AKTUALNE NOVICE
Izhod, temeljna izkušnja poklicanosti
Poslanica papeža Frančiška za 52. svetovni dan molitve za duhovne poklice
Dragi bratje in sestre!
Četrta velikonočna nedelja nam predstavi podobo Dobrega Pastirja, ki pozna svoje ovce, jih kliče, jih hrani in jih vodi. Na to nedeljo že več kot 50 let obhajamo Svetovni dan molitve za duhovne poklice. Vsakokrat nas spomni na pomembnost molitve, da bi, kot je Jezus rekel svojim učencem: »… gospodar žetve … poslal delavce na svojo žetev.« (LK 10,2) Jezus to naroči, ko po dva in dva pošlje apostole in dvainsedemdesetere učence, ki jih je bil prej poklical (Lk 10, 1-16). Če je Cerkev »po svoji naravi misijonarska« (Ad gentes, 2), se krščanska poklicanost resnično lahko rodi samo znotraj misijonske izkušnje. Poslušati in slediti glasu Kristusa, Dobrega Pastirja, se mu pustiti pritegniti in voditi ter mu posvetiti svoje življenje, tako pomeni dopustiti Svetemu Duhu, da nas uvede v to misijonsko dogajanje. Sveti Duh v nas prebuja željo in nas opogumlja, da svoje življenje radostno darujemo in ga razdajamo zaradi Božjega kraljestva.
Darovanje lastnega življenja v tej misijonski drži je mogoče le, če smo sposobni iti iz sebe. Zato ob 52. Svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim razmišljati prav o tem posebnem »izhodu«, ki je poklic, ali bolje, o našem odgovoru na Božji klic. Ko zaslišimo besedo »izhod«, nam misel takoj pohiti k začetkom čudovite ljubezenske zgodbe med Bogom in njegovim ljudstvom, zgodbe, ki vodi preko dramatičnih dni v egiptovskem suženjstvu, Mojzesove poklicanosti, osvoboditve in poti v obljubljeno deželo. Druga Mojzesova knjiga, ki govori o teh dogodkih, predstavlja prapodobo celotne zgodovine odrešenja in tudi temeljno dinamiko krščanske vere. Prehod iz suženjstva starega človeka v novo življenje v Kristusu je odrešenjsko delo, ki nam prihaja po veri (Ef 4,22-24). To prehajanje je pravi in resnični »prehod«, je pot posameznega kristjana in celotne Cerkve, odločilna preusmeritev celotne osebe k Očetu.
Začetek vsakega krščanskega poklica je ta temeljna smer izkušnje vere: verovati, pomeni zapustiti samega sebe, zapustiti svojo lagodnost in togost lastnega jaza, da bi svoje življenje lahko osredinili v Jezusu Kristusu. Zapustiti kakor Abraham lastno deželo, oditi na pot z zaupanjem, vedoč, da bo Bog pokazal pot v novo deželo. Tega »izhoda« ne smemo razumeti kot podcenjevanja lastnega življenja, lastnega čutenja, lastne človečnosti; nasprotno, kdor se poda na pot hoje za Kristusom, najde življenje v izobilju, ko samega sebe dá povsem na razpolago Bogu in njegovemu kraljestvu. Jezus pravi: »Vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje.« (Mt 19,29) Vse to ima svoje globlje korenine v ljubezni. Kajti krščanska poklicanost je predvsem klic ljubezni, ki priteguje in vodi preko sebe, osebo razsredišči, »sproža nenehen izhod vase zaprtega jaza v jaz, ki se podarja, in prav v tem podarjanju najde sebe in Boga« (Deus Caritas est, 6).
Izkušnja izhoda je osnova krščanskega življenja, še posebej za tiste, ki se odločijo za posebno služenje evangeliju. Je drža stalnega spreobračanja in preobrazbe, stalnega vztrajanja na poti in prehajanja iz smrti v življenje, kar obhajamo v vsej liturgiji: je velikonočna skrivnost. Od Abrahamove do Mojzesove poklicanosti, od Izraelovega popotovanja po puščavi do spreobrnjenja, ki so ga oznanjali preroki, vse do Jezusovega misijonskega potovanja, ki doseže vrhunec v njegovi smrti in vstajenju, je končno poklicanost vedno tisto Božje delovanje, ki nam omogoča iziti iz našega začetnega stanja, nas osvobaja vsake oblike suženjstva, nas iztrga iz navajenosti in ravnodušnosti ter nas usmerja v veselje občestva z Bogom in z brati. Odgovoriti Božjemu klicu, torej pomeni pustiti, da nas izpelje iz naše lažne ustaljenosti, da bi nas usmeril na pot k Jezusu Kristusu, ki je začetek in konec našega življenja in naše sreče.
