Mojca M. Štefanič, Frančiškov goreč poziv k miru (Vir: druzina.si)
Papež Frančišek je ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne opozoril pred ponavljanjem zgodovinskih napak. Iz zgodovine bi se morali naučiti veliko več in vedno dajati prednosti »izzivom miru s pomočjo potrpežljivega in pogumnega dialoga«, je sveti oče dejal med nedeljsko opoldansko molitvijo angelovega češčenja na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Spomnil je, da je njegov predhodnik Benedikt XV. (1914-22) to vojno označil kot »nesmiselno klanje«, obenem pa spodbudil razsodnost in dialog ob reševanju trenutnih sporov na Bližnjem Vzhodu, v Iraku in Ukrajini.
Tragična prva svetovna vojna je zahtevala na milijone žrtev in je povzročila strahotno uničenje, je papež pojasnil več deset tisoč vernikom, zbranim na trgu pred Petrovo baziliko, in dodal, kako se je ta vojna »po štirih dolgih letih iztekla v izredno krhek mir«.
»Nikoli več vojne, nikoli več vojne«, je med svojim nagovorom vzkliknil papež Frančišek. »Ne pozabimo: z vojno izgubimo vse, z mirom ne izgubimo ničesar«, je dodal – in s tem ponovil poziv papeža Pija XII. z dne 24. avgusta 1939, le nekaj dni pred izbruhom druge svetovne vojne.
Frančišek je ob tem opozoril predvsem na otroke, ki jih vojna še posebej prizadene: na pobite, ranjene in pohabljene otroke, na sirote, na otroke, ki za igranje uporabljajo vojno orožje, otroke, ki se ne morejo smejati. V vsakem primeru jih vojna oropa »upanja na dostojno življenje, na prihodnost«. Papež je izrecno pozval vse sprte strani: »Prenehajte s spopadi. Iz vsega srca vas prosim, zdaj je pravi čas, da s tem prenehate.«
Ob tem je imel v mislih predvsem trenutne spore na Bližnjem Vzhodu, v Iraku in Ukrajini – vse udeležene je pozval, naj nesporazume rešujejo z razsodnostjo in dialogom. »Naj Bog prebivalstvu in odgovornim na teh območjih nakloni razsodnost in potrebno moč, da bi odločno stopali po poti miru. Pomembno je, da »sleherni spor rešujemo z vztrajnim dialogom in s pogajanji ter da vanj vstopamo z močjo sprave«, je papež pozval prisotne romarje.
Vir: Kathpress
Več na: http://xn--druina-5pb.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/franciskov-gorec-poziv-k-miru
Ksenja Hočevar: Rebula: »Zakaj verujem v Boga? To vam pri svojih letih lahko povem« (Vir: druzina.si)
Na 90. rojstni dan pisatelja in akademika Alojza Rebule, 21. julija, so mu v Trubarjevem domu upokojencev v Loki pri Zidanem mostu – lučaj stran od rojstne hiše jubilantove žene Zore Tavčar, kamor sta zakonca rada in pogosto prihajala vseh 60 let zakona, v zadnjem desetletju pa tam živita in ustvarjata – pripravili rojstnodnevno slavje.
Vrhunec slavja je bila podelitev najvišjega cerkvenega priznanja, odličja sv. Cirila in Metoda, ki ga je slavljencu v navzočnosti celjskega škofa Stanislava Lipovška v imenu Slovenske škofovske konference podelil apostolski administrator škof Andrej Glavan. Potem ko je tajnik SŠK Tadej Strehovec prebral utemeljitev podelitve priznanja
(http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBcerkvi-sluzi-prek-pisane-besede%C2%AB) je škof Glavan dejal, da se slovenska Cerkev s podelitvijo odličja pridružuje številnim nagradam, ki jih je slavljenec dobil v italijanskem prostoru in sramežljivemu priznanju slovenske literarne srenje. »Občudujemo vašo prodornost duha in svežino misli. Cenimo in spoštujemo vas, kot profesorja, pisca in literata, pisca Creda v katoliškem tedniku Družina. Kot vam je bilo zapisano v predgovoru knjige zbranih Credov, »ste čarodej besede, vitez misli, branitelj krščanstva in slovenstva«. Z duhovnimi mislimi v Credu ste zaslužen oznanjevalec in misijonar.
