Papež Benedikt XVI. napovedal odstop (Vir: katoliska-cerkev.si)
»Potem ko sem si pred Bogom večkrat izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da moje moči zaradi visoke starosti za dobro opravljanje petrinske službe niso več primerne. Dobro se zavedam se, da je to službo zaradi njenega duhovnega bistva treba opravljati ne le z besedami in dejanji, ampak tudi s trpljenjem in molitvijo. V današnjem svetu hitrih sprememb, ki ga pretresajo pomembna vprašanja glede življenja po veri, pa je za vodenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija potrebna tako telesna moč kot moč duše. Ta moč pa se je v zadnjih mesecih pri meni tako zmanjšala, da moram priznati svojo nesposobnost dobro opravljati službo, ki mi je bila zaupana.
Zavedajoč se resnosti tega dejanja v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, naslednika sv. Petra, ki mi je bila zaupana preko kardinalov 19. aprila 2005, zato bo 28. februarja 2013 ob 20. uri Petrinski sedež v Rimu izpraznjen in bodo tisti, ki so zato poklicani, dolžni sklicati konklave za izvolitev novega papeža.
Predragi bratje, iz srca se vam zahvaljujem za vso ljubezen in vaše delo, s katerim ste z menoj nosili težo moje službe, in vas prosim odpuščanja za vse moje napake. Zdaj zaupamo velikemu Pastirju, našemu Gospodu Jezusu Kristusu skrb za sveto Cerkev in prosimo njegovo sveto Mater Marijo, naj s svojo materinsko dobroto spremlja očete kardinale, da bodo izbrali novega papeža. Jaz pa želim še naprej z vsem srcem služiti sveti Božji Cerkvi z življenjem posvečenim molitvi.«
Besedilo je prevedeno iz uradne izjave Svetega sedeža.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/papez-benedikt-xvi-napovedal-odstop
Alen Salihovič, Tanja Dominko, Nadškof Stres, Bolčina, nuncij, Strehovec in Bahčič o papeževem odstopu (Vir: radio.ognjisce.si)
Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Anton Stres, ki vodi romanje poslušalk in poslušalcev Radia Ognjišče v Lurdu, je v odzivu na odpoved petrinski službi papeža Benedikta XVI. dejal, da gre za novico „izrednega pomena“.
„Papež Benedikt XVI. razodeva veliko odgovornost, s katero je vedno vodil Cerkev in ji služil. Zato je to njegovo dejanje vredno vsega spoštovanja, občudovanja in naše velike hvaležnosti za leta, ki jih je služil Cerkvi in nam vsem in tako verodostojno pričeval za Jezusa Kristusa. V tem trenutku pa je sedaj naša prva dolžnost, da okrepimo svoje molitve zanj in za Cerkev, da bo čim prej dobila novega naslednika svetega Petra, ki bo dostojno nadaljeval delo svojih dveh velikih predhodnikov Benedikta XVI. in blaženega Janeza Pavla II.,“ je za Radio Ognjišče povedal nadškof Anton Stres.
Apostolski nuncij pohvalil papeževanje Benedikta XVI.
Apostolski nuncij v Sloveniji nadškof msgr. Juliusz Janusz je po papeževi odločitvi o odstopu hvalil njegovo papeževanje, a dejal, da ima Benedikt XVI. za odstop svoje razloge, ki jih moramo spoštovati. Na novinarski konferenci je izpostavil njegovo vneto prepričevanje ljudi v pomembnost duhovne plati življenja, zaznamoval pa je tudi Cerkev na Slovenskem.
Kot je pojasnil nadškof Janusz, je sporočilo o papeževi odločitvi iz Rima prejel malo pred 12. uro, nakar je o tem obvestil lokalno Cerkev in prek zunanjega ministrstva tudi slovenske oblasti. Za odločitev ima Benedikt XVI. svoje razloge, mi se lahko le „zahvalimo Bogu za njegov čudovit pontifikat“ in smo mu hvaležni, da je obogatil Cerkev s svojim znanjem in tudi ponižnostjo, je dejal. „Mislim, da je ta trenutek zelo pomemben. Mislil sem, da bo, če se bo odločil za to, odstopil ob koncu leta vere. Morda bi bilo bolje tako. Vedno je poudarjal pomen človekovega boja, ki je razdeljen med materialnimi in duhovnimi dobrinami. Z intelektualnimi in duhovnimi močmi je skušal prepričati ljudi, da je duhovna moč, duhovno bogastvo pomembnejše od vsega ostalega. V svojem pontifikatu, svojih nagovorih je skušal ljudem vliti zaupanje, da so pomembni zaradi duhovnosti svojega razuma, srca,“ je povedal nuncij.
