s. Brigita Zelič, Helena Škrlec, Papež: Vsak krščen otrok je čudež vere in praznik vse Božje družine (Vir: Radio Ognjišče)
Z nedeljo Jezusovega krsta v Katoliški Cerkvi liturgično končujemo obdobje božičnega časa. Na ta dan se kristjani spominjamo začetka Jezusovega javnega delovanja, hkrati pa tudi svojega krsta. Praznično je bilo marsikje, med drugim v Vatikanu, kjer je papež Frančišek krstil 32 otrok. V opoldanskem nagovoru je med drugim spomnil, da je vsak rojeni otrok dar veselja in upanja.
Papež Frančišek je dopoldne daroval sveto mašo v Sikstinski kapeli. Ob tem je podelil zakrament svetega krsta 18-im deklicam in 14-im dečkom. Večinoma so bili novorojenčki zaposlenih v Vatikanu. Sveti oče je v kratki pridigi dejal, da so s svojimi nežnimi glasovi olepšali in popestrili evharistično daritev. Bogu se je zahvalil zanje in za vsako novo življenje. Obrnil se je tudi na starše in botre. "Vi ste tisti, ki posredujete vero. Vi imate dolžnost posredovati vero tem otrokom. Najlepša dediščina, ki jim jo boste pustili, je vera. Samo to. Danes na svoje domove ponesite to misel. Mi moramo biti tisti, ki posredujemo vero. Na to mislite. Vedno mislite na to, kako posredovati vero otrokom," je poudaril. Kot je dodal, gre pri krstu in posredovanju vere za najpomembnejšo verigo.
Papež Frančišek je svoje razmišljanje ob nedelji Jezusovega krsta nadaljeval tudi pred opoldansko molitvijo, ko je z okna vatikanske apostolske palače nagovoril zbrane na Trgu svetega Petra. Spomnil je, da je vsak rojeni otrok dar veselja in upanja, vsak otrok, ki je krščen, pa je po njegovih besedah čudež vere in praznik vse Božje družine.
Ob Jezusovem krstu so se odprla nebesa. Ta dogodek se je ob reki Jordan zgodil pri Jezusovih tridesetih letih. Tako je papež Frančišek nedeljo Jezusovega krsta povezal z božičnim dogodkom in v obeh podčrtal skupno značilnost, ki je odprtje nebes. Če nebesa ostajajo zaprta, je obzorje našega življenja temno in brez upanja. Medtem pa nam je s praznovanjem Jezusovega rojstva vera znova okrepila gotovost, da so se nebesa odprla z Jezusovim prihodom na svet. Prihod Božjega Sina na svet pomeni začetek velikega časa usmiljenja potem, ko je greh nebesa zaprl, postavil pregrado med človeka in njegovega Stvarnika. Nato je sveti oče nadaljeval: "Z Jezusovim rojstvom se nebesa odprejo! Bog nam v Kristusu daje zagotovilo neuničljive ljubezni. Odkar se je druga Božja Oseba učlovečila, je torej mogoče videti nebo odprto. Videli so ga betlehemski pastirji, modri z Vzhoda, Janez Krstnik, Jezusovi apostoli, prvi mučenec sveti Štefan, ki je vzkliknil: „Nebesa vidim odprta!“ (Apd 7,56). To je možno tudi vsakemu izmed nas, če se pustimo osvojiti Božji ljubezni, ki nam je prvič podarjena pri krstu po Svetem Duhu." Papež Frančišek je ob tem prisrčno toplo povabil prav vse, naj se pustimo preplaviti Božji ljubezni, saj je nastopil veliki čas Božjega usmiljenja.
