Konklave – volitve novega papeža (Vir: katoliska-cerkev.si)
Konklave se bo po sporočilu Tiskovnega urada Svetega sedeža začel v torek, 12. marca 2013, z dopoldansko mašo Pro Eligendo Papa, popoldne pa bodo kardinali začeli z volitvami.
Volitve novega papeža ali konklave je postopek, kjer kardinali zbrani v sikstinski kapeli s tajnim glasovanjem izvolijo novega rimskega škofa in pastirja vesoljne Cerkve. Sam postopek urejajo trije temeljni dokumenti: apostolska konstitucija papeža Janeza Pavla II. Universi Dominici Gregis iz leta 1996 in dva motu proprija papeža Benedikta XVI. De Aliquibus Mutationibus In Normis De Electione Romani Pontificis iz leta 2007 ter motu proprio Normas nonnullas z dne 22. februarja 2013.
Prvi motu proprij papeža Benedikta XVI. je spremenil 75. odstavek prvotne apostolske konstitucije, zato so edini način volitev novega papeža tajne volitve v pravem pomenu besede, izbira papeža per inspirationem ali per compromissum pa nista več možni.[1] S tem dokumentom je papež uvedel tudi potrebno dvotretjinsko večino za izvolitev novega papeža.[2] Če po 34. krogih glasovanj kardinali ne izvolijo papeža, morajo voliti med dvema kandidatoma, ki sta v zadnjem krogu prejela največ glasov. Ta dva nimata volilne pravice.
Motu proprij, ki ga je papež Benedikt XVI. izdal februarja letos z naslovom Normas nonnullas, pa izpostavlja predvsem dolžnost kardinalov, da volijo novega papeža. To pomeni, da udeležba v konklavu ni samo pravica ali privilegij, ampak predvsem dolžnost kardinalov. Smo v primeru, da je kdo od volivcev oviran iz resnih razlogov, se lahko odpove sodelovanju v konklavu. Dokument dopušča, da se kardinali, zbrani v Rimu na t. i. splošnih kongregacijah, lahko odločijo o datumu začetka volitev pred 15. dnem od nastopa sede vacante, kakor sicer to določa apostolska konstitucija Universi Dominici Gregis. Letošnji motu proprij v pripravljalno in sklepno fazo konklava uvaja prisotnost nekaterih liturgičnih sodelavcev. Ti so zadolženi za pomoč pri razdelitvi lističev in pripravo zapisnika ob izvolitvi papeža ter njegovem sprejemu službe. V času poteka volitev morajo zapustiti sikstinsko kapelo.
Z odstopom ali smrtjo papeža nastopi Apostolica sedes vacans (sede vacante), ko je apostolski sedež izpraznjen. S tem prenehajo funkcije vsem prefektom kongregacij, predsednikom papeških svetov in drugim članom rimske kurije. Funkcija ne ugasne naslednjim osebam: kamerlengu (kard. Tarcisio Bertone) in vicekamerlengu (msgr. Pier Luigi Celata), velikemu penitenciariju Apostolske penitenciarije (kard. Manuel Monteiro de Castro), generalnemu vikarju mesta Vatikan (kard. Angelo Comastri), generalnemu vikarju za mesto Rim (kard. Agostino Vallini), papeškemu miloščinarju (msgr. Guido Pozzo), sekretarjem dikasterijev rimske kurije ter drugim uradnikom.
V času sede vacante imajo posebne naloge in zadolžitve kardinal kamerleng ter vice kamerleng, papeški liturgični ceremonier (msgr. Guido Marini), prefekt papeške hiše (msgr. Georg Gänswein), kancler apostolske kamere ter dekan kardinalskega zbora (kard. Angelo Sodano). Med potekom konklava imajo poleg kardinalov elektorjev nekatere naloge tudi kardinal kamerleng ter vice kamerleng, sekretar kardinalskega zbora, papeški liturgični ceremonier in predstavniki kardinalskih redov: najstarejši kardinal-škof, najstarejši kardinal-duhovnik in najstarejši kardinal-diakon. Slednji ima nalogo, da ob izvolitvi novega papeža z lože bazilike sv. Petra oznani ime novega papeža.
