AKTUALNE NOVICE
Marjana Debevec, Papež rimski škofiji o skrivnosti starševstva (Vir: Radio Ognjišče)
Rimska škofija je v nedeljo slovesno začela škofijsko srečanje, ki ga je odprl papež Frančišek. Več kot 20 tisoč vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra, je dejal: Sejte ljubezen in ne pozabite, da so otroci nekaj svetega. Spregovoril pa je tudi o nenadomestljivi vlogi starih staršev in nevarnostih ideološke kolonizacije.
Papeža Frančiška je z velikim veseljem in navdušenjem sprejela njegova – rimska škofija. Zbrane je povabil k posredovanju vere prebivalcem mesta, ki močno potrebuje moralne in duhovne prenove. „Zdi se, da je vse vseeno, da je vse relativno; da je evangelij le neka lepa zgodba, da ga je lepo brati, ampak vse ostane le pri tem, pri neki ideji.“ To je še posebej aktualno za odraščajoče, ki jih zastruplja ideološka kolonizacija, je poudaril papež.
Zatem pa je spregovoril o skrivnosti biti starši. Postati oče in mama po njegovih besedah pomeni Božjo poklicanost ljubiti se popolnoma in brez pridržkov, pomeni sodelovati z Bogom v tej ljubezni in prenašati življenje otrokom. „To je čudovit poklic, saj nam pomaga biti na poseben način po Božji podobi in sličnosti. Postati oče in mama pomeni resnično uresničiti se, saj s tem postanemo podobni Bogu“. Za otroke je po papeževih besedah največje pričevanje, če se starša ljubita med seboj in verjameta v lepoto te ljubezni; če sta nežna do drug do drugega, se spoštujeta in si odpuščata. „To z veseljem in srečo napolni srca njihovih otrok“, je dejal in dodal: „Otroci še preden prebivajo v neki hiši iz opek, prebivajo v medsebojni ljubezni med staršema.“
Zatem je papež spregovoril o temeljni razliki med moškim in žensko, ki je pravzaprav veliko bogastvo. „Otroci odraščajo, ko vidijo očeta in mamo; oblikujejo svojo identiteto v soočanju z ljubeznijo očeta in matere, z razliko med njima“. Če pa zaradi hudih napetosti vendarle pride do ločitve, je papež starše prosil, naj otrok ne zlorabljajo kot talce. Vse to jih namreč močno rani.
Nazadnje pa je Frančišek starše še povabil, naj bodo sodelavci Svetega Duha, ki nam prišepetava Jezusove besede. Te pa naj bi posredovali tudi svojim otrokom. „Oni se bodo iz vaših ust in vašega življenja naučili, da nam, če sledimo Gospodu, to prinaša navdušenje, željo, da bi se iztrošili za druge, daruje nam upanje tudi v težavah in bolečinah, saj nismo nikoli sami, ampak vedno z Gospodom in z brati“, je družinam še dejal papež Frančišek.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/167/aktualno/17474/
M. Debevec, Ni prostora za malodušje (Vir: Radio Ognjišče)
Grenak priokus nam je pustil referendum na Irskem, kjer so pod močnim vplivom homoseksualnih aktivistov in celotne politike ljudje izglasovali redefinicijo zakonske zveze ali po domače ukinitev zakonske zveze moža in žene ter s tem odprli pot diskriminaciji tistim, ki zagovarjajo družino očeta, matere in otrok, hkrati pa so omogočili istospolnim parom posvojitve otrok. Tudi pred nami je najverjetneje odločitev o tem vprašanju, če bo le ustavno sodišče dovolilo referendum. Po nekaterih napovedih, naj bi bila odločitev znana že v tem tednu.
Rezultat na Irskem, pa tudi vse bolj prevladujoča miselnost razvrednotenja družine bi nas lahko spravila v malodušje. Vendar bi bila to le zmaga nasprotnikov družine, saj kot sami pravijo, jim ni do tega, da bi uzakonili istospolne poroke, ampak da bi ukinili poroko kot tako.
