20 let Slovenske škofovske konference (Vir: radio-ognjisce.si)
Danes obhajamo 20-letnico ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference (SŠK). Ustanovljena je bila leta 1993.
Škofovska konferenca je zbor škofov kakega naroda ali določenega ozemlja, ki v medsebojni edinosti in hierarhični povezanosti z rimskim papežem ter v skladu z Zakonikom cerkvenega prava (prim. kann. 447–459), statutom in drugimi pravnimi normami izvršuje nekatere naloge v blagor vernikov na ozemlju lastne škofovske konference. Škofovska konferenca je v svojem delovanju samostojna na področjih, ki jih določa Sveti sedež in so kulturno pogojeni.
SŠK predstavlja najvišjo ustanovo Katoliške Cerkve v Republiki Sloveniji. Njeno ozemlje sovpada z državnimi mejami. Po statutu so člani SŠK vsi krajevni in pomožni škofje, ki jim je v okviru lastne škofije zaupano posebno poslanstvo, medtem ko apostolski nuncij (odposlanec rimskega papeža) ni njen član.
Člani in ureditev SŠK
Slovenska škofovska konferenca šteje osem članov, ki so:
-
ordinariji oz. krajevni škofje: ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK msgr. dr. Anton Stres, mariborski nadškof metropolit in podpredsednik SŠK msgr. dr. Marjan Turnšek, novomeški škof msgr. Andrej Glavan, celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek, koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak in murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf;
-
pomožni škof: ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik;
-
upokojeni škof: koprski upokojeni škof msgr. Metod Pirih;
-
nekdanji člani: upokojeni ljubljanski nadškof nj. em. kard. Franc Rode, upokojeni mariborski nadškof msgr. dr. Franc Kramberger, upokojeni mariborski pomožni škof msgr. dr. Jožef Smej in upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran.
-
Generalni tajnik SŠK je dr. Andrej Saje.
Upokojeni škofje, ki v okviru škofovske konference niso odgovorni za posebno področje, nimajo odločujočega glasu, lahko pa so povabljeni na plenarna zasedanja. Vsaka konferenca izvoli predsednika in njegovega namestnika (podpredsednika) ter generalnega tajnika.
Prvi predsednik Slovenske škofovske konference je bil ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Alojzij Šuštar (1993–1997), drugi pa ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Franc Rode, (1997–2004). Tretji predsednik je bil od 7. decembra 2004 dalje mariborski škof msgr. dr. Franc Kramberger, ki je leta 2006 ob ustanovitvi nove nadškofije in metropolije postal nadškof metropolit. Četrti je bil od 16. marca 2007 dalje ljubljanski nadškof metropolit msgr. Alojz Uran, peti pa je od 11. januarja 2010 dalje ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres.
Statut ureja naravo in namene škofovske konference, plenarna zasedanja, določa stalni svet škofov, naloge tajništva ter druge službe in komisije, ki po presoji konference zagotavljajo njeno učinkovitejše delovanje. Statut SŠK je bil prvič dopolnjen 3. septembra 1999, drugič pa 8. septembra 2010.
Kratek zgodovinski opis
Slovenski škofje so bili do ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference 19. februarja 1993 z drugimi škofi na območju nekdanje Jugoslavije povezani v Jugoslovansko škofovsko konferenco, znotraj katere je bila 20. junija 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca (SPŠK).
Slovenski škofje so na seji 25. julija 1992 pripravili osnutek statuta samostojne Slovenske škofovske konference. Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je po pridobitvi pozitivnega mnenja Kongregacije za škofe in Urada za odnose z državami pri Državnem tajništvu Svetega sedeža, 19. februarja 1993 v skladu z normami in določbami cerkvenega prava potrdil statut samostojne Slovenske škofovske konference, 20. februarja 1993 pa je Kongregacija za škofe izdala dekret o njeni ustanovitvi. S tem je Cerkev na Slovenskem dobila večjo pravno trdnost in samostojnost.
Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 v Cerkvi na Slovenskem ustanovil tri nove škofije (v Celju, Murski Soboti in Novem mestu). Dotedanjo mariborsko škofijo je povzdignil v nadškofijo in metropolijo ter tako preoblikoval enotno cerkveno pokrajino v Sloveniji. Na novo imenovani škofje so bili maja in junija 2006 tudi umeščeni.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/139/slovenija/9992/
Apostolsko pismo papeža Benedikta XVI. v obliki motu proprija o karitativni dejavnosti z naslovom Notranja narava Cerkve (Vir: katoliska-cerkev.si)
»Notranja narava Cerkve se izraža v trojni nalogi: oznanjevanju Božje besede (kerigma – martyria), obhajanju zakramentov (leiturgia) in karitativni dejavnosti (diakonia). To so naloge, ki se med seboj medsebojno predpostavljajo in jih ne moremo ločiti druge od druge.« (Okrožnica papeža Benedikta XVI. z naslovom Bog je ljubezen, 25).