Potek konklava
Ob izpraznitvi apostolskega sedeža nastopi t. i. Sede vacante, zato imajo kardinali, ki na dan izpraznitve sedeža apostola Petra niso dopolnili 80 let, pravico in dolžnost izvoliti novega papeža. Volitve se začnejo od 15 do 20 dni po smrti (ali odstopu) papeža, razen če kardinali na posvetovalnih kongregacijah pred konklavom določijo drugače.[3] Kardinali volivci, ki sicer stanujejo v Domu sv. Marte v Vatikanu, so med glasovanji zaprti (cum clave) v sikstinski kapeli. S tem jim je onemogočen vsak stik z zunanjim okoljem in možnost vplivanja na izid glasovanja. Ko vsi vstopijo v kapelo, zadnji kardinal zapre in zaklene vrata. Čeprav so v zadnjih stoletjih na mesto papeža vedno izvolili enega od kardinalov, pravilo določa samo, da mora biti kandidat krščen in neporočen moški, ki ga ne ovirajo Božji ali cerkveni zadržki.
Za izvolitev kandidata se morata izreči dve tretjini prisotnih kardinalov volivcev, če pa število ne bi bilo deljivo s tri, sta za izvolitev potrebni dve tretjini in en glas. V kolikor kardinali papeža ne izvolijo po 34. krogih glasovanj (skrutinijih), volitve potekajo samo med dvema kandidatoma, ki sta v zadnjem krogu glasovanj prejela največ glasov; ta dva nimata glasovalne pravice, prav tako pa mora za izvolitev eden od njiju zbrati dvotretjinsko večino.[4] Ob koncu vsakega glasovanja lističe zvežejo in jih sežgejo v peči, pri čemer dodajo snov, ki ustrezno obarva dim. Če glasovanje ni bilo uspešno, se iz dimnika pokadi črn dim, če pa je bilo uspešno in je bil papež torej izvoljen, pa bel dim.
Papež Gregorij XV. (1621–1623) je leta 1621 uvedel tajnost glasovanja, da na izbiro ne bi vplivale osebne okoliščine, ampak samo svobodna volja in lastna vest. Volivci morajo s spremenjeno pisavo na pravokoten listič zapisati ime izbranega kandidata, ki ga oddajo v skrinjico na oltarju v kapeli. Ko kandidat doseže dve tretjini glasov, ga dekan kardinalskega zbora ali tisti, ki ga v konklavu nadomešča, vpraša ali sprejme izvolitev in kako se bo imenoval. Novoizvoljeni papež si nadene bel talar in ostale papeške paramente, nato pa mu kardinali izkažejo spoštovanje.
Na glavni loži bazilike sv. Petra kardinal protodiakon naznani ime novega papeža (Annuntio vobis gaudium magnum: habemus Papam) ter sporoči ime novega papeža, ki mestu in svetu podeli svoj prvi blagoslov.
Kratka zgodovina volitev papeža
Izraz konklave označuje tako zbor kardinalov, ki so na dan prenehanja službe papeža mlajši od 80 let, zbranih za izvolitev novega rimskega škofa, kot tudi kraj volitev.
V prvih stoletjih so papeža – rimskega škofa – tako kot ostale škofe – izvolili verniki in duhovniki tiste škofije. V 4. stoletju je po praksi, uvedeni na koncilu v Niceji (l. 325), papeža volila samo duhovščina, ljudstvo pa je imelo nalogo, da ga je potrdilo in dodalo svoj pristanek. V naslednjih stoletjih je moral novoizvoljeni papež dobiti cesarsko potrditev, kar je trajalo do prvega lateranskega koncila leta 1123, kjer so izločili cesarsko vmešavanje v volitve papeža; leta 769 pa so iz volitev ali potrjevanja novega rimskega škofa izločili laike. Papež Nikolaj II. (1059–1061) je leta 1059 uvedel, da novega papeža volijo samo kardinali, normo pa je uzakonil papež Aleksander III. (1159–1181) leta 1179, ko je ukinil cesarske privilegije ter določil, da kardinalski zbor izbira novega papeža z dvotretjinsko večino glasov prisotnih.