Papež Frančišek je nato pozornost pritegnil na dejstvo, da je Jezus tudi s svojim krstom pokazal solidarnost z ljudmi. Glas Boga Očeta ga v tem potrdi, saj ga je poslal na svet, da bi z ljudmi delil naš položaj, našo revščino. Podeliti z nekom nekaj od svojega, je pravi način ljubezni. Jezus se ne ločuje od nas, temveč nas ima za svoje brate in sestre ter z nami deli. In tako skupaj z Jezusom postajamo otroci Boga Očeta. Tu je razodetje in vir resnične ljubezni.
Ob koncu je sveti oče povabil k razmisleku o morebitni potrebi dodatne okrepitve medsebojne podelitve in ljubezni. Povprašal je, če se nam ne zdi, da vsi potrebujemo močnejšo ljubezen in to takšno, ki si naloži breme stiske in trpljenja bližnjega? Nato je s sebi lastno prepričljivostjo dodal zagotovilo, da naše življenje pridobi povsem novo barvitost, če se pustimo preplaviti tej Božji ljubezni! Pri tem naj nas vse podpira priprošnja Božje Matere.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/150/aktualno/12636/
M. Debevec, Je res treba biti krščen? (Vir: Radio Ognjišče)
Papež Frančišek je med prvo sredino splošno avdienco v tem letu začel sklop katehez o zakramentih. Spregovoril je o sv. krstu, ki je po njegovih besedah temelj naše vere, saj nas vključi kot žive člane v Kristusa in njegovo Cerkev. Skupaj z evharistijo in birmo predstavljajo t.i. zakramente uvajanja, ki so po papeževih besedah neke vrste en sam zakramentalni dogodek. Iz nas namreč naredijo živo znamenje Gospodove prisotnosti in njegove ljubezni.
Papež se je vprašal, ali je zares potreben krst, da bi lahko živeli kot kristjani in sledili Jezusu. V odgovor je navedel besede apostola Pavla, ki pravi, da smo bili preko krsta v Jezusu Kristusu tudi krščeni v njegovo smrt. Kot je Kristus vstal od mrtvih, tako lahko tudi mi hodimo po novi poti. »Ne gre torej samo za formalnost!«, je zatrdil sveti oče. »Gre za dejanje, ki se v globini dotakne našega obstoja. Ni isto, če je otrok krščen, ali pa če ni.«
Mnogi se seveda svojega krsta ne spomnijo, ker so bili krščeni še kot otroci. Zato je papež zbrane vprašal, kdo se spomni datuma, kdaj je bil krščen. Malo jih je bilo. Vendar pa je po njegovih besedah še kako pomembno, da se tega datuma spomnimo v vsakdanjem življenju. »Naloga za danes je tale: ko pridete domov, vprašajte, kdaj ste bili krščeni. Boste?«, je zbrane vprašal papež.
Če pozabimo na naš krst, tvegamo, da bomo pozabili tudi, kaj je Gospod storil v nas, dar, ki smo ga prejeli, je poudaril papež. Vsak dan smo namreč poklicani živeti naš krst. »Če uspemo slediti Jezusu in ostati v Cerkvi, kljub našim omejenosti, krhkosti in grehom, je to prav zaradi zakramenta, preko katerega smo postali novi ljudje in smo oblekli Kristusa. Preko krsta smo vključeni tudi v odnos Jezusa z Očetom in postanemo tako prinašalci novega upanja. »Tega upanja ne more nihče ugasniti. Gospodovo upanje nas namreč nikoli ne razočara.« Zaradi krsta smo sposobni odpustiti in ljubiti tudi tistega, ki nas prizadene, uspemo v zadnjih in ubogih videti Gospodov obraz.
Ob sklepu pa je papež še poudaril, da se nihče ne more krstiti sam. Krst je namreč dar, ki ga prejmemo v okviru bratske podelitve in se tako vključimo v verigo milosti. »Gre torej za dejanje bratstva, sinovstva v Cerkvi«, je še dejal papež Frančišek.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/150/aktualno/12594/
M. Debevec, Asia Bibi zaradi vere že 4 leta v zaporu (Vir: Radio Ognjišče)
Preganjanja kristjanov so se v preteklem letu še okrepila. Podatki kažejo, da kristjani zaradi svoje vere trpijo v vsaj 50 državah sveta. Pri tem ne gre le za fizično nasilje, ampak tudi za druge oblike pritiskov in diskriminacij.