Prepričan sem, da ste pozitivno vplivali na mnoge bralce, tudi neverne.« Škof Glavan se je Rebuli kot »enemu glavnemu katoliškemu mislecu« zahvalil za vse, »kar ste storili, naj vas Bog še dolgo ohrani, želimo vam plodovitih, osebno srečnih in zdravih let. Bog vas živi.«
Slavljenčev credo: »Od Kristusa vem, da je Bog dober«
Po podelitvi odličja je drugič prišel do besede tudi slavljenec. Zahvalil se je za priznanje, ki ga dobil od vrha Cerkve. »Zame življenjsko iskanje ni bilo prvenstveno na področju literature, na področju umetnosti, kaj šele gospodarstva in kaj šele politike. Moje zanimanje je bilo na področju smisla bivanja: čemu človek pride na ta svet, čemu človek predvsem trpi na tem svetu. Kajti večina življenja je bolj trpljenje kot tolažba – vsaj tak je moj vtis pri letih, ki jih imam. Imam vtis, da je več teže kot lahkotnosti. Moje iskanje je bilo: kakšen smisel je potem v tem? Kakšen je smisel človeškega bivanja, trpljenja, smrti? Ali je res, da gre vse v nič? Kajti če gre vse v nič, bi bilo bolje, da se sploh nihče ne bi rodil, da sploh zemlja ne bi nastala – tako bi bil mir v vesolju, ne bi bilo nobenega trpljenja. V to se nisem mogle vdati. Zakaj ne? Ker sem videl okrog sebe na vseh področjih bivanja in snovi: od kemije do fizike do biologije do astronomije, nadčloveško inteligenco. Vse to ni moglo nastati iz vrtinčenja vesoljske snovi, za vsem tem je velikanski um, neki nadum, nadinteligenca. To, kar pravimo kristjani: Bog. Vprašanje je bilo: kakšen je ta Bog? Lahko je indiferenten do človeka, lahko je do človeka krut, lahko se ne briga sploh za njegovo trpljenje. Dobil sem odgovor v evangeliju, iz besed nekoga, ki me je neskončno privlačil: od Jezusa Kristusa. Nekega dne je pristopil k njemu učenec in mu rekel 'dobri učitelj', on pa ga je blokiral in rekel, zakaj reče dobri učitelj njemu, saj samo Bog je dober. Od Kristusa vem, da je Bog dober,« je največjo skrivnost vere v eni sapi razložil Rebula in pristavil, da sta o tem zjutraj o tem eno uro po telefonu razpravljala s stoletnikom Borisom Pahorjem. »Na njegov ugovor, zakaj ta Bog, če je dober, dopušča, kar je dopustil v zgodovini, strašne vojne, klanja, pokole, dve atomski vojni, sem mu dogovoril: če je ta Bog dopustil, da je njegov lastni sin, ki je bil eno z njim, končal na Kalvariji, da ga je zemlja umorila, potem lahko dopusti sto atomskih bomb, ne eno. To je moj odgovor, zakaj Bog dopušča, kar dopušča še danes – tja do letalske tragedije, ki se je zgodila v Ukrajini, do strašnega bombardiranja v Gazi in da ne govorim, kaj vse se še utegne zgoditi. Vsa ta razmišljanja so me pripeljala do tega, da če je Bog res tako dober, potem se mora absolutno zanimati za človeka. Zgodovina je povedala, da se je Bog zanimal do te mere, da je poslal lastnega sina sem, na ta planet, kot človeka, da je tu, med nami, živel 33 let. In da še kot posmrten živi med nami. Ta vera je name klinično vplivala – sem bil namreč človek s strašnimi živčnimi zlomi, ampak po letu 1960, ko sem bil v Lurdu, nisem več videl psihiatra, nisem videl več zdravnika za duševne bolezni. Toliko o tem, želel sem povedati svoje razloge, zakaj sem danes – ne bi rekel, da sem kristjan, tega si ne upam reči, ampak da želim biti kristjan. To je vse, kar sem vam hotel povedati.«