Tajnik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci p. Tadej Strehovec je medtem menil, da je papež na poseben način zaznamoval tudi življenje in organiziranost slovenske Katoliške cerkve. Spomnil je, da je ta v času njegovega papeževanja dobila tri nove škofije, mariborska škofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo. Poleg tega je junija 2010 razglasil prvega slovenskega mučenca Alojzija Grozdeta.
Presenetljivo in nepričakovano
Odločitev papeža Benedikta, da se odpoveduje službi Petrovega naslednika, sta z začudenjem sprejela tudi dekan v Štandrežu Karlo Bolčina in p. Robert Bahčič, ki živi v Rimu.
Dogodek je nepričakovan, pravi Karlo Bolčina. Benedikt XVI. je pojasnil, da v takem zdravstvenem stanju po svoji vesti ne more več dobro voditi Cerkve. Bolčina pravi, da je ob tem, papež povedal nekaj „zelo imenitnega“, namreč da bo še vedno nadaljeval svojo službo molivca, svetovalca, učitelja, tistega, ki navdihuje. Da je papež to svojo odločitev sporočil na današnji svetovni dan bolnikov, po mnenju Bolčine ni naključje. "S tem je hotel po mojem mnenju povedati, da je tudi bolnik, ki morda nima takih fizičnih in psihičnih sposobnosti kot ostali ljudje, enako vreden del človeštva in tudi Cerkve ima v njej veliko vlogo tudi v svoji bolezni, starosti in trpljenju. "
Tak korak papeža je v Cerkvi redkost, čeprav sta bila odstopa, ki smo ju srečali v zgodovini, po besedah Benedika vendarle drugačne narave. V primeru odstopa slavnega papeža Celestina 5. ali pa odstopa papeža Gregorja 12. iz 15. stoletja bi po besedah Benedika lahko rekli, da so bili navadno vzroki politične zdrahe znotraj ali zunaj Cerkve, tudi bolezen. V tem primeru pa je drugače. "Tukaj pa gre očitno za osebno izbiro, bolezensko stanje človeka, ki čuti breme svojih 85 let, in se dobro zaveda, da pri teh letih ne more biti več tako svež in pri močeh kot nekdo mlajši."
Na vprašanje, kakšna služba oziroma položaj čaka papeža, ko odstopi, cerkveni pravnik Karlo Bolčina odgovarja:"On ostane del kardinalskega zbora, a se bo verjetno umaknil v kakšno samoto, samostan, zasebno stanovanje. Vendar ne bo imel nobenega privilegija kot nekdanji papež. V Cerkvi posebne službe ne bo imel.
Bolčina tudi meni, da bo sedaj sledila običajna procedura izvolitve novega papeža, kardinali se bodo zbrali na konklavu in izvolili naslednika. V teh 17-ih dneh do 28. februarja bodo tako stekli vsi postopki in tako Karlo Bolčina pričakuje, da bomo imeli za veliko noč že novega svetega očeta.
P. Robert Bahčič pa je vtise v Rimu glede na ta odstop takole strnil: "Mislim, da smo vsi presenečeni, s komerkoli sem sedaj govoril, nihče ni pričakoval te geste. In tudi zame je to veliko presenečenje."
P. Bahčič je tudi sam opazil, da papežu pojenjajo moči, in sicer na koncertu, ki se ga je sveti oče pred dobrim tednom dni udeležil skupaj z italijanskim predsednikom Napolitanom. "Tedaj se je videlo, da je precej utrujen, hodil je s palico, kar se je zgodilo prvič. Očitno je začutil, da sam ne more vsega prenašati v enaki meri kot doslej."
