljen). Sveti oče se v njej sprašuje tudi, zakaj smo prišli na svet? Zakaj delamo in se borimo? Zakaj nas ta zemlja potrebuje? Če si ne bomo zastavljali teh vprašanj, – pravi papež Frančišek – naša okoljska prizadevanja ne bodo obrodila pomembnejših rezultatov. Naslov okrožnice izhaja iz klica sv. Frančiška ”Bodi hvaljen, moj Gospod”, ki v Hvalnici stvarstva spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je ”kakor sestra, s katero si delimo bivanje in je čudovita mati, ki nas sprejema v svoj objem”.

Papež Frančišek poziva vse, posameznike, skupnosti, družine, lokalne skupnosti, države in mednarodno skupnost k ekološkemu spreobrnjenju. To je nakazal že papež Janez Pavel II., ko je omenil, da moramo ”spremeniti smer” ter si prizadevati za skupno dobro našega skupnega doma. Zato se papež s sporočilom nove okrožnice obrača na celotno človeštvo, ki ima še vedno sposobnost sodelovanja za ”gradnjo skupne hiše”. Za takšno gradnjo pa je potreben predvsem dialog. Ob tem papež Frančišek opozarja, da so tudi druge Cerkve, krščanske skupnosti in druga verstva razvile skrb in tenkočutnost na temo varovanja narave.

Okrožnico sestavlja šest poglavij in se dotika trenutnega ekološkega stanja tako z znanstvenega vidika, kakor tudi primerjave s Svetim pismom ter judovsko-krščanskim izročilom. Predlog besedila o ”celoviti ekologiji” na jasen način zajema človeške in družbene razsežnosti”. V tej luči papež Frančišek predlaga, da se na vseh nivojih družbenega, gospodarskega in političnega življenja vzpostavi pošten dialog, ki bo pripeljal do učinkovitih odločitev. Besedilo okrožnice obravnava različne tematske sklope, ki jih papež obravnava z različnih zornih kotov: povezava med revnimi in krhkostjo planeta; prepričanje, da je ves svet notranje povezan; kritika paradigme in oblike moči, ki izhajajo iz tehnologij; povabilo k iskanju drugačnih načinov razumevanja gospodarstva in napredka; neprecenljiva vrednost vsakega živega bitja; človeški smisel varovanja narave; potreba po iskrenih in poštenih razpravah; resna odgovornost mednarodne in lokalne politike; kultura odpadkov in oblikovanje novega življenjskega sloga.
 
Prvo poglavje – Tisto, kar se dogaja naši hiši
Prvo poglavje okrožnice povzema najsodobnejša znanstvena dognanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili ”kriku stvarstva”. Podnebne spremembe so globalni problem, ki prinaša tudi različne socialne, ekonomske in politične spremembe. Če je podnebje skupno dobro, last vseh, potem so posledice podnebnih sprememb najbolj deležni najrevnejši. V sklopu etike mednarodnih odnosov okrožnica nakazuje obstoj pravega ekološkega dolga, predvsem na ravni svetovnega severa in juga.
 
Drugo poglavje – Evangelij stvarjenja
Papež Frančišek v luči Svetega pisma ugotavlja ”izredno odgovornost” človeka v odnosu do stvarstva. V Svetem pismu je Bog tisti, ki je ustvaril stvarstvo ter ga tudi osvobaja in odrešuje. Papež v okrožnici opozarja, da ljudje nismo lastniki stvarstva, zato je v tej luči vsako mučenje in trpinčenje kateregakoli bitja, nasprotno človekovemu dostojanstvu. Kljub temu pa ne more biti pristno sočustvovanje do drugih bitij v naravi, če hkrati v srcu nimamo spoštovanja, sočutnosti in skrbi za ljudi. Jezus je v času svojega zemeljskega življenja preko konkretnega odnosa do sveta vstal od mrtvih in je prisoten v vsem stvarstvu.
 