Karitativna dejavnost je konstitutivna razsežnost poslanstva Cerkve in se ji zaradi njenega bistva ne moremo odpovedati (prim. prav tam); vsi verniki imajo pravico in dolžnost, da se osebno zavzemajo za življenje po novi zapovedi, ki nam jo je zapustil Kristus (prim. Jn 15,12), in da sodobnikom ne nudijo samo materialne pomoči, ampak tudi, da skrbijo za njihove duše (prim. Bog je ljubezen, 28). Cerkev kot skupnost je prav tako poklicana, da nalogo služenja ljubezni izvršuje od majhnih lokalnih cerkvenih skupnostih do ravni vesoljne Cerkve. Zaradi tega je potrebna organizacija, »ki je usmerjena v urejeno občestveno služenje« (prim. prav tam, 20), organizacija z jasnimi institucionalnimi okviri.
Z ozirom na diakonijo služenja v ljubezni sem v okrožnici Bog je ljubezen opozoril, da »škofje, na podlagi dejstva, da so v delnih Cerkvah nasledniki apostolov, kar ustreza naravi škofovske službe v Cerkvi, kot prvi nosijo odgovornost za uresničenje karitativne dejavnosti« (št. 32); istočasno sem omenil, da »Zakonik cerkvenega prava v kanonih o škofovski službi karitativne dejavnosti kot lastnega področja škofovskega delovanja izrecno ne obravnava« (prav tam). Čeprav »je Direktorij za pastoralno služenje škofov bolj konkretno poglobil dolžnost karitativne dejavnosti kot temeljno nalogo vse Cerkve in škofa v svoji škofiji, ostaja potreba po zapolnitvi omenjene normativne praznine s primerno kanonično ureditvijo, z bistvom služenja karitativne dejavnosti v Cerkvi in z njenim konstitutivnim odnosom do škofovske službe, s tem, da prikažem pravne okvire, ki tej službi v Cerkvi dajejo temelje predvsem, ko so organizirane in ko delujejo z izrecno podporo pastirjev.
V tem oziru nameravam s pričujočim motu proprijem dati celovito normativno ogrodje za boljšo celostno ureditev različnih organiziranih cerkvenih oblik karitativne dejavnosti, ki je tesno povezana z diakonsko naravo služenja Cerkve in škofovsko službo.
Pomembno je spomniti, da »praktična akcija ostaja premalo, če v njej ni občutena sama ljubezen do človeka, ki jo hrani srečanje s Kristusom« (prav tam, 34). V izvrševanju karitativnih dejavnosti naj se različne katoliške organizacije ne bi omejile samo na zbiranje in razdeljevanje sredstev, ampak naj bi pokazale posebno skrb za posameznike v potrebi in opravljale dragoceno vzgojno vlogo v krščanskih skupnostih s pomočjo ljudem ceniti pomembnost delitve, spoštovanja in ljubezni v duhu Kristusovega evangelija. Karitativno delovanje na vseh ravneh v Cerkvi se mora izogibati tveganju, da bi postalo samo ena od oblik organiziranega socialnega skrbstva (prim. prav tam 31).
Organizirane karitativne pobude, ki so jih verniki ustanovili v različnih krajih, se znatno razlikujejo druga od druge in kličejo po primernem vodstvu. Delo Karitas je na poseben način razširjeno tako na ravni župnij in dekanij, kot tudi na narodni in mednarodni ravni. Karitas je ustanova, ki jo je ustanovila cerkvena hierarhija in ki je zaradi velikodušnega in doslednega pričevanja vere ter sposobnosti odgovoriti na potrebe revnih upravičeno pridobila ugled in zaupanje tako vernikov, kot tudi mnogih drugih ljudi po svetu. Poleg te razširjene pobude, ki jo uradno podpira cerkvena avtoriteta, so na različnih krajih na pobudo vernikov, ki želijo pomagati na različne načine ter ponuditi konkretno pričevanje ljubezni ljudem v potrebi, nastale tudi številne druge pobude. Čeprav se le-te razlikujejo v izvoru in pravnem statusu, vse izražajo občutljivost in željo odgovoriti na isto akutno potrebo.
