AKTUALNE NOVICE

Pridiga pri zahvalni maši ob 70-letnici konca vojne(Vir: Katoliška Cerkev)

Spoštovani gospodje škofje, dragi bratje duhovniki in diakoni, dragi bogoslovci, dragi redovniki in sestre redovnice, spoštovani predstavniki državnih oblasti in civilno družbenih organizacij, dragi bratje in sestre romarji. Priromali smo k Mariji Pomagaj, da bi se njej in po njej dobremu Bogu s hvaležnostjo poklonili ob spominjanju 70-letnice konca druge svetovne vojne. Z molitvijo zahvale se oziramo v čas, ko se je po šestletni morji končalo gorje, ki je pomorilo 50 milijonov ljudi, od tega jih je trideset milijonov umrlo med civilisti.

S kakšnim hrepenenjem so ljudje pričakovali ta dan. Dan, ko bi utihnilo orožje. Dan, ko jih ne bi bilo več strah. Dan, ko se ne bi bali oditi spat, ker ne bi vedeli, ali bo noč minila mirno, ali pa bodo ponoči doživeli nenapovedan obisk, ki pogosto ni jemal samo imetja, živeža in živine iz hleva, ampak je mimogrede vzel tudi življenje tega ali onega gospodarja, žene, sina, hčere. Z obiskom je odšel v noč in nikdar več se ni vrnil. Kako težko so pričakovali čas, v katerem bi lahko orali svoje njive in kosili svoje travnike, v katerem bi lahko želi svojo pšenico in se veselili polnih kašč. Kako težko so pričakovali čas, v katerem bi sosed spet lahko bil samo sosed. Čas, v katerem ne bi bilo potrebno šepetati in se neprestano ozirati naokrog, če te morda ne poslušajo nepoklicana ušesa. Hvala Bogu po Materi Mariji, da je ta dan prišel. Zlo, ki je šest let pustošilo po Evropi in je v vojno norost potegnilo ves svet, je bilo premagano.

Toda kako je mogoče, da se je mrtvaški ples 2. svetovne vojne sploh začel? Mislim, da lahko pritrdimo misli Dobrice Ćosića, ki pravi: „V sodobnem času se vsaka vojna začne z veliko lažjo. Večja je vojna, večja je laž o njenem cilju!“ Kakšne obljube, kako svetlo prihodnost, kakšno veličino so svojemu narodu obljubljali njegovi voditelji. Kakšna blaginja, kakšna vsesplošna enakost in bratstvo sta zvenela iz besed. Vse te obljube so bile laž. Navdihoval jih je hudič, ki je „lažnivec in oče laži“ (Jn 8,44). Ljudje so verjeli besedam, ki so donele iz zvočnikov. Dali so se prepričati, da morajo namesto orodja vzeti v roke orožje. Da jim zemlje ni treba obdelovati, ampak jo morajo osvajati. Da jim ni treba proizvajati dobrin, ampak jih lahko vzamejo bogatim. Verjeli so celo, da je treba za osvajanje zemlje in za jemanje dobrin drugim ubijati. In so začeli ubijati. Jude, Rome, Slovane … Sosede, krajevne veljake, posestnike …

Res je, bratje in sestre. Niso se vsi dali prepričati, da je treba osvajati zemljo, da je treba jemati dobrine. Mnogi, najbrž kar večina, so bili v to prisiljeni. Raje bi orali njive in delali v tovarnah, a so jim porinili orožje v roke in jim zagrozili: ubijaj, ali pa boš ubit. Ker so mimo domov hodile različne vojske, največkrat ni bila odločitev posameznika, katera vojska ga bo vzela s sabo. Ko so zahtevali, je moral z njimi – v nasprotnem primeru bi trpeli njegovi domači. Zaradi tega so naši možje in fantje nosili uniforme vseh vojskujočih se strani. In ko se danes Bogu zahvaljujemo za konec 2. svetovne vojne, lahko samo v spoštljivi grozi priznamo, da mora naše bogoslužje ostajati zgolj na ravni zahvale za konec vojne in prošnja za mir. Takoj ko bi zapadli skušnjavi, da bi začeli slaviti zmago, bi začeli deliti ljudi, ki so bili ne po svoji krivdi in največkrat tudi ne po svoji odločitvi na tako različnih straneh.
Zato me strese mraz, ko z neznosno lahkostjo in neodgovornostjo lepimo ljudem etikete in prištevamo ene med heroje in druge med izdajalce domovine. Res je, da heroje potrebujejo režimi tega sveta, Bog pa, ki je edini gospodar in sodnik zgodovine, zmaguje z mučenci. Slava herojev traja tako dolgo, dokler obstajajo njihovi spomeniki, mučenci pa so zapisani v knjige večnosti.
Res je, da se je pred sedemdesetimi leti s podpisom nemške kapitulacije formalno končala druga svetovna vojna. A pri nas so bile razmere bistveno bolj zapletene, na kar kaže tudi ugotovitev, ki jo je leta 1990 je izrekel tedanji predsednik skupščine republike Slovenije: „S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila.“
Ne moremo si torej zatiskati oči pred vso resnico, saj nas bo po Jezusovi besedi resnica osvobodila. Ko je namreč en del Evrope proslavljal mir in svobodo, si je drugi del Evrope nadel črne rute in potihoma, na skrivaj ihtel za pomorjenimi. To so bili strašni časi: eni so igrali na harmoniko in prirejali mitinge, drugi pa so padali v brezna in rudniške rove, za njimi pa so ostajali žalujoči, ki niso smeli žalovati. Prizadeti, ki niso smeli pokazati svoje bolečine. Sirote, ki niso bile deležne sočutja in so bile desetletja zaznamovane. Ob koncu 2. svetovne vojne so nad enimi vihrale zastave, drugi pa so jokali nad svojimi otroki in se niso dali potolažiti zaradi otrok, ker jih ni več (prim. Jer 31,15).