Med simboli preganjanja kristjanov še vedno ostaja Asia Bibi iz Pakistana, ki so jo leta 2009 pakistanske oblasti obtožile in spoznale za krivo bogokletja. 11. novembra 2010 je bila obsojena na smrt, a obsodbe še niso izvršili. Civilna pobuda CitizenGO zbira podpise v podporo njene izpustitve, februarja pa jo bodo tudi osebno obiskali.
Kristjani so zaradi vere preganjani v številnih predelih sveta. Vsako leto pobijejo 100.000 kristjanov, 150 milijonov kristjanov je preganjanih. 21. stoletje naj bi bilo predvidoma stoletje 'človekovih pravic', vendar pa je za kristjane veliko bolj krvavo kot kdajkoli. Pakistanska kristjanka Asia Bibi, ki je v zaporu že 4 leta, je v božičnem času poslala pismo papežu. V njem izraža upanje in ga prosi za molitev. Kot mnogi drugi je morala tudi ona božič preživeti v zaporu, brez svojih petih otrok. Ob tem je izrazila hvaležnost cerkvenim skupnostim, ki molijo zanjo in se borijo za njeno osvoboditev. Prepričana je namreč, da je živa samo zaradi te molitve. Papežu je Asia Bibi še napisala, da želi zaupati samo v usmiljenje vsemogočnega Boga, saj je prepričana, da je le On more osvoboditi.
Februarja bo skupina predstavnikov Civilne pobude CitizenGO odšla v Pakistan in obiskala Asio Bibi. Poleg peticije njej v podporo ji bodo izročili tudi mnoga osebna pisma kristjanov z vsega sveta, ki ji bodo s tem izrazili svojo bližino in zagotovili molitve.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/150/svet/12604/
Ksenja Hočevar, »Cerkev brez glave« (Vir: Druzina.si)
Po enoletnem zastoju je vzniknil prenovljeni Forum (, ki je nekdaj potekal v Lovranu), z novim odborom, novim konceptom in na novi lokaciji. Prvi večer, ki so ga naslovili Cerkev brez glave, sta uvedla p. Miran Špelič in Tone Hočevar, moderiral pa ga je Igor Škamperle. ...
Škamperle je v uvodu dejal, da je naslov večera Cerkev brez glave v prispodobi: »Cerkev seveda ima glavo, naslov je mišljen v navezavi na zadnje dogodke v Cerkvi na Slovenskem in odstopom dveh nadškofov. Predvsem pa razmisleku o vlogi škofa v sodobni družbi in pri nas v luči zadnjih dogodkov.«
P. Miran Špelič: »Hudo je, kadar se človeškim rečem pripisujejo božje in božje človeškim«
»Ni Cerkve brez škofa in ni škofa brez Cerkve,« je začel p. Miran Špelič, zato po njegovem o škofu ne moremo razmišljati brez pogleda na Cerkev in ne moremo imeti izdelanega mnenja o škofovski službi, če nimamo izdelanega jasnega pogleda tudi o Cerkvi. »Seveda govorim iz Cerkve, ker sem v Cerkvi. In Cerkev razumem kot Kristusovo skrivnostno telo. Zato Cerkev lahko v marsičem razumem ravno prek analogij s Kristusom,« je dejal p. Špelič. Razložil je, da ima Kristus dve naravi v eni osebi. »Če je Cerkev analogna s Kristusom, potem tudi v Cerkvi obstajata dvojnost in hkrati tudi enost. Cerkev ima izvor v Bogu samem, hkrati pa je to tudi povsem človeška ustanova. Kadar se vzame samo eno ali drugo, takrat smo na meji herezije. Če pozabimo in gledamo samo na enost ali dvojnost, spet zgrešimo. Kot moramo na Kristusa gledati z obeh narav in hkrati videti enost, ne pa razdeljenost dveh narav, tako je tudi pri Cerkvi: treba je videti njen božanski božji izvor, pa tudi človeško realnost, hkrati pa pri vsem tem enovitost,« je dejal p. Špelič in pristavil, da je hudo, kadar se stvari med seboj mešajo in se človeške reči obravnavajo kot božje in božje kot človeške.