To določilo je v 13. stoletju privedlo do nekaj dogodkov, ko je bila Cerkev brez papeža skoraj tri leta. Tako so na primer ob smrti papeža Klemena IV. (1268) po 18 mesecih neuspešnih volitev kardinale zaprli v papeško palačo v mestu Viterbo v Italiji in jih ob zmanjševanju količine hrane prisilili k izvolitvi novega Petrovega naslednika. V Viterbu so po skoraj treh letih izpraznjenega sedeža izvolili papeža Gregorija X. (1271–1276), ki je leta 1274 izdal apostolsko konstitucijo Ubi periculum, s katero je ob volitvah papeža uvedel zaprtje kardinalov s ključem (cum clave). Konstitucija je tudi uvedla nekatere norme, ki so še danes v veljavi: prepoved komuniciranja kardinalov z zunanjim svetom ter obveza, da so vsi kardinali zbrani na enem mestu. Rezultat strogih določil apostolske konstitucije privede že na volitvah naslednika Gregorija X. do bliskovite izvolitve papeža Inocenca V. (1276), saj je konklave trajal samo en dan.
V 20. stoletju so papeži norme konklava dopolnili s strožjimi določili, kot so: popolna prepoved vmešavanja laikov v volitve, okrepitev molčečnosti na glasovanju tudi na obdobje po konklavu in na vse, kar se nanaša na same volitve, starostna meja 80 let kardinalov volivcev na dan papeževe smrti (ali odstopa), razširitev zbora kardinalov elektorjev na 120 ter določila glede izpraznjenega sedeža (Sede vacante).
Danes postopek volitev novega rimskega škofa urejajo citirani dokumenti Universi Dominici Gregis iz leta 1996, motu proprij De Aliquibus Mutationibus In Normis De Electione Romani Pontificis iz leta 2007 ter motu proprij Normas nonnullas iz leta 2013. Liturgično obliko določa Ordo rituum conclavis.
Na dan 28. februarja 2013 je imelo glasovalno pravico 117 kardinalov, med njimi je tudi Slovenec kard. Franc Rodé. Preostalih 92 kardinalov, ki sestavlja kardinalski zbor, nima več glasovalne pravice, ker so že dopolnili 80 let starosti.
Več na: Dodatno gradivo je dostopno na povezavi ... in http://katoliska-cerkev.si/konklave-volitve-novega-papeza
A. S., Konklave: V torek popoldne prvo glasovanje za novega papeža (Vir: radio.ognjisce.si)
V torek, 12. marca 2013, se bodo začele volitve 265. Petrovega naslednika. Datum konklava je kardinalski zbor sprejel včeraj zvečer, po petih dneh zasedanj. V skladu z apostolsko konstitucijo Universi Dominici Gregis se volitve začnejo od 15 do 20 dni po izpraznitvi Petrovega sedeža. Zadnji motu propij Normas nonnullas, izdan februarja 2013, pa dopušča, da lahko kardinalski zbor odloči tudi drugače. Konklave se bo torej začel dvanajst dni po prenehanju petrinske službe Benedikta XVI.
Kardinali bodo vstopili v Sikstinsko kapelo v torek popoldne
115 kardinalov volivcev se bo prihodnji torek zjutraj preselilo v Dom sv. Marte v Vatikanu, kjer bodo bivali ves čas konklava. Ob 10. uri se bo v baziliki sv. Petra v Vatikanu začela sveta maša za izvolitev papeža (Pro Eligendo Papa). Mašo bo daroval dekan kardinalskega zbora Angelo Sodano, somaševali pa bodo vsi kardinali, tako volivci kot nevolivci. V torek popoldne ob 15. uri in 45 minut se bodo kardinali volivci iz Doma sv. Marte odpravili v apostolsko palačo in se ob 16. uri in 15 minut v predpisanih liturgičnih oblačilih zbrali v Pavlinski kapeli. Od tukaj bodo ob 16. uri in 30 minut v slovesnem sprevodu odšli v Sikstinsko kapelo. Med sprevodom bodo peli litanije svetnikov, nato pa še pesem Veni Creator na čast Svetemu Duhu. V Sikstinski kapeli bo vsak kardinal naredil prisego molčečnosti. Po prisegi bo papeški ceremonijer, to je msgr. Guido Marini, izrekel besede 'extra omnes', ob katerih morajo vsi, ki niso kardinali, zapustiti Sikstinsko kapelo. Vrata kapele se bodo zaprla in tudi zaklenila. Konklave se bo začel z meditacijo kardinala Prosperja Grecha (Malta), sledilo pa bo prvo glasovanje. Okoli 19. ure in 15 minut bodo kardinali molili večernice. Ob 19. ure in 30 minut pa je predviden odhod nazaj v Dom sv. Marte, kjer bo ob 20. uri večerja.
