Mojca M.
Štefanič, Temeljni dokument
za jesensko sinodo pripravljen junija (Več na:
Druzina.si)
Okvirne
priprave za vesoljno škofovsko sinodo o pastorali
družin v letošnji jeseni so tik pred zaključkom.
Kot so sporočili iz Vatikana, se je škofovski svet
v začetku minulega tedna že posvetoval glede
prvega osnutka za delovni dokument sinode v
letošnjem oktobru. T. i. »Instrumentum Laboris«
predstavlja nekakšno vsebinsko rdečo nit
jesenskega zasedanja.
Papež je po
vatikanskih navedbah osebno vodil torkovo
zasedanje. V razpravi so oblikovali predloge, ki
naj bi jih vključili v osnutek dokumenta. Poleg
tega je bila predstavljena tudi »nova sinodalna
metodologija« za potek škofovskega
zasedanja.
Po navedbah vatikanskega
tiskovnega predstavnika p. Federica Lombardija naj
bi delovni dokument še pred začetkom julijskega
poletnega predaha poslali škofom udeležencem.
Delovni dokument vsebuje tudi izide vatikanskega
vprašalnika o zakonski zvezi, družini in
spolnosti, kot so pred časom sporočili z glavnega
tajništva sinode.
Izredno škofovsko sinodo
na temo »Pastoralni izzivi družine v okvirih
evangelizacije« v Vatikanu prirejajo med 5. in 19.
oktobrom letos. Razpravljali naj bi predvsem o
vprašanju, kako se lahko katoliška Cerkev ustrezno
odzove na današnjo stvarnost zakonske zveze,
družine in spolnosti.
Zasedanja sinodalnega
sveta so se po vatikanskih navedbah udeležili
glavni tajnik vesoljne škofovske sinode kardinal
Lorenzo Baldisseri, poročevalec na srečanju,
kardinal iz Budimpešte Peter Erdö, in izredni
tajnik sinode, škof Bruno Forte, ter kardinali
Christoph Schönborn z Dunaja, Andre Vingt-Trois iz
Pariza in Raymundo Damasceno Assis, predsednik
Brazilske škofovske konference. Slednja dva skupaj
s kardinalom Luisjem Antoniem Taglejem iz Manile
sestavljajo predsedstvo sinode.
Vir:
Kathpress
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/temeljni-dokument-za-jesensko-sinodo-pripravljen-junija
Izjava Sveta
katoliških laikov Slovenije: Majniška deklaracija
2014 odseva prizadevanje za skupno dobro
slovenskega naroda
V Svetu
katoliških laikov Slovenije, ki združuje več kot
30 civilnodružbenih organizacij in gibanj,
podpiramo domoljubje in povezovanje v skupnih
prizadevanjih za dobro Slovenije, zato smo 16.
maja 2014 podpisali Majniško deklaracijo 2014. V
njej namreč prepoznavamo pomembno sporočilo za naš
narod.
Menimo, da Majniška deklaracija 2014
odseva prizadevanje za skupno dobro slovenskega
naroda in naše domovine. Spodbuja nas, da se kljub
krizi vrednot in soočanju s finančno krizo ne
prepuščamo malodušju ter da sami ustvarjamo svojo
lastno prihodnost.
Pozdravljamo
prizadevanja civilne družbe za pravično Slovenijo,
ki potekajo na demokratičen in spoštljiv način.
Vse ljudi dobre volje zato vabimo, da tudi sami
podpišejo Majniško deklaracijo 2014 ...
Bl.
Anton Martin Slomšek nam je že davno položil na
srce: »Kdor svojo domovino ljubi, se bo vsega
veselil, kar srečo domovine povišuje. Dober
državljan je pripravljen z besedo in dejanjem
svoji domovini v potrebi po svoji moči
pomagati.«
Bog blagoslovi
Slovenijo!