Slavljenec Rebula: »Če se zvlečem v nebesa tazadnji, bom srečen«
Ob koncu slavja so spet vzeli besedo Ločani in ob pesmi Razborskih fantov prebirali zapise iz Rebulovih dnevnikov in romanov, ki opisujejo njihove kraje in ljudi. Ob koncu je povezovalec dejal, da če so kje nebesa, bo Rebula sedel v prvih vrstah. »Po moje bo tam gor komisar za Slovenijo in slovenstvo.« »To pa je preveč,« je vstal slavljenec: »Če se zvlečem gor tazadnji, bom srečen,« je skoraj zavpil in nadaljeval: »Ker tudi tisti, ki bo zadnji, bo doživel vse, kar presega to, kar tukaj doživljamo. Kot je rečeno v Svetem pismu: oko ni videlo, uho ni slišalo in srce ni občutilo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. To je beseda sv. Pavla. Zame je to dokaz, da je sv. Pavel to vsaj za sekundo moral doživeti. Imel je mistične podvige.« Jubilant je še dejal, da je pred trenutki, ko so peli Razborski fantje zadnjo pesem, vprašal svojo življenjsko družico, ali je kaj pogrešala, ali je kaj pozabil. »Rekla je, da ne. Pa vseeno bi rad rekel, da vsega mojega dela ne bi bilo, ko meni ne bi Bog postavil na pot ženske, ki me je vzljubila, mi ostala zvesta v vseh teh 60 let. Bila je moja pomočnica že pri likanju moje slovenščine, ker sem prihajal iz italijanskih šol in so mi uhajali italijanizmi, ona pa je tudi kot trda gorenjska Slovenka zaznavala in popravljala. Pomagala mi je pri literarnem delu, dala je celo kakšen naslov mojemu romanu, recimo Nokturno za Primorsko je njen naslov. Vem, kje mi ga je povedala, ko sva se s polja vračala v vas. Da ne govorim o tem, da je ona tista, ki mi je pomagala k veri in ki mi je prišla in strgala iz mojih rok knjigo, ki sem jo bral od Alberta Camusa, ateista. Knjigo mi je strgala iz rok, ne da bi Camusa sploh poznala …« To je spodbodlo ženo Zoro, ki je dejala: »Študirala sem primerjalno književnost, nekaj sem vedela o Camusu« - požela sta glasen aplavz. Rebula je še dejal, da ga je prav žena Zora pripeljala do vere: »Povabila me je, naj grem k spovedi, sem šel. Imena duhovnika ne vem, vem le, da je bil lazarist in videl sem, kako se je zjokal. Kmalu potem sem šel v Lurd, z Lurdom se je začelo novo življenje. Ko sem prišel domov, sem začel pisati roman v Sibilinem vetru z nekim nesrečnim naslovom, ki ga je tudi žena popravila. Toliko priznanje, da vsega mojega dela, kolikor je kaj vredno, ne bi bilo, če ne bi imel življenjske družice, ki mi jo je Bog dal.«
Zadnjo besedo je imela žena Zora: »Res, ni lahko živeti z umetnikom, so vzkipljivosti, je treba marsikaj prenesti … Ampak vse se da prenašati, posebno, ker vem, da je dober človek in da se bo, tudi če bo prej tulil, kasneje bo opravičil.« Kot je Tavčarjeva dejala že za Družino spomladi, je »ljubezen potrpežljiva, je dobrotljiva – in med nama je veliko ljubezni. Z leti se ni ohladila, ravno nasprotno: čim bolj se poznava, tem raje se imava.«
Več na: http://xn--druina-5pb.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/rebula:-%C2%BBzakaj-verujem-v-boga-to-vam-pri-svojih-letih-lahko-povem%C2%AB