Urnik v času konklava
Naslednje dni, vse dokler ne bo izvoljen novi papež, bodo kardinali sledili enakemu urniku. Med pol sedmo in pol osmo uro bo v Domu sv. Marte zajtrk. Ob 7.45 je odhod v apostolsko palačo. V Pavlinski kapeli bodo kardinali vsak dan ob 8. uri in 15 minut skupaj maševali. Ob 9.30 bodo vstopili v Sikstinsko kapelo in najprej molili hvalnice. Sledilo bo glasovanje. Ob 12.30 se bodo vrnili v Dom sv. Marte, kjer bo ob enih kosilo. Ob štirih popoldne bodo kardinali ponovno odšli v Sikstinsko kapelo, sledi glasovanje, ob 19.15 molitev večernic in nato vrnitev v Dom sv. Marte.
Kardinali torej volijo novega papeža dopoldne in popoldne. Vsakič potekata dva kroga glasovanja, na dan torej glasujejo štirikrat. Za izvolitev papeža bo potrebna večina, ki bo ustrezala dvema tretjinama vseh glasov kardinalov volivcev. To pomeni, da bo kandidat moral dobiti 77 glasov. Če kardinali v treh dneh ne bodo izvolili papeža, se bodo volitve prekinile za en dan. Dan premora bo namenjen molitvi, medsebojnemu pogovoru kardinalov in duhovni spodbudi.
Vsako kršenje molčečnosti se kaznuje z izobčenjem
Konklave bo potekal v strogi zaupnosti. Kardinalom je prepovedan in onemogočen vsak stik z zunanjim svetom, onemogočen jim je tudi dostop do elektronske pošte in spleta na splošno. Vsako kršenje pravil je strogo sankcionirano. Benedikt XVI. je z motum propijem Normas nonnullas določil, da je vsak, ki prekrši zaupnost konklava avtomatično izobčen. Kardinalom je onemogočen vsak stik z zunanjim svetom tudi v hiši sv. Marte. Stroga molčečnost prav tako veže vse osebje, ki skrbi za nemoten potek konklava. Ti bodo prisego molčečnosti opravili v ponedeljek, 11. marca 2013, ob 17. uri in 30 minut, prav tako v Pavlinski kapeli.
Na streho Sikstinske kapele že namestili dimnik
Veliko zanimanje seveda predstavlja dim, ki bo Cerkvi in svetu sporočil prve rezultate volitev. Danes dopoldne so na streho Sikstinske kapele že namestili dimnik, povezan s pečjo, v kateri bodo po glasovanju sežgali volilne lističe. Kot vemo, bo črn dim pomenil, da kardinali novega papeža še niso izvolili, bel dim pa nam bo sporočil, da ima Cerkev novega papeža. Lističe bodo sežgali ob koncu dopoldanskih in na koncu popoldanskih volitev, a ne za vsakim glasovanjem. To pomeni, da če ni prišlo do izvolitve papeža ali če so ga izvolili pri drugem glasovanju dopoldne ali popoldne, pričakujemo dim okoli 19. ure oziroma okoli 12. ure. Če bo do izvolitve prišlo pri prvem glasovanju dopoldne ali prvem glasovanju popoldne, lahko pričakujemo dim – v tem primeru bele barve – nekoliko prej, torej med pol enajsto in enajsto uro dopoldne oziroma med pol šesto in šesto uro popoldne.
S slovitimi besedami 'Habemus Papam' nam bo ime novega papeža iz lože vatikanske bazilike oznanil kardinal protodiakon, to je Jean-Louis Pierre Tauran. Nato bo Petrov naslednik prvič nagovoril Božje ljudstvo ter podelil apostolski blagoslov Urbi et orbi (mestu in svetu).
Vir: Radio Vatikan
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/140/aktualno/10167/
Branko Cestnik, Papeštvo kot skrajno nasprotje demonskega spiritualizma (Vir: casnik.si)
V Franciji, bolj natančno, v Parizu se vsake toliko časa zgodi, da kakšen ateist vstopi v cerkev iz radovednosti in po petih minutah pride ven kristjan. Paul Claudel je stopil v notredamsko katedralo, slišal petje deškega zbora, kot sv. Pavel na poti v Damask „padel s konja“in prišel ven kristjan. Claudel je nato postal eden največjih krščanskih književnikov prejšnjega stoletja.