Po mnenju p. Bahčiča je po eni strani razumljivo, da v teh razmerah prepusti funkcijo drugemu, po drugi strani pa sam meni, da bi moral, če mu je bila ta funkcija zaupana, vztrajati do konca. Naj se verniki v teh trenutkih zatečemo k molitvi? P. Robert Bahčič odgovarja: "Prav je, da se tudi v težkih trenutkih, ko bomo gotovo priče govoricam o spletkah, zavemo, da je Kristusova beseda tista, ki nas bo vodila naprej."
V tem primeru bo tudi naš korak blagoslovljen, je prepričan p. Robert Bahčič.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/139/slovenija/9935/
A. S., Kardinal Rode prisoten ob napovedi papeža Benedikta XVI., da odstopa (Vir: Radio Ognjišče)
Na odstop papeža Benedikta XVI. se je odzval tudi kardinal Franc Rode. Zapisal je, da se je tudi sam udeležil današnjega konzistorija in da z izjemo kardinalov Tarcisia Bertoneja in Angela Sodane nihče ni pričakoval, da bo papež Benedikt XVI. napovedal svoj odstop. „Bilo je torej popolno presenečenje. Ob meni sta bila na levi kardinala Nicora in Montezemolo. Nihče od njiju ni pričakoval take napovedi,“ je zapisal kardinal Rode.
Kardinal Rode je v izjavi, ki so jo predstavili na današnji novinarski konferenci v Ljubljani poudaril, da so potem, ko je papež odšel iz dvorane kardinali v spontano oblikovanih manjših skupinah ganjeni komentirali njegovo odločitev. „Prevladovala je žalost, občutek, da odhaja oče in voditelj, nekateri so bili objokani.“
Kardinal Rode je zapisal, da sta bila le dva kardinala vnaprej obveščena o odločitvi: kardinal Sodano, dekan kardinalskega zbora, in kardinal Bertone, državni tajnik. „Kardinal Sodano je izvedel za odločitev svetega očeta v petek, 8. februarja. Včeraj, 10. februarja, na god sv. Sholastike, je papež sam, lastnoročno, v latinščini napisal besedilo odpovedi in nam ga danes na konzistoriju prebral. Zatem so jo posredovali javnosti.“
Odpoved papeža svoji službi je v 2000-letni zgodovini Cerkve nekaj zelo redkega in ji nismo bili priče že stoletja, poudarja kardinal Rode. „Najbolj znana je odpoved papeža Celestina V. leta 1294 v mestu L'Acquila, šest mesecev po izvolitvi. Drugi primer je odpoved Gregorja XII. leta 1415 ob koncu zahodnega razkola. Umrl je dve leti kasneje.“
Odločitev Benedikta XVI. sicer ni povsem nepričakovana, je zapisal kardinal Rode. „V knjigi Luč sveta, ki je izšla že pred nekaj leti, je povedal, da se mu zdi pravilno, da se papež v trenutku, ko se zave, da ne zmore več opravljati svoje službe, odpove svoji službi. Benedikt XVI., človek vesti, resnični služabnik Cerkve, človek čistega srca, je ta korak storil v popolni svobodi in v zvestobi samemu sebi. Ta odpoved je imperativ njegove vesti. Zato, kljub prigovarjanju nekaterih, ni spremenil svoje osebne odločitve.“
Kardinal Rode se je tudi vprašal ali ima sveti oče objektivne razloge za ta nepričakovani korak? „Ko je danes prihajal v konzistorialno dvorano, sta ga podpirala njegov tajnik nadškof Gänswein in ceremonier msgr. Guido Marini. Bil je res šibak, telesno slaboten. A ko je imel konec prejšnjega tedna v rimskem semenišču srečanje z bogoslovci, je dobro uro govoril na pamet, brez predloge. Imel je čudovit govor, poln optimizma, o prihodnosti Cerkve. Če so njegove telesne moči načete, tega nikakor ne moremo reči o njegovih intelektualnih sposobnostih. Njegov duh je čil in zdrav, jasen in prodoren kot vedno. V tem smislu bi lahko brez težav še naprej opravljal svojo službo vrhovnega pastirja Cerkve,“ je povedal ter dodal, da so presenečeni poslušali papeževo izjavo o odpovedi in da jih je zajela žalost. „Žalost, ker izgubljamo očeta, podobna občutku osirotelosti. Pa vendar smo to njegovo dejanje sprejeli z velikim spoštovanjem, saj je predvsem znamenje njegove velike ponižnosti in nenavezanosti na pomembno funkcijo, ki jo je opravljal zvesto, predano. Prav to ga dela velikega.“