Vrnili so nam Elizabeto (Vir: casnik.si)
Danes, dan po Elizabetinem zemeljskem slovesu, ki je bilo 21. julija 2014 ob 12. uri na slovenje-bistriškem pokopališču, je dan zahvale. Najprej Bogu, za mnoge čudeže, s katerimi je odpiral vrata k srečni rešitvi – javnemu priznanju človeškega dostojanstva najine ljubljene hčerke. Naša mala nevestica, ki se že veseli na nebeški gostiji, je dobila lep venec iz belega in rdečega cvetja, preplet naglavne bele krone in rdečega poročnega šopka, žal edinega, ki ga bo tu na Zemlji deležna. Štirje bratje so ji krsto, ki jo je stesal njen oče, posuli z belimi marjeticami, njena mami pa sem ji v grobek dala svoj najljubši rožni venec. Vem, da z Elizabeto ne bova nikoli skupaj kuhali in si urejali las, a vendar sem danes vesela. Moj angelček je tako blizu, samo korak proč od doma. Po Lili smo bili resnično deležni velikih stvari, od družinskega zbližanja do okrepljenega spoštovanja (prezgodaj rojenega) življenja v nepričakovano širokem krogu ljudi.
Iskrena zahvala velja tudi tistim, ki so nama to Božjo iskrico pomagali širiti dalje, od najinih staršev, sorojencev in članov najine zakonske skupine, do mnogih prijateljev, znancev in neznancev, ki so podprli najin javni poziv k reševanju Elizabetine časti. Zlasti dragoceni so nama zapisi dolgoletnih starševskih solza, (najpogosteje) na skrivnem prelitih nad nepokopanimi otroki. Ne bi želela pozabiti spomniti na mnoge zdravstvene delavce, ki so iskreno predani svojemu človekoljubnemu delu, a jim zastareli pravilniki in togi sistem delovanja onemogočajo, da bi naredili vse najboljše, za vse otroke. Hvala tudi evropskemu poslancu g. Lojzetu Peterletu za javno podporo. Zadnjo besedo sva prihranila za štiri odlične može, zaradi katerih sva znova začela verjeti v najino domovino; dr. Tadej Strehovec, g. Aleš Primc, dr. Jože Balažic in g. Ivan Kukar.
Najin poklon in zahvalo jemljite kot prošnjo in poziv k temu, da iz Slovenije naredimo državo, ki bo dostojno ravnala z vsemi, prav vsemi svojimi otroki.
Za starše pa, ki se bodo morali tako kot midva, žal, soočiti z rojstvom mrtvega otroka pred 22. tednom nosečnosti, dodajava sledeče korake, ki jim bodo olajšali pot do pogreba:
1. Če bosta na UKC Ljubljana, zahtevajta tozadevni formular, v primeru da vama ga ne bodo ponudili.
2. Če se vama to pripeti v kateri drugi bolnišnici, postopajta takole: ginekologu, ki ugotovi, da je otrok v maternici umrl, takoj povejta, da želita prevzeti otroka za pogreb. Pri tem vaju bo morda prepričeval, da je vajina želja nesmiselna, ker je otrok zelo majhen (toliko in toliko cm ali g) ali ker to sploh ni otrok ampak »splavek«, »tkivo«, »skupek celic« ipd.
3. Ne glede na njegove argumente ga je treba seznaniti z vajino pravico do pokopa otrokovega trupla; kot pravno podlago za to lahko navedeta naš primer, prakso na UKC Ljubljana, odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 12. junija 2014 (Marić v. Croatia, no. 50132/12, § 66, ECHR 2014-I) in pravice, ki jih jamči Ustava RS kot so: pravica do osebnega dostojanstva (34. člen), pravica do zasebnosti (35. člen), pravica do svobode vesti (41. člen) in pravica do ugovora vesti (46. člen).