Čeprav se je vojna končala, je po sredi našega naroda zazijal prepad, iz katerega še vedno vpije vprašanje, ki ga je Bog postavil Kajnu: „Kje je tvoj brat?“ (1 Mz 4,9). Ali kot je na sprejemu ob 70 letnici konca 2. svetovne vojne dejal predsednik republike: „Kako je mogoče, da smo skoraj tri četrt stoletja po koncu druge svetovne vojne odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne?“ Morebiti pa je sedaj, po sedemdesetih letih, končno napočil čas, da se v resnici ozremo naokrog in se vprašamo, kje so naši bratje. V zagovarjanju svojega prav, v obrambi neomadeževanosti lastnih postopkov in korakov, v mistificiranju ideologij smo spregledali človeka: človeka, ki je z veseljem živel, človeka, ki je hrepenel po svobodi, človeka, ki se ni mogel odpovedati svojim svetinjam in je zaradi tega moral umreti: človeku življenje lahko vzamemo, srca mu ne moremo vzeti nikoli, lahko si prilastimo oblast nad njegovim telesom, ne moremo pa se polastiti njegove duše.

Zato smo se zbrali na Brezjah, dragi bratje in sestre. Zbrali smo se pri Mariji, ki jo tukaj kličemo z imenom Marija Pomagaj. Zbrali smo se pri tisti Mariji, h kateri se je največkrat dvignil roteč glas bolj iz srca kot iz ust vernih na vseh straneh in v vseh uniformah, ko so bili prestrašeni in so doživljali stisko. K njej so klicali tisoči, ki so jih gnali na morišče in jih premišljeno, organizirano ubijali. K Mariji Pomagaj so skozi teh sedemdesetih let prihajali tisti, ki niso imeli groba, na katerem bi prižgali svečo in izjokali solzo. Bolečino in žalost so prinesli k Mariji Pomagaj. In k njej so prihajali tudi tisti, ki so v tistih podivjanih časih ostali živi, da so se ji zahvalili. Če boste utegnili, si poglejte votivne podobe okoli Marijinega oltarja, pa boste spoznali, kaj vse je Marija Pomagaj z materinsko nežnostjo poslušala v vseh teh letih tukaj na Brezjah.

Kot kristjani se zavedamo, da mir neizmerno presega vse naše človeške poskuse. Ljudje podpisujemo premirja in istočasno pripravljamo orožje za novo vojno. Zato resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vedno tudi sad našega sodelovanja z Bogom. To je papež Frančišek položil na srce diplomatskemu zboru pri Svetem sedežu, ko jim je dejal, da mir prihaja k nam kot dragocen dar Boga, istočasno pa je to tudi osebna in družbena odgovornost, ki jo moramo sprejeti z vso prizadevnostjo.       Kot kristjani ne moremo dvomiti, da nam bo Bog naklonil tisto, kar potrebujemo, kot možje in žene pa, ki vsak dan napredujejo na svojem zemeljskem romanju, smo odgovorni za graditev miru. Potrebno je konkretno in usklajeno delovanje, dobro premišljena dejanja, predvsem pa, da je vsak v svojem malem ali velikem vsakdanjem svetu graditelj miru, čeprav imamo različne naloge, dolžnosti in službe. Končni mir bo vzpostavljen šele tedaj, ko bomo prebivali pod novim nebom na novi zemlji. Takrat, ko bo Bog uresničil besede iz Janezovega Razodetje: Glej, vse delam novo. Do takrat pa bo mir položen v naše roke. Slonel bo na naši razumnosti in človečnosti, ogrožala pa ga bosta naše prepričanje v svoj prav in naša nepremišljenost. Najbolj pa bo mir ogrožen takrat, kadar bodo v našem svetu ideologije dobile prednost pred človekom, kadar bodo ideje pomembnejše od brata.

