M. D., Skupnost, ki skrbi za najbolj obrobne (Vir: radio-ognjisce.si)
 
Papež Frančišek, ki se bo od 14. do 18. avgusta mudil v Južni Koreji, bo med drugim obiskal tudi Skupnost Kkottongnae. Ime samo pomeni »vasica rož«, v resnici pa gre za skupnost, ki je dve uri in pol vožnje oddaljena od Seula in se ukvarja z najbolj odrinjenimi in najbolj pozabljeni.
 
Skupnost Kkottongnae se je rodila pred približno 40. leti, ko je duhovnik John Oh Woong-Jin nekega dne iz radovednosti sledil brezdomcu. Na koncu poti je ostal brez besed: ta brezdomec je skrbel še za drugih 17 brezdomcev, ki so kakor on živeli ob podnožju gore Yongdam. Med njimi so bili invalidi, alkoholiki, slepi, bolniki s tuberkolozo. Po tej izkušni se je duhovnik John odločil, da bo svoje življenje posvetil oblikovanju skupnosti, ki ne bo le skrbela za ljudi, ki so jih okoliščine ali družba potisnili na rob skrajnosti, ampak tudi za ostarele, bolnike s psihološkimi težavami, za sirote, skratka, za »zadnje« tega sveta. Iz navdiha je nato zares nastala skupnost, ki so jo poimenovali: Jezusovi bratje in sestre Kkottongnae. 27. decembra 1986 so dobili tudi uradno potrditev iz Vatikana.
 
V skoraj 40-ih letih je skupnost poskrbela za približno 13.000 bolnih in zapostavljenih. V tem času jih je 4.000 umrlo, 5.000 pa se jih je uspešno vključilo nazaj v družbo, kar je tudi njihov cilj. Danes skupnost Jezusovih bratov in sester Kkottongnae vodi brat James. Lansko poletje se je celo v zasebni avdienci srečal s papežem Frančiškom. Ta mu je namenil kar 40 minut pogovora. Brat James je z navdušenjem povedal, da si je sveti oče zanj vzel dvakrat več časa kot pa za izraelskega predsednika. S papežem Frančiškom je sedel za isto mizo, pripovedoval mu je o njihovem delu, kazal mu je slike in knjige, ki so jih izdali. Omenil je tudi, da ga je sveti oče zelo pozorno poslušal, nato pa mu je v spodbudo pustil tri besede. Prva beseda je bila: ponižnost. »Ponižnost je kakor zemlja, vse prihaja iz zemlje, vse raste iz zemlje. Bodite ponižni kakor zemlja.« Naslednja beseda je bila: pogum. »To delo zahteva veliko poguma, kajti obstaja veliko trpljenja. Nikoli ne izgubite poguma, glejte vedno naprej in se ne ozirajte nazaj.« Kot zadnjo besedo Skupnosti Kkottognaea je sveti oče povedal: molitev. Ta je najpomembnejša. »Preko molitve boste dosegli tako ponižnost kot pogum.« Ob koncu pogovora jih je tudi prosil, naj molijo zanj.
 
Brat James je nato svoj pogovor usmeril nazaj na njihovo delo. Glede zapuščenih otrok je povedal, da samo na jugu Seula v eni izmed njihovih stavb skrbijo za 2000 sirot. Ti otroci sicer kasneje gredo živet v rejniške družine. Žal pa se pari raje odločajo za posvojitev deklic, kar pomeni, da so fantki tisti, ki dlje časa ostanejo brez rejnikov. Pred sirotišnico pa stoji »spomenik« vseh nerojenih otrok, ki so jih matere namenoma splavile. Brat James je povedal, da se v Južni Koreji izvede 1000 splavov na dan. Število, ki je na vrhu svetovne lestvice in ki samo še narašča. Tako mišljenje je po Jamesovih besedah prišlo od tujcev iz Zahoda, ki živijo tukaj v Južni Koreji. Ti pogosto pišejo po internetnih straneh, raznih blogih in promovirajo pravico do splava, krivijo zdravnike, ki le-tega ne priporočajo. Ženske, ki ne uporabljajo kontracepcije, obravnavajo kot nizko izobražene. Tiste pa, ki se za otroka odločijo, so zanje ženske, ki ne poznajo svojih pravic.
 
