Izjava za javnost: Medijska pristranskost v zvezi s poročanjem o Katoliški cerkvi in katoličanih
Slovenski mediji se, še posebno v zadnjih tednih, ukvarjajo s povsem tendencioznim poročanjem o katoliški Cerkvi in katoličanih. Poročanje o nečem, kar temelji zgolj na govoricah, brez preverjanja in poročanja o objektivnih dejstvih, je pristransko. Menimo, da je namen takšnega poročanja z ustvarjanjem velikih »zgodb« o Cerkvi na Slovenskem in njenih najvidnejših predstavnikih, poleg pridobivanja premoženjske koristi, v krnitvi dobrega imena posameznim cerkvenim predstavnikom in v blatenju Cerkve kot najmočnejše organizacije civilne družbe. Pristranske objave ciljajo na vnašanje občutka razdora v Cerkvi na Slovenskem, na spodbujanje proticerkvenega razpoloženja v javnosti, k moralni diskreditaciji Cerkve in k odkritemu smešenju škofov in duhovnikov.
Da gre pri tem za odkrit medijski napad na vidnejše cerkvene predstavnike, pa tudi na katoličane, ki so v javnosti pripravljeni zagovarjati svoje vrednote in prepričanje, dokazuje nedopustna medijska diskreditacija prof. dr. Jožeta Balažica z Inštituta za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Slovenski mediji strokovnost mednarodno priznanega slovenskega znanstvenika postavljajo pod vprašaj zaradi njegovega javnega nasprotovanja nekaterim rešitvam na referendumu zavrnjenega družinskega zakonika in zaradi dejstva, da je katoličan. Prepričani smo, da je takšno ravnanje medijev jasen primer povsem pristranskega poročanja zgolj zaradi verskega prepričanja, kar je v sodobni demokratični družbi povsem zavržno.
V Svetu katoliških laikov Slovenije tovrstno ravnanje medijev ostro obsojamo in novinarje pozivamo k spoštovanju profesionalnih in etičnih standardov oziroma k objektivnemu poročanju, ki bo spodbujalo strpnost in spoštovanje vseh subjektov civilne družbe, vključno s Cerkvijo. Zgolj objektivno in nepristransko poročanje lahko zagotovi in varuje dostojanstvo vsakega posameznika.
Svet katoliških laikov Slovenije
Nadškofovo pismo vernikom ljubljanske nadškofije
Dragi bratje in sestre!
Cerkev na Slovenskem vstopa v novo pastoralno leto. Preizkušnjam in težavam navkljub nam sedanji čas nalaga, da krepimo upanje, optimizem in veselje nad življenjem. To zmoremo le v Jezusu Kristusu, ki je vstal od mrtvih in zagotovil končno zmago dobrega nad zlom.
V preteklem pastoralnem letu smo želeli v Cerkvi na Slovenskem posebno opozoriti na vlogo kristjana, ki živi in uveljavlja krščanske vrednote tudi v širši družbeni skupnosti. Dejavna prizadevanja mnogih in številne molitve so bile blagoslovljene na referendumu o Družinskem zakoniku. Iskrena hvala vsem, ki ste se goreče zavzeli za vrednoto družine.
V tem letu s hvaležnostjo sklepamo tudi praznovanje 550-letnice ljubljanske nadškofije. Tukaj smo! Povezani smo v Jezusu Kristusu, ki je naša trdna skala. Poslanstvo Cerkve, h kateremu smo poklicani, ostaja isto kot doslej: da poglabljamo in oznanjamo svojo vero v Jezusa Kristusa, ki živi in nas spremlja, da doživeto obhajamo evharistično bogoslužje ter s sočutnim srcem skrbimo za vse, ki potrebujejo našo dejavno ljubezen. Vse to se že dogaja v naših živih župnijskih občestvih, ki kipijo od življenja in jih skupaj z župniki sooblikujete številni župnijski sodelavci. Živa mala občestva, člani župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov, požrtvovalni pevci, velikodušni prostovoljci župnijskih Karitas, člani številnih zakonskih, bibličnih, molitvenih in drugih skupin, člani gibanj in novih skupnosti, kateheti in katehistinje, mladi animatorji in skavti in toliko drugih sodelavcev, ki živite in čutite s Cerkvijo, ste največje bogastvo Cerkve. Ob tej priložnosti se želim vsem zahvaliti za vaše velikodušno darovanje.