Ob našem romanju in ob dejstvu, da je papež Frančišek napovedal sveto leto Božjega usmiljenja, mi že nekaj časa ne da miru naslednje razmišljanje. Kot sem že omenil, je ob koncu vojne sredi našega naroda zazijal prepad. Na eni strani so ostali heroji in tisti, ki so jih poveličevali in slavili, na drugi strani so ostali pomorjeni in tisti, ki so za njimi žalovali, jih objokovali in zanje molili. V sami sredini pa so ostali tisti, ki so morili. Ne tisti, ki so dali ukaze in so vodili morijo, pač pa tisti, ki so stali ob breznih in žrtvah. Ko pomislim nanje, se mi prav ti zdijo največje žrtve. Heroji so se jim odpovedali. Ko so bolj ali manj prisiljeni opravili svoje, jih niso več potrebovali. Zamolčali so jih, jih skušali pozabiti. Marsikateri je moral tudi umreti. Žalujoči so imeli oči preveč zalite s solzami, da bi mogli prepoznati njihovo izobčenost, njihovo trpljenje. Zato vas danes prosim, pa ne da bi pozabili na njihova dejanja, pač pa da jih v svojem krščanskem usmiljenju izročite Božjemu usmiljenju. Naj se dotakne njihovih src, naj jih napolni s kesanjem in tudi njim povrne mir, po katerem hrepenijo kakor nočna straža po jutranji zori.

Dragi bratje in sestre, po Mariji Pomagaj danes prosim usmiljenega Boga, ki se je k človeštvu sklonil v svojem Sinu, naj nam podari duha odpuščanja. Naj besede apostola Pavla v Pismu Efežanom: „Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu“ (Ef 4,32), postanejo naše življenjsko vodilo. Odpuščanje v ničemer ne pogojuje in spreminja resnice. Kristusova molitev za odpuščanje na križu ni v ničemer spremenila dejstva križanja. Jezusa pa je osvobodila, da je lahko rekel svoje zadnje besede: „Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.“ Tudi mi z odpuščanjem izročimo vse mrtve v Očetove roke. Hkrati pa naj se po Mariji k Bogu dviga naša ponižna in iskrena prošnja za naš narod in za vse narode sveta: Marija Pomagaj, varuj nas vojne. Oče miru, nikoli več vojne. Amen.

msgr. Stanislav Zore OFM
ljubljanski nadškof metropolit

Več na: http://katoliska-cerkev.si/pridiga-pri-zahvalni-masi-ob-70-letnici-konca-vojne
 

A.S., Kardinal Rode s papežem Frančiškom tudi o naravni zakonski zvezi med možem in ženo (Vir: Radio Ognjišče)

"V petek, 8. maja, je papež Frančišek v zasebni knjižnici Apostolske palače sprejel v avdienco kardinala Franca Rodeta. V pogovoru sta se dotaknila pomembnih tem iz življenja Cerkve po svetu in v Sloveniji," poroča katoliški tednik Družina.

Po poročanju tednika Družina je kardinal svetemu očetu predstavil stanje nekaterih pobud za beatifikacijo, med njimi tudi Božjega služabnika škofa Janeza Frančiška Gnidovca in izrazil upanje, da se bo postopek kmalu uspešno končal.

Kardinal Rode se je papežu zahvalil za imenovanje novih škofov v Ljubljani in Mariboru in mu predstavil verski in družbeni utrip v domovini. "Papež Frančišek je kardinalovim besedam z zanimanjem prisluhnil in pozdravil pogum slovenskih kristjanov, ki se borijo za naravno zakonsko zvezo med možem in ženo in se zavzemajo za pravice otroka do očeta in matere," še o srečanju papeža Frančiška in kardinala Franca Rodeta poroča katoliški tednik Družina.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/166/aktualno/17238/
 

Cerkev na Irskem proti ustavni redefiniciji zakonske zveze (Vir: Radio Vatikan)
 
Med moškim in žensko obstaja edinstvena komplementarnost, ki je ukoreninjena v sami človeški naravi
Irski škofje državljane vztrajno pozivajo, naj glasujejo proti ustavni spremembi zakonske zveze. 22. maja bo namreč na Irskem potekal referendum o ustavni redefiniciji zakonske zveze. Verniki so pozvani, naj se temeljito seznanijo z resnimi posledicami te spremembe za celotno družbo.
 
Komplementarnost med moškim in žensko je del človeške narave
Dublinski nadškof Martin Diarmuid v pastoralnem pismu, ki so ga prejšnjo soboto in nedeljo brali med mašami, poudarja, da je zakonska zveza povezana z družino, kjer mati in oče vnašata različne, a komplementarne elemente v otrokovo življenje. »Zakon ni samo neka poročna ceremonija in nista dva zaljubljena človeka … Med moškim in žensko obstaja edinstvena komplementarnost, ki je ukoreninjena v sami človeški naravi,« zapiše nadškof in doda, da je ravno ta komplementarnost temeljni tel definicije zakonske zveze. Irske vernike povabi, naj temeljito razmislijo o posledicah, ki bi jih ustavna sprememba imela na družine in razumevanje starševstva. Nadškof Diarmuid še izpostavi, da pri spremembi ne gre samo za razširitev pravice do zakona na druge osebe, prav tako ne gre za razpravo o verskih pogledih. Gre za temeljno spremembo v filozofiji, ki podpira družbeno kohezijo, ta pa vpliva na vse državljane.
 