Nekateri hočejo, da bi bili milijoni ljudi, ki so prepričani, da je zakon to, kar so skozi vso človeško zgodovino bile prepričane družbe – zveza med moškim in žensko – redefinicijo zakonske zveze sprejeli kot neizbežno. Očitno smo, tako nam pravijo, na napačni strani zgodovine.
Prihodnosti sicer ne moremo napovedovati, lahko pa jo oblikujemo. Smo državljani v samostojni družbi, ne pa opazovalci ali podaniki vladarjem. Smo udeleženci v eni najpomembnejših razprav, s katero se je naša družba, katerakoli družba, kdajkoli spoprijela. Kako lahko torej najbolj podpremo zakon kot zvezo med moškim in žensko, možem in ženo, očetom in materjo? Nekateri pravijo, da moramo opustiti obrambo zakona in se umakniti zgolj k zaščiti verske svobode. Drugi gredo še dlje in predlagajo, da bi se mi preprosto morali popolnoma izključiti iz politike, se umakniti v lastne skupnosti ter tam znova zgraditi subkulturo zakona.
Vendar pa vse to ni pravi odgovor. Še naprej moramo pričevati za resnico o zakonu, iskati nove načine za utemeljevanje tega, kaj je zakon, ter delati za zaščito svojih svoboščin zato, da bo tega deležna naslednja generacija. Ob tem moramo razumeti, da veliko naših bližnjih preprosto ne sliši argumentov za zakon med možen in ženo. Zato jih moramo predstaviti na nov in ustvarjalen način. Čeprav se včasih to zdi trd boj, pa se bo slednjič izkazalo, da so tisti, ki branijo zakon kot zvezo med moškim in žensko, preroški. Logika redefinicije zakonske zveze ne vodi v nič drugega, kakor v družbeno zmedo dogovora o ljubezni med odraslimi mnogoterih velikosti in oblik. Tisti, ki branijo – in živijo – resnico o zakonu, morajo podvojiti svoje prizadevanje, da pričujejo za resnico o zakonu, dokler je še čas, da se izognemo temu kaosu.
Zato pa je potrebno, da kot državljani vplivamo na sprejemanje zakonov, ki odsevajo resnico o zakonu in da branimo naše svoboščine. Redefinicija zakonske zveze in državne politike o spolni usmerjenosti namreč ustvarjata ozračje nestrpnosti, zastraševanja in celo vladno nasilje nad državljani, ki so prepričani, da je zakon zveza moškega in ženske. Zakone, ki ustvarjajo posebne privilegije na osnovi spolne usmerjenosti in identitete spola, spomnimo le na certifikat LGBT prijazno, ki ga podeljuje ljubljanska občina, uporabljajo za teptanje temeljnih državljanskih svoboščin, kot so svoboda govora in svobodno prakticiranje vere.
S takšnimi zakoni pa nato privedejo družinska podjetja, zlasti fotografe, peke, cvetličarje in matičarje, ki so del poročne industrije, na sodišče, ker so odklonili usluge ob istospolnem obredu, saj le ta krši njihovo versko prepričanje. Ni potrebno, da bi vlada skušala prisiliti vse fotografe in vse cvetličarje, da so zraven pri vsaki poroki. Podobno moramo državljanom pomagati, da uvidijo pomen verske svobode. Strpnost je bistvena za pospeševanje mirnega sožitja celo sredi nestrinjanja.
Biti pa moramo mi sami najprej prepričani, zakaj branimo zakonsko zvezo med možem in ženo. Delati moramo na tem, da bi naši sodržavljani vsaj razumeli, zakaj smo prepričani o poroki tako, kakor smo. Tudi če neomajno vztrajajo pri svojih prepričanjih, bodo nemara vsaj uvideli upravičenost naših prepričanj.
Hkrati pa moramo najti nove načine za naša prizadevanja. Potrebujemo intelektualne sile, skupine strokovnjakov, znanstvenike, verske voditelje in politike, ki se bodo aktivno zavzeli za zakonsko zvezo med možem in ženo.