Poleg sirotišnice imajo tudi bolnišnico. Tukaj se zdravijo pacienti, za katere jim mnogi ne bi dali niti en dan življenja. Vsak torek osebje in prostovoljci gredo na glavno železniško postajo Seula in tam iščejo bolne brezdomce. Tistim, ki imajo težave z alkoholom, najprej nudijo pomoč. Danes se jih za posledicami alkohola zdravi 200. Brat James je razložil družbeno situacijo, ki botruje temu, da se mnogi nekega dne znajdejo sami in zapuščeni. Po eni strani je kriva visoko selektivna modernizacija, ki je spremenila način dela, kateremu mnogi ne morejo več slediti ali pa se nanj težko privajajo. Po drugi strani pa je v družbi prisoten individualizem, ki sicer pušča človeka svobodnega pri sklepanju vezi, toda obenem mu te ne dajejo dovolj varnosti, še posebej če to ni družina. Tako v Južni Koreji ni največji problem razkorak med bogatimi in revnimi, temveč delitev ljudi na tiste, ki se lahko zanesejo na družino, in na tiste, ki jih je ta zapustila.
 
Da pa Skupnost Kottongnae zmore dobro delovati, so zelo pomembni tudi prostovoljci. Tukaj se jih vsako leto obrne preko 200.000. Nekateri pridejo le za nekaj tednov, drugi pa se po prvotni izkušnji odločijo, da bodo ostali za nedoločen čas. Ti prostovoljci so bolničarji, zdravniki in mladi študentje. Pridejo iz vseh koncev sveta, da bi skrbeli za bolnike, jih umivali, negovali, jim dajali jesti. Med njimi je tudi Maria, Korejka po rodu, ki je ravno končala medicino v Buenos Airesu. Maria prihaja iz iste četrti kot papež Frančišek. 16. avgusta se bosta torej srečala dva iz istega mesta, oba oddaljena na tisoče kilometrov od svojega domačega kraja, toda združena v istem cilju: delati za uboge v Jezusovem imenu.
 
Vir: Radio Vatikan
 
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/156/svet/14226/  
 

Odličje sv. Cirila in Metoda za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci pisatelju Alojzu Rebuli (Vir: katoliska-cerkev.si)

Slovenski škofje so sklenili, da ob 90. letnici življenja za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci podelijo pisatelju Alojzu Rebuli odličje sv. Cirila in Metoda.

Utemeljitev priznanja
Življenjsko delo Alojza Rebule v literarnem opusu združuje življenjsko realističen in filozofsko razmišljujoči slog, ki odpira aktualna verska vprašanja sodobnega krščanstva. Njegovo služenje Cerkvi preko pisane besede izhaja iz čudenja nad skrivnostjo Božjega učlovečenja, kar spremeni vsako literarno ali kolumnistično delo v pričevalski izdelek in besedilo veroizpovedi, credo. V svoji literarni izpovedi pisatelj izraža pristen življenjski utrip, ki ga preleta s svojim Bogoiskateljstvom ter hkrati s krščanskim upanjem premaguje človeško tragiko.

Služenje slovenski besedi združuje s služenjem Cerkvi na Slovenskem, saj v svojih razpravah in romanih premišljuje o narodnostnih, ljubezenskih, umetniško-ustvarjalnih, moralnih in družbenih vprašanjih. V romanu Nokturno za Primorsko je na izviren in tenkočuten način vpeljal historično dogajanje okrog mučenca, kandidata za blaženega, duhovnika Filipa Terčelja. Enkraten lik tega primorskega celostnega humanista, ki je postavil v sredino svojega pastoralnega delovanja ljubezen do naroda in jezika, dobi pri Alojzu Rebuli novo razsežnost. Zahvaljujoč pisateljevemu delu pripoved namreč omogoča širšemu krogu ljudi, da pridejo v stik z žrtvijo treh totalitarizmov 20. stoletja, saj dogodki in opisi dobijo obliko literarnega bogoslužja. Alojz Rebula med svoje literarne junake rad postavlja duhovniške like. V Divjem golobu izpove svoje gledanje na duhovniško službo, ki mu pomeni krščansko posvečenje slovenskega naroda in hkrati vsega človeštva.