Glasovati proti: priznati dostojanstvo različnosti in resnico
V enakem tonu odmeva tudi pismo škofa Seamusa Freemana, ki se je včeraj bralo med mašami v župnijah škofije Ossory. »Naša želja, da bi zaščitili zakon in družino, kot sta sedaj opredeljena v irski ustavi, ne namerava preprečiti ali zanikati enakosti za druge,« zapiše škof. Pri referendumu po njegovem prepričanju sploh ne gre za enakost, čeprav se ga kot takega predstavlja, saj navsezadnje, enakost priznava različnost. Izpostavi pomen »dostojanstva različnosti«, ki govori o razliki med moškim in žensko ter kako njuna komplementarnost vodi v novo življenje otrok. To ni obsojanje istospolnih zvez, ki so same po sebi drugačne od zveze med moškim in žensko. Pravo iskanje enakosti zahteva od nas, da smo resnicoljubni glede razlik, resnicoljubni glede naravne razlike med zvezo med moškim in žensko ter med dvema osebama istega spola. »Glasovati 'proti' preprosto pomeni ostati zvesti razumevanju zakonske zveze med enim moškim in eno žensko,« še zapiše škof Freeman.
 
Zakonska zveza vključuje družbo
O družbeni naravi zakonske zveze med enim moškim in eno žensko spregovori v pastoralnem pismu škof Denis Brennan. »Zakonska zveza ni samo privatno vprašanje, ampak vključuje družbo.  Še več, skozi čas sama postane družba. In to je ravno razlog, zakaj jo irska ustava na poseben način priznava.«
 
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/05/19/cerkev_na_irskem_proti_ustavni_redefiniciji_zakonske_zveze/1145104


Papež Frančišek: Jezusova zapoved ljubezni je z ognjem Svetega Duha zapisana v naša srca (Vir: Radio Vatikan)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij, Janez, 15. poglavje, nas povede v dvorano zadnje večerje, kjer slišimo novo Jezusovo zapoved, tako pravi: 'To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil' (v. 12). In z mislijo na bližajočo se žrtev na križu, doda: 'Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam' (v. 13-14). Te besede izgovorjene med zadnjo večerjo, povzamejo vso Jezusovo sporočilo, še več, povzamejo vse to, kar je On storil. Jezus je dal življenje za svoje prijatelje. Prijatelji, ki ga niso razumeli in so ga v ključnem trenutku zapustili, izdali in zatajili. To nam pove, da nas ljubi, čeprav si ne zaslužimo njegove ljubezni. Tako nas ljubi Jezus.« S temi besedami je papež Frančišek začel razlago Božje besede 6. velikonočne nedelje med opoldansko molitvijo na Trgu sv. Petra.
Na ta način nam Jezus kaže pot, po kateri hoditi za njim, pot ljubezni. Njegova zapoved ni preprost predpis, ki bo vedno nekaj zunanjega glede na življenje. Kristusova zapoved je nova, ker jo je on prvi uresničil, jo udejanjil in je zato zapoved ljubezni enkrat za vselej zapisana v človekovo srce (prim. Jer 31,33). In kako je zapisana? Zapisana je z ognjem Svetega Duha. In s tem istim Duhom, ki ga nam Jezus daje, lahko tudi mi hodimo po tej poti!

To je konkretna pot, ki nas vodi k temu, da gremo ven iz samega sebe naproti drugim. Jezus nam je pokazal, da se Božja ljubezen udejanji v ljubezni do bližnjega. Obe gresta skupaj. Evangeljske strani so polne te ljubezni. Odrasli in otroci, izobraženi in neuki, bogati in revni, pravični in grešniki so vsi našli gostoljubje v Kristusovem srcu.

Ta Gospodova beseda nas torej vabi, da se imamo radi med seboj, četudi se včasih ne razumemo ali ne strinjamo…, a se ravno v tem vidi krščanska ljubezen, ki se pokaže, če tudi so razlike v mnenjih, v značaju, toda ljubezen je večja od teh razlik. Takšno ljubezen nas je Jezus učil. To je nova ljubezen, ker je prenovljena od Jezusa in od njegovega Duha. Odrešena ljubezen, osvobojena vsake sebičnosti. Ljubezen, ki podarja našemu srcu veselje, kakor pravi Jezus sam: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno« (v. 11).