»Tudi škofovska služba je božjega izvora,« je p. Miran pojasnil, zakaj takšen uvod. »Ni nujno, da bi Bog poslal posebno naročilo, da je zdaj treba tega in tega postaviti za škofa. Mi verujemo, da Cerkev vodi Sveti Duh. In tako jo vodi tudi pri vzpostavitvi škofovske službe in izvajanju škofovske službe. Hkrati je v njej videti človeško slabotnost, tudi pri tem, kako se škofovska služba izvaja. Predvsem pa moramo nujno gledati z obeh vidikov in ohranjati enovitost Cerkve in tudi škofovstva.«
Pregled oblikovanja škofovske službe od prvih stoletij do pozne antike
V nadaljevanju je p. Miran pogledal v zgodovino, kako se je škofovska služba izvajala od prvih stoletij do pozne antike. »Začetki so že v Svetem pismu. Pavel naslavlja v svojih pastoralnih pismih dva človeka, ki sta bila voditelja skupnosti: to sta Tit in Timotej. Malo pred tem je v Apostolskih delih videti strukturo, ki je vzporedna s tisto v judovskih sinagogah, kjer je bila vodilna skupnost starešin.« Špelič je dejal, da se v Cerkvi že na začetku pojavi monarhična struktura – monarhična ne v smislu kraljevine, monarhije, ampak enoosebna. To je videti že v najstarejšem krščanskem spisu Didahe, kjer so omenjeni samo škofje in diakoni, poleg njih pa so pomembni še apostoli in preroki – a slednji hodijo okoli iz kraja v kraj - škof, nasprotno, je odgovoren za skupnost v določenem kraju, pomagajo pa mu diakoni.
»Še pred koncem prvega stoletja nam v svojih pismih svojo službo opisuje škof Ignacij Antiohijski, ki je, ko so ga odvedli v mučeništvo, zapustil svojo skupnost in jo prepustil Kristusu, naj bo on zdaj njen pravi pastir,« je kot prvega škofa z imenom naštel Špelič in izpostavil, da v njegovih spisih razberemo, kako pomembna je vloga škofa za življenje v skupnosti in kako se nič ne sme dogajati mimo škofa, ki je namestnik Kristusa. Vzporedno z Ignacijem srečamo v Rimu Klemena. »Z avtoriteto posega tudi v drugo skupnost, kjer nastane problem. V Korintu pride do krize ravno zaradi sporov glede avtoritete, tam Klemen spodbuja k edinosti,« je našteval Špelič naprej: »Irenej Lyonski – v Lyonu je bil je priseljenec, izbrali so ga kot tujca, njegova skrb so bili preganjani kristjani in skrb za pravo vero. Irenej je pokazal, da ni dovolj samo materialna skrb, svoj ugled in sposobnosti je zastavil za to, da pokaže, kaj je prava vera in postane veliki učitelj in razločevalec med tem, kar je prav, in tem, kar je zavajajoče.«
Iz začetka 3. stoletja je p. Miran izpostavil Ciprijana. Pri 40 letih se je spreobrnil, postal škof, njegova skrb je bila tako duhovna kot tudi telesna. »Ko je začela razsajati kuga v Severni Afriki, je bil on eden redkih, ki se je ukvarjal z vsemi bolniki, ne le tistimi iz njegove skupnosti. V času preganjanja kristjanov pa skupnost vodi prek pisem.« Da je bilo 4. stoletje stoletje škofov, je še dejal Špelič, takrat se krščanske skupnosti razvijejo in se struktura Cerkve okrepi, škof je glavna osebnost. Ambrozij, Avguštin, Bazilij, Janez Krizostom – »to so ljudje, ki so morali nastopati v javnosti, da so po eni strani poučevali vernike, ki so prihajali v večjem številu v cerkev, po drugi pa so vzpostavljali stik z oblastmi.