Svet katoliških laikov
Slovenije
Sarajevo:
Kongres o šoli (Vir:
http://sl.radiovaticana.va/)
Osebna
krščanska formacija in duhovno spremljanje
katoliških učiteljev v šoli. To je bila tema
kongresa, posvečenega šoli, ki je od 15. do 18.
maja potekal v Sarajevu. Dogodek so skupaj
organizirali Oddelek za šolo Komisije za katehezo,
šolo in univerzo pri Svetu evropskih škofovskih
konferenc (CCEE), Evropski odbor za katoliški pouk
(CEEC) ter škofovska konferenca Bosne in
Hercegovine. Sodelovalo je preko sedemdeset škofov
in odgovornih za šolsko pastoralo pri evropskih
škofovskih konferencah (iz Slovenije: dr. Ivan
Štuhec). Zadnje tovrstno srečanje se je odvijalo
pred šestimi leti v Rimu. Takrat so se udeleženci
ustavili ob vprašanju katoliške šole v javnem
evropskem prostoru.
Med vprašanji, katerim
so se podrobneje posvetili tokrat, pa so: izzivi
začetne in nadaljnje formacije učiteljev na
njihovi osebni poti vere; način, kako učitelj
svojim učencem govori o lastnem odnosu s
Kristusom; kako Cerkev spremlja učitelje;
perspektive pastorale učiteljev. Srečanje so
včeraj uradno odprli msgr. Marek Jedraszewski,
predsednik Komisije za katehezo, šolo in univerzo,
dr. Christine Mann, predsednica Evropskega odbora
za katoliški pouk in kardinal Vinko Puljić,
sarajevski nadškof.
Slednji je spomnil, da
je Sarajevo mesto, katerega rane še niso
zaceljene. Vseeno si lokalna Cerkev vsakodnevno
prizadeva za gradnjo miru, med drugim tudi preko
»vzgoje in formacije mladih«. To je po nadškofovih
besedah namreč »najdragocenejša investicija«. In
pri tem ni pomembna le intelektualna formacija,
ampak je »bistveno človeku pomagati biti človek«.
Zato pa so potrebne vzgoja za svobodo in
odgovornost; vzgoja za sobivanje in strpnost;
vzgoja, ki dopušča, da je vsakdo svoboden v tem,
kar je. Gre za nenehen proces, katerega cilj je
mladim pomagati »postati sposobni živeti in se
soočati z vsemi izzivi življenja«.
Srečanje
v Sarajevu se je sklenilo v nedeljo s sveto mašo v
cerkvi sv. Cirila in Metoda. Kardinal Pietro
Parolin, vatikanski državni tajnik, je ob
priložnosti tega kongresa napisal sporočilo. V
njem je spomnil, da je naloga katoliških učiteljev
»življenjskega pomena ne le za Cerkev, temveč za
skupno dobro in prihodnost celotne
družbe«.
Udeležencem kongresa je pozdravno
pismo, prebrano med včerajšnjo otvoritveno
slovesnostjo, namenil tudi prefekt Kongregacije za
katoliško vzgojo, kardinal Zenon Grocholewski.
Poudaril je, da je potrebno iti »v Jezusovo šolo«,
saj je prav On v središču vsake formacije. Svet
vzgoje in šole od učiteljev zahteva »prenovljeno
zavzetost, velikodušnost, odpoved in razmislek o
lastnem vzgojnem poslanstvu«. Njihova krščanska
formacija in duhovno spremljanje sta zato med
najtežavnejšimi izzivi. V povezavi s tem je
kardinal izpostavil tri lastnosti, ki morajo
zaznamovati katoliškega učitelja. Prva je njegova
identiteta oz. zavest poklicanosti, da je njegovo
delo sodelovanje z Bogom. Druga je naloga, da
oblikuje celotnost osebe. Tretja pa je tesna
povezanost med krščansko formacijo učiteljev in
evangelizacijo, katere sestavna razsežnost je tudi
vzgoja. Kardinal Grocholewski je prepričan, da
danes oznanjati veselo novico, ki je Jezus
Kristus, pomeni »spremljati osebno zgodbo, razvoj
in duhovno poklicanost vsake osebe«. Nazadnje pa
opominja še, da sta avtoriteta vzgojitelja in
učinkovitost njegovega vzgojnega dela povezani z
verodostojnim pričevanjem življenja: »Ne zadostuje
biti mojstri tistega, kar se uči, in zaupati
vzgojni uspeh učinkovitosti metod, tehnik in
tehnologij; nujno je biti verodostojne priče
resnice in dobrega preko doslednosti lastnega
življenja.«
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2014/05/16/sarajevo:_kongres_o_%C5%A1oli/slv-799687
Dvesto let
podobe Marije Pomagaj na Brezjah (Vir:
rtv.slo)
Pred dvema
stoletjema je slikar Leopold Layer naslikal Marijo
z Jezusom, ki je postala najbolj znana tovrstna
podoba na Slovenskem, zaradi nje pa so se Brezje
razvile v naše osrednje romarsko
središče.