To Kristusovo ljubezen Sveti Duh vsak dan vliva v naša srca, da se vsak dan dogodijo čudeži v Cerkvi in v svetu. Veliko malih in velikih dejanj je, ki izhajajo iz pokorščine Gospodovi zapovedi: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (prim. Jn 15,12). To so vsakodnevna mala dejanja bližine ostarelemu, otroku, bolnemu, osamljenemu, tistemu, ki je v težavah, brez strehe nad glavo, brez dela, migrantu, beguncu… V moči te Kristusove besede je vsak izmed nas lahko bližnji bratu in sestri, ki ju sreča. Dejanja bližine. V teh dejanjih je izražena ljubezen, ki nas jo je Jezus učil.

Naj nam pomaga Sveta Mati, da bosta v vsakdanjem življenju vsakega od nas ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega vedno združeni.

Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/05/10/pape%C5%BE_jezusova_zapoved_je_z_ognjem_duha_zapisana_v_na%C5%A1a_srca/1143065

 
Sporočati družino: Prednostno okolje srečanja v zastonjskosti ljubezni (Vir: Radio Vatikan)

Poslanica papeža Frančiška za 49. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja
Družina je predmet temeljitega razmisleka Cerkve in sinodalnega procesa, ki obsega dve sinodi: nedavni izredni zbor in redni zbor, načrtovan za oktober, zato se mi je zdelo primerno, da se téma letošnjega dneva sredstev družbenega obveščanja dotika družine. Navsezadnje je prav družina prvi kraj, kjer se učimo komunicirati. Če bomo posvetili pozornost temu prvotnemu dejstvu, nam bo to pomagalo k pristnejši in bolj človeški komunikaciji, saj bomo družino videli z novega zornega kota.

Navdih lahko črpamo iz evangeljskega odlomka, ki opisuje Marijin obisk pri Elizabeti (Lk 1,39–56). »Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: 'Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa!'« (v. 41–42)

Ta dogodek nam kaže, da je komunikacija dialog, prepleten z govorico telesa. Najprej se na Marijin pozdrav odzove otrok, ki se v Elizabetinem telesu zgane od veselja. Veselje nad srečanjem, ki se ga učimo že pred rojstvom, je v nekem smislu arhetip in simbol vseh drugih oblik komunikacije. Materino naročje, ki nas gosti, je prva »šola« komunikacije, kraj poslušanja in telesnega stika, kjer v varnem okolju ob pomirjujočem zvoku materinega srca vzpostavimo prvi stik z zunanjim svetom. Srečanje dveh oseb, ki sta tesno povezani, a vseeno ločeni, srečanje, ki je polno obetov, je naša prva izkušnja komunikacije, ki nam je vsem skupna, saj nas je vse rodila mati.

Ko se rodimo na svet, v določenem smislu še vedno ostajamo v materinem »naročju«, ki je družina. To naročje sestavljajo različne, med seboj povezane osebe: družina je »prostor, kjer se učimo živeti skupaj v različnosti« (papež Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 66). Kljub razlikam v spolu in starosti se člani družine sprejemajo, ker je med njimi močna vez. Bolj ko so odnosi obsežni in večje ko so starostne razlike, bogatejše je naše življenjsko okolje. Vez je temelj besede, beseda pa to vez krepi. Besed si ne izmišljamo, temveč jih le uporabljamo, ker smo jih prejeli. V družini se učimo »maternega jezika«, jezika svojih prednikov (prim. 2 Mak 7,25;27). V družini spoznamo, da imamo prednike, ki so nam omogočili, da živimo in tudi sami ustvarjamo življenje ter se trudimo za dobro in lepo. Podarjamo lahko, ker smo prejeli. Ta krog kreposti je v samem osrčju družine in njene zmožnosti sporočanja svojim članom in drugim ljudem, zato je model vsakršne komunikacije.

Izkušnja tega odnosa, ki je bil »pred nami«, družini omogoča, da postane prizorišče, v katerem se posreduje najosnovnejša oblika komunikacije, ki je molitev. Ko oče in mati novorojence položita v posteljo, jih pogosto izročita Bogu v varstvo. Ko so otroci nekoliko starejši, skupaj z njimi molita preproste molitve, s katerimi se ljubeče spomnijo različnih ljudi, kot so stari starši, drugi sorodniki, bolni in trpeči ter vsi tisti, ki potrebujejo božjo pomoč. V družinah se nas je večina naučila verske razsežnosti komunikacije, ki je v krščanstvu prežeta z ljubeznijo, ki nam jo najprej naklanja Bog in ki jo mi podarjamo drugim.