« P. Miran je za nekatere med njimi povedal, kako so prišli do škofovstva. »Ambrozij Milanski je katehumen, na zelo visokem mestu v državni upravi. Ko je potrebno dobiti novega škofa, se zberejo ljudje, bila je nevarnost nemirov in Ambrozij s svojo avtoriteto pride delat mir. Izvolijo ga za škofa. Sede za krmilo Cerkve in je eden najboljših škofov tistega časa.«
Viktorin Ptujski – lahko je vzornik škofom, ne le slovenskim
Da niso bile redke niti ugrabitve za škofa in prisilne posvetitve, je dejal Špelič. Tako so ugrabili Janeza Krizostoma iz Antiohije in ga pripeljali v Carigrad, ker so vedeli, da je dober govornik in ker je prestolnica pričakovala učenega in sladko govorečega škofa. Pogosto so ugrabili kakega meniha. Menihe so imeli za svete in pobožne može, domnevali so, da bodo boljši škofje. Menihi pa so pred škofi bežali. Špelič je povedal anekdoto iz tistega časa: »Če vidiš, da prihajata ženska in škof, pred škofom bolj beži kot pred žensko.«
Ob sklepu je p. Miran razložil pojem apostolskega nasledstva, pojem, ki ga je izdelal že Irenej Lyonski. »Gre za neprekinjeni stik posvečevanja s polaganjem rok od apostolov dalje. Irenej je prvi napisal listo rimskih škofov, prek polaganja rok smo pravzaprav povezani vsi duhovniki, kar nas je v Cerkvi.« Tudi obred posvečevanja škofov se po besedah p. Špeliča od 2. stoletja oziroma začetka 3. stoletja praktično ni spremenil.
Iz pozne antike je p. Miran omenil pojav majanja državnih struktur, ko oblast nima vzvodov za vzdrževanje in škofje vodijo tudi družbeno življenje – tako politično kot tudi gospodarsko, ne le cerkveno. Špelič je navedel primer Gregorija Velikega v Rimu okoli leta 600. »On poskrbi, da Rim ne trpi lakote. On, ki bi rad mirno živel v samostanu, se mora ukvarjati s političnimi in gospodarskimi vprašanji. V taki situaciji je prišel srednji vek,« je dejal Špelič in s tem sklenil svoj zgodovinski prikaz. Omenil je le še našega Viktorina Ptujskega, škofa s konca 3. stoletja, ki je deloval na področju današnjega Ptuja. »Bil je prvi latinski ekseget. Ko je razlagal Sveto pismo, je to počel kot prerok, kot voditelj skupnosti. Škofje, ne le slovenski, lahko v njem vidijo vzornika.«
Hočevar: »Kar se dogaja v Sloveniji je le pljusk iz Rima«
Tone Hočevar je kot novinar spremljal dogajanje v Vatikanu in Rimu skoraj tri desetletja. »Spremljal sem papeža Wojtylo od njegovega potovanja v Madrid, spremljal sem pontifikat papeža Ratzingerja, sedanjega papeža Bergoglija spremljam od tukaj,« je dejal Hočevar in pristavil, da vse, kar se dogaja, tudi v Sloveniji, je le pljusk iz Rima. »Rim je vendarle središče Cerkve, o vsem odločajo tam. Tudi to, da se v Sloveniji pogovarjamo o naslovu, ki je provokativen in ne vem, ali mi je všeč ali ne – namreč Cerkev ni brez glave – se dogaja v Rimu. Vse, kar se vidi, kar se dogaja, se dogaja v Rimu. Kar se dogaja pri nas, je odmev rimskega dogajanja, pljusk vala iz Rima. Mi