AKTUALNE NOVICE

A. S., Papež Frančišek s pozivom mladim o miru sklenil potovanje v BiH (Vir: Radio Ognjišče)

Papež Frančišek je obisk v Sarajevu sklenil s srečanjem z mladimi v Škofijskem mladinskem centru v Sarajevu, poimenovanem po papežu Janezu Pavlu II.

V centru ga je pričakalo več kot 800 mladih, pravoslavnih, katoličanov in drugih, medtem ko je večina mladih zaradi prostorske stiske ostala zunaj.Papežu so mladi najprej pripravili zanimiv glasbeno plesni sprejem.Mlad par je potem spregovoril, kako se trudi po svojih močeh graditi boljšo družbo in državo.

Potem pa je papež Frančišek spet presenetil, saj je odgovoril na štiri vprašanja iz občinstva mladih. Darko ga je vprašal, če drži, da že dolgo ne gleda televizije in kakšno je njegovo mnenje o internetu.

Papež je dejal, da bi morali televizijski producenti pripravljati vsebine, ki bi ljudem pomagale, da se pripravijo na življenje, ki utrjujejo resnične vrednote. Hkrati pa je sveti oče pokazal na našo odgovornost in ta je v tem, da znamo izbirati programe. Če kakšen program ni v redu, če uničuje vrednote, ga je potrebno preprosto ugasniti.

Sveti oče je v odgovoru še opozoril na pokvarjeno domišljijo, ki uničuje dušo. »Če ti, ki si mlad, postaneš zasvojen z računalnikom, postaneš suženj. Če z računalnikom iščeš grde stvari, izgubiš dostojanstvo. Z uporabo interneta je podobno, je še dejal papež. To je lahko čudovito izobraževalno orodje, uporabniki pa se morajo izogibati slabim vsebinam, ki jih ranijo.

Papež Frančišek je nato odgovoril še na nekaj vprašanj ter z balkona mladinskega centra, pozdravil in kratko nagovoril vse tiste mlade, ki so čakali zunaj. V zrak so kot simbol miru spustili goloba, papež je blagoslovil vse zbrane in jih opozoril da "Vsi smo bratje in sestre, vsi imamo istega Boga, zato naj nikoli ne bo ločitev med vami:... Bratstvo in enotnost"

Papež z mladimi iz BiH
"Če ti, ki si mlad, postaneš zasvojen z računalnikom, postaneš suženj. Če v računalniku iščeš grde stvari, izgubiš dostojanstvo. Torej uporabljajte televizijo in računalnik toliko, da vam bo dobro delo."

"Vi ste prva generacija po vojni. Vi ste cvetovi pomladi, ki hočejo cveteti ter se nočejo vračati nazaj k uničevanju. Vi ste za ustvarjanje novih mostov… graditev miru. Vsi vi imate isto Darkovo izkušnjo. 'Nismo jaz in oni, ampak jaz in mi in to pomeni graditi mir. Zares vzvišeno poklicanost imate in ta je, da nikoli ne gradite zidov ampak mostove. To je to veselje, ki ga vidim v vas."

"Če služi (most) svojemu namenu povezuje, ko pa most postane prepovedan, se začne razkrajati mesto… Zato od vas, prve generacije po vojni pričakujem poštenost, ne hinavščino in pa da ustvarjate mostove za srečevanje, za ustvarjanje bratstva."

Več

Po zelo dolgem zgodovinskem dnevu v Sarajevu, je papež odšel na letališče. Nanj je že čakalo letalo, da ga odpelje nazaj v Rim. Polet je trajal manj kot dve uri, na njem pa je papež odgovarjal na novinarska vprašanja.

Papež s predstavniki oblasti v BiH
Mir in sloga med Hrvati, Srbi in Bosni, ter med verskimi skupnostmi gre preko meja države. Po papeževih besedah naj bi pričevali, da je sodelovanje med narodi in verstvi mogoče; da lahko prinese prave rešitve na probleme in da je mogoče ozdraviti tudi najgloblje rane. "To upanje sem videl v otrokih, ki sem jih pozdravil na letališču; pravoslavni, muslimani, katoličani, ki nam prinašajo upanje", je dejal papež, ki je znova poudaril pomen sodelovanja tudi med politčnimi predstavniki. Ti naj bi bili prvi služabniki njihovih skupnosti. Po papeževih besedah je za mirno sožitje pomembna tudi pravica do verske svobode.