Pisatelj Rebula v svojih književnih delih prepleta ljubezen do domovine in maternega jezika z versko pripadnostjo, kot kolumnist pa aktualizira družbeno dogajanje in ga postavi v kontekst družbenega nauka Cerkve. Pri tem pazi, da ne ustvarja neke nove ideologije, ampak izraža krščanski paradoks, kjer se Božja dobrota javlja tam, kjer bi jo najmanj pričakovali.  Od leta 1998 kot kolumnist katoliškega tednika Družina »z bleščečo besedo in s hrabrostjo misli odgovarja na vprašanja, zakaj veruje v Boga«. Kot vernik je s svojim zavzetim in predanim delom tako javnosti v domovini kot v zamejstvu približal pomembna verska vprašanja ter pokazal na krščanske vrednote in svoje spoštovanje do tradicije Cerkve. Kot odličen prevajalec Svetega pisma ni vnesel s svojimi novelami in dramami v slovensko leposlovje samo biblične tematike, ampak je z romanom Jutri čez Jordan uveljavil tudi novo literarno zvrst, ki je biblični roman, s tem pa je z razodeto besedo bogatil širšo slovensko kulturo.

Življenjepis Alojza Rebule
Pisatelj, esejist, prevajalec Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju pri Nabrežini. Obiskoval je italijanske šole in se literarne slovenščine učil kot tujega jezika. V letih med 1936 in 1940 je obiskoval klasično gimnazijo v Gorici, nato pa jo je med leti 1940 in 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, leta 1960 pa v Rimu (La Sapienza) doktoriral s tezo o Danteju v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar, ki mu je za literarna dela predstavljala navdih, ob ustvarjanju pa tudi prvega in neposrednega kritika. V zakonu so se jima rodile tri hčerke, ki sta jim uspela predati slovenske in krščansko humanistične vrednote.

Od šestdesetih let dalje, po doživetju Lurda, se je začel spoprijemati tudi z verskimi vprašanji. V svoja dela je zajel zlasti povojno problematiko slovenskih ljudi v Trstu in okolici, tegobe in bridko življenje kmečkega človeka, izobražencev in mladine, a tudi starejšega rodu. Med slovenskimi pisatelji je prvi spregovoril o zavezniški zasedbi in upravi Tržaškega. K tej tematiki se je vrnil tudi v zadnjem romanu Informbiro v Zabrinju.

V svojih delih s krščansko vsebino razmišlja o temeljnih postavkah veroizpovedi pa tudi prikazuje like slovenskih svetniških osebnosti: Friderika Baraga, Antona Martina Slomška, Filipa Terčelja in Jakoba Ukmarja.
V krščanskem vesolju ga je najbolj pritegoval središčni lik Jezusa Kristusa, o katerem je spregovoril že pred desetletji v razmišljanju Lik Sinu človekovega, ki je bilo potem vključeno v knjigo Smer nova zemlja. Odrešenikov lik na izviren način ponovno zaživi v eshatološkem romanu Pred sodnim dnem.

Alojz Rebula je bil leta 1969 dobitnik nagrade Prešernovega sklada za svoj vrhunski roman V Sibilinem vetru in leta 1995 tudi velike Prešernove nagrade za svoj celoten opus. Leta 2005 je prejel tudi nagrado Kresnik za roman Nokturno za Primorsko kot najboljši roman leta. Za italijanski prevod istega romana je leta 2012 prejel še prestižno literarno nagrado Mario Rigoni Stern. Prav tako je leta 2012 Rebula prejel odlikovanje velikega častnika viteškega reda za zasluge Republike Italije.

Rebulov bogati opus zajema vse od zbirk esejev, dnevnikov, romanov pa tudi drame, kratko prozo in druga publicistična dela. Slovensko usodo je uspel izraziti v zgodovini antičnega sveta, preko srednjega veka in renesance, pa vse tja do novejše povojne  zgodovine.  Grško rimski svet se v njegovih delih prepleta s krščanskim humanizmom, oboje pa povezuje s svetopisemskimi slogovnimi posebnostmi. Zato ni slučaj, da je privlačen za  marsikaterega prevajalca in je prevajan v svetovne jezike.