Veselje in ponos v vseh nas prebujajo številne dejavnosti katoliških vzgojnih združenj. Poletni oratoriji so samo na območju ljubljanske nadškofije v več kakor 130 krajih več tisoč otrokom omogočili poučne, zabavne, duhovne in vzgojne počitnice. Zanje ste skrbeli številni animatorji. Tudi skavti ste na poletnih taborih imeli dovolj priložnosti za pristen stik z Bogom, z naravo in za medsebojno druženje. Mnogi ste si vzeli čas za poglobitev odnosa z Bogom in za duhovne vaje. Vsem mladim, ki ste pripravljeni deliti svoje darove in prosti čas z vrstniki, izrekam iskreno zahvalo.
Papež Benedikt XVI. je novo pastoralno leto razglasil za leto vere, mi pa hkrati vstopamo v obdobje pastoralne prenove, ki ga prinaša novi Slovenski pastoralni načrt pod naslovom »Pridite in poglejte«. Vabi nas, da se vsak izmed nas zavestno vpraša: Zakaj verujem? in nato poglablja svoj odnos z Jezusom, ki vsakega izmed nas neizmerno ljubi.
Dragi bratje in sestre! Čaka nas veliko lepega, potrebnega in obetavnega dela. Vse te načrte, duhovnike naše nadškofije in samega sebe priporočam v molitev in priprošnji Matere Božje, ki je Mati Cerkve, ter kličem na vas Božji blagoslov: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
V Ljubljani, 15. avgusta 2012
Vaš nadškof Anton
Helena Jaklitsch, Katoličani raus! (www.casnik.si)
Ustava RS vseh državljanom in državljankam zagotavlja enakost pred zakonom, svobodo izražanja in svobodo vesti, kar pomeni, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, svoboda izražanja misli in govora ter izpovedovanje vere in drugih opredelitev. Toda glede na stanje v slovenski družbi predlagam, da se ustava ustrezno popravi oziroma dopolni z novim členom, ki bi se glasil: »Katoličani v Sloveniji ne smejo aktivno sodelovati v javnem prostoru, ne smejo svobodno izražati svojega verskega prepričanja in na podlagi tega prepričanja svojih krščanskih vrednot«. Da ne bi bilo kakšnega dvoma, kaj to pomeni, bi v obrazložitvi člena jasno zapisala, da katoličani ne smejo zasesti vodilnih delovnih mest in pomembnejših funkcij v državi, saj so zaradi svojega verskega prepričanja in svojih verskih vrednot nedvoumno in neizogibno pristranski ter s svojim ravnanjem povzročajo nepopravljivo škodo celotni slovenski družbi. Prepričana sem, da bi tako ustavno določbo široko podprli slovenski (ne)pristranski mediji, pa razni »mirovni« inštituti, s svojim molkom (če že ne z javno pritrditvijo) pa bi takemu predlogu skoraj zagotovo pritrdila še vsaj predsednik države in varuh človekovih pravic. Konec koncev pa bi bil člen dobrodošel tudi za katoličane same, saj bi končno vedeli, kje jim je mesto in ne bi kandidirali za različna ugledna in družbeno pomembna mesta, saj zaradi svojega verskega prepričanja, kljub visoki izobrazbi, mednarodnim izkušnjam in mednarodni strokovni uveljavljenosti, pri svojem delu preprosto ne morejo biti nepristranski.
Morebiti se komu zdi, da grem s tem predlogom predaleč in da naša družba nikakor ni tako nestrpna do katoličanov. Da katoličani sami pravzaprav hočejo ustvariti tak vtis, zato da bi bili pod pretvezo varstva človekovih pravic nedotakljivi, da bi skupaj z RKC ohranili privilegiran položaj in bi ponovno na široko odprli slovenski prostor katolicizmu. Žal pa je realnost daleč od tega. Javno zagovarjati krščanske vrednote v našem medijsko – družbenem prostoru največkrat prinese diskvalifikacijo. Pred kratkim smo tako lahko brali v enem izmed slovenskih dnevnikov, da Inštitut za sodno medicino ne more biti verodostojen pri izvedbi (odmevnega) testa očetovstva, saj je njegov predstojnik prof. dr. Jože Balažic katoličan, ki se je javno izrekel proti Družinskemu zakoniku. Še več. Zaradi svoje drže je menda celo deležen šikaniranja na medicinski fakulteti, kjer je zaposlen. Gre za uglednega in priznanega strokovnjaka, ki je zaradi osebnega nadzora deležen diskvalifikacije v javnosti, prav tako pa posredno tudi inštitut, ki ga vodi. Zanimivo, da se ob tem ni oglasila vsaj varuhinja človekovih pravic. Predstavljajte si, da bi slovenski dnevnik napisal, da lahko dvomimo v nepristranskost rezultata pri izvedbi testa očetovstva, saj inštitut vodi homoseksualec, ki je javno podprl Družinski zakonik. Prepričana sem, da bi bil odziv »strokovne« in politične javnosti popolnoma drugačen. Varuhinja bi poslala sporočilo za javnost, v katerem bi ostro obsodila tako diskreditacijo, predsednik države in posamezne stranke bi tekmovale, katera bo bolj ogorčena nad tako izjavo medija, častno razsodišče bi takoj sporočilo, da je tako podpihovanje sovraštva s strani novinarskega kolega nedopustno. Žal pa ta primer še daleč ni osamljen, ampak jih lahko najdemo kar nekaj (npr. bivši ustavni sodnik prof. dr. Lovro Šturm, itd).