Tretje poglavje – Človeška korenina ekološke krize
Tretje poglavje izpostavlja analizo sedanjega časa in zajema tako simptome, kot tudi vzroke ekološke krize. Papež izpostavlja, da gospodarstvo in trg ne moreta sama urejati in zagotavljati celostnega človeškega razvoja in socialne vključenosti. Jedro diagnostike sodobne dobe je pretirana stopnja antropocentrizma, ki prinaša mišljenje ”za enkratno uporabo”, ta pa opravičuje vsako obliko odpadkov, tako naravnih kakor človeških. ”Tako mišljenje prinaša izkoriščanje otrok, izključevanje ostarelih, suženjstvo, trgovino z ljudmi … to je logika mafije, trgovcev z orožjem ali človeškimi organi ter uboja nerojenih otrok, ki ne odgovarjajo načrtom staršev.” Okrožnica v tem poglavju obravnava dve pomembni temi: delo in meje znanstvenega napredka z jasnim poudarkom na genetsko spremenjenih organizmih.
 
Četrto poglavje – Celostna ekologija
Osrednja tema enciklike je predlog za celostno ekologijo, ki je del nove paradigme pravičnosti. Narave ne moremo dojemati samo kot nekaj kar nas obkroža ali je okrog nas, ampak kot nekaj, ki je del nas. Zato je potrebno vzpostaviti ekologijo ustanov, kajti če je vse med seboj povezano, potem tudi stanje v ustanovah prinaša posledice za celotno družbo. Vsaka poškodba solidarnosti ali družbenega prijateljstva povzroča okoljsko škodo. K skrbi za najbolj revne, papež Frančišek dodaja, da je potrebno poleg medgeneracijske solidarnosti razviti tudi solidarnost znotraj iste generacije in moralne prenove družbe.
 
Peto poglavje – Nekaj smernic za delovanje
To poglavje obravnava vprašanje, kaj lahko naredimo. Analize same po sebi niso dovolj, zato potrebujemo konkretne predloge za dejanja, ki bodo zajela vsakega od nas in mednarodno politiko. Cerkev ne more določati strokovnih ali znanstvenih vprašanj, niti ne more nadomestiti politike o okolijskih temah, vendar vabi k poštenemu in preglednemu dialogu zato, da ne bi delni interesi ali ideologije škodile skupnemu dobremu. Papež Frančišek odločno ocenjuje mednarodno dogajanje z besedami: ”svetovna srečanja o okolju v zadnjih letih zaradi pomanjkanja politične volje niso odgovorila na pričakovanja; zato niso dosegli uspešnih ali učinkovitih podnebnih dogovorov”.
 
Šesto poglavje – Ekološka vzgoja in duhovnost
V šestem poglavju papež Frančišek poziva k ekološkemu spreobrnjenju. Mnenja je, da se korenine kulturne krize nahajajo globoko, zato je za vsako spremembo potrebna motivacija in dolgotrajna vzgojna pot. V to je potrebno vključiti vse člane družbe: družino, šolo, sredstva družbenega obveščanja in katehezo. Potrebno je začeti s spremembo življenjskega sloga, ki odpira možnost, da izvajamo ”zdrav pritisk” na tiste, ki imajo moč odločanja. Celostna ekologija gre preko preprostih vsakdanjih dejanj, s katerimi pretrgamo logiko nasilja, izkoriščanja in egoizma. Veren človek sveta ne more občudovati ”od zunaj”, ampak od znotraj, tako da prizna vezi, s katerimi nas je Oče združil z vsemi bitji. Na tej poti nas spremljajo svetniki, prvi med njimi je sv. Frančišek, ki je v besedilu okrožnice večkrat omenjen. S svojim zgledom in skrbjo za najbolj ranljive, je podal primer celostne ekologije. To je vzorec, ki dokazuje, kako so skrb za naravo, pravičnost do revnih, družbena angažiranost in notranji mir, neločljivi med seboj.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/nova-okroznica-papeza-franciska-laudato-si-hvaljen-moj-gospod
 

Starši so prve priče in varuhi duhovnega poklica (Vir: Katoliška Cerkev)

Od 6. do 9. julija 2015 je bil v Pragi XXVI kongres voditeljev evropskih centrov za duhovne poklice na temo: »Kako se danes v družini spremljajo mladi v duhovništvo in posvečeno življenje«. Prireditev je potekala pod pokroviteljstvom Komisije za duhovne poklice Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) in Evropske komisije za duhovne poklice (EVS), v sodelovanju z narodnim centrom za duhovne poklice Češke republike, ki je bila letos država gostiteljica.