4. Potem, ko se otrok rodi, takoj poskrbita za: krst želja, fotografiranje in ustrezno slovo (dotik, poljub, križ, pestovanje, umivanje), ker je možno, da ga v normalni obliki ne bosta videla nikoli več. To opravita ne glede na to, če zdravstveni delavci kažejo pri tem nejevoljo, kajti to so neponovljivi in ključni trenutki. Zelo vama bo žal, če jih bosta zamudila.
5. Pogrebno podjetje, ki ga bosta najela, prevzame truplo od Oddelka za patologijo (če je bilo le-to poslano na biopsijo) na osnovi izvida o biopsiji (izročil vama ga bo Oddelek za ginekologijo, kjer se je porod zgodil), čeprav vaju bodo morda skušali prepričati, da je za to potreben mrliški list; tega pa glede na sedanji pravilnik do 22. tedna nosečnosti ne morejo izdati. Ne veva pa, ali je možno truplo prevzeti neposredno od Oddelka za ginekologijo, če truplo ni bilo poslano na biopsijo. Pri tem opozarjava, da je pri biopsiji možno, da bo precejšen del trupla uničen, kar pa naj vaju ne odvrne od namere pokopa.
Tadeja in Ivo Kerže
Več na: http://www.casnik.si/index.php/2014/07/24/vrnili-so-nam-elizabeto/
H. Kregar: Šola je odsev družbe (Vir: casnik.si)
Ob nedavni petindvajseti obletnici delovanja Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) in začetku Mednarodnega kongresa učiteljev SIESC Umetnost, duhovnost in vzgoja v Kranju, smo se pogovarjali s podpredsednico društva ga. Heleno Kregar.
Gospa Helena Kregar, ste podpredsednica Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), ki je letos zaznamovalo že petindvajseto obletnico delovanja. Lahko kratko opišete poslanstvo in dosedanje delovanje vašega društva?
Poslanstvo našega društva smo strnili v naslednje misli: »Društvo povezuje učitelje, vzgojitelje in katehete, ki jih družijo krščanske vrednote. Društvo članom in drugim učiteljem s svojimi dejavnostmi pomaga duhovno, strokovno in osebnostno rasti. Člani društva z Jezusom gradimo slovensko šolo in z Njegovimi vrednotami prenavljamo družbo ter si med seboj pomagamo in se podpiramo. Z veseljem, znanjem ter zgledom prinašamo osnovne vrednote človečnosti v ožji in širši prostor (družina, šolo,vrtec ..).«
Vzgoja je za nas enako ali celo pomembnejša kot izobraževanje. Trudimo se za vzgojo, ki oblikuje osebnostno zrele, samostojne, svobodne in ustvarjalne ljudi, ki razvijajo svoje telesne, duševne in duhovne zmožnosti ter so usposobljeni za odgovorno življenje in sodelovanje z drugimi v družini, na delovnem mestu, pri političnem udejstvovanju, v občestvenem in družbenem življenju.
Društvo ima danes okrog 500 članov. Delovati je začelo februarja leta 1989, ko so se verni učitelji organizirano srečevali pri jezuitih v Dravljah, v Ljubljani. Sprva so pripravljali predavanja in okrogle mize le v Ljubljani. Že po dveh treh letih so predavanja, medsebojna druženja in pogovore začele organizirati posamezne območne skupnosti po Sloveniji: v Mariboru, Murski Soboti, Ljutomeru, Celju, Mozirju, Kranju, Jesenicah, Novem mestu, Tolminu. Tako danes delujemo v 10 območnih skupnostih.
Septembra 1992 smo začeli izdajati interno glasilo Iskanja, ki je prinašalo strokovne članke in je člane obveščalo o delu društva. Zadnja, 25. številka, je izšla v februarju 1999, v aprilu istega leta pa je že izšla prva številka strokovne revije Vzgoja. Ta danes izhaja štirikrat letno in je ena najuglednejših revij s področja vzgoje v Sloveniji.