Več 

Papež daroval mašo na stadionu Koševo
„Bog sanja mir, mir je Božji načrt za človeštvo, za zgodovino, z vsem stvarstvom. In je načrt, ki vedno naleti na nasprotovanje s strani človeka in hudiča. Tudi v našem času sta hrepenenje po miru in prizadevanje, da bi ga gradili, v nasprotju z dejstvom, da v svetu potekajo mnogi oboroženi spopadi. Gre za neke vrste tretjo svetovno vojno, ki se odvija 'po koščkih'; in v kontekstu globalne komunikacije zaznavamo ozračje vojne.“

Več

Papež duhovnikom, redovnikom in redovnicam o odpuščanju
„Če človek, ki se je posvetil Gospodu, ne zna odpustiti, ne služi ničemur“, je poudaril in dodal, da ni težko odpustiti nekomu, s katerim se skregal, ali je slabo govoril o tebi, tistemu, ki te muči in te hoče ubiti, pa je težko odpustiti. Prav ti pričevalci pa pridigajo o tem, kako to storiti. Druga beseda mu je ostala tudi o 120 dneh, ki jih je redovnik preživel v taborišču. Duh sveta nas spodbuja, da bi pozabili trpljenje naših prednikov, je poudaril. V taborišču je bila vsaka minuta mučenje: živeti vsi skupaj, umazani, brez hrane in vode. „In mi se pritožujemo, če nas boli zob, ali pa ko hočemo imeti TV v svoji sobi, ali pa opravljamo predstojnico, če obrok ni ravno najboljši. Ne pozabite prosim pričevanj teh vaših prednikov. Pomislite, koliko so pretrpeli“, je dejal sveti oče in dodal: „Pomislite na tistih 6 litrov krvi, ki jih je prejel duhovnik po mučenju. Živite življenje dostojno križa Jezusa Kristusa“.

Več

Papež s predstavniki verskih skupnosti
Po papeževih besedah je že to srečanje med pripadniki različnih verstev znamenje želje po bratstvu in miru, ki ga živijo v vsakodnevnem sodelovanju. Posebej je pohvalil svet za medverski dialog, ki zbira muslimane, Jude in kristjane. Zatem pa je spomnil je na krvavo vojno, ki jih je razdelila razdelile. Prav medverski svet je sad te vojne in želje po dialogu. Slednji je dolžnost vsakega vernika, je poudaril papež. Dialog je po njegovih besedah najprej pogovor o človeškem življenju, še preden razpravljajo o večjih zadevah. Skupaj naj bi se naučili živeti, se spoznati in se spoštovati. V dialogu gre torej za medsebojno poznavanje, duhovno skupnost in podelitev velikih moralnih vrednost: pravičnosti, svobode in miru.

Več

Več  na: http://radio.ognjisce.si/sl/167/aktualno/17407/  
 

Srce Jezusovo, slovesni praznik (Vir: Katoliška Cerkev)

Osem dni po prazniku Svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhaja Cerkev slovesni praznik Srca Jezusovega.

Praznik skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, v jedro, iz katerega pritekajo vsa velika dela v naše odrešenje, posebno še Kristusova daritev na križu. In to je tista ljubezen, ki je bila od vekov skrita v brezdanjih globinah troedinega Boga, ki pa si je prevzela našo človeško naravo in nas v Kristusu začela ljubiti tudi s človeškim srcem ter dosegla svoj vrhunec v kalvarijski daritvi, ko so iz prebodene Kristusove strani začele teči reke žive vode, ki odslej nikdar več ne bodo usahnile.
Zgodovina češčenja Jezusovega Srca se začenja z apostolom Janezom, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13, 15; 21, 20) in apostola Pavla, ki je svoje vernike imel rad v Ljubezni Jezusa Kristusa (prim. Flp 1, 8). Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin; v tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca. V 14. stoletju je ta pobožnost nekoliko pojenjala. Spet pa se je poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. Imenoval začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ker je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu.

Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Annum sanctum (Sveto leto) orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega.

Ob stoletnici, odkar je bil praznik Srca Jezusovega razširjen na vso katoliško Cerkev, je Pij XII. leta 1956 izdal okrožnico Zajemali boste (Haurietis aquas), kjer je podal vsestransko in globoko teologijo Srca  Jezusovega.

Pavel VI. je leta 1965 napisal okrožnico Nedoumljivo bogastvo Kristusovo. V njej je znova naglasil pomembnost Srca Jezusovega. V duhu drugega vatikanskega koncila je močno poudaril zvezo, ki jo ima to češčenje z evharistijo posebej z njenim daritvenim značajem, se pravi z mašo in obhajilom kot daritvenim obredom.

Češčenje Srca Jezusovega se nanaša na tisto, kar je pri Kristusu in sploh pri skrivnosti odrešenja najglobljega, kar zajema iz globin njegove Božje - človeške ljubezni. Častiti Srce Jezusovo torej pomeni častiti Jezusovo osebo s posebnega vidika njegove odrešenjske ljubezni Zato je jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča, temveč jih krepi, poglablja in prešinja.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/srce-jezusovo-slovesni-praznik


Marijino brezmadežno srce (Vir: Katoliška Cerkev)

Praznik Marijinega brezmadežnega srca Katoliška Cerkev obhaja dan po prazniku srca Jezusovega.

Svetopisemski temelji za češčenje Marijinega srca
V drugem poglavju Lukovega evangelija, ki govori o tem, kako so ob Jezusovem rojstvu betlehemski pastirji prihiteli na kraj njegovega rojstva, »našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno,« in nato povsod pripovedovali, »kar jim je bilo o tem detetu rečeno«, evangelist značilno pristavlja: »Marija pa je vse te besede hranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Ob koncu pripovedovanja o Odrešenikovi mladosti pa je nazadnje ob Jezusovem zaostanku v templju – kakor refren ob sklepu speva – še enkrat rečeno: Jezusova »mati je vse to ohranila v svojem srcu« (51). Tako nam je sv. Luka nekoliko odgrnil zaveso iznad globokega Marijinega molka: opozoril je na skrito življenje in misli njenega srca, ki so bile vse posvečene Kristusu in skrivnosti odrešenja. Sv. Janez Eudes (+ 1680 – gI. 19. avgust), ki mu dajejo naziv »oče liturgičnega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca«, je zato sv. Luka imenoval evangelist Marijinega srca. Marijino srce je pri Luku označeno kot središče njenega dušnega in duhovnega življenja.

Če je Marija hranila v svojem srcu vse, kar se je nanašalo na Jezusovo detinstvo in deško dobo, je razvidno, da je v svoje srce najprej sprejela spomine, vtise, opažanja, dejanja. Zato smemo reči, da sta po Lukovem gledanju tudi odgovor na angelovo oznanilo Mariji in zato tudi spev »Moja duša poveličuje« (Magnifikat) prihajala iz Marijinega »srca«, iz tistega skrivnostnega jedra Marijinega bitja, od koder izvirajo najgloblje in temeljne človekove življenjske odločitve. Sv. Janez Eudes pravi, da je Magnifikat »spev Marijinega srca«. Torej je Marijino srce izvir njene vere, globoke in čiste, ponižnosti in ljubezni, ki se je pokazala v teh okoliščinah.

Mnogi razlagalci obračajo na Marijino srce tudi Simeonovo napoved: »In tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src« (Lk 2,35). Res je tukaj govor o duši, vendar se ne oddaljimo od resničnega pomena, če mislimo na Marijino srce. Že Origen (+ 253 ali 254) pravi, da tukaj obstoji naravnost istost »duše« in »srca«.