Kongresa se je udeležilo 65 udeležencev iz Evrope, zlasti škofje, ki so odgovorni za pastoralo poklicev (9). Na kongresu sta bila izpostavljena predvsem dva cilja: a) da je potrebno spodbujati poklicno delo med posameznimi člani; kritično primerjati poklicno delo po posameznih državah (19, vključno z Združenimi državami Amerike); deliti stiske in moliti za poklice; b) razmišljati o vlogi družine pri izbiri duhovnega poklica. Na kongresu je vzniknila želja, da bi kongresniki udeležencem jesenske škofovske sinode, ki bo razmišljala na temo: »Poklicanost in poslanstvo družine v Cerkev in v današnjem svetu«, ponudili nekatere točke v razmislek, še posebej prednostno vlogo, ki jo ima družina pri izbiri duhovnega poklica.

Prvi dan kongresa je udeležence pozdravil Mons. Josef Kajnek, škof delegat za pastoralno duhovnih poklicev v imenu Češke škofovske konference; Jan Wolf, predstavnik občine in magistrata mesta Prage; Mons. Oscar Cantoni, predsednik Evropske komisije za poklice in Mons. Nico Dal Molin, tajnik Evropske komisije za poklice. Prvi večer je duhovnik iz Češke, Kamil Skoda, skupaj s svojimi starši, povedal svoje izkušnje, kako sta ga starša spremljala na poti duhovniškega poklica.

Drugi dan je direktor oddelka za mladino iz ministrstva Češke republike Jan Balik, opisal obdobje  komunizma in predstavili izkušnje centrov za mlade, ki so se v tem času izoblikovali po škofijah. Direktor za pastoralo poklicev v Belgiji (flamski del), Filip Hacour, je ponudil razmislek o izzivih, ki jih doživlja sodobna družina v okviru sekularizacije. Zakonca Attilio Danese in Giulia Paola Di Nicola, oba profesorja psihologije na Univerzi v Chietiju (Italija), sta udeležencem kongresa predlagala v branje družbeno-kulturne razmere v katerih živijo družine v Evropi. Izhajajoč iz nekaterih socioloških in antropoloških podatkov, s katerimi je mogoče opisati razloge za sedanjo krizo zakonske zveze in družine, sta predavatelja poudarila, da je potrebno ponovno razmisliti, kako bomo v prihodnosti mlade navdušili za poroko in življenje v družini. Dobra družina je namreč najboljše okolje v katerem se lahko prebudijo duhovni poklici. To misel sta s svojim pričevanje potrdila tudi duhovnik Kryštof Javůrek in redovnica Judith Tulejova, oba iz Češke.

Tretji dan je udeležencem kongres spregovoril še Mons. Jorge Carlos Patron Wong, tajnik Kongregacije za duhovnike v Rimu. Predavatelj je svoje razmišljanje strnil v tri točke: a) med poslanstvom družine in duhovnimi poklici je tesna povezanost: b) družine lahko veliko prispevajo pri izbiri duhovnega poklica; c) zelo pomembna je osebno spremstvo, ki ga lahko starši nudijo svojim otrokom, ko se ti odločajo za duhovni poklic. Mons. Wong je še posebej izpostavil toč. 53 cerkvenega dokumenta O družini, v katerem beremo, da je družina »prvo in ​​najboljše semenišče za duhovne poklice«. Rekel je tudi, da starši niso prvi sejalci poklicanosti svojih otrok, niti prvi oblikovalci, ampak so samo priče in skrbniki, ki gledajo, kako božji klic v otroku kali in raste. To se lahko zgodi tudi v družinah, kjer starši nimajo vere in tudi tam, kjer starši izbiri duhovnega poklica celo nasprotujejo. Starši so samo animatorji poklicanosti, ki jo daje Bog njihovim otrokom. Zato je pomembno, da danes ne govorimo samo o tem, kaj je družina in kakšna mora biti, ampak, da družini pomagamo, da živi »družinsko vzdušje«, ki ga sestavljajo vsakdanje molitve in bratski odnosi. V takšnem okolju bodo namreč semena božje ljubezni zagotovo bogato obrodila v duhovnih poklicih – še zlasti v izbiri duhovništva in posvečenega življenja.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/starsi-so-prve-price-in-varuhi-duhovnega-poklica
 