Cerkev ima pri tem osrednjo vlogo. Njena naloga je najprej ta, da predstavi sodoben pogled na spolnost v Svetem pismu, ki je privlačen. Ta naj približa krepost čistosti in zakon za vedno kot najbolj izpolnjujoče odločitve. Druga naloga Cerkve bo posebno služenje tistim, ki doživljajo istospolno privlačnost in tistim, ki doživljajo konflikte glede spolne identitete. Morala bo premisliti ta vprašanja ter razviti pastoralne načrte, kako se resnično lahko tudi ti ljudje srečajo s Kristusovo resnico, ki jih more osvoboditi. Tretja naloga Cerkve bo, da brani versko svobodo v javnosti ter pomaga kristjanom, da bodo razumeli svoje moralne obveznosti, da pričajo za resnico ter ravnajo v skladu z resnico. Krščanske skupnosti, pa naj bi preprosto živele resnico zakona. Besede zvestoba, čistost, obljuba in dolžnost sicer niso več moderne, so pa zagotovilo uspeha in sreče v zakonu. Nekateri so sicer mnenja, da bi morala Cerkev omiliti svoje stališče o tako imenovanih spornih vprašanjih, da bi se tako približala vsem ljudem. Vendar pa bi po mojem mnenju s tem storila prav nasprotno. Človek je namreč ustvarjen za srečo in ima v sebi Božji pečat. Če ga Cerkev vodi stran od tega, kar nosi globoko v sebi, ga osiromaši in mu zamaje tla pod nogami.
Redefiniranje zakona kot čustvenega druženja pošilja signal, da sta oče in mama zamenljiva. Če je danes dovoljena poroka dveh oseb istega spola, bo jutri dovoljena poroka treh ali več oseb istega, ali različnega spola. Takšne zahteve že lahko opažamo v nekaterih državah sveta. Kakorkoli, na nas torej ostaja izjemna priložnost pričevati o tem, da so moški in ženske različni in se dopolnjujejo, da morata biti za to, da se rodi na svet otrok, moški in ženska, in da si otroci zaslužijo možnost, da odraščajo z mamo in očetom. Preveč naših bližnjih ni slišalo pravih razlogov za zakonsko zvezo med možem in ženo. Mi pa se bomo odločili, na kateri strani zgodovine smo.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/167/komentarji/17476/
Škofje vzhodnih Cerkva na srečanju v Pragi: 'Da' družini (Vir: Radio Vatikan)
Od 4. do 7. junija je potekalo srečanje škofov vzhodnih Cerkva. Preko štirideset škofov se je letos sestalo v Pragi, kamor jih je povabil msgr. Ladislav Hučko, apostolski eksarh za katoličane bizantinskega obreda, ki živijo v Češki republiki.
Izmenjali so si izkušnje glede situacij v različnih cerkvah, odnosov med Cerkvijo in družbo ter z drugimi krščanskimi cerkvami. Poleg tega pa je bilo srečanje tudi priprava na oktobrsko škofovsko sinodo o družini. Škofje so tako razmišljali predvsem o družini, v njeni zakramentalni naravi in izzivih, s katerimi se mora soočati zaradi hitrih družbenih sprememb.
V družini vsaka oseba postaja vedno bolj to, kar je
Nekateri od poudarkov, ki so jih omenili, so naslednji: vsa Cerkev izreka svoj 'da' družini, temeljni celici družbe, v kateri vsaka oseba postaja vedno bolj to, kar je. Ne zgolj v smislu kulturne, intelektualne, čustvene in družbene rasti, ampak predvsem kot prostor, kjer se dopolnjuje Božji načrt za vsakega človeka. Družina tako ni zgolj prostor, kjer se prenaša vera, ampak tudi prostor, kjer se naučimo temeljna načela skupnega sobivanja. V njej je vsakdo poklican, da se drugemu daruje, ga sprejme in tako raste v medsebojni ljubezni. Možje in žene, očetje in otroci, bratje in sestre so poklicani, da se ljubijo med seboj. Vsak izmed njih ima svojo edinstveno in pomembno vlogo.