V družini se učimo objemati in podpirati drug drugega, razločevati pomen izrazov na obrazu in trenutkov tišine, se smejati in jokati z ljudmi, ki so nam zelo pomembni, čeprav si jih nismo izbrali sami. Ob tem lahko bolje vidimo, da je komunikacija odkrivanje in ustvarjanje bližine. Ko z zbliževanjem in s sprejemanjem drugega zmanjšujemo razdaljo med seboj, izkušamo hvaležnost in veselje. Marijin pozdrav in odziv njenega otroka sta za Elizabeto velik blagoslov. Sledi jima čudovita hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda, v kateri Marija poveličuje ljubeči božji načrt zanjo in za druge. »Da«, ki ga izrekamo v veri, ima lahko posledice, ki sežejo daleč onkraj nas samih in se širijo v svet. »Obiskati« pomeni odpirati vrata in se ne zapirati v svoj mali svet, temveč pristopati k drugim. Tako tudi družina zaživi, ko se odpre navzven; družine, ki to storijo, posredujejo svoje sporočilo življenja in občestva, tolažijo in dajejo upanje krhkejšim družinam ter tako gradijo Cerkev, ki je družina vseh družin.

Vsak dan v krogu družine bolj kot drugje izkušamo svoje omejitve in omejitve drugih, velike in majhne težave, ki jih s sabo prinaša sobivanje in iskanje razumevanja. Popolne družine ni. Ne smemo se bati nepopolnosti, šibkosti niti konfliktov, temveč se moramo učiti, kako se lahko z njimi konstruktivno spoprimemo. Družina, v kateri se imamo radi kljub svojim omejitvam in grehom, tako postane šola odpuščanja. Tudi odpuščanje je po svoji naravi proces komunikacije. Ko izrazimo obžalovanje in ga nekdo sprejme, lahko obnovimo in ponovno vzpostavimo komunikacijo, ki se je pretrgala. Otrok, ki se v družini nauči poslušati druge, spoštljivo govoriti in izražati svoje poglede, ne da bi pri tem zanikal poglede drugih, bo postal gonilna sila dialoga in sprave v družbi.

Kar zadeva omejitve v komunikaciji, nas lahko veliko naučijo družine z enim ali več prizadetimi otroki. Zaradi telesne, slušne ali duševne prizadetosti se lahko ljudje zaprejo vase, lahko pa jih to, ob ljubezni staršev, bratov in sester ter prijateljev, spodbudi k odprtosti, deljenju in pripravljenosti za komunikacijo z vsemi. Prav tako lahko pripomorejo k temu, da šole, župnije in združenja postanejo gostoljubnejše in odprte za vse ljudi.

V svetu, kjer ljudje pogosto preklinjajo, prostaško govorijo, kritizirajo druge, med ljudmi povzročajo razdore in zastrupljajo človeško okolje z opravljanjem, nas družina lahko nauči, da je komunikacija blagoslov. V situacijah, ki jih dozdevno obvladujeta sovraštvo in nasilje, kjer se družinski člani zapirajo drug pred drugim ali pa so polni predsodkov in zamer, kjer so dobri razlogi za to, da bi rekli »dovolj je«, lahko le z blagoslavljanjem namesto s preklinjanjem, z obiskovanjem namesto z zavračanjem in s sprejemanjem namesto s prepiranjem razbijemo spiralo zla, pokažemo, da je dobrota vedno mogoča in svoje otroke vzgojimo v bratskem duhu.

Sodobni mediji, ki so še zlasti pomemben del življenja mladih, so lahko spodbuda ali ovira komunikaciji v družinah in med družinami. Mediji so lahko ovira, če se zaradi njih mladi izogibajo poslušanju drugih, konkretnemu druženju in z njimi zapolnijo vsak trenutek tišine in počitka, tako da pozabijo, da je tišina »bistven element komunikacije in brez nje ne pride do vsebinsko bogatih besed« (Poslanica papeža Benedikta XVI. za 49. dan sredstev družbenega obveščanja). Mediji so lahko komunikaciji v spodbudo, ko ljudem omogočajo, da delijo svoje zgodbe, da ohranijo stik s prijatelji, ki živijo daleč, da se ljudem zahvaljujejo ali pa jih prosijo za odpuščanje, in odpirajo vrata novim poznanstvom. Če se vse bolj zavedamo ključnega pomena srečevanja z drugimi, te »nove priložnosti«, bomo tehnologijo uporabljali modro, namesto da ji dovolimo, da ona obvladuje nas. Tudi v tem so starši kot prvi vzgojitelji, vendar jih ne moremo prepustiti njihovi iznajdljivosti. Krščanska skupnost je poklicana k temu, da jim pomaga pri učenju otrok, kako živeti v okolju sredstev družbenega obveščanja v skladu z dostojanstvom človeške osebe in v službi skupnega dobrega.

Velik izziv, ki ga ima današnji človek pred sabo, je znova se učiti, kako se pogovarjati s sočlovekom, ne le proizvajati in uporabljati informacije. V to smer nas potiskajo močna in dragocena sredstva obveščanja. Informacije so pomembne, vendar ne zadoščajo, ker so preveč pogosto poenostavljene, ustvarjajo nasprotja med razlikami in različnimi pogledi in nagibajo k temu, da bi zavzeli eno od stališč, namesto da bi skušali videti celotno sliko.