 
Mojca M. Štefanič, 10 nepozabnih papeževih sporočil za Latinsko Ameriko (Vir: Družina)
 
1. Kristus in Cerkev
Kristjani Kristusa istovetimo s soncem, Cerkev pa z luno; luna nima lastne svetlobe, če se skrije pred soncem, bo zavita v temo (slovesnost ob sprejemu, letališče v Quitu, 5. julij 2015).

2. Ostareli
Koliko ostarelih ljudi se čuti zapuščenih na družinskih slavjih, odrinjenih na stran in vsak dan hrepenečih po kančku ljubezni, od svojih sinov in hčera, vnukov, pravnukov (sveta maša v parku Los Samanes, Guayaquil, 6. julij 2015).

3. Mati papeža Frančiška
Spominjam se, kako so mojo mamo nekoč vprašali, katerega izmed otrok – pet nas je bilo – ima najraje. In odgovorila je: moji otroci so kot prsti na moji roki, če se zbodem v enega, je tako, kot bi se zbodla v vse. Mati ljubi svoje otroke, kakršni so. In v družini so otroci ljubljeni takšni, kakršni so. Nikogar se ne zavrača (sveta maša v parku Los Samanes, Guayaquil, 6. julij 2015).

4. Družina, »socialni kapital« družbe
Družina predstavlja najboljši »socialni kapital«. Druge inštitucije je ne morejo nadomestiti. Potrebna je pomoči in okrepitve, saj bomo v nasprotnem primeru izgubili resnični smisel uslug, ki jih nudi družba kot celota (sveta maša v parku Los Samanes, Guayaquil, 6. julij 2015).

5. Evangelizacija ni prozelitizem
Evangelizacija ne pomeni prozelitizma, kajti prozelitizem je zgolj popačena podoba evangelizacije. Evangelizacija pomeni pritegniti z lastnim pričevanjem nekoga, ki je oddaljen, pomeni ponižno se približati tistim, ki občutijo, da so daleč od Boga v Cerkvi, približati se tistim, ki čutijo, da jih obsojajo in jih ne odobravajo ljudje, ki imajo sami sebe za popolne in čiste (sveta maša v Dvotisočletnem parku, Quito, 7. julij 2015).

6. Mati zemlja
Obstaja odnos med našim življenjem in življenjem matere zemlje, med našim življenjskim slogom in darom, ki smo ga prejeli od Boga (srečanje s predstavniki vzgoje in izobraževanja, Papeška katoliška univerza v Ekvadorju, Quito, 7. julij 2015).

7. Odgovornost do okolja
To zemljo smo prejeli kot dediščino, kot dar, zaupana nam je bila. Dobro bi bilo, če bi se vprašali: »Kakšen svet želimo zapustiti zanamcem? Kakšen pomen oziroma usmeritev želimo dati svojemu življenju? Zakaj smo tu? Kaj je smisel našega dela in vseh naših prizadevanj?« (srečanje s predstavniki vzgoje in izobraževanja, Papeška katoliška univerza v Ekvadorju, Quito, 7. julij 2015).

8. Zemeljske dobrine
Zemeljske dobrine so namenjene vsakomur, in ne glede na to, kako se kdo ponaša s svojo lastnino, kar je povsem legitimno, ima vedno tudi socialno hipoteko. Na ta način se od povsem gospodarske pravičnosti, ki temelji na trgovini, premaknemo proti družbeni pravičnosti, ki podpira temeljno človekovo pravio do dostojanstvenega življenja (srečanje s političnimi, gospodarskimi in civilnodružbenimi voditelji v cerkvi sv. Frančiška, Quito, 7. julij 2015).
 