Ne, pa ne!
Ustava RS je jasna – vsak državljan ima pravico, da svobodno in javno izraža svoje prepričanje in zagovarja svoje vrednote. Vsaj dokler ne bo ustava dopolnjena s predlaganim členom imajo to pravico tudi katoličani. Prav je, da se je zavedajo in da jo tudi izkoriščajo. Več ko bo v Sloveniji pogumnih katoličanov, ki jih ne bo ne strah ne sram javno zagovarjati krščanskih vrednot, težje bo tistim, ki trpijo za »katolik-alergijo« doseči izbris katoličanov iz slovenskega javnega prostora. Pri tem pa je pomembno, da tisti, ki se za dobro in pravo stvar izpostavi, ne ostane sam, ampak da ga pri tem podprejo tudi drugi enako misleči, še posebej, če je deležen neupravičenih in žaljivih podtikanj in diskvalifikacij. Vzgled in vzpodbuda za tako pogumno držo nam je lahko tudi prof. dr. Balažic.
Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/09/09/katolicani-raus/
Mojca Bertoncel, Kdo bo naslednji? (www.demokracija.si)
Zadnje tedne in mesece nas naši mediji obilno zalagajo z objavami o Cerkvi in njenih najvidnejših predstavnikih. V njih izstopa iskanje »velikih zgodb«, pri čemer se težko znebimo občutka, da tovrstno poročanje – poleg zgolj na sumih temelječega jemanja dobrega imena najvidnejšim cerkvenim predstavnikom – spremlja namen popolne moralne diskreditacije Cerkve, spodbujanje proticerkvenega razpoloženja v širši družbeni skupnosti ter smešenje in blatenje škofov, duhovnikov in vernikov.
Primerna tarča slovenskih medijev lahko kaj hitro postane vsakdo izmed nas, dovolj je že, da smo katoličani! O tem smo se lahko prepričali ob nedavni objavi v Delu, ki postavlja pod vprašaj strokovnost priznanega slovenskega znanstvenika prof. dr. Jožeta Balažica in Inštitut za sodno medicino, katerega predstojnik je. Oboje zgolj zato, ker dr. Balažic v javnosti ne skriva, da je katoličan in ker je ob nedavnem družinskem referendumu v javnosti izrazil svoje osebno nasprotovanje družinskemu zakoniku.
Vsi, ki prof. dr. Jožeta Balažica poznamo osebno, vemo, da ga pri njegovem delu poleg številnih drugih odlik, spremljata nesporna strokovnost in izjemen etični čut. Zato je blatenje njegovega imena in diskreditacija njegove strokovnosti s strani medijev toliko bolj zavržna.
Ustava RS vsem državljanom in državljankam zagotavlja enakost pred zakonom, svobodo izražanja in svobodo vesti . V primeru medijske obravnave prof. dr. Jožeta Balažica gre torej za očiten primer javne diskriminacije posameznika na osnovi njegovega verskega prepričanja, ki ne sodi v sodobno demokratično družbo.
Lahko se samo vprašamo, ali bi se naši mediji podobnega poročanja poslužili tudi, če bi na istem (uglednem) delovnem mestu bil npr. ateist, musliman, jud ali pa nekdo, ki je v javnosti ob spornem družinskem zakoniku zagovarjal drugačno mnenje kot dr. Balažic. To seveda ne pomeni, da bi dejanje bilo manj zavržno, žal pa lahko ugotovimo, da bi bilo v takem primeru tovrstno poročanje manj verjetno.