Po gledanju sv. Luka je torej Marijino srce središče Marijinega notranjega življenja in njenih kreposti; obenem je to srce imelo prvenstveno vlogo pri učlovečenju, ob Kristusovem trpljenju pa je bilo pridruženo odrešilni kalvarijski daritvi.

Marijino vedenje pod križem je nadaljevanje ob angelovem oznanjenju izrečenega »zgodi se« ne le v tem smislu, da se je Marija zavedala, kako zdaj nastopajo posledice njene prve privolitve v učlovečenje, marveč tudi v tem, da je globoka notranja usmerjenost njenega srca ostala ista kakor nekdaj, še več, da je dozorela do zadnje in najgloblje dovršenosti.

Globoka usmerjenost in razpoloženje Marijinega srca se razodeva tudi v njenem govorjenju, o katerem Sveto pismo sedemkrat poroča (dvakrat spregovori Marija z angelom, dvakrat z Elizabeto, dvakrat z Jezusom, enkrat s strežniki v Kani Galilejski). Sv. Bernardin Sienski (+ 1444 – gl. 20. maj) pravi z ozirom na to, da je Marijino srce ognjišče božje ljubezni, od koder prihaja sedem plamenov ljubezni, izraženih v Marijinih sedmih besedah. In zadnje Marijine besede, kolikor Sveto pismo o njih poroča, so kakor testament Marijinega srca nam vsem: »Karkoli vam (Jezus) poreče, storite!« (Jan 2,5).
Če spravimo v zvezo s tem Jezusovo besedo: »Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali« (Mt 5,8), potem moramo reči: Marijino srce je zaradi svoje edinstvene, brezmadežne čistosti zaslužilo (seveda na temelju božje milosti) celo to, da je smelo nuditi svojo lastno kri božjemu Sinu.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/marijino-brezmadezno-srce
 

Mojca M. Štefanič, »Računalnike ven iz otroških sob!« (Vir: Družina)

Papež Frančišek staršem svetuje, naj otrokom v sobah ne dovolijo imeti računalnikov, saj jih bo to obvarovalo pred »umazanijo« pornografije in na ta način se ne bodo preveč navezali na svoje naprave.

Med povratnim letom z enodnevnega apostolskega obiska v Sarajevu minulo soboto je sveti oče časnikarjem na letalu pojasnil, da prevelika navezanost na računalnik »škoduje« človekovi duši in mu odvzema svobodo. »Človek postane suženj računalnika«, je dejal Frančišek. »Nenavadno je, v mnogih družinah, kot mi povedo očetje in matere: sedimo za mizo z otroki, oni pa so s svojimi mobilnimi telefoni v povsem drugem svetu.« 

Sveti oče dodaja, da je virtualni jezik sicer današnja stvarnost, toda navezanost na tehnologijo »nas trga od običajnega življenja, družinskega življenja, družabnega življenja, celo od športa in umetnosti«. Po papeževih besedah gre pri tem gotovo za neke vrste duševno bolezen.

»Umazanija«, ki danes onesnažuje misli in jih oropa njihove nedolžnosti, se pojavlja »v obliki pornografije in prikrite pornografije, programov, ki so prazni in brez vrednosti: denimo programi, ki so relativistični, hedonistični, potrošniški in vse te lastnosti vsiljujejo tudi uporabnikom«. Potrošništvo in relativizem sta po Frančiškovih besedah »rakavi rani sodobne družbe« in o tem, kot je pojasnil, piše tudi v težko pričakovaniokoljevarstveni okrožnici, ki izide 18. junija letos. 