9. Revni
Mnogi me sprašujejo: »Oče, zakaj toliko govorite o ljudeh v stiski, o izločenih in tistih, ki so skrenili s poti?« Preprosto zato, ker je to stvarnost in odziv na to stvarnost je v samem srcu evangelija (srečanje s političnimi, gospodarskimi in civilnodružbenimi voditelji v cerkvi sv. Frančiška, Quito, 7. julij 2015).

10. Blagoslov Ekvadorja
Naj Gospod … še naprej blagoslavlja ekvadorski narod, ki mu morate služiti in ste poklicani, da mu služite; naj vas še naprej blagoslavlja s posebnimi značilnostmi, ki sem jih opazil, ko sem prispel k vam. Naj vas Gospod blagoslavlja in naj vas Mati Božja varuje (srečanje z duhovniki, redovniki, redovnicami in semeniščniki v narodnem Marijinem svetišču El Quinche, Quito, Ekvador, 8. julij 2015).
 
Vir: www.aleteia.org

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/10-nepozabnih-papezevih-sporocil-za-latinsko-ameriko


Mojca M. Štefanič, Redovnice izdelale mašna oblačila za Frančiška (Vir: Družina)

Med zidovi samostana v kraju Santo Domingo de los Tsáchilas v Ekvadorju so redovnice karmeličanke v pričakovanju obiska svetega očeta Frančiška zanj izdelale ročno okrašena bogoslužna oblačila.

Kot je v pogovoru za ameriško katoliško agencijo CNA povedala ena izmed redovnic, ki so sodelovale v projektu, s. María Beatriz de la Dolorosa, je to zanje pomenilo veliko čast, saj so na ta način pripravljale oblačila za Jezusa, ki je Ekvador obiskal v podobi papeža. Mesec dni pred obiskom jih je poklical krajevni škof in jih povprašal, ali bi bile pripravljene prevzeti to nalogo. Sestre so se prošnje izjemno razveselile. Ker živijo v majhnem, oddaljenem samostanu, se jim je izbira njihove skupnosti zdela velika milost in veselje.

V karmeličanskem samostanu živi dvajset redovnic, štiri izmed njih so skrbno izdelale bogoslužna oblačila za svetega očeta. Pri določenih korakih izdelave so sodelovale vse sestre, saj so oblačila v celoti izdelana ročno. Kot so še pojasnile redovnice, so oblačila, ki so jih izdelale same, namenjena kot dar svetemu očetu, ki ga bo odnesel s seboj v Vatikan, med bogoslužno slovesnostjo v Quitu pa je Frančišek prejel mašni plašč in štolo, ki so ju izdelali rokodelci v Cuenci.

Po navedbah krajevnih medijev so redovnice karmeličanke mesec dni izdelovale dve albi, dve štoli, dva mašna pasova, dva mašna plašča in dve mitri. »Albi in štoli sta vezeni ročno, drugi kosi pa strojno«, je za CNA povedala s. María Beatriz. Kot je pojasnila, so na izdelkih upodobljeni ekvadorski prizori, denimo sv. Narcisa Deteta Jezusa, bela lilija, simbol prve ekvadorske svetnice, in Presveto Jezusovo Srce, ki mu je Ekvador posvečen.

Redovnice bogoslužna oblačila izdelujejo že 17 let. Pobudo za to delo je dala njihova ustanoviteljica, s. María Elena del Corazón de Jesús, ki je zdaj stara 82 let. Na ta način so sestre prišle do dohodka za potrebe samostana. Poleg bogoslužnih oblačil izdelujejo tudi sveče, oltarne prte, palije, vino, hostije in druge potrebne stvari za obhajanje katoliškega bogoslužja.
Večina redovnic ob vstopu v samostan ni imela potrebnega znanja o ročnih delih, zato je s. María Elena vsako posebej potrpežljivo učila potrebnih spretnosti.