André Frossard je stopil v neko majhno pariško cerkvico, v kateri je molil njegov prijatelj. V njej je bilo izpostavljeno Najsvetejše. Slišal je besede „obstaja drugo življenje, obstaja drugi svet“, „padel s konja“ in prišel ven kristjan.
V zrelih letih je filozof Frossard postal prijatelj papeža Janeza Pavla II.. Med zadnjimi iz francoskih dežel, bolj natančno, pariških ulic, ki ga je Milost napadla iz zasede, je Fabrice Hadjadj, filozof, judovskih korenin, arabskega priimka, človek, ki mu je šlo na živce že to, da je kdo v njegovi navzočnosti izustil besedo „Bog“. Leta 1998 je stopil v cerkev Saint-Séverin v centru Pariza, pogledal na veliki križ, vse mu je postalo jasno in prišel ven kristjan.
Spreobrnjenci so velik dar Cerkvi. Spreobrnjenje je osebno, doživeto. Pogosto vidijo več, si upajo več, zmorejo drugačno govorico. Včasih jim „kristjani od rojstva“ zato ne zaupajo in komaj čakajo, da naredijo kakšno neumnost, da potem lahko zavijajo z očmi: „Saj smo vedeli. Konvertit!“ Fabrice Hadjadj je hitro pokazal, da bo svojo ljubezen do filozofije in jezika razvil v pravcato karizmo. L. 2006 je tako za svoj esej o smrti že prejel prestižno Veliko katoliško nagrado za književnost. V slovenščini pa smo lani pri založbi Družina dobili dobro bukvo: Vera demonov ali preseženi ateizem.
V teh dneh, ko je v Rimu „sede vacante“, ko vsi razmišljamo o velikem dejanju Benedikta XVI. in pričakujemo, kdo bo novi papež, se seveda sprašujemo o smislu in poslanstvu papeštva. Pojavlja se težnja, da bi papeštvo popolnoma desakralizirali, da bi torej papež bil le moralni in praktični verski voditelj brez posebnega nadnaravnega pridiha. Na drugi strani so zmedeni in potrti oni, ki v papeštvu hočejo videli dotik nebes in zemlje, popolno in brezhibno platonsko odslikavo ideje Očeta. Benediktov odstop je zanje kar hud udarec. Naj nam iz zagate pomaga nekdo, ki je bil rojen v Tuniziji, je judovske krvi in je kristjan.
Na kratko: Hadjadj meni, da papeštvo potrebujemo, ker je nadaljevanje Učlovečenja. Nadaljevanje tiste logike, ko človeško meso, človeška roka, oči, beseda udejanjajo Boga med nami. To se dogaja pri vsakem podeljevanju zakramenta, to je tudi intimni smisel papeštva, četudi, seveda, slednje kot tako ni zakrament. Hudiču gre papež strašno na živce. Pa ne zaradi moči, ki jo ima papež nad več kot milijardo ljudi, temveč ker tak položaj pripada bornemu človeškemu bitju, mesu. Bog se zanaša na meso, ki ga demon do konca prezira. Učlovečenje kot največja bolečina demonov.
Podajam celotni Hadjadjov odlomek:
Popolni model sporazumevanja najdemo v zakramentih. V njih je posredovano tisto največje. Ta komunikacija pa vedno teče v telesni bližini, v fizičnem stiku. Duhovnik tako potopi človeka v krstno vodo, položi roke na njegovo glavo, da mu izroči moč Svetega Duha, Kristusa položi v čeljust, da ga ta prežveči, dušo osvobodi groze, ki jo obseda, ko pusti, da pred njim poklekne skesan človek … V zakramentih gre vedno za medsebojno navzočnost teles. Nemogoče se je spovedati po MSN-ju ali prejeti obhajilo po webcamu. Najvišji Božji darovi zahtevajo posredovanje minljivega telesa. In bolj kot na daljavo, brez obraza in brez srečanja z bližnjim, milost oživi, ko je podarjena iz rok rejenega župnika.