Ob tem se ni lahko znebiti vtisa, da je namen takšne medijske obravnave katoličanov slednjim sporočiti, da je bolje, da o svojem prepričanju molčijo in ga skrivajo, saj se v nasprotnem primeru zna zgoditi, da bodo deležni diskreditacije, neutemeljenega vnašanja dvoma v njihovo strokovnost in v najslabšem primeru, izgube svojega delovnega mesta.
Preganjanje ni v zgodovini Cerkve nič novega. Tistim, ki so deležni preganjanja, ker živijo to, kar so v svojem srcu spoznali, da je prav, pa velja naše iskreno občudovanje zaradi njihovega pričevanja, spodbuda k vztrajanju v dobrem in pogumu ter nenazadnje Jezusove besede: »Ne bojte se« (Lk 12,4).
Več na: http://www.demokracija.si/slovenija/druba/14378-kdo-bo-naslednji
Jože Bartolj, Življenje pri nas je vse bolj rumeno (Vir: blog Jože Bartolj)
Že 22. 8. je bilo objavljeno, da bo Dejan Karba ponovno odprl fronto proti cerkvenim vrhovom. Po slabem tednu se je to danes zgodilo. Na naslovnici. Z obrazom ob obrazu svojega »sina« zre v nas kardinal Franc Rode.
Včasih je padalo po Cerkvi takoj po pridigi ob Velikem šmarnu, zdaj pa očitno pridige ne sprožajo več take medijske odmevnosti in je treba poiskati drugačno »municijo«. Najbolj bode v oči, da se je nekoč osrednji slovenski dnevnik spustil na nivo Slovenskih novic. Članek so namreč objavili na naslovnici, tam pa se, kakopak, objavljajo le najpomembnejše novice. In to, da v Sloveniji Peter S. išče očeta, je pač prvovrstna novica, ki si zasluži polstransko objavo na velikih Delovih plahtah.
Po Uranovem očetovstvu smo tako dobili še Rodetovo. Pravzaprav bi bilo komično, če ne bi bilo žalostno in tragično. Umazati človeku ime je pač hitro mogoče, povrniti nemogoče. Pustimo ob strani to, da je »nesojena mati Rodetovega otroka« sama zavrnila to možnost, vprašajmo se, zakaj se je »sin« odločil poiskati »očeta« po 40 letih? In to prav zdaj, ko imamo dve tako podobni novici, o dveh osebah na tako podobnih položajih, ki obe majeta avtoriteto Cerkve? Komu je v interesu, da se Cerkev čimbolj oslabi in zrelativizira njeno poslanstvo?
Kdo so »viri« znotraj Cerkve, ki prilivajo olja na ogenj in ki poskrbijo, da zasebna pisma škofom pristanejo v medijih in da se polpreverjene informacije širijo med ljudi? Dvomim sicer, da se nam v Rimu smejejo, lahko pa se zamislijo nad nami, kaj nas žene, da delamo s svojimi ljudmi kot svinja z mehom? Ker nam ni nič sveto? Ker so to res novice za prvo časnikovo stran? Nekoč je beseda nekaj veljala, še sploh, če jo je izrekla avtoriteta. Danes veljajo le še DNK testi…
PS: Zdaj čakam še to, da bo Karba pripravil intervju s Stresovo hčerko in Turnškovima dvojčkoma. To bo res uspeh slovenskega novinarstva.
Več na: http://blog.ognjisce.si/joze/2012/08/28/zivljenje-pri-nas-je-vse
Darko Đurić, študent Fakultete za poslovne vede in štipendist Katoliškega inštituta, junak slovenske odprave paraolimpijskih iger (Vir: Katoliški inštitut)
Darko Đurić, študent Fakultete za poslovne vede in štipendist Katoliškega inštituta, je eden velikih junakov slovenske odprave paraolimpijskih iger (POI) 2012 v Londonu.
Najbolj je navdušil v disciplini 50 m delfin, kjer je v svoji kategoriji kar dvakrat (v predtekmovanju in finalu) popravil svetovni rekord! Kar štirikrat je plaval v finalu, paraolimpijske igre pa je zapustil s četrtim, dvema petima in šestim mestom!
Za dvaindvajsetletnega Darka so to bile prve POI. Darko, ki se je rodil brez nog in leve roke, odraščal pa je v rejniški družini v Podbrezju na Gorenjskem, je izstopal s pozitivnim pristopom ter jekleno voljo in vztrajnostjo.