Cerkvi niso tuje tiste organizirane pobude, ki predstavljajo svoboden izraz skrbi krščenih za posameznike in ljudi v potrebi. Pastirji Cerkve naj te pobude vedno sprejmejo kot znamenje delitve vseh vernikov v poslanstvu Cerkve; naj spoštujejo posebne značilnosti in upravno avtonomijo, ki jo uživajo pobude, skladno z njihovo naravo, kot dokaz svobode krščenih.
Ob tem ima cerkvena avtoriteta na lastno pobudo ustanovljene posebne organizacije, ki institucionalno skrbijo za razdeljevanje darovanih prispevkov s strani vernikov, pri čemer sledijo primernim pravnim in upravnim metodam, ki omogočajo učinkovitejši odgovor na konkretne potrebe.
Glede na razširjenost tovrstnih dejavnosti, ki jih je bodisi neposredno ustanovila hierarhija bodisi so izrecno podprte z avtoriteto cerkvenih pastirjev, je potrebno zagotoviti, da je njihovo vodenje v soglasju z zahtevami cerkvenega nauka in z nameni vernikov, pa tudi, da se na omenjenem področju spoštuje civilna zakonodaja. Glede na navedene zahteve je potrebno urediti določene, za cerkveno pravo pomembne norme, ki izhajajo iz splošnih meril kanonske discipline. Za to področje dejavnosti je bilo potrebno posebej opisati položaj avtoritete in odgovornost, različnih vključenih deležnikov, posebej krajevnih škofov v odnosu na druge deležnike. Obenem morajo biti omenjene norme dovolj široke, da vključujejo značilno raznolikost ustanov s katoliškim navdihom, ki delujejo na tem področju, tako tistih, ki jih je ustanovila hierarhija, kot tudi nastalih iz neposredne pobude vernikov, priznavajo in spodbujajo pa jih lokalni pastirji. Medtem ko bi bilo potrebno norme določiti v tem oziru, je potrebno preučiti tudi zahteve pravičnosti in odgovornost škofov v odnosu do vernikov, pri čemer mora biti upoštevana zakonita avtonomija vsake ustanove.
papež Benedikt XVI.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/apostolsko-pismo-papeza-benedikta-xvi-v-obliki-motu-proprija-o-karitativni-dejavnosti-z-naslovom-notranja-narava-cerkve
Branko Cestnik , Papež odstopil. Vdor modernosti ali moč vere?
Med prvimi, ki so se zavedali zgodovinskosti in daljnosežnosti odstopa papeža Benedikta XVI. je bil Ezio Mauro, glavni urednik rimskega dnevnika La Repubblica. Po šokantni novici je na uredniškem sestanku umirjeno a z rahlo čustvenim tonom podal svoje razmišljanje. (Posnetek nagovora si lahko ogledate na spletu. Med drugim, če znate italijansko, lahko „v živo“ vidite, kako se na strateški ravni dela visoko kakovostni žurnalizem.) Mauri opozori člane uredništva na prelomnost in enkratnost dogodka ter na kaj naj bodo pozorni v situaciji, ki bo v Rimu nastala v naslednjih dneh in tednih. Toda njegova osnovna teza je bolj ali manj filozofska. Glasi se: „Vdor modernosti v Cerkev “. Ta vdor se je zgodil preko papeža samega, preko njegove človeškega lika. Predstavnik Absolutnega je dal prednost človeku v sebi. Tako Mauro.
Ne bomo oporekali. Predstavniki sodobne laičnosti, katere prapor visoko dviga tudi La Repubblica, imajo svobodo interpretacije. Če hočejo v papeževem odstopu videti zmago človeka sredi „Božje države“, zmago Josepha Ratzingerja nad Benediktom XVI., bomo prisluhnili. Papež je eminentna figura zahodne civilizacije, ena tistih, s katerimi se zahodna civilizacija tako ali drugače meri. V papeževem odstopu, če hočete, lahko vidimo nadaljevanje de-monarhizacije in splošne demokratizacije, ki smo ji na Zahodu priča zadnja stoletja. Lahko zaznamo tudi korak v smeri de-sakralizaciji oblasti. Nosilec oblasti, voditelj skupine ljudi, plemena ali celega naroda je namreč v vseh (pra)kulturah bolj ali manj sakraliziran ("svet", tabuiziran). V prvih civilizacijah je to bilo silno nazorno, saj je kralj opravljal tudi velikoduhovniško službo. Naslednja etapa je bila storjena s krščanstvom, ko sta se že s Konstantinom „sveta“ in „svetna“ oblast ločili. Odsihdob teokracija na Zahodu nima mesta, sakralizacija oblastnika je omejena. S protestantizmom, v katerem ljudstvo izvoli svojega pastirja, in kasneje z demokracijo pa se začne proces, ko je kakršnakoli oblast vedno manj „sveta“, nedotakljiva, zavita v imuniteto.