Ob jubileju so v Gorenjskem
muzeju pripravili razstavo, založba Družina,
Gorenjski muzej in Frančiškanski samostan Brezje
pa so izdali monografijo.
Legendarni nastanek
podobe Navadno so nastanki slavnih
in posebej dragocenih podob zaviti v skrivnost,
okrog katere se napletejo številne legende, tudi z
Marijo Pomagaj je tako. Ikonografski tip
brezjanske Marije izhaja iz starejše upodobitve
Marije Pomočnice ("Mariahilf"), ki jo je v 16.
stoletju naslikal slikar Lucas Cranach in je danes
v velikem oltarju stolnice sv. Jakoba v
Innsbrucku, še bolj slavna pa je varianta slike,
ki je v romarski cerkvi v mestu Passau. Iz teh
dveh virov izhajajo vse Marijine podobe tega tipa,
ki so se razširile zlasti po avstrijskih deželah,
pa tudi na Slovenskem skoraj ni cerkve ali
kapelice, kjer ne bi imeli kopije brezjanske
Marije. Še danes ni čisto natančno jasno, ali je
slikar Layer naslikal podobo že okoli leta 1800
ali leta 1814, ko je prišel iz zapora. V času
Ilirskih provinc so ga zaradi ponarejanja denarja
namreč zaprli Francozi, njegov brat Valentin je v
zaporu umrl, Leopold pa se je zaobljubil, da bo s
freskami poslikal kapelico Marije Pomagaj na
Brezjah, kar je res storil.
Rodbina Layer in
poznobaročne podobarske
delavnice Slikarja Leopolda Layerja
je France Stele označil za prvega zavestnega
kranjskega umetnika, ki je še globoko v 19.
stoletje prenašal ideale baročnega slikarstva, s
čimer se je priljubil ljudem in dosegel legendaren
status, postal je eden naših najbolj priljubljenih
slovenskih umetnikov vseh časov. Layerjeva
delavnica v Kranju je šla iz roda v rod, po dedu
Josipu in očetu Marku je bil Leopold predstavnik
tretje generacije umetnikov.
Rojen je bil
1752 v Kranju, kjer je tudi umrl leta 1828,
podobarsko delavnico pa je prevzel po očetovi
smrti leta 1808. V delavnici je skupina podobarjev
izdelovala načrte za oltarje in oltarne podobe, s
freskami so poslikavali cerkve, znamenja in fasade
hiš ter slikali celo panjske končnice in kmečke
skrinje. V različnih fazah svojega slikarstva se
je Layer naslanjal na baročne umetnike, zlasti
Janeza Valentina Metzingerja in Johanna Martina
Schmidta ("Kremser-Schmidta") ter na beneške
slikarje. Takšne podobarske delavnice so bile
takrat značilne zlasti za manjša mesta in
podeželje, usmerjale so likovno produkcijo in
oblikovale umetnostni okus na poljudni ravni,
Leopold Layer pa je imel še številne naslednike in
posnemovalce, govorimo lahko kar o Layerjevi dobi.