Cerkveno odlikovanje sv. Cirila in Metoda za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci
Člani Slovenske pokrajinske škofovske konference (SPŠK) so 18. junija 1985 sprejeli sklep o cerkvenem odlikovanju za zvesto služenje Cerkvi na Slovenskem. Odlikovanje, sestavljeno iz okrogle bronaste plakete z reliefno podobo sv. Cirila in Metoda in diplome, se podeljuje osebam in ustanovam, ki so se izkazale s posebnim zvestim služenjem Cerkvi med Slovenci. Odlikovanec ima pravico, da eden od slovenskih škofov zanj opravi pogrebno sv. mašo po krajevni navadi in vodi pogrebne obrede, če svojci pravočasno obvestijo škofa, v čigar škofiji bo pokop.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/odlicje-sv-cirila-in-metoda-za-zvesto-sluzenje-cerkvi-med-slovenci-pisatelju-alojzu-rebuli-utemeljitev
 
 
Prišli, sprogramirali, zmagali: slovenski dijaki v ZDA pometli s konkurenco (Vir: MMC)
 
Slovenski dijaki zmagali na računalniškem tekmovanju z več kot 30-letno tradicijo
"Letos sem se prijavil zato, da bomo zmagali. Druge možnosti zame ni bilo," pravi Matevž Poljanc, ki je skupaj z Lojzetom Žustom in Matejem Tomcem tvoril ekipo Škofijske klasične gimnazije, ki je na finalu mednarodnega računalniškega tekmovanja American Computer Science League v Denverju v konkurenci 77 ekip iz ZDA, Evrope in Kanade odnesla zmago v kategoriji Intermediate 3.
 
Omenjeno tekmovanje z več kot tridesetletno tradicijo je celoletno računalniško tekmovanje, na katerem mladi tekmujejo v znanju programiranja in reševanja računalniških nalog. "Pri nas smo se v projekt vključili leta 2008 na pobudo takratnega ravnatelja g. Mlakarja, ki je predlagal, da bi tako, kot tekmuje partnerska šola iz Varaždina, tekmovali še mi," je pojasnila mentorica Helena Medvešek."Takratnim maturantom sem pokazala naloge in jih vprašala, ali bi jih to zanimalo. So malo pogledali in rekli, zakaj pa ne, sploh če bomo lahko na koncu odšli na tekmovanje v ZDA."
 
V šestih letih šest uvrstitev v finale
Vseh šest let se lahko gimnazija, ki je sicer v bistvu precej bolj družboslovno usmerjena, pohvali z odličnimi rezultati, saj se vsako leto uvrsti v finale tekmovanja. Drugič letos je na tekmovanju v isti kategoriji sodelovala tudi Gimnazija Vič, ki se je uvrstila na osmo mesto.

Samo tekmovanje, ki poteka v več kategorijah, ima štiri kroge predtekmovanj, v katerem vsak sodelujoči rešuje naloge posamezno. "Naloge dobimo od organizatorjev iz ZDA po elektronski pošti. Vsak tekmovalec mora napisati program, za kar ima 72 ur časa, potem pa na šolskem tekmovanju rešujejo še logično matematično-računalniške naloge. Ko končamo en krog tekmovanja, pregledam izide in rezultate pošljem nazaj v ZDA."
 
Od začetnih 10 do 15 tekmovalcev v zadnjem četrtem krogu predtekmovanja sodelujejo le še štirje ali pet tekmovalcev, iz katerih se potem oblikuje ekipa, ki potem tekmuje v finalu tekmovanja v ZDA, kjer imajo najprej 3,5 ure časa za reševanje štirih programerskih nalog, po premoru pa še uro in pol za teoretične naloge.
 
Celoletne priprave
Letos so imeli po predtekmovanju vse možne točke štirje dijaki škofijske gimnazije, a se je Rok Lekše odpovedal finalu zaradi priprav na fakulteto. V Denver v ameriško zvezno državo Kolorado so se tako konec maja odpravili Lojze Žust, Matevž Poljanc in Matej Tomc, na tekmovanje pa sta jih pripravljala Helena Medvešek in Jure Slak. Priprave so potekale v okviru računalniškega krožka. "Delali smo vse leto, vedno po pouku, potem pred finalnim tekmovanjem smo pa obdelali še dodatna poglavja in rešili vse mogoče naloge iz preteklih let. Lojze je že star maček, saj je bil na finalnem tekmovanju že tretje leto, Matevž se ga je letos udeležil drugič, Matej je bil pa novinec," je opisala priprave Medveškova.
 