Ta proces izhoda ni pomemben le za posameznika, temveč je misijonsko in evangelizacijsko dogajanje vse Cerkve. Cerkev je resnično zvesta svojemu učitelju, ko je sama »v izhodu«, ko ni pretirano zaskrbljena zase, za lastne strukture in lastne dosežke, ko je bolj usmerjena k Božjim otrokom, da bi jih srečala v njihovih resničnih situacijah, in je pripravljena trpeti skupaj z njimi. Bog gre iz sebe zaradi ljubezenskega odnosa znotraj Svete Trojice, sliši krik svojega ljudstva in se zavzame za njegovo osvoboditev (2 Mz 3,7). K takemu načinu bivanja in delovanja je poklicana tudi Cerkev: Cerkev, ki oznanja veselo novico, gre naproti človeku, z Božjo milostjo ozdravlja telesne in duševne rane ter skrbi za reveže in pomoči potrebne.
Dragi bratje in sestre, ta osvobajajoči izhod, ki nas vodi h Kristusu in k bratom, je ključ za polno razumevanje človeka ter za človeški in družbeni napredek v zgodovini. Poslušati in sprejeti Gospodov klic ni zasebna in intimna stvar vsakokratnega čutenja temveč je konkretna, resnična in celostna odločitev našega bitja za služenje Božjemu kraljestvu na zemlji. Zato krščanska poklicanost, zakoreninjena v zrenju Očetovega srca, sočasno vabi k zavzetemu delovanju za osvoboditev bratov in sester, predvsem najbolj revnih. Jezusov učenec ima odprto srce za neskončno Božje obzorje in njegova zaupnost z Gospodom ni nikoli beg pred življenjem in pred svetom, temveč nasprotno, »ga oblikuje za misijonarja v skupnosti« (Evangelii gaudium, 23).
Dinamika izhoda, ki vodi k Bogu in ljudem, napolni življenje z veseljem in smislom. Te besede namenjam predvsem mladim, ki zaradi svoje starosti in pogleda na prihodnost, ki je še pred njimi, znajo biti razpoložljivi in velikodušni. Neznano in skrb za prihodnost ter vsakodnevne negotovosti lahko ohromita ta njihov zagon, razblinita njihove sanje do te mere, da mislijo, kako se nima smisla potruditi in da krščanski Bog omejuje njihovo svobodo. Nasprotno, dragi mladi, ne bojte se iziti iz samih sebe in se podati na pot! Evangelij osvobaja, spreminja in polepša naše življenje. Kako lepo je, ko te Božji klic preseneti, ko sprejmeš njegovo Besedo ter hodiš po Jezusovih stopinjah v zrenju Božje skrivnosti in v velikodušnem podarjanju bližnjim. Vaše življenje bo vsak dan bolj bogato in bolj srečno!
Devica Marija, vzor vsake poklicanosti, se ni bala izreči svoj »fiat« - zgodi se Božjemu klicu. Tudi nas spremlja in nas vodi. S pogumno vero je Marija izrazila veselje pravega izhoda iz same sebe in zaupala Bogu svoje življenjske načrte. Nanjo se obrnimo, da bomo popolnoma razpoložljivi za načrt, ki ga ima Bog za vsakega izmed nas. Naj v nas raste želja iti iz sebe, z veseljem drugim naproti (Lk 1,39). Naj nas Mati Devica varuje in prosi za vse nas.
Frančišek
Vatikan, 29. marca 2015
Več na: http://katoliska-cerkev.si/izhod-temeljna-izkusnja-poklicanosti
Družine Aninega sklada na tradicionalnem pomladanskem srečanju v Šentjakobu ob Savi tudi o vrednoti družine (Vir: Radio Ognjišče)
Dobrodelna, nevladna, neprofitna in nepolitična ustanova Anin sklad, ki povezuje družine z več otroki, je pripravila v Šentjakobu ob Savi tradicionalno srečanje družin. Namenjeno je bilo druženju, izmenjavi izkušenj, pa tudi predavanjem za starše. O vzgoji otrok je spregovoril specialni pedagog