S. María Beatriz de la Dolorosa je še povedala, da so se redovnice papeževega obiska izjemno veselile, saj so občutile, da bo »Ekvadorce obiskal sam Jezus v podobi papeža Frančiška.«

Vir: CNA

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/redovnice-izdelale-masna-oblacila-za-franciska
 
 
Jure Sešek, Slavku Avseniku v slovo (Vir: Radio Ognjišče)

Pomembni modreci so dejali, da glasba iz duše odpravi umazanijo vsakdanjega življenja. Trdijo, da bi bilo brez nje življenje ena sama napaka, da je glasba, kot hrana ljubezni, posrednica med duhovnim in stvarnim življenjem. Vse to spoznavamo tudi v teh dneh, ko se poslavljamo od glasbenika, ki je Sloveniji namenil na stotine viž, ki je glas o lepotah naše domovine nosil v svet, človeka čigar napevi že desetletja spremljajo praznovanja, tolažijo v žalosti in opozarjajo na lepo, ki nas obdaja.
Slavko Avsenik je v svojo glasbeno pot združeval vse tisto, kar nam danes tako pogosto primanjkuje. Ljubezen do domovine, prepričanje v resnico, da le trdo delo lahko pripelje do uspeha, zaupanje v sodelavce, pošten odnos do ljudi, ki so mu bili zaupani, odgovornost do tistih, ki jim je namenjeno njegovo delo.

Ko se danes poslavljamo od njega, se sprašujem, če smo mu v letih njegovega življenja dali vedeti koliko nam pomenijo njegove pesmi? Je lahko začutil kako blizu nam je, smo mu prav rekli hvala? Prepogosto namreč spregovorimo šele takrat, ko je prepozno. Bojim se, da smo iz ust nekaterih, ki danes razmišljajo o njegovi enkratnosti, prej slišal zbadljivke o »goveji glasbi«. Pa, saj ne gre, da bi na tak dan sploh dajali pozornost dvoličnosti in sadovom dobro znane slovenske »foušije«. Raje postojim pri dejstvih, ki zgovorno pričajo o genialnosti, trdem delu, predanosti in neverjetnem uspehu bratov Avsenik. Z aranžerskim delom brata Vilka so Slavkove melodije dobile tisto, kar jih še danes loči od mnogih poskusov muzikantov, ki bi se radi približali Avsenikovi enkratnosti.

V marsičem so nedosegljivi, pa čeprav so ustvarjali v časih brez računalniških programov, ki omogočajo marsikaj. Snemali so brez pomagal, ki pomagajo ohranjati intonacijo, ki likajo kar je zmečkanega na posnetku. Ansambel je pripravljen prišel v studio, stopil pred mikrofon ... Tri štiri ... in posnel skladbe, ki so večne. Vedno se je zavedal in držal načela, da je le najboljše dovolj dobro. Genialnost bratov Avsenik se je kazala že v odločitvi, da sta v zasedbo vabila glasbenike, ki so se do srečanj z njima posvečali povsem drugačnim slogom, pa vendar prepoznali kakovost v zvoku kvinteta in glasbi, ki je takrat predstavljala nekaj novega, danes pa si brez nje ne moremo predstavljati glasbene podobe Slovenije.

Dobro se spomnim, kako sem kot otrok z mamo poslušal četrtkove večere. Ob bogatih harmonijah Slavkovega ansambla, čudovitem večglasju terceta in melodijah, ki dajejo občutek, da so že od nekdaj v tebi, sem začutil nekaj več, kot ob ostalih melodijah ansamblov. Res! Priznam, tudi, ko sem v odraščanju vihal nos nad harmoniko, sem upal naglas priznati, da Avseniki so mi pa všeč. Posebej navdušen sem bil in sem nad mnogimi valčki, ki zasanjajo razmišljajo o domovini, hrepenenju slovenskega človeka, ki bi se rad vrnil domov, tistega, ki se zaveda, da morda slovenskih lepot ne bo več dolgo gledal. Ne morem si predstavljati kako neverjetno bogastvo je bila in je Avsenikova glasba za zdomce. Pogosto predstavlja vez z domovino. Danes, v času hitrih spletnih in drugačnih povezav se morda ne zdi, a pred desetletji je vinilna plošča priklicala spomin na rodno grudo, bila košček domovine.