stvar gledamo tragično, ker se čutimo odrinjene, da nas iz Rima grdo gledajo. Ne glede na to, da nas ne poznajo,« je nadaljeval Hočevar in pristavil, da je zelo malo ljudi iz kurije, ki vedo, kje je Slovenija, kakšna je Slovenija, kakšna je slovenska Cerkev. Da se to, kar se dogaja zdaj v Sloveniji, da teoretično vse razložiti, a da se ne dogaja na teoloških temeljev, o katerih je pred njim govoril p. Špelič. »Kar se zdaj dogaja, kar rešuje papež Frančišek, je zelo zemeljsko, zelo tuzemsko, zelo banalno. Nismo Slovenci povzročili vseh zdrah, niti resničnih velikih gmotnih škandalov, v primerjavi s katerimi je mariborski majhen – je pa velik, glede na to, da smo mi majhni. O teh rečeh je bilo za Slovenijo težje pisat, kot se je bilo pogovarjati z Italijani.«
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/»cerkev-brez-glave«
Vinko Bokalič CM - ordinarij škofije Santiago del Estero (Vir: katoliska-cerkev.si)
Papež Frančišek je 23. decembra 2013 svojega nekdanjega pomožnega škofa v Buenos Airesu, Vinka Bokaliča CM, imenoval za ordinarija škofije Santiago del Estero. Škof Vinko Bokalič CM odhaja v severozahodni del osrednje Argentine in bo po novem sosed škofa Lojzeta Urbanča, ki vodi škofijo s sedežem v bližnji Catamarci ter za nadškofom Andrejem Stanovnikom v Corrientesu tretji škof ordinarij s slovenskimi koreninami v tej državi.
Ob tej priložnosti mu je v imenu Slovenske škofovske konference pisal in čestital tudi njen predsednik škof Andrej Glavan.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/vinko-bokalic
M. Debevec, Je zapis tretje fatimske skrivnosti pristen? (Vir: Radio Ognjišče)
Tretja fatimska skrivnost, ki sta jo objavila papež Wojtyla in kardinal Joseph Ratzinger junija leta 2000 je pristen in izhaja izpod peresa s. Lucije, ene od treh pastirčkov vidcev, ki je umrla leta 2005, je prepričana paleografinja prof. Maria José Azevedo Santos, ki je preiskovala besedilo, ki opisuje moža v belem. Ta prestane mučeništvo, skupaj z mnogimi drugimi kristjani na vrhu neke gore. Janez Pavel II. je omenjeni prizor pripisal svojemu atentatu 13. maja 1981. Ob sklepu svojih raziskav je dr. Santosova dala intervju za uradni časopis svetišča v Fatimi, ki bo objavljen jutri. Cerkev ne dvomi, da je dokument pristen. V septembru je namreč imela možnost preiskovati dokument, ki ga hrani kongregacije za nauk vere. Ne glede na to, da pismo ni podpisano, je originalno, saj je mogoče primerjati besedilo tretje skrivnosti z drugimi ročno napisanimi besedili s. Lucije, je poudarila. Znanstveni sklep je torej ta, da je avtorica dokumenta prav ona.
Najbolj ostri kritiki tega sicer ne zanikajo, so pa mnenja, da del dokumenta manjka. Marija naj bi namreč otrokom razložila pomen omenjenega videnja. Vatikan to vztrajno zanika.
Ko je leta 2000 tedanji kardinal Ratzinger novinarjem komentiral besedilo tretje skrivnosti, je zatrdil, da ne obstaja uradna razlaga videnja, čeprav je znano, da se je papež Wojtyla prepoznal kot mož v belem, ki naj bi ga ubili. S. Lucija je to razlago potrdila.