Papež Frančišek je ob koncu pohvalil starše, ki otrokom v sobah ne dovolijo imeti računalnikov, vsem drugim pa položil na srce, naj sledijo njihovemu zgledu. »Računalniki naj bodo v skupnem prostoru«, je dejal Frančišek. »To so drobni nasveti, ki pa so po izkušnjah staršev v veliko pomoč.«

Vir: www.aleteia.org

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBracunalnike-ven-iz-otroskih-sob%C2%AB

 
Mojca M. Štefanič, Zahvala kardinala Puljića (Vir: Družina)

Sarajevski nadškof kardinal Vinko Puljić je minulo soboto v okviru papeževega bogoslužja še enkrat poudaril pomen Frančiškovega obiska v Bosni in Hercegovini. »Vaš obisk pomeni močno okrepitev za vse ljudi naše dežele«, se je kardinal Puljić ob zaključku bogoslužja z okoli 65.000 verniki na sarajevskem stadionu Koševo v nagovoru obrnil neposredno na svetega očeta. 

Sarajevski nadškof se je papežu zahvalil za njegovo »razumevanje« za Bosno in Hercegovino in »vseh ljudi, ki živijo v tej deželi«. Prisotnost papeža posebej katoličanom vliva pogum, da bodo živeli svoje krščanstvo, si prizadevali za mir in gojili dialog. Obenem je papežev obisk »sporočilo svetu, da želimo biti to, kar smo, da želimo še naprej sobivati na isti zemlji, pripravljeni, da zgradimo prihodnost naše dežele na temeljih enakih pravic in enakih svoboščin«, je dejal kardinal.

Puljić je s svojimi besedami znova opozoril na težak položaj katoliške Cerkve v Bosni in Hercegovini, ki ga je v številnih pogovorih izpostavil že pred papeževim prihodom. Daytonski sporazum iz leta 1995 je vojno sicer zaključil, toda ni ustvaril pogojev za pravični mir, je potožil kardinal. Predvsem v sporazumu ni nikakršnih zagotovil za enakopravnost katoličanov v Bosni in Hercegovini. 

Vojna med leti 1992 in 1995 je število katoličanov v državi sicer skorajda prepolovila. Izmed okoli 3,8 milijonov prebivalcev jih 440.000 pripada hrvaškemu katoliškemu občestvu. V spopadih je bilo porušenih ali poškodovanih več kot tisoč cerkvenih stavb, škofje v Bosni in Hercegovini pa imajo zdaj velike težave s pridobivanjem gradbenih dovoljenj. Tamkajšnji katoličani so v vsakodnevnem življenju deležni precejšnjega zapostavljanja. 

Vir: Kathpress

Več  na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/zahvala-kardinala-puljica
 

K. H., »Svoje srce ste spremenili v tabernakelj« (Vir: Družina)

Prvoobhajanci, njihovi starši, bratci in sestrice, dedki in babice so na prvo junijsko soboto dodobra napolnili brezjansko baziliko. Škofijski urad za družino je namreč že drugo leto zapored povabil na Brezje družine, ki so imele letos prvoobhajanca. Nekateri otroci, ki so letošnjo pomlad prvič prejeli Jezusa v svoje srce, so prišli k Mariji Pomagaj v spremstvu župnika, druge so pripeljali katehistinje in katehisti, za večino pa je bilo to družinsko romanje. »Svoje srce ste spremenili v živ tabernakelj,« je slavljence na začetku maše pozdravil frančiškan p. Leopold Grčar in se zahvalil predvsem staršem, da so omogočili otrokom prejem prvega svetega obhajila.