V stalnih postavitvah osrednjih likovnih
institucij njegovih del sicer ne bomo našli, med
ljudmi pa njegovo ime živi zaradi podobe Marije
Pomagaj in številnih likovnih del zlasti po
cerkvah; ob brezjanski Mariji je gotovo najbolj
prestižno naročilo slika za veliki oltar in križev
pot v katedrali v Gornjem Gradu.
Brezje in razvoj
romarstva Brezje so bile konec 18.
stoletja majhna vasica s staro podružnično
cerkvijo sv. Vida, spadale so pod župnijo Mošnje.
Župnik Urban Ažbe je ključno posegel v njeno
zgodovino in življenje, saj je brezjanski cerkvi
okoli leta 1800 prizidal Marijino kapelo in
romarji so se začeli zgrinjati k podobi Marije
Pomagaj. Številni nenavadni dogodki z ozdravljenju
bolnih so prispevali k množičnemu razvoju božje
poti in njeni širši prepoznavnosti, o čemer
pričajo številne votivne slike, predmeti in
pričevanja. Zaradi vedno večjih množic in novega
pomena božje poti so zgradili tudi novo cerkev v
historičnem slogu po načrtu graškega arhitekta
Roberta Mikovitza; po desetletni gradnji so jo
dokončali in posvetili leta 1900. Z umetniškimi
deli so cerkev opremili številni umetniki, še
zlasti pa predstavniki radovljiške umetniške
rodbine Vurnik. Ob cerkvi so postavili tudi
samostan in ga izročili frančiškanom, ki so še
danes skrbniki božje poti; frančiškani so tudi
varuhi različnih romarskih središč in slovenskih
nacionalnih župnij po svetu. Na Brezjah so se
zvrstile številne slovesnosti, posebej slovesno je
bilo kronanje Marijine podobe leta 1907, kot je to
v navadi za slavne milostne slike, ter obisk
papeža Janeza Pavla II. ob prvem prihodu v
Slovenijo leta 1996.
Marija Pomagaj
in svetovni vojni Ob letošnjem
praznovanju stoletnice začetka prve svetovne vojne
je tudi pomembno, da je bil prvi veliki romarski
shod za mir na veliki šmaren 1915, po vojni pa so
na Brezje redno romali veterani, ki so preživeli
vojno in so po njej ustanovili Zvezo bojevnikov. V
cerkvi so leta 1924 postavili spominsko ploščo
žrtvam vojne, na trgu pred cerkvijo spominsko
ploščo vojnemu kuratu Francu Bonaču, celostne
ureditve spominskega parka z grobom neznanega
junaka po načrtih arhitekta Plečnika pa nikoli
niso uresničili, saj jih je prehitela druga
svetovna vojna. Med drugo svetovno vojno je morala
tudi Layerjeva podoba v begunstvo – Nemci so ob
zasedbi leta 1941 izgnali frančiškane, brat
Jozafat Finžgar pa je sliko skrivaj odnesel v
Ljubljano, od tam na Trsat in nato spet v
Ljubljano, kjer je bila v letih 1943–1947
postavljena na Dizmovem oltarju v ljubljanski
stolnici, nato se je vrnila na Brezje. V stolnici
je danes kopija slike, ki jo naslikal Riko
Debenjak, in opominja na leta, ko je brezjanska
Marija Pomagaj v Ljubljani, tako kot številni
pregnanci, dobila zatočišče. Tudi v številnih
drugih cerkvah je dobila brezjanska Marija Pomagaj
svoje častno mesto in je gotovo največkrat
kopirano slovensko likovno delo; ob Debenjaku so
jo kopirali tudi Blaž Farčnik, Stane Kregar, Tomaž
Perko, Maša Bersan Mašuk in še številni drugi.