Demona je tega groza. Pri Grignionu Monfortskem smo videli, da ga je na neki način bolj strah Marije kot samega Boga, ker je zanj bolj žaljivo, da ga premaga mlado dekle kot Vsemogočni. Kako mora biti šele, ko ga premaga ne le bitje iz mesa in krvi, ampak nekdo, ki še brezmadežen ni, ki je čisto navaden grešnik, ubogi duhovnik, ki izgovarja svoje obrazce in po katerem Bog posreduje svojo milost? Hudič ne zdrži več. Ta kost se mu zatakne v grlu. Duhovništvo čez vse sovraži. Ta Božja moč, ki ga odžene prek telesa, ki mu ne bi dal prebite pare, to je nekaj strašnega! Njega, angela, ki ne pozna teže telesa, ki ne pozna kozmičnih omejitev časa in prostora, premaga majhen, star in trebušast gospod v cerkvi v Bogi vasi pri Šentvidu ob 18h 47. Ne more se več poigravati z našo domišljijo o neki nevidni in oddaljeni milosti, ki bi si jo lahko takoj prilastili. Ne more nam več vzbujati sanj o vzvišeni mistiki, ki bi ji bilo pod častjo, da se spusti nad našega vsakdanjega bližnjega.
S tem se dotikamo tudi vprašanja papeštva. Mnogi so v njem videli hudičevo delo, ki sprevrača evangeljskega duha. Pravoslavni so obsojali cezaropapizem, Luter je papeža označil za antikrista itn. Res da Jezusovi potrditvi Petrovega prvenstva takoj sledi Za menoj, Satan! Če se demon čuti ponižanega pred duhovništvom, ni čudno, da se najraje znaša prav nad duhovniki in jih ima za priljubljene tarče svoje ljubezni. Takoj, ko eden od njih napreduje po apostolski lestvici, z užitkom plane nadenj. S kakšno zagrizenostjo se bo torej spravil šele nad papeža, da bi v njem vzbudil željo po oblasti in aparatu. A če bi ostali samo pri tej možni zlorabi, bi popolnoma spregledali tisto stvar, ki jo želi Bog. Ta stvar je papeška ustanova, ki skrajno nasprotuje demonskemu spiritualizmu, ker je skrajna posledica Učlovečenja. Čistemu nečistemu duhu bi nadvse ugajalo, da bi krščanstvo bilo le zaporedje idealnih dogem, telo nauka brez otipljivega telesa. Seveda je telo demonu lahko igrišče za namigovanja, vendar če je to telo kraj Božjega sijaja, ga to kar najbolj potre. Prav to se zgodi tako s papežem kot z mučencem. Papež je Kristusov namestnik, zato krščanstvo ni ideologija, temveč živo učiteljstvo. Njegovi verniki se ne zbirajo le okrog velikodušnih idej, temveč okrog enkratnosti bližnjega iz mesa in krvi, s svojim značilnim obrazom, svojim poljskim, nemškim ali celo črnskim izvorom. S človekom, ki se sooča z bolečimi dogodki zgodovine, ki ima svoje manije, zaradi katerih nam je mogoče zoprn in ga morda zaradi njih tako zlahka karikiramo, ki pa nam vendar preprečujejo, da bi lebdeli v neki abstraktni praznini, in nam zapovedujejo, da se odnos do evangelija udejanja skozi konkretno sinovsko ljubezen do tega možica v belem. Če ga primerjamo z Božjim veličastvom, je en velik revež, vendar vzor za vse nas reveže in otipljivo znamenje Besede, ki je postala eden izmed nas.
Fabrice Hadjadj: Vera demonov ali preseženi ateizem (Družina 2012), odlomek je iz poglavja: Borna sredstva za dosego najvišjih bogastev.
http://www.casnik.si/index.php/2013/02/27/papestvo-kot-skrajno-nasprotje-demonskega-spiritualizma/
A. S., Misijonar p. Opeka za Radio Vatikan: Hvala Bogu in hvala vsem ljudje dobre volje (Vir: radio.ognjisce.si)
„Zelo sem bil ganjen, ko sem slišal, da je slovenska vlada v celoti izrazila podporo tej nominaciji za Nobelovo nagrado za mir,“ je v pogovoru za Radio Vatikan, dejal misijona p. Pedro Opeka. Veseli ga tudi, da njihovega dela za tisoče revežev, med katerimi je tudi mnogo otrok, ni opazila zgolj Cerkev ampak širši krog ljudi. „Za to delo niso izvedeli samo katoličani ampak tudi neverni. Tudi oni so smatrali, da je potrebno to delo podpreti, saj gre za tisoče revežev in otrok, ki smo jim pomagali, da so prišli ven iz najhujše revščine.“
P. Pedro Opeka je v intervjuju za Radio Vatikan še poudaril, da lahko reče samo „hvala! Hvala Bogu in hvala vsem tistim ljudje dobre volje, ki to podprli to delo.“ P. Opeka je poudaril, da to ni samo njegovo delo, ampak je to delo množice ljudi. „Ne delam sam, okoli meni je veliko misijonarjev, tudi iz Slovenije, redovnic, laikom in predvsem domačinov. Posebej sem tako vesel, da sem na Madagaskarju odkril „domače“ ljudi, ki hočejo pomagati svojim rojakom.“
P. Opeka je poudaril, da je danes po vsem svetu „problem edinosti, sloge, spoštovanja in delo za skupno dobro in tudi na Madagaskarju. Prav zato sem vesel, da smo uspeli dobiti čez 400 sodelavcev, to je majhna vojska, da so bili pripravljeni, da gredo in da dajo svoje življenje, svoje talente, da pomagajo svojim sorojakom“.