Teoretičen del finalnega tekmovanja je bil po Matevževih besedah bolj specifičen, bolj kot sama težavnost nalog pa je bilo "problematično" veliko število nalog, ki jih je treba rešiti, zato je bila predvsem zelo pomembna natančnost. Pri programiranju pa gre za akumulacijo širšega znanja, ki ga premorejo tekmovalci. "Ravno v tem vidim našo dodano vrednost in ključ do uspeha. Imeli smo res dobrega mentorja, ki nas je dobro pripravil. Bili smo edina ekipa na finalu, ki je sprogramirala vse štiri naloge v celoti."
 
Delo so si organizirali zelo učinkovito. "Programiranje delamo vsi skupaj, eden začne takoj delati na edinem računalniku, druga dva rešujeta vsak svoj problem na papirju in potem se zamenjamo na računalniku. Seveda pa si ves čas medsebojno pomagamo, če je to potrebno," je dinamiko dela razložil Lojze Žust, ki je bil s tretjo udeležbo v finalu že pravi veteran. Kljub resnosti tekmovanja pa po programerskem delu tekmovanja niso mogli iz svoje navihane najstniške kože.
 
"Najprej smo imeli na vrsti programiranje in nam je šlo res zelo dobro. A da ne bi imeli prevelikega pritiska, smo profesorici rekli, da nam ni šlo dobro, in tako znižali pričakovanja," je povedal zanimiv pripetljaj Žust. A kot je takoj dodala Medveškova, ji je bilo hitro jasno, da so fantje odlično rešili programerske orehe in da se po lanskem drugem mestu letošnji ekipi obeta še stopnica višje. ...
 
Več na: http://www.rtvslo.si/uspesna-slovenija/prisli-sprogramirali-zmagali-slovenski-dijaki-v-zda-pometli-s-konkurenco/342236
 
 
Mojca M. Štefanič, »V Mosulu ni več kristjanov« (Vir: druzina.si)

Iz severnoiraškega mesta Mosul so po navedbah kaldejske Cerkve zbežale že vse krščanske družine. Pripadniki Islamske države so jim namreč postavili ultimat, naj se spreobrnejo v islam ali pa plačajo davek za zaščito, sicer jim grozi usmrtitev z mečem.

Krščanske družine naj bi Mosul zapustile v smeri proti kurdski prestolnici Erbil, ki je od Mosula oddaljena okoli 40 minut avtomobilske vožnje. Nekatere družine so poskusile najti zatočišče v krščanskih vaseh okoli Mosula, vendar so tudi tamkajšnji prebivalci v strahu pred sunitskimi skrajneži zapustili svoje domove. Položaj v kurdski prestolnici je prav tako vse bolj napet, saj mesto ni pripravljeno na tolikšno število beguncev, otežujejo pa ga tudi kulturne razlike med kurdsko govorečimi domačini in kaldejsko ali arabsko govorečimi begunci. Mosulski duhovniki prosijo vse kristjane, naj molijo za prizadete v Iraku.

Izjave krajevnih duhovnikov potrjuje tudi kaldejsko-katoliški patriarh Louis Sako. »Prvič v zgodovini Iraka v Mosulu ni več kristjanov«, pojasnjuje kardinal. Še minuli četrtek naj bi jih v mestu prebivalo okoli 25.000, predvsem najrevnejših družin, ki pa so v petek praktično brez imetja zapustile svoje domove, potem ko so islamisti z mošej preko zvočnikov oznanili svoje zahteve.

Kot je sporočil sirski katoliški patriarh Ignatius Joseph III., so sunitski skrajneži zažgali tudi nadškofijski sedež sirsko-katoliške Cerkve v Mosulu. Tamkajšnje razmere z veliko zaskrbljenostjo redno spremlja papež Frančišek, o položaju iraških kristjanov je spregovoril tudi med včerajšnjo opoldansko molitvijo angelovega češčenja.

Vir: Kathpress

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBv-mosulu-ni-vec-kristjanov%C2%AB