Poleg tega družina ni predmet razprav ali ideoloških polemik, temveč je okolje, v katerem se učimo bližnjega sporazumevanja, subjekt, ki komunicira, »občestvo, ki se sporazumeva«. Družina je skupnost, ki nudi pomoč, ki se veseli življenja in obrodi sadove. Ko to spoznamo, bomo ponovno lahko videli, da je družina še vedno bogat vir in ne problem ali ustanova v krizi. Mediji družino včasih predstavljajo kot nekakšen abstrakten model, ki ga je treba sprejeti ali zavrniti, braniti ali napadati, ne pa kot konkretno resničnost življenja. Družino predstavljajo tudi kot temelj za ideološke spore in ne kot prizorišče, kjer se lahko vsi naučimo, kaj pomeni komunicirati v sprejemanju in vračanju ljubezni. Pripovedovati pomeni spoznavati, da je življenje vseh nas spleteno v eno resničnost, da so glasovi raznovrstni in da je vsak med njimi nenadomestljiv.

Najlepša družina – pobudnica in ne problem – je tista, ki zna komunicirati, najprej tako, da pričuje o lepoti in bogastvu odnosov med moškim in žensko, med starši in otroki. Naš boj ni v zagovarjanju preteklosti, temveč v potrpežljivem in zaupnem prizadevanju za gradnjo prihodnosti v vseh okoljih, v katerih vsakodnevno živimo.

V Vatikanu, 23. januarja 2015
Na predvečer praznika svetega Frančiška Saleškega

Frančišek

Prevedla: Irena Modrijan

Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/05/18/sporo%C4%8Dati_dru%C5%BEino_prednostno_okolje_sre%C4%8Danja_v_zastonjskosti_ljubezni/1144923
 

Nataša Ličen, Zavod Ž!vim - Podprimo življenje (Vir: Radio Ognjišče)

Vsak človek ima pravico do življenja, od spočetja do naravne smrti, pravijo pri Zavodu Ž!vim, ki deluje od leta 2011. Njihovo poslanstvo je pomagati otrokom in njihovim staršem, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo in tistim, ki trpijo zaradi posledic splava. Deluje na področju osveščanja in razkrivanja neresnic nerojenega človeškega življenja, umetne prekinitve nosečnosti, postabortivnega stresa in kontracepcije. V želji premostiti obup in ne-veselje do življenja pa letos drugič zapored pripravljajo tudi koncert, s katerim bodo širili veselje do življenja in z zbranimi dobrodelnimi sredstvi skušali pomagati staršem v stiski.
Katarina Nzobandora z Zavoda Ž!vim: »V trenutku združitve prvih dveh celic, v trenutku spočetja, nastane nov človek. Ob rojstvu smo stari že devet mesecev. Ljubezen ne more biti zaprta med štiri stene, med dva človeka, ljubezen se vedno daruje in gre navzven. Zato je normalno, da si vsak od nas želi dati življenje. Naša družba pa nam sporoča prav nasprotno, pomembno je, da smo mladi, fit, lepi, sklesani in uspešni. Otroci pa so zunaj tega in ga mnogi vidijo kot problem. Nosečnost se obravnava že skoraj kot bolezen, kar je smešno. To izvira iz tega, ker smo pozabili, kakšen čudež smo. Ko ne spoštujemo sebe, ne moremo spoštovati drugega. Če se ne veselimo svojega življenja, se bomo težko veselili življenja drugih. Kako se lahko zaščitimo pred ljubeznijo? Naša plodnost ni bolezen in nekaj nezdravega. To se mi zdi absurdno. Ko predavam o lepoti ženske, o spoštovanju fantov in deklet, da najdejo darove v sebi, vidim v očeh mladih tudi solze.«

Želimo spodbuditi k veselju za življenje
»Že lanski koncert je bil za nas veselje, bil je vrhunski in zato smo tudi letos povabili takšne glasbenike, ki skupaj z nami verjamejo v nedotakljivost življenja, da je treba ljudi opogumljati za veselje. Na vsakem koraku se seje trpljenje, smrt, prav z namenom obupa. V osnovi gre za kulturo smrti, ki je bila namensko izpuščena v svet, gre za načrtno spreminjanje miselnosti ljudi. Mediji imajo tu veliko moč. Preko plakatov, glasbe, filmov, reklam, preko šolstva, sodstva, medicine dobivamo te iste informacije. Iz vseh smeri nam ponujajo splav, smrt. Vse to ustvarja luknjo, praznino v ljudeh, ki jo je potem treba zapolniti in to si želi svetovna »elita«. Celotna potrošniška ekonomija temelji na tem, da smo ljudje ranjeni, da smo prazni in izgubljeni. Da gremo potem po novo majico, po nov telefon in avto. Sledi depresija in tu določena smer farmacije krasno cveti. Potrebujemo seveda tudi kontracepcijo, za katero gredo milijarde. Vse je povezano, celotna potrošniška miselnost sloni na tem, da mora biti človek nesrečen. Srečen človek namreč ne potrebuje vsega prej omenjenega in je zato kot potrošnik nezanimiv, ker ne kupuje in ne troši po nepotrebnem.«