Spomnimo, da je 1. februarja letos predsednik vlade Janez Janša sporočil, da vlada na svoji 47. redni seji obravnavala informacijo o nominaciji patra Pedra Opeke za Nobelovo nagrado za mir. „V zadnjih mesecih je v Sloveniji in svetu tekla široka akcija na različnih ravneh in zbrana je bila impresivna podpora za to nominacijo, tako doma kot v tujini. Med podporniki v tujini so številni predsedniki držav, različnih uglednih mednarodnih institucij iz Evrope, iz Afrike in tudi iz drugih kontinentov. Še posebej pa me veseli, da je v Sloveniji tokrat prišlo do velike enotnosti in je podporo tej nominaciji podpisalo veliko število uglednih posameznikov tako iz političnega, kulturnega, znanstvenega življenja, iz vseh vej oblasti, vključno s predsednikom države, s številnimi poslanci iz različnih političnih opcij, z evropskimi poslanci iz Slovenije in tako dalje in tako dalje. Zaradi tega smo danes, ko smo se seznanili s to informacijo, tudi ugotavljali, da ima ta kandidatura dobre možnosti za uspeh in vanj verjamemo.“ Predstavitev mnenja vlade glede nominacije je zaključil z besedami: „Če kdo, potem si pater Pedro Opeka zasluži Nobelovo nagrado za mir glede na svojo dolgoletno dobrodelno dejavnost v enem najrevnejših kotičkov sveta, kjer se prav tako ukvarjajo s tistimi, ki so te dobrodelne pomoči takšne in drugačne najbolj potrebni.“
Možinov film o Pedru Opeki nagrajen v Kanadi
Jože Možina, režiser dokumentarca o delovanju misijonarja Pedra Opeke z naslovom naslovom Pedro Opeka, dober prijatelj, je na mednarodnem filmskem festivalu v Kanadi (Canada International Film Festival) prejel nagrado za odličnost na področju filmskega ustvarjanja. Nagrado mu bodo izročili 6. aprila v Vancouvru, poroča Slovenska tiskovna agencija (STA).
V utemeljitvi nagrade je strokovna žirija zapisala, da si film zasluži posebno priznanje, ker izstopa po kakovosti in se v izboru več sto filmov s celega sveta uvršča med najboljše. Za nagrado za odličnost na področju filmskega ustvarjanja se lahko poteguje največ deset filmov v tekmovalni kategoriji, je sporočil Možina.
Dokumentarec predstavlja delo in osebnost karizmatičnega misijonarja, ki je s sodelavci gibanja Akamasoa pomagal več kot 23.000 brezdomcem. Film postavlja Opeko pri spopadu z revščino in preveliko potrošnjo ter pri varovanju okolja za globalni zgled pri reševanju največjih svetovnih problemov.
Film, za katerega je Možina lani prejel nagrado za najboljšega režiserja dokumentarnih filmov na festivalu ITN v Hollywoodu, je nominiran tudi za najboljši tuji dokumentarni film na evropskem Filmskem festivalu v St. Tropezu, Možina pa za najboljšega režiserja. Celovečerec je bil prvič predvajan decembra 2011 na Televiziji Slovenija.
Pedra Opeko so letos predlagali za Nobelovo nagrado za mir. Predlog poleg slovenskega političnega in cerkvenega vrha podpirajo številne javne osebnosti iz Slovenije in tujine.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/140/svet/10176/
|
|
|
|
|
|
|