Navsezadnje je današnji korak Benedikta XVI. logično nadaljevanje tega čistega, jasnega, premočrtnega življenja, meni kardinal. „Življenja, ki je bilo vedno v znamenju čiste vesti in poštenih namenov in ki se nikdar ni pustilo odvrniti od svojih temeljnih načel. V zvestobi Bogu, Cerkvi in samemu sebi je papež ravnal tudi danes,“ je zapisal kardinal Rode, ki je svoj nagovor sklenil z besedami, da vse kristjane vabi, „da se ob tem združimo v iskreni molitvi za Cerkev in za svetega očeta, polni zaupanja v Gospoda, ki svoje ljudstvo neprestano podpira in vodi skozi dogodke zemeljske zgodovine.“
Vir: Katoliška Cerkev
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/139/slovenija/9937/
Izjava nadškofa Stresa ob napovednem odstopu papeža Benedikta XVI. (Vir: katoliska-cerkev.si)
»V tem trenutku moramo biti vsi najprej do svetega očeta polni hvaležnosti za vse tisto, kar je v teh letih svoje vrhovne službe v Cerkvi naredil za Cerkev, jo v teh težjih časih pogumno vodil in na ta način tudi verodostojno pričeval za svojo vero in za svojo pripadnost Jezusu Kristusu.
S tem, da papež najavlja svoj odstop, svojo odpoved petrinski službi, razodeva veliko odgovornost, s katero je vedno vodil Cerkev in ji služil in kar smo lahko tudi vedno znova ugotovili in videli, zato je to njegovo dejanje vredno vsega našega spoštovanja in občudovanja, predvsem pa v tem trenutku obstaja naša prva dolžnost, ki jo čutimo, da okrepimo svoje molitve, svoje molitve zanj in za Cerkev, da bo čim prej dobila novega naslednika sv. Petra, ki bo dostojno nadaljeval delo svojih dveh velikih predhodnikov Benedikta XVI. in bl. Janeza Pavla II.«
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
predsednik SŠK
Več na: http://katoliska-cerkev.si/izjava-nadskofa-stresa-ob-napovednem-odstopu-papeza-benedikta-xvi
Pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas
Dragi bratje in sestre!
V letu vere bomo na novo odkrivali lepoto naše vere, da bi jo utrjevali, izpovedovali in zanjo pričevali.
Neprecenljivi in nezasluženi dar vere je torej treba vzdrževati in gojiti. Vero ohranjamo pri življenju z molitvijo in premišljevanjem Božje besede, shranjene v Svetem pismu.
Molitev je »govoreča vera«. Vera, ki govori, ko se verni človek pogovarja z Bogom. Kakor se prijateljstvo med ljudmi utrjuje in ohranja s pogovarjanjem in vsemi drugimi medsebojnimi stiki, tako se tudi vera kot prijateljski odnos do Boga ohranja in utrjuje z molitvijo. V sodobnem svetu, kjer je naša vera pogosto ogrožena, jo je zato še bolj potrebno ohranjati pri življenju z molitvijo za zvestobo v veri. Tudi v Jezusovem času ni bilo lahko verovati vanj. V evangeliju beremo, kako se neki oče s pretresljivo prošnjo obrne na Jezusa: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,24). Tudi apostoli so doživljali šibkost in ogroženost svoje vere in so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!« (Lk 17,5). Jezus sam pravi, da je molil za Petra, »da ne opeša njegova vera« (prim. Lk 22,32). Naše leto bo leto vere, če bo hkrati tudi leto molitve in premišljevanja Svetega pisma. Prvi prostor za krepitev vere in molitve so naše družine. Papež Benedikt XVI. naroča, naj v tem letu »vero v vstalega Gospoda izpovedujemo v cerkvah, v svojih hišah in pri svojih družinah«.