Društvo je od leta 1992 polno pravni član mednarodnega združenja srednješolskih krščanskih učiteljev SIESC (Secretariat International des Enseignants Secondaires Christian). Že leta 1993 smo za SIESC pripravili mednarodni simpozij z naslovom Evropska šola in njene krščanske razsežnosti, ki je potekal v ŠKG v Ljubljani.
Leta 1995 smo začeli s pripravo seminarjev, prvi je bil seminar Razrednik in razred, kasneje pa smo ponudbo zelo razširili v smeri seminarjev za osebno in strokovno rast učiteljev.
Leta 2004 smo bl. Antona Martina Slomška razglasili za zavetnika učiteljev, vzgojiteljev in katehetov. Od tedaj dalje se vsako leto na Slomškov dan srečamo na Ponikvi in na Slomu. Ta dan, ki je navadno četrto soboto v mesecu septembru, podeljujemo Slomškova priznanja zaslužnim učiteljem, vzgojiteljem in katehetom. Letos bomo priznanja podelili že desetič. Ta dan podelimo zaslužnemu pedagogu naziv častni član. Letos smo se odločili, da ga dobi gospod Bogdan Žorž, čeprav nas je močno presenetila in pretresla njegova prezgodnja smrt.
Prihodnje leto bomo praznovali 15 let prostovoljnega dela »Človek za druge«, ki deluje v okviru društva. Prostovoljci, ki jih je okrog 60, pod strokovnim vodstvom delajo na mnogih področjih (bolnišnice, Zavod za rehabilitacijo, vzgojni zavodi, …).
Med seboj se družimo in povezujemo, pripravljamo ekskurzije po domovini in zamejstvu, eno ali več dnevne pohode ter romanje po Slomškovi poti. To so nekatere najpomembnejše dejavnosti društva, ki člane in udeležence srečanj povezujejo in osebno, duhovno in strokovno bogatijo.
S kakšnimi izzivi se učitelji, pedagogi in starši srečujejo danes in kako jim vaše društvo ob tem stoji ob strani?
Vzgojitelji, učitelji in starši smo danes pred mnogoterimi izzivi, med katerimi so po mojem mnenju največji: močan vpliv medijev, odvisnost mladih od mobilnih telefonov in družabnih omrežij in določen vsesplošni nihilizem in potrošništvo družbe. Tem zunanjim vplivom lahko dodamo še prezaposlenost ali nezaposlenost staršev, ko za kvalitetne odnose v družinah zmanjkuje časa ali energije. Seveda je velik problem tudi permisivna vzgoja. Tako je povprečen otrok ali mladostnik precej izgubljen. Razlika med dobro in manj dobro šolo ter vzgojno bolj ali manj uspešnimi starši je morda predvsem v jasno postavljenih in trdnih mejah. Mladi iz teh meja razberejo, kaj je prav, kaj je dovoljeno in kaj ne. Iz tega se razvija odgovoren odnos mladih do sebe, do lastnega življenja, do drugih in tudi do družbe.
Društvo pripravlja seminarje, ki učiteljem pomagajo razvijati zdravo in spoštljivo samozavest, iz katere izhaja prava avtoriteta, ki danes učiteljem manjka. Le osebnostno trden učitelj lahko postavlja in vzdržuje meje tako pri poučevanju kot v vzgojnem delovanju. V procesu izobraževanja mladi učitelji teh veščin ne dobijo in šele v praksi se pokaže, kako nujno je oblikovati trdno osebnost. Z našimi seminarji in drugimi dejavnostmi je učiteljem to na razpolago.
Tudi revija Vzgoja ima pri oblikovanju vzgojiteljeve drže in osebnosti veliko in pomembno vlogo, namenjena je vsem, ki se ukvarjamo z vzgojo, tudi staršem.
Pred kratkim ste v društvu predstavili izjavo o razpolitizaciji sodnega postopka v zadevi Patria. Kako vidite udejstvovanje društva v družbeno-političnem prostoru, bi lahko vaše delovanje razumeli tudi kot sindikalno dejavnost?