Prvotna kapelica z Layerjevimi freskami se sicer
ni ohranila, danes pa povezujemo Layerjevo podobo
zlasti z zlatim akantovim oltarnim okvirjem, ki je
delo kamniškega rezbarskega mojstra Maksa Berganta
iz leta 1977. Bergant je s svojimi rezbarijami
obogatil še več drugih podob Marije Pomagaj, med
drugim v ljubljanski stolnici ter v župnijskih
cerkvah v Kamniku in v Škofji Loki. Podoba Marije
Pomagaj je poseben nacionalni simbol in
povezovalni element Slovencev na vseh celinah,
kopija slike je med drugim v Slovenskem verskem
središču v Lemontu, v ameriškem nacionalnem
svetišču v Washingtonu in osrednjem argentinskem
romarskem središču v Lujanu.
Izdaje in
dogodki ob jubileju Zgodovinar Jože
Dežman je ob jubileju uredil in s številnimi
avtorji napisal monografijo ter pripravil
priložnostno razstavo v Gorenjskem muzeju, oboje
pa zaznamuje široka predstavitev številnih vidikov
zgodovine, umetnosti, etnologije, antropologije,
šeg in navad, romarske kulture, turizma,
geografije in topografije gorenjskega konca ter
znanih osebnosti v povezavi z Marijo Pomagaj in z
Brezjami. Tako monografija in razstava sta sicer
vsebinsko dragocen in vizualno kakovosten
prispevek (oblikovalec Klemen Kunaver) k splošnemu
vedenju o tej tematiki, na resnično celostno
predstavitev božje poti na Brezjah v knjižni
obliki oziroma na razstavi pa bomo morali še
počakati. V letošnjem letu TV Slovenija ob
dvestoletnici podobe Marije Pomagaj pripravlja
tudi prispevek v oddaji Obzorja duha, posebno
oddajo Podoba podobe za veliki šmaren in omizje
Sveto in svet.
Andrej Doblehar
Več
na: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/dvesto-let-podobe-marije-pomagaj-na-brezjah/337044 Mojca M.
Štefanič, Anton Durcovici,
blaženi mučeniški škof iz Romunije (Vir:
Druzina.si)
V romunskem
mestu Iasi je bil minulo soboto za blaženega
razglašen tamkajšnji mučeniški škof Anton
Durcovici (1888-1951). Kot je v nagovoru dejal
papež Frančišek, je bil blaženi Durcovici »mučenec
za vero, prizadeven in pogumen pastir, preganjan s
strani komunističnega režima v Romuniji, kjer je
leta 1951 v zaporu umrl od lakote in žeje«. Sveti
oče se je pred več deset tisoč zbranimi verniki na
Petrovem trgu zahvalil za novega blaženega v
katoliški Cerkvi.
Anton Durcovici se je
rodil v mestu Bad Deutsch-Altenburg v Spodnji
Avtriji. Od leta 1948 je bil škof v Iasiju in
nekaj časa tudi apostolski administrator v
Bukarešti. Leto dni kasneje so ga prijeli
komunisti. 11. decembra 1951 je umrl v zaporu
tajne službe Securitate v Sighetu. Z vatikanskim
dekretom z dne 31. oktobra 2013 je bilo škof
Durcovici priznan kot mučenec, ki je umrl iz
sovraštva do vere. V tem primeru ni potrebno
dokazovati dodatnih čudežev.
Po navedbah
romunskih medijev so se slovesnega bogoslužja ob
beatifikaciji med drugim udeležili romunski
predsednik Traian Basescu, predsednik tamkajšnje
vlade Victor Ponta, pa tudi predstavnik Avstrijske
škofovske konference, graški škof Egon Kapellari.
V Bad Deutsch-Altenburgu, rojstnem kraju novega
blaženega, so bogoslužje prenašali v
živo.
Mnogi verniki v Romuniji se novega
blaženega dobro spominjajo. Njegovi študentje v
semenišču, duhovniki, osebe, ki so se spreobrnile
in jih je on vodil, tisti, ki so se hodili k njemu
spovedovat – vsi so soglasni v zatrjevanju, da jih
je oblikoval njegov zgled in da jih je modrost
njegovega duhovnega vodenja spodbujala »pri hoji
po poti evangeljske popolnosti«.