Poleg osebne in družinske molitve ima posebno mesto nedeljska sveta maša. Nedelja je po besedah bl. Janeza Pavla II. »dan vere«. Ko poslušamo Božjo besedo in prejemamo Gospodovo telo, zremo vstalega Jezusa in z apostolom Tomažem izpovedujemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28).
Udeležba pri nedeljski sveti maši ni zgolj dolžnost, temveč predvsem velika milost in prednost. Emerit, eden od devetinštiridesetih mučencev, ki so jih leta 304 ob Dioklecijanovem preganjanju kristjanov zalotili pri prepovedanem nedeljskem bogoslužju, je svojemu zasliševalcu v zagovor preprosto odgovoril: »Brez Gospodovega dne, brez Gospodove evharistije ne moremo živeti.« Kdor ne čuti več potrebe po nedeljskem obhajanju svete evharistije in oltarnemu občestvu, se počasi oddaljuje ne le od svojih bratov in sester, ampak tudi od Boga.
Poleg vzgoje, krepitve in izpovedovanja vere v domači družini in v cerkvenem občestvu je posebno pomembno kristjanovo pričevanje v širši skupnosti, še posebno tistim ljudem, ki Boga iščejo, pa ga še niso našli.
K takemu pričevanju smo poklicani vsi. Kakor prve učence v današnjem evangeliju Jezus tudi nas pošilja, da bi po nas lahko prišel k vsakemu človeku, ki ga srečamo. Pričevalec je kristjan, ki se zaveda, da ga Jezus vabi za svojega sodelavca, da bi po njem lahko prišel k ljudem, ki ga še ne poznajo. Jezus pričakuje od nas, da postanemo njegovi sodelavci in pričevalci zanj.
Verodostojnost našega pričevanja je najprej odvisna od naših dejanj in njihove skladnosti z besedami o Božji ljubezni. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). Najboljši pokazatelj naše vere je torej zgled našega življenja in dobro, ki ga storimo bližnjemu, ker je Božji otrok. Če tega ni, pomeni, da svoje vere ne jemljemo zares. Vera brez del dejavne ljubezni je mrtva, opozarja apostol Jakob: »Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del« (Jak 2,26). A poleg dobrih del so za naše pričevanje potrebne tudi besede. Apostol Peter naroča: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15). Mogoče se ne čutimo dovolj izobražene in usposobljene, da bi o svoji veri govorili. Toda o svoji veri nam ne bo težko spregovoriti, če se bomo o njej pogovarjali med seboj doma v družini ali na srečanjih v okviru župnije.
Ne nazadnje pa je potrebno poudariti, da nam vera prinaša pogum in veselje. V veri spoznavamo, da nas ima Bog rad in da je iz te ljubezni Božji Sin dal za nas življenje. Nato pa je vstal od mrtvih »in tako uničil smrt ter obnovil življenje«. To nas napolnjuje z navdušenjem nad Jezusom Kristusom. Veselje in navdušenje nad Jezusom Kristusom pa sta najmočnejše gibalo našega misijonarskega pričevanja.
Jezusovo trpljenje in smrt, o katerih bomo premišljevali v postnem času, v katerega vstopamo, nas varujeta pred napačnimi pričakovanji, da nam bo v tem prizadevanju in življenju nasploh šlo vedno vse gladko. Tega Jezus ni nikoli obljubljal svojim učencem. Nasprotno, pripravljal jih je na preizkušnje. Hkrati pa jih je bodril k pogumu. »Ne boj se!« (Lk 5,10), opogumlja v današnjem evangeliju Jezus apostola Petra. Skoraj z vsake strani Svetega pisma odmevajo besede: Bodite pogumni, ne bojte se! V evangeliju po Janezu slišimo Jezusove besede: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).
Temelj našega upanja je Jezusova vstajenjska zmaga nad sovraštvom, lažjo in smrtjo. Jezus nam ne obeta lagodnega življenja, pač pa nam daje moč, vliva pogum in utrjuje zaupanje vanj. Upanje se v našem srcu rojeva ob veri in spoznanju, da ob vseh uspehih in padcih naše življenje vodi Bog, ki bo imel zadnjo besedo. Zato ne obupujemo, ampak vztrajamo v zvestobi do njega. S preizkušnjami se utrjujemo v veri, saj »vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).