Društvo deluje za učitelje, ki živijo in delajo v slovenski družbi in se zato neposredno soočajo z vsemi njenimi problemi. Na celo vrsto problemov gledamo z zaskrbljenostjo. Skrbijo nas predvsem mladi, ki ne dobijo zaposlitve, mladi diplomanti in pripravniki, ki prostovoljsko opravljajo delo in zanj niso plačani, učitelji, ki predčasno odhajajo v pokoj ali na Zavod za zaposlovanje, ker se število učencev ali dijakov na njihovi šoli zmanjšuje, učitelji, ki ne zmorejo več pritiska staršev ali vedenja mladih … Nikakor ne želimo delovati kot sindikat. A nekateri problemi so vpijoči, kar trenutno ali dolgoročno vplivajo na etične vrednote družbe. Nanje želimo opozoriti s svojim pogledom in takrat napišemo izjavo za javnost. Smo del civilne družbe, ki je v Sloveniji morda preveč tolerantna in premalo jasno odmeva na nepravilnosti, ki se dogajajo. Želimo si, da bi takšne izjave pripomogle k temu, da bi bili vse boljša družba. Šola je namreč odsev družbe: kar je nenormalnega ali negativnega v družbi kot celoti, se najprej zrcali v šoli, v obliki vzgojnih in disciplinskih težav. Zato nam pač ni vseeno, kako družba vpliva na mlade.
Društvo katoliških pedagogov pripravlja različne programe in dejavnosti tekom šolskega leta. Kakšne dejavnosti organizirate in kakšen je odziv nanje?
Na ravni društva je vsebinsko najpomembnejša ponudba seminarjev in delavnic za osebno in strokovno rast učiteljev, npr. s področja ravnanja s čusti, samozavesti, nenasilnega sporazumevanja, nastopanja v javnosti, ravnanja z motečimi, nevidnimi in travmatiziranimi učenci in drugimi.
Odziv in obisk seminarjev in delavnic je lep, a zaradi plačljivosti seminarjev morda manjši, kot si želimo. Enake ponudbe pri drugih organizatorjih ni, a zaradi cene učitelji morda raje izberejo brezplačne seminarje drugih ponudnikov.
V DKPS si želimo, da bi imeli naši člani dovolj možnosti za rast v duhovnosti, zato pripravljamo različne oblike in termine srečanj, v katerih se lahko sami ali v skupinah združujemo v molitvi in duhovni povezanosti. Pripravljamo duhovne vaje in obnove, redne mesečne sv. maše za potrebe vzgoje in molitev za domovino. Omenim naj še organizacijo strokovnih posvetov: o etiki, o vzgojnem načrtu, o poučevanju zgodovine. Letos bo v zadnjih dneh avgusta v sodelovanju z Institutom Franca Pedička izobraževanje za učitelje predmeta Domovinska in državljanska kultura ter etika.
Več na: http://www.casnik.si/index.php/2014/07/23/h-kregar-sola-je-odsev-druzbe/
M. D., Izbrana zavetnika svetovnega srečanja družin (Vir: Radio-ognjisce.si)
Sveta Janez Pavel II. in Gianna Beretta Molla bosta zavetnika osmega svetovnega srečanja družin. Tako so sporočili iz organizacijskega odbora. Oba izbrana svetnika sta se v svojih življenjih z globino in stanovitnostjo posvečala družini ter jo podpirala z ljubeznijo. Tema svetovnega srečanja bo Ljubezen je naše poslanstvo: družina živi. Na programu bo med 22. in 27. septembrom 2015 v Philadelphiji v ZDA.