In bilo jih je na desetine milijonov. Vinilnih plošč in navdušenih poslušalcev. Redko se zgodi, da zasejano delo rodi tolikšne sadove. Nihče ne ve, kaj vse se mora zgoditi, koliko dejavnikov utiriti v pravo pot, da tvoj začetek tako obilno rodi, kot je rodila in še vedno rojeva glasbena ideja Slavka Avsenika. Vem, da mu danes glasbeniki izražajo hvaležnost za smerokaze, ki jih je postavil s svojim delom. Visoka merila, ki si jih je zadal pri svojem delu so zahtevala veliko predanost, mnoge žrtve v osebnem življenju. Ne morem si predstavljati moža in očeta, ki ga glasba tako pogosto odnaša v svet. Bila so leta, ko je Slavko Avsenik več kot tristo dni v letu preživel stran od svoje Gorenjske, daleč od družine. Večkrat je dejal, da mu je hudo, da je bila cena tako visoka. Hkrati pa je bil hvaležen soprogi, ki mu je ves čas stala ob strani in predstavljala steber vzgoje otrok. Otrok, ki so vsak po svoje predani glasbi, sinov, ki so spoštovali, cenili in ljubili svojega očeta tudi v dneh bolezni. Široko glasbeno srce je bilo predano tudi družini, bližnjim. Sicer pa: saj sploh ne bi moglo biti drugače. V zaprtem srcu ni prostora za lepe melodije.

Ne bom pozabil srečanj z gospodom Slavkom. Bil je eden tistih, ki so mi dali vedeti, da so največji skromni in prijazni. Kljub vsemu, kar lahko poslušamo in prebiramo v teh dneh, kljub milijonom prodanih plošč, ki bi jih bilo menda do lune, če bi položili eno zraven druge, kljub desettisočim koncertom, primerjavam z Beatli, zmagam na raznih lestvicah v Evropi, je ostal prijazen, skromen mož, ki se je vedno znova spominjal začetkov za strojem v fabriki, prve harmonike, skakalnih uspehov ... Človek, ki mu je bilo dano tudi tisto, kar je slišati ob sklenitvi zakona. Videl je otroke svojih otrok, na nek način tudi glasbeno živel zanje. Dano mu je bilo spoznati, da je talent predan v prave roke, da bodo njegove melodije ostale pri življenju, da bodo otroci in vnuki nadaljevali njegove sanje. Prepričan sem, da so mu ta spoznanja lepšala sive dni.

Njegova pokončnost se danes kaže tudi v mnogih starih intervjujih, v katerih je, če je bil vprašan, vedno pokončno odgovoril, da je katoličan, dal vedeti, da je Bogu hvaležen za darove in pot, po kateri je hodil. Marsikaj nas lahko uči njegova zgodba, veliko nam imajo povedati melodije, izvrstna besedila različnih avtorjev, ki se vsi po vrsti spominjajo njegove predanosti glasbi. Veliko se lahko naučimo tudi iz dni, ko se poslavljamo od legende. Denimo: smo tistim, ki so danes še z nami, rekli, da cenimo njihovo delo? Smo jim izrazili spoštovanje, dali primerno priznanje? Potrudimo se, da ne bomo znova prepozni. Ne čakajmo na naše ali njihovo slovo, pa čeprav imajo blagoslov, da veter nosi pesem njihovo tudi potem, ko so že vandrali zadnjič v življenju.

Gospod Slavko Avsenik, še enkrat hvala za vse! Naš svet bi bil drugačen, če bi vas ne bilo, polepšali ste ga. Tudi zaradi vas se sprašujemo: Slovenija, odkod lepote tvoje? Prav imajo: veseli smo lahko, da smo živeli v Avsenikovem času, hvala za vsa opozorila na to, kako lepo deželo imamo in kako velike ljudi v svoji sredi. Hvala!

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/168/komentarji/17687/