Največja preizkušnja je trpljenje, ki ga doživljamo sami ali ko vidimo trpeti druge. Tega si največkrat ne znamo in ne moremo razložiti. A ob tem je prav, če pomislimo na besede apostola Pavla: »Bog lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rim 8,32). Z Jezusom Kristusom se nam je Bog sam pridružil v trpljenju, da nas naše trpljenje ne bi oddaljilo od njega. Apostol Pavel pa tudi naroča svojim vernikom, naj jim stiske in trpljenje ne vzamejo notranje vedrine in veselja, ki ga dajeta vera in upanje v Jezusa Kristusa. »Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi …« (Rim 12,12). Bog nas s preizkušnjami utrjuje v veri in zaupanju vanj. Zato pa se trudimo biti potrpežljivi in stanovitni v zvestobi Jezusu Kristusu, ki je naš vzornik in odrešenik.
Dragi bratje in sestre, priporočimo se Devici Mariji, zarji nove evangelizacije, naj nam v letu vere izprosi močne vere in zaupanja, da bomo po njenem zgledu vedno ostali zvesti Jezusu, njenemu Sinu ter da bomo veseli in pogumni pričevalci zanj v okolju, v katerega nas je postavila Božja previdnost. Naj vas vedno in povsod spremlja Božji blagoslov.
slovenski škofje
Poslanica papeža Benedikta XVI. za 21. svetovni dan bolnikov (Vir: katoliska-cerkev.si) »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37)
1. Dragi bratje in sestre, 11. februarja 2013, na liturgični spomin Lurške Matere Božje, bomo v Marijinem romarskem svetišču v Altöttingu v Nemčiji slovesno praznovali 21. svetovni dan bolnikov. Ta dan za bolnike, zdravstveno osebje, verujoče in vse ljudi dobre volje pomeni privilegiran čas za molitev, sodelovanje, darovanje trpečih za dobro Cerkve in povabilo vsem prepoznati v različnih oblikah trpljenja bratov in sester obraz trpečega Kristusa, ki je s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem izvršil odrešenje človeštva (Janez Pavel II., Pismo ob ustanovitvi svetovnega dneva bolnikov, 13. maj 1992, 3). Ob tej priložnosti se čutim posebej blizu vam, dragi prijatelji, ki v zdravstvenih ustanovah ali doma prenašate preizkušnje zaradi bolezni in trpljenja. Želim vam, da bi vas okrepile tolažilne besede očetov drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965): »Vedite, da niste niti osamljeni niti ločeni niti zapuščeni niti nekoristni. Vas je poklical Kristus, da ste njegova živa in prosojna podoba« (prim. Poslanico ubogim, bolnim in trpečim).
2. Na duhovnem romanju, ki nas vodi iz Lurda, kraja upanja in milosti, v Marijino romarsko svetišče v Altöttingu, bi vam v razmislek rad predlagal zgled usmiljenega Samarijana (prim. Lk 10,25–37). Evangeljska prilika, ki jo pripoveduje evangelist Luka, je del vrste prizorov in dogodkov, ki so vzeti iz vsakdanjega življenja in s katerimi nam Jezus pomaga razumeti globine Božje ljubezni do vsakega človeka, posebej do tistih, ki trpijo zaradi bolezni ali bolečin. S sklepnimi besedami iz prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37), Gospod tudi pokaže odnos, ki naj bi ga imel vsak njegov učenec do drugih, posebej tistih v potrebi. Iz neizmerne Božje ljubezni je potrebno skozi močan odnos z njim v molitvi črpati moč za življenje iz dneva v dan s konkretno skrbjo – podobno kot usmiljeni Samarijan – za tiste, ki trpijo telesno ali duševno oz. prosijo za pomoč. Vsekakor to ne velja samo za pastoralno in zdravstveno osebje, ampak za vsakega, celo za bolne same, ki lahko na svoj položaj gledajo tudi z vidika vere. »Človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju, ne beg pred trpljenjem, marveč sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem najti smisel po zedinjenju s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo« (prim. okrožnico papeža Benedikta XVI. Rešeni v upanju, 37).