Ob somaševanju duhovnikov, ki so spremljali prvoobhajance in njihove družine, je mašo daroval ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar. Med pridigo je povabil prvoobhajance, da se mu pridružijo pred oltarjem in skupaj so obnovili čudeže, ki jih je delal Jezus na zemlji in se pogovarjali o tistih, ki jih dela še danes. »In kateri je največji Jezusov čudež?« je zanimalo škofa. »Da je ozdravil fuuul bolnega človeka,« je preglasil skupino prvoobhajanec in dodobra nasmejal zbrane v cerkvi. Ob odgovorih na škofova vprašanja se je zaznalo, kako otroci na svet in Boga gledajo z otroško nedolžnostjo , pa tudi že s preudarno resnostjo. Čudeži so v otroški predstavi včasih globlje in bolj pristno zasidrani kot pri odraslih. Škof Šuštar jih je potem, ko so skupaj ugotovili, da je največji čudež spremenjenje kruha v Kristusovo telo, vprašal, ali bi bili radi kdaj poleg, ko se zgodi največji čudež? Na glasen »jaaaa« je škof dejal, da čudež vidijo vsako nedeljo, lahko pa tudi kdaj med tednom, če pridejo k maši. Spodbudil jih je, naj pogosto poklepetajo z Jezusom. »Zahvaljujte se mu, prosite ga. Ko pride Jezus v naše srce, pride tudi v naše skrbi, naše veselje, naše strahove, naše misli. Pogovarjajte se z njim. Lahko z molitvicami, ki ste se jih naučili v družini ali pri verouku, lahko pa tudi s svojimi besedami.«
Po maši je škof Šuštar družine blagoslovil in jih povabil, da se v procesiji »s hvaležnostjo v srcu« približajo Marijinemu oltarju. Otroci so se Mariji zahvaljevali za prejem zakramenta, za starše in stare starše, starši so svoje otroke izročali Mariji v varstvo.

Pel je otroški pevski zbor iz župnije Brdo pri Lukovici.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBsvoje-srce-ste-spremenili-v-tabernakelj%C2%AB

 
Barbara Kastelec, Bodi vedno vesel (Vir: Družina)

Na Rakovniku se je v soboto odvijal največji otroški festival ob sklepu veroučnega leta Mavrično-katehetske igre in Čarno jezero, na katerem se je zbralo več kot 600 udeležencev. "Bodi vedno vesel," je mlade udeležence vabilo letošnje geslo. Ob vstopu na prizorišče sta jih v preobleki pričakala don Bosko in Dominik Savio in jih povabila, da dobro namerijo žogo in z njo ciljajo v tarče, kjer so bile zapisane vrednote, ki vodijo po poti svetosti: odpuščanje, vljudnost, podarjanje in druge.  

V znanju se je na Mavrično-katehetskem kvizu pomerilo štirinajst skupin, največ znanja so pokazali Mavrični junaki iz župnije Dobrovnik, ki so v napetem finalnem kvizu - pripravil ga je ugankar Andrej Praznik, povezoval pa Jure Sešek - premagali odlične tekmovalke iz Šentvida nad Ljubljano in prejeli pokal iz rok Toneta Rodeta, direktorja Založbe Družina in urednice Mavrice Melite Košir. Pri pripravi kviza so sodelovali Kristina Vrčon Jejčič in Slovenski katehetski urad.

Nasmeh na obraze so pričarale pestre delavnice: čarodej Andrej je navdušil s triki v verzih, z Dominikom Savijem so se učili moliti pred Lurško kapelo in tudi urjenja psa; da lahko božamo pajke in žuželke so se prepričali v delavnici, ki jo je pripravil ljubljanski živalski vrt, preverili so, kako deluje gasilski avtomobil, se pomerili v malih sivih celicah. Na delavnici Slovenske Karitas so se poučili, kako se zavarujejo pred trgovino z ljudmi, preizkusili so se v skavtskih veščinah, pri sestrah HMP so spoznali misijonarke upanja, igrali košarko, evropsko igro, se čudili žogi velikanki in spoznali Veliko knjigo zabave. Tisti, ki so med letom sodelovali pri Bralnih mišicah, so prejeli priznanja za prebrane knjige in lepo knjižno nagrado.

Čarni dan na Rakovniku so sklenili s posebno mašo za otroke, z uvodno pesmijo so se spomnili apostola mladih, svetega Janeza Boska, in skorajšnje 200-letnice njegovega rojstva. Inšpektor salezijancev Janez Potočnik je med pridigo otroke vprašal, kdaj so bolj veseli, ko dobijo dobro oceno, ker so nekaj preplonkali ali prepisali od sošolca, ali takrat, ko so si jo zaslužili z učenjem. Povprašal jih je tudi, ali so bolj veseli, kadar se spovejo vseh grehov, ali takrat, ko tiste bolj zoprne zamolčijo, in jih povabil, naj bodo v življenju temeljiti.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/bodi-vedno-vesel-