TEOLOŠKI KOTIČEK
Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
č) Družbeni nauk in izkušnja z združenji
549. Družbeni nauk Cerkve mora postati sestavni del vzgoje krščanskih laikov. Izkušnja dokazuje, da je vzgojno delo po navadi mogoče znotraj cerkvenih laiških organizacij, ki izpolnjujejo natančna merila cerkvenosti: »Tudi skupine, združenja in gibanja imajo svoje mesto pri vzgoji krščanskih laikov. Vsakdo ima po svoji metodi možnost izvajati vzgojo, ki je globoko zakoreninjena v samem izkustvu apostolskega življenja. Primerno je, da pri tem integrirajo, konkretizirajo in specificirajo vzgojo, ki jo njihovi člani prejemajo s strani drugih oseb in občestev. Družbeni nauk Cerkve podpira in osvetljuje vlogo združenj, gibanj in laiških skupin, ki si prizadevajo za krščansko oživljanje raznih področij časnega reda: »Cerkveno občestvo, ki je navzoče in deluje v delovanju posameznih oseb, najde svoj specifični izraz v skupnem delovanju krščanskih laikov, torej v njihovem solidarnem delovanju, s katerim se odgovorno udeležujejo življenja in poslanstva Cerkve.«
550. Družbeni nauk Cerkve je zelo pomemben za cerkvena združenja, ki se ukvarjajo s pastoralno dejavnostjo na družbenem področju. So posebna oporna točka, ker delujejo v družbenem življenju skladno s svojo cerkveno podobo in tako dokazujejo, kako pomembne vrednote pri soočanju z družbeno stvarnostjo in prizadevanju za njeno izboljšanje so molitev, premišljevanje in dialog. Vsekakor je vredno razločevati med tem, »kar delajo kristjani, bodisi posamezno bodisi po združenjih, v svojem imenu kot državljani, ki jih vodi krščanska vest, od tistega, kar delajo v imenu Cerkve skupno s svojimi duhovnimi pastirji«.
Tudi stanovska združenja, ki v določenem poklicnem ali kulturnem okolju povezujejo svoje člane v imenu poklica in krščanskega poslanstva, lahko dragoceno prispevajo h krščanskemu zorenju. Tako na primer krščansko združenje zdravnikov vzgaja svoje zdravnike z vajami v presojanju tolikerih težkih vprašanj, ki jih medicinska veda, biologija in druge vrste znanosti zastavljajo zdravniku v poklicnem delu, pa tudi v vesti in pri verovanju. Prav isto lahko rečemo o združenjih katoliških učiteljev, pravnikov, podjetnikov, delavcev ali pa športnikov, naravovarstvenikov ... V takšnem kontekstu družbeni nauk razkriva svojo vzgojno učinkovitost v odnosu do osebne vesti in do kulture nekega naroda.
d) Služenje na različnih področjih družbenega življenja
551. Življenje krščanskega laika se na družbenem področju odvija v znamenju služenja, z izražanjem ljubezni, ki se glede na posebne vidike odraža v družinskem, kulturnem, delovnem, gospodarskem in političnem življenju: ko krščanski laiki izpolnjujejo različne zahteve svojega posebnega duhovnega poklica, izražajo resnico svoje vere in hkrati resnico družbenega nauka Cerkve, ki prihaja do polne uresničitve, ko se udejanja v dejanskem reševanju socialnih vprašanj. Ista verodostojnost socialnega nauka je namreč navzoča tudi v pričevanju del, in to prej kakor v njegovi notranji skladnosti in logiki.
Z vstopom v tretje tisočletje krščanske dobe se bodo krščanski laiki s svojim pričevanjem odprli vsem, s katerimi prevzemajo breme žgočih pozivov našega časa: »S tem, kar ta cerkveni zbor jemlje iz zakladnice cerkvenega nauka in polaga pred svet, želi pomagati vsem ljudem našega časa, pa naj verujejo v Boga ali naj ga ne priznavajo izrecno, da jasneje spoznajo vse, k čemur so poklicani, da svet bolje prilagodijo visokemu človekovemu dostojanstvu, da zahrepene po vesoljnem in globlje utemeljenem bratstvu in da se, podžgani od ljubezni, z velikodušnim in povezanim naporom odzovejo perečim zahtevam naše dobe«.
|
|
|
|
|
|
|