3. Različni cerkveni očetje so v usmiljenem Samarijanu videli Jezusa samega; v človeku, ki je padel med razbojnike pa Adama, našo pravo človeškost, ranjeno in zmedeno zaradi greha (prim. Origen, Homilija o Lukovem evangeliju XXXIV, 1–9; Sv. Ambrož, Komentar k Evangeliju po sv. Luku, 71–84; Avguštin, Pridiga 171). Jezus je sin Boga, ki pokaže zvesto, večno in brezmejno Očetovo ljubezen. Jezus pa je tudi tisti, ki se je kot Bog ponižal in z učlovečenjem prevzel človeško naravo (prim. Flp 2,6–8), se približal človeškemu trpljenju celo do spusta pred pekel, kot molimo v apostolski veroizpovedi, da bi človeštvu prinesel upanje in svetlobo. Jezus se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom (prim. Flp 2,6), ampak poln usmiljenja gleda na brezno človeškega trpljenja ter podarja olje tolažbe in vino upanja.
4. Leto vere, ki ga obhajamo, je primerna priložnost za okrepitev dobrodelnosti v naših cerkvenih skupnostih, saj vsak izmed nas lahko postane usmiljeni Samarijan za tiste, ki so nam blizu. Tukaj bi rad spomnil na brezštevilne osebnosti v zgodovini Cerkve, ki so pomagali bolnim, da bi dvignili človeški in duhovni pomen njihovega trpljenja, danes pa so nam zgled in spodbuda pri služenju. Sv. Terezija Deteta Jezusa in Presvetega Obličja (1873–1897) »izvedenka v znanosti ljubezni« (prim. Apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II. z naslovom Ob začetku novega tisočletja, 42) je »v globoki povezanosti z Jezusovim trpljenjem« izkusila bolezen, ki se je »po velikem trpljenju končala s smrtjo« (prim. nagovor papeža Benedikta XVI. pri splošni avdienci, 6. april 2011)[1]. Apostol bolnikov v Italiji ter ustanovitelj ustanov Tihi delavci križa (Silenziosi Operai della Croce) in Center prostovoljcev za pomoč trpečim (Centro Volontari della Sofferenza) častiti Luigi Novarese (1914–1984),[2] ki je v spominu mnogih še zelo živ, je kot duhovnik izkusil poseben pomen molitve tako za bolne in trpeče, kot tudi molitve skupaj z njimi. Pogosto jih je tudi spremljal v Marijina romarska svetišča, posebej k lurški votlini. Francoski pesnik in pisatelj Raoul Follereau (1903–1977), ki ga je nagovorila sosedova ljubezen, je posvetil svoje življenje skrbi za ljudi, okužene z gobavostjo in pripomogel k temu, da med številnimi drugimi pobudami obeležujemo tudi svetovni dan gobavosti. Blažena Terezija iz Kalkute (1910–1997) je svoj delovni dan vedno začela s srečanjem z Jezusom v evharistiji in udeležbo pri maši, šele po tem je odšla na ceste, držeč v rokah rožni venec, da bi našla in služila Gospodu v bolnih, posebej v tistih, »ki so nezaželeni, neljubljeni in nepreskrbljeni«. Mistikinja s stigmami sv. Ana Schäffer (1882–1925) iz Mindelstettna na Bavarskem je zmogla zgledno združevati svoje trpljenje s Kristusovim: njena bolniška postelja je postala samostanska celica, njeno trpljenje pa misijonsko poslanstvo. Okrepljena z dnevnim prejemanjem svetega obhajila je postala neutrudna priprošnjica v molitvi in ogledalo Božje ljubezni za mnoge, ki so pri njej iskali nasvet.[3] V evangeliju blažena Devica Marija izstopa po tem, da trpečemu Jezusu sledi do njegovega darovanja življenja na Golgoti. Ni izgubila upanja v Božjo zmago nad zlom, bolečino in smrtjo. Ona ve, kako v isti objem vere in ljubezni sprejeti Božjega Sina, ki je bil rojen v hlevu v Betlehemu in je umrl na križu. Marijino neomajno zaupanje v Božjo moč je bilo prežarjeno s Kristusovim vstajenjem, ki daje upanje trpečim in obnavlja gotovost Gospodove bližine in tolažbe.