Benedikt XVI. je včeraj po svoje de-sakraliziral in de-mitiziral oblast, ki smo jo imeli za absolutno in za malodane obdano z glorijo onostranstva. Svoj človeški lik je iztrgal iz te glorije, kar, kot vidite, poskuša ujeti priložena vinjeta španskega dnevnika El Mundo. Čeprav kanonsko pravo papežu ta korak dovoljuje, čeprav je 2. vatikanski koncil že nekoliko „povišal“ vlogo škofovskega kolegija in jo nekoliko približal vlogi papeža, čeprav je Benedikt XVI. doslej vprašanje svojega odstopa med vrsticami že izpostavil, je njegovo dejanje osupljivo in gigantsko. Določena katoliška mitologija je ranjena. Teološke in pastoralne posledice ne bodo izostale.
Kakšne posledice? Težko prerokujem komaj 24 ur po dogodku. A prvi vtis se vrti okrog podobe Boga. Papeštvo, ki je močno, nezmotljivo, nedotakljivo, češčeno, večnozdravo, sijajno, imperialno odgovarja tovrstni podobi Boga. To je papeštvo Vsemogočnega. Papeštvo, ki ohranja edinstveno karizmo vodenja in samo Petru in nobenemu drugemu apostolu izročene „ključe“, a je tudi človeško krhko, zmožno opešanja, sestopa in odstopa odgovarja drugačni podobi Boga. To je papeštvo Učlovečenega. V ozadju je podoba Boga, ki jo Benedikt XVI. kot primarno oznani že v naslovu svoje prve okrožnice „Bog je ljubezen“. Bog ne daj, da bi navijal za sploščitev papeške vloge na nek zgolj človeški, nič kaj simbolni „functional leadership“. Še vedno pričakujem Absolutnega izza papeške silhuete. A mislim, da bo po tem odstopu papeški lik, četudi manj imperialen, bolj celovit.
Drugi vtis gre v smeri Cerkve, njenih služb, karizem, hierarhij. Spomnim se debate iz študentskih let na Gregoriani. Vedeli smo, da po kanonskem pravu papež lahko odstopi, a vprašali smo se: „Komu neki naj izroči odstopno izjavo?“ Po piramidalni shemi ni namreč nikogar nad njim, edinole Bog. V slučaju, da izroči odstopno izjavo kardinalom in škofom, pa prizna njihovo oblast nad seboj in krši teološko predpostavko, po katerem mu Petrova „oblast ključev“ prihaja po „osebnem nasledstvu“ od samega Kristusa. Tozadevni kanon 332 § 2 se nam je zato zdel paradoksen.
No, včeraj smo dobili odgovor. Shema ni piramidalna, shema je bratska in sredi bratov je Bog. Papež svojo odstop naznani sobratom (Cerkvi) in se izroči Bogu. Papež včeraj ni rehabilitiral ideje, da je zbor škofov več kot papež (t.i. episkopalizem in konciliarizem, oz. nekakšna cerkvena verzija parlamentarne demokracije, v kateri parlament postavlja in odstavlja vlado), je pa podprl duha škofovske kolegialnosti in cerkvene sinodalnosti. Videli bomo, kakšen bo razvoj v naslednjih letih. Zaenkrat ostanimo pri včerajšnji lekciji, ki pravi, da pri papeškem odstopu ne gre v prvi vrsti za pravno vprašanje, kdo je pristojen in kdo ne, kdo je večji in kdo manjši, temveč za vprašanje vere, zaupanja, občestva in Boga sredi tega občestva.
Skratka, interpretacije svetovnega časopisja gor ali dol, naša predvidevanja sem ali tja, eno je gotovo: Benedikt XVI. je leto vere, ki ga je sam razglasil, obeležil z monumentalnim dejanjem vere, svoje osebne vere.