Sv. Janez Pavel II. je bil doslej edini papež, ki je obiskal to mesto, in sicer leta 1979. Bil je tudi papež, ki je pred natanko dvajsetimi leti uvedel mednarodna srečanja družin. Sam je vodil štiri: leta 1994 v Rimu, tri leta kasneje v Riu de Janeiru, leta 2000 ponovno v Rimu in leta 2003 v Manili. Tem srečanjem so sledila še nadaljnja v mestih Valencia, Ciudad de Mexico in Milano. Ravno iz slednjega prihaja druga zavetnica, sv. Gianna Beretta Molla, ki je živela med leti 1922 in 1962. Da bi rešila življenje takrat še nerojene hčerke, je zavrnila zdravljenje tumorja na maternici. Tako je umrla nekaj dni po njenem rojstvu, stara še ne štirideset let. Svetu pa je na ta način podarila pričevanje o junaški svetosti. Za blaženo je bila razglašena leta 1994, deset let kasneje pa za svetnico. Oba obreda je vodil Janez Pavel II.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/156/svet/14397/
Marjana Debevec, Vsake pet minut zaradi svoje vere umre en kristjan (Vir: Radio-ognjisce.si)
Mediji vsak dan poročajo o napredovanju skrajnih islamističnih skupin v Afriki in na Bližnjem Vzhodu. Omenjene skupine z nasiljem poskušajo vsiliti sistem, ki zanika demokracijo in versko svobodo ter preganja kristjane. V nekaterih primerih kristjani postanejo žrtve samo zato, ker niso pripravljeni prijeti za orožje.
Žalostne novice prihajajo iz Sudana, Nigerije, Iraka in Sirije. Preganjanje kristjanov pa ne zadeva le držav, kjer se veča islamski vpliv. Močno je v nekaterih nekdanjih komunističnih državah kot sta Severna Koreja in Vietnam, pa tudi v nekaterih drugih državah, o katerih se ne govori veliko, kot na primer v Eritreji, Keniji in Kolumbiji, kjer so v zadnjih treh letih ubili kar 10 katoliških duhovnikov.
Vsako leto je ubitih več kot 100 tisoč kristjanov, kar pomeni, da vsake 5 minut zaradi svoje vere umre en kristjan. Poleg tega so kristjani preganjani in zapostavljeni tudi na druge načine. Na sprejemu diplomatskega zbora pred nekaj leti je papež Benedikt XVI. dejal, da 75 odstotkov vseh verskih preganjanj po svetu zadeva kristjane. Papež Frančišek pa je večkrat poudaril, da so kristjani v težji situaciji kot v času preganjanj v prvih stoletjih po Kristusu.
Kaldejski patriarh Louis Sako je znova pozval mednarodno skupnost, naj se upre krvavemu nasilju, ki pretresa Irak. V pismi francoski škofiji Lione, ki je pripravila pohod za mir, je patriarh zapisal, da jih podpirajo molitve kristjanov in jim dajejo moč, da še vedno upajo. „Krščanstvo na Bližnjem vzhodu ne sme izginiti, saj bi bila to izguba za Cerkev in za celotno človeštvo“, je zapisal nadškof Sako. V Mosulu na primer po 2000 letih prvič ni več niti enega kristjana.
V Irak je danes pripotovala delegacije Cerkve v Franciji, ki naj bi tamkajšnjim kristjanom izrazila svojo bližino, hkrati pa opozorila Zahod na stanje v tej državi. Škof Michel Dubost je za Radio Vatikan opozoril, da o trpljenju kristjanov v Siriji in Iraku ne slišimo veliko v medijih, zato bodo oni poskušali to trpljenje predstaviti javnosti. „Predvsem se želimo srečati z njimi, jim povedati, da smo z njimi tudi duhovno. Gospoda prosimo, da bi spremenil srca. Druge rešitve namreč ni! V Irak odhajamo kot reveži, vendar pa prav reveži lahko spremenijo svet“, je prepričan francoski škof.
Vzhodne Cerkve medtem pripravljajo skupno izjavo, v kateri bodo obsodile delovanje kalifata v Iraku, hkrati pa bodo islamske verske voditelje pozvale, naj pogumno obsodijo zločine, storjene proti kristjanom. Medtem pa islamski skrajneži nadaljujejo svoje uničevalno delo na Severu Iraka, kjer rušijo vse krščanske cerkve, da bi odstranili vsako sled mirnega sobivanja različnih verstev na omenjenem območju.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/156/aktualno/14396/