5. Končno bi rad besedo tople hvaležnosti in spodbude namenil cerkvenim in civilnim zdravstvenim ustanovam, škofijam in krščanskim skupnostim, redovnim ustanovam, ki se posvečajo pastoralni skrbi za bolne, zdravstvenemu osebju, zdravstvenim združenjem ter prostovoljcem. Moja želja je, da bi vedno bolj spoznavali, da »Cerkev tudi danes živi temeljni vidik svojega poslanstva v ljubečem in velikodušnem sprejemanju vsakega človeka, posebej pa tistih, ki so šibki in bolni« (prim. Apostolsko spodbudo papeža Janeza Pavla II. o krščanskih laikih, 38).
21. svetovni dan bolnikov v priprošnjo izročam naši milostljivi Gospe, ki jo častijo v romarskem svetišču v Altöttingu, da bi vedno spremljala tiste, ki trpijo, v njihovem iskanju tolažbe in trdnega upanja. Naj tudi podpira vse, ki so vključeni v poslanstvo sočutja, da bi mogli postati usmiljeni Samarijani bratom in sestram, ki sta jih prizadela bolezen in trpljenje. Vsem z veseljem podeljujem apostolski blagoslov.
Vatikan, 2. januar 2013 papež Benedikt XVI.
Molitev za 21. svetovni dan bolnikov
Več na: http://katoliska-cerkev.si/poslanica-papeza-benedikta-xvi-za-21-svetovni-dan-bolnikov
TEOLOŠKI KOTIČEK
PRIDITE IN POGLEJTE
Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument
Veliki itinerariji pastoralne prenove
Proces načrtovanja v prihodnjih letih
130. Slovenski pastoralni načrt je bolj dogajanje kot besedilo, bolj proces kot zapisana navodila. Pripravljeno besedilo predstavlja začetek večletnega duhovnega dogajanja in pastoralne prenove. Je vodilo in pripomoček, da bo Cerkev na Slovenskem v občestvih, organizmih in ustanovah opravila načrtovanje.
131. Preskočiti moramo še eno past in to je želja, da bi krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta podal čim bolj konkretne in učinkovite rešitve za delo po župnijah in skupinah, da bi torej postal nekakšen pastoralni priročnik. Pričujočega dokumenta ne smemo razlagati kot navodila, kaj nam je storiti, pač pa kot smernice, kakšni naj bomo. Prve niso pastoralno-tehnične rešitve, prva sta nova apostolska gorečnost in pastoralno spreobrnjenje.
132. Glavni odgovorni za uresničevanje načrta so škofje. Če škof v svoji škofiji slovenskega pastoralnega načrta ne sprejema oziroma mu le-ta ne pomaga pri vodenju škofije, je nekoristen. Takoj za škofi, združenimi v SŠK, so za pastoralni načrt odgovorna škofijska telesa, na medškofijski ravni pa SPS s svojimi komisijami, odbori in uradi. SPS bo v dogovoru s škofi razdelil naloge posameznih projektov in itinerarijev ter določil časovnico. Podobno bodo odgovornosti razdeljene v primerih, ko bomo načrtovali na ravni redovnih skupnosti, župnij in laiških gibanj, skupnosti ter združenj. Predstojnik ali voditelj je vedno tudi prvi načrtovalec in glavni izvajalec načrta. Načrt, čeprav je sad skupnih molitev in razmišljanj, voditelja ne razbremenjuje teže odgovornosti.
133. Pri načrtovanju velikokrat naredimo napako, ko zanemarimo moderiranje procesa. Proces je nekaj živega in spreminjajočega, zato zahteva nenehno spremljanje in prilagajanje. Moderiranje vključuje nadzor, koordinacijo in animacijo načrtovalnega procesa na različnih ravneh in med različnimi akterji. Na medškofijski ravni bo za moderiranje poskrbelo tajništvo SPS, ki bo v ta namen tudi kadrovsko okrepljeno. Podobno je za moderiranje potrebno skrbeti na ravni škofij, župnij, redovnih skupnosti ter laiških gibanj, skupnosti in združenj.
|
|
|
|
|
|
|