Smo Slovenci za življenje?
Aleksander Mežek: »Slovenci smo morda nekoliko »tmorni«, kot rečemo Gorenjci, vidimo najprej slabo in morda po kratkem razmisleku potem šele vidimo tudi dobre plati. Dobro bi bilo, če to obrnemo in najprej vidimo pozitivno. Brez čustev in duhovnosti ne gre. Treba je razmišljati, kako povedati in na kakšen način, da z glasbo sežemo dlje in pod površje. V vsaki stvari moramo poiskati izhod, da gremo lahko naprej. Življenje samo nas poganja naprej. Življenje nezaustavljivo raste naprej, nič ga ne more zadržati.«

Nataša Bijeljac Kores iz skupine Tvoj glas: »V naši skupini imamo veliko čudežev, otrok, ki so prišli v našo glasbeno skupino. Marsikaj se spremeni. Otroci spremenijo prioritete, je postavljen na prvo mesto, je pa zelo lepo. Prav gotovo nisem nesvobodna zaradi otroka. Z rojstvom otroka se nekaj spremeni, ljubezen se neopisljivo poveča."

V torek, 19. maja, vabljeni ob 19.30, v Antonov Dom na Vič v Ljubljani, kjer Zavod Ž!vim pripravlja koncert »GLAS življenja – ZA življenje«. Nastopili bodo odlični glasbeniki, vstop je prost. Posnetek koncerta boste lahko slišali tudi v sklopu Petkovih zabavnih večerov na radiu Ognjišče.

http://www.zavod-zivim.si/aleksander-mezek-moje-pesmi-so-moja-osebna-izpoved/

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/166/utrip/17207/  
 

Marjana Debevec, Glasba in teologija o lepoti družine (Vir: Radio Ognjišče)

Predsednik papeškega sveta za družino nadškof Vincenzo Paglia in glasbenik Andrea Bocelli sta v Vatikanu predstavila projekt z naslovom: Velika skrivnost. Evangelij družine – šola človečnosti za današnji čas. Po različnih krajih sveta bodo v njem povezali glasbo in katehezo, umetnost in teologijo. Začeli pa ga bodo 28. maja v Barceloni.

Gre za projekt, ki v središče postavlja družino, zvezo moža in žene, mojstrovino Božjega stvarstva, ki je vse od prve strani Svetega pisma pozdravljena z besedami: zelo lepo. In prav ta vzklik Božjega začudenja bo vodilna nit dogodkov, ki bodo sodobnemu individualističnemu svetu oznanjali veselo novico o družini, je na predstavitvi pojasnil msgr. Vincenzo Paglia. „Odpravili se bomo na trge in v katoliške katedrale, pa tudi v pravoslavne in luteranske cerkve, saj je družina dragoceni zaklad za vse, nihče ni izključen. Želeli bi namreč s svetopisemsko modrostjo in izjemno umetniško sposobnostjo Andrea Bocellija povedati svetu, da je ta velika skrivnost ne le mogoča, ampak je tudi lepa.“

V pripravi na jesensko sinodo o družini bodo projekt začeli 28. maja v cerkvi Svete družine v Braceloni. Po besedah tamkajšnjega nadškofa kardinala Sistacha gre namreč za kraj vere in upanja, ki človeka vodi k Bogu. „Z lepoto, glasbo in mislijo želimo ponuditi lepoto in presežnost krščanske družine, ki predstavlja tesno povezano skupnost življenja in ljubezni med zakoncema, med starši in otroki in ter med brati in sestrami v okrilju širše družine v Cerkvi in družbi. Vrednote krščanske družine današnja družba nujno potrebuje“, je poudaril.

Dogodek bodo pripravili v več velikih mestih. Omenimo le nekatere: Filadelfija v času svetovnega srečanja družin, Krakov in Betlehem. Glasnik družine bo na tem potovanju Andrea Bocelli. „Ko govorimo o družini, moramo nanjo pomisliti z vidika otrok, pomisliti na nas, ko smo še kot otroci živeli v družini. Če namreč na družino pogledamo le z vidika zakoncev in partnerjev, se takoj pojavijo nagon po svobodi, naš osebni napuh, usmerjenost na nas same in vse to v nas povzroči, da pozabimo, kako pomembna je bila za nas družina, ko smo bili še otroci in kako pomembna je za naše otroke danes“, je na predstavitvi projekta Velika skrivnost. Evangelij družine – šola človečnosti za današnji čas povedal Bocelli.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/166/aktualno/17228/