Bistvena vloga družin tudi v temnih trenutkih zgodovine
Škofje so poudarili tudi dejstvo, da so bile pogosto v temnih trenutkih zgodovine mnogih vzhodnih evropskih držav prav družine tiste, ki so ohranjale živo osebno svobodo, narodno identiteto ter bogato kulturno in duhovno dediščino. Zato so ponovno potrdili, da mora imeti družina v pastorali prednostno mesto. Poudarili so predvsem pomen poglobljene priprave na zakrament svetega zakona, duhovno spremljanje in vodstvo družin, prizadevanje za ustvarjanje skupnosti med družinami in v župnijah. Spomnili pa so tudi, da je potrebno biti še na poseben način blizu tistim družinam, ki so v težavah ali se čutijo izključene iz družbe.
Situacija v Ukrajini
Škofje vzhodnih Cerkva so se pogovarjali tudi o situaciji v Ukrajini. Tamkajšnjim prebivalcem, posebej grkokatolikom, so izrazili svojo bližino ter jih spodbudili, naj še naprej nadaljujejo pot dialoga in edinosti med krščanskimi cerkvami. Sviatoslav Shevchuk, kijevski višji nadškof, se je sobratom zahvalil za molitev in duhovno bližino sestrinskih cerkva ter velikodušnost mnogih narodnih Karitas. Mednarodno skupnost je pozval k obnovljeni solidarnosti, saj, kot je dodal, lakota in revščina ne gresta na počitnice.
Prizadevanje za transpaentnost financ
Ob koncu pa so škofje poudarili, da si je potrebno prizadevati za transparentnost pri upravljanju s financami, saj v mnogih državah nekateri želijo Cerkev postaviti v slabo luč predvsem na tem področju. Na srečanju so predstavili in pojasnili tudi neutemeljene obtožbe nekaterih primerov. Tiste, ki so v državah odgovorni za to, da se spoštuje pravičnost, pozivajo, naj delujejo nepristransko, temelječ na pravu, ki je enako za vse.
Srečanje z drugimi škofi
Škofje so se med svojim bivanjem v Pragi srečali tudi s tamkajšnjim nadškofom, kardinalom Dominikom Duko. Spregovorili so o izzivih nove evangelizacije v Češki republiki.
Srečanja škofov vzhodnih Cerkva, ki je potekalo pod pokroviteljstvom Sveta evropskih škofovskih konferenc, so se udeležili tudi msgr. Giuseppe Leanza, apostolski nuncij na Češkem, tajnik in podtajnik Kongregacije za vzhodne Cerkve, mons. Cyril Vasil' in p. Lorenzo Lorusso, ter generalni tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, mons. Duarte da Cunha.
Prihodnje srečanje bo potekalo oktobra 2016 v Fatimi.
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/06/09/%C5%A1kofje_vzhodnih_cerkva_na_sre%C4%8Danju_v_pragi_da_dru%C5%BEini/1150168
Mojca M. Štefanič, Avstralske verske skupnosti skupaj proti istospolnim zakonom (Vir: Družina)
Verske skupnosti v Avstraliji so se s skupnimi močmi zoperstavile uvedbi istospolnih zakonskih zvez v državi. 38 krščanskih in islamskih voditeljev, med njimi tudi katoliški nadškof iz Sydneya, so včeraj predstavili javno pismo predsedniku avstralske vlade Tonyju Abbottu, v katerem izražajo »globoko skrb« glede nove parlamentarne pobude za reformo zakonskega prava. Z zakonom določena zakonska zveza med moškim in žensko je odsev »globoko zakoreninjene resnice, ki presega družbene skupine, veroizpovedi in kulture«, je zapisano v skupnem pismu.
Med podpisniki so med drugim predstavniki pravoslavnih, protestantskih in evangeličanskih Cerkva, avstralski rabini ter predstavniki sunitskega in šiitskega islama v tej otoški deželi.
Po irskem »da« istospolnim zakonskim zvezam je vodja avstralske opozicije Bill Shorten, član laburistične stranke, v parlamentu sprožil pobudo za uvedbo nove definicije zakonske zveze, s čimer naj bi odprli pot istospolnim zakonom. Dve podobni pobudi laburistov in zelenih sta bili v parlamentu neuspešno predstavljeni že leta 2012.
Vir: Kathpress
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/avstralske-verske-skupnosti-skupaj-proti-istospolnim-zakonom