Med svojim obiskom na Portugalsko leta 2010 pa je bil Benedikt XVI. bolj previden in je pustil možnost, da se v bibličnem smislu še ni izpolnilo celotno preroštvo.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/150/svet/12595/
A. S., Kardinal Turkson na Filipinih: Katoliški politik je zastopnik evangelija v svetu (Vir: Radio Ognjišče)
Raziskovanje, družbena zavzetost, izobrazba: to so trije cilji, za katere se morajo potegovati katoliške univerze. In sicer z namenom, da bi formirale politike, sposobne evangelizirati svet. To je poudarek iz predavanja kardinala Petra Turksona, ki ga je podal med nedavno narodno konferenco Združenja katoliških univerz na Filipinih. Konferenca v filipinskem mestu Davao, ki se je sklenila danes, je bila namenjena 50-letnici okrožnice papeža Janeza XXIII. Pacem in terris (Mir na zemlji). Ta je izšla leta 1963.
Predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir je svoje predavanje posvetil temi: Formacija katoličanov, ki delujejo v politiki – poslanstvo katoliških univerz. Raziskovanje na univerzah, je dejal, bi moralo biti posvečeno iskanju rešitev za probleme, ki ogrožajo sobivanje in človekovo blaginjo. Pri tem temeljno načelo ostaja »iskanje resnice«. Le zahvaljujoč tej je mogoče razbirati in interpretirati resničnost na način, da se potrebe po družbeni pravičnosti razločijo v konkretnih kontekstih. Kar zadeva družbeno zavzetost je kardinal Turkson pojasnil, da predstavlja obvezno odgovornost univerz, ki jo imajo le-te do družbe, katere del so. Univerze, ki so v prvi vrsti kraji dialoga, s svojimi raznolikimi stališči in zanimanji lahko prispevajo k iskanju skupnega dobrega. Igrajo tudi temeljno vlogo v gojenju odnosov in človekovega dostojanstva, saj nudijo prostor za premišljevanje. In s tega vidika lahko formirajo »dobre katoličane, ki bodo postali odlični politiki«. Kar zadeva tretji cilj katoliških univerz, izobrazbo, pa je kardinal Turkson poudaril, da morajo nove generacije naučiti razmišljati na kritičen način. Dopuščati morajo prostor za "intelektualno domišljijo, ki gre preko logike trga". Imajo pa tudi nalogo, da osebam pomagajo presegati ločevanje med vero in življenjem, torej dejavnikom, ki na žalost zaznamuje današnji čas. In navsezadnje morajo katoliške univerze usklajevati duhovne vrednote z znanstvenimi, tehničnimi in strokovnimi elementi tako, da oblikujejo "kompetentne" osebe, "navdušene politike, ki so pripravljeni in pogumni, ki v polnosti živijo svojo poklicanost v službi skupnega dobrega".
V svojem predavanju je predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir zatem zatrdil, da biti katoliški politik pomeni biti "zastopnik evangelija v svetu in kot kvas evangelizirati družbeni sistem". Nato je spomnil na okrožnico Mir na zemlji, ki politično sobivanje opisuje kot sad dostojanstva in človeških odnosov. Z vidika skupnega dobrega je zdrav politični sistem namreč v službi družbenega življenja človeka in si prizadeva, da bi bilo to življenje zaznamovano z odnosi dejavne ljubezni in pravičnosti. V pozitivnem smislu razumevanja politike le-ta vključuje "širjenje civilizacije ljubezni". To pa pomeni, kot je sklenil kardinal Turkson, soudeležbo "pri poslanstvu Cerkve v družbi, skupaj z vsemi izzivi".
Vir: Radio Vatikan
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/150/svet/12627/
|
|
|
|
|
|
|