Več na: http://branenacesti.blogspot.com/2013/02/papez-odstopil.html
Profesionalni košarkašici postali misijonarki (Vir: druzina.si)
Američanki Jennifer Risper in Christina Wirth sta najboljši prijateljici. Dolga leta sta bili košarkaški kolegici. Pod košem sta se podili na univerzi Vanderbilt v Nashvillu, profesionalno kariero pa sta začeli v ligi WNBA, t. j. ženski različici lige NBA. Preizkusili sta se tudi v Evropi – nazadnje sta profesionalno košarko igrali v Romuniji. Kariero sta zaključili, razlog pa ni starost ali poškodbe, pač pa – vera. Oz. natančneje: želja, da bi svojo vero delili z drugimi. Postali sta dejavni članici Bratovščine katoliških študentov.
Risperjeva po poročanju CNA pravi, da je že v času, ko je dejavno igrala košarko, verjela, da jo Bog uporablja, zdaj pa se želi še bolj posvetiti delu za Boga in o njem pričevati med univerzitetnimi športniki. Glede na to, da imata obe z Withovo izkušnje z univerzitetnim in celo profesionalnim športom, bosta laže razumeli športnike, kar bo njunemu pričevanju gotovo dodalo prepričljivost.
Več o njuni odločitvi in pričakovanjih lahko prebereš na: http://www.catholicnewsagency.com/news/basketball-pros-to-become-catholic-campus-missionaries/
TEOLOŠKI KOTIČEK
PRIDITE IN POGLEJTE
Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument
130. Leto 2012–2013: Leto vere in leto branja krovnega dokumenta
SŠK in SPS: Škofje objavijo dokument Pridite in poglejte (PIP) ter razglasijo začetek načrtovanja. Načrtovanje je razumljeno kot način obhajanja leta vere. Leto je namenjeno branju dokumenta, analizi, poglabljanju in razpravi po občestvih. Sveti, komisije, odbori in uradi si razdelijo študij in izdelavo vseslovenskih pastoralnih itinerarijev. SPS poskrbi za ustrezne pripomočke za študij in načrtovanje.
Škofije, redovna predstojništva, vodstva laiških gibanj, skupnosti in združenj: Poskrbijo za animacijo duhovnikov, redovnic in redovnikov oziroma svojih članov ter za molitveno podporo. Za načrtovanje usposabljajo odgovorne ljudi na nižjih ravneh. Načrtovalni proces prilagodijo glede na potrebe in načrte, ki so v teku. Pripravijo pripomočke za študij in načrtovanje. Organizirajo srečanja in dogodke.
Župnije, redovne skupnosti, skupine: Vstopajo v načrtovani proces in se usposabljajo za načrtovanje. Sledi študij, poglabljanje in aplikacija dokumenta. Poudarek je na soočenju s samim seboj oziroma na analizi stanja.
131. Leto 2013–2014: Leto pisanja pastoralnih načrtov
SŠK in SPS: Nadzirata opravljene korake. Potrjujeta izdelane itinerarije. Koordinirata slovenski itinerarij in župnijske pastoralne načrte.
Škofije, redovna predstojništva, vodstva laiških gibanj, skupnosti in združenj: Animirajo župnije in druga občestva za pisanje njihovih načrtov. Organizirajo srečanja in dogodke v povezavi s pisanjem načrtov in s potrditvijo ter vročitvijo le-teh.
Župnije, redovne skupnosti, skupine: Pišejo in sprejemajo svoje pastoralne načrte.
132. Nadaljnja leta
SŠK in SPS: Nadzirata proces. Analizirata načrte župnij in drugih občestev. Nadaljujeta z izdelavo itinerarijev, ki so dolgoročne narave in zahtevajo večje spremembe v miselnosti in sistemu.
Škofije, redovna predstojništva, vodstva laiških gibanj, skupnosti in združenj: Nadzirajo prve korake pri uresničevanju pastoralnih načrtov. Nudijo podporo pri bolj tehtnih spremembah. Počasna občestva spodbujajo, radikalna pa umirjajo.
Župnije, redovne skupnosti, skupine: Uresničujejo svoje pastoralne načrte, jih preverjajo in dopolnjujejo v skladu z lastnimi spoznanji ter navodili s škofijske in vseslovenske ravni. Nekateri vseslovenski pastoralni itinerariji bodo šele v tej fazi prišli do župnij in skupnosti v obliki zavezujočih pastoralnih norm.
133. V pastoralnem letu 2017–2018 bo potekala prva refleksija uresničevanja slovenskega pastoralnega načrta. Po potrebi in v skladu s spoznanji lahko proces dobi novo strateško smer. Po potrebi se lahko takrat napiše nov krovni dokument ali novo strateško dopolnilo k pričujočemu krovnemu dokumentu.
|
|
|
|
|
|
|