Durcovici
je že tretji romunski mučeniški škof iz
komunističnega obdobja, ki je bil razglašen za
blaženega. Leta 2010 je bil beatificiran Szilard
Bogdanffy (1911-53), leta 2011 pa Janos Scheffler
(1887-1952). Leta 2013 je čast oltarja dosegel
mučeniški duhovnik Vladimir Ghika (1873-1954). 87
% izmed okoli 21 milijonov Romunov je pripadnikov
romunske pravoslavne Cerkve, 8 % je
katoličanov.
Vir: Kathpress / Radio
Vatikan
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/anton-durcovici-blazeni-muceniski-skof-iz-romunijeMojca
M. Štefanič, V
V Švici evtanazija
za ostarele brez zdravniških potrdil? (Vir:
Druzina.si)
Švicarska
organizacija za pomoč pri samomoru »Exit« želi
detabuizirati samomor starostnikov. Kot je ob
koncu tedna poročal časnik »Neue Züricher
Zeitung«, namerava organizacija 24. maja na
generalni skupščini svoj statut dopolniti s
stavkom »Exit si prizadeva za svobodno smrt v
starosti«. Člani organizacije, ki so se v visoki
starosti naveličali življenja, naj bi imeli
možnost prejeti pomoč pri samomoru brez
zdravniškega potrdila.
Predlog so
predstavili člani organizacije Generacija 68, ki
se tudi sami bližajo visoki starosti, je pojasnil
Bernhard Sutter, tiskovni predstavnik organizacije
in njen trenutni poslovodja. Omenjena generacija
od določene starosti podpira možnost samomora s
pomočjo brez predhodnega temeljitega zdravniškega
pregleda, denimo če posameznika čaka neizogibno
bivanje v domu ostarelih. Seveda je liberalizacija
»svobodne smrti v starosti« zaenkrat nestvarna,
saj bi bile zanjo potrebne zakonske spremembe, je
pojasnil Sutter.
Strokovnjaki ta razvoj
spremljajo z veliko zaskrbljenostjo, poroča »Neue
Züricher Zeitung«. Temeljna težava takšnega
dopolnjevanja statuta je »znamenje za družbo«, da
je to povsem sprejemljiva stvar, je za časnik
povedala zdravnica Gabriela Bieri, direktorica
oskrbovalnih domov v Zürichu in glavna zdravnica
mestne starostne zdravstvene oskrbe: »V ospredju
je zdrav star človek, čigar krhkost naj bi bila
tako huda kot smrtna bolezen.« Upravičena je
bojazen, da bo družba izvajala večji pritisk tudi
na starostnike, ki si ne bodo želeli
samomora.
Dvom je izrazil tudi teolog in
nekdanji vodja Inštituta za družbeno etiko na
univerzi v Zürichu, Johannes Fischer. Za časnik je
povedal, da je govorjenje o »avtonomiji« v
povezavi s svobodno smrtjo starostnikov napačno
razumljeno. Pogosto s tem povezujemo zgled
življenja in smrti, ki ju posameznik v celoti
določa sam. »To ne obstaja, življenje vsakega
posameznika je odvisno od določenih okoliščin, ki
si jih v glavnem ne izbira sam.« Vzroke za željo
po samomoru bi lahko iskali v osamljenosti,
družbenem pritisku ali depresiji, povsem neodvisno
od kakršne koli starostne meje.
Trenutno
samomori s pomočjo v Švici predstavljajo 1 %
64.000 smrtnih primerov letno. Leta 2013 je
organizacija »Exit« po lastnih navedbah pri
samomru spremljala 459 oseb, sto več kot leto pred
tem. Združenje šteje okoli 72.000 članov. Kot
pojasnjujejo, vsak delavnik dobijo od 60 do 100
novih prošenj za članstvo.
Vir:
Kathpress
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/v-svici-evtanazija-za-ostarele-brez-zdravniskih-potrdil | | |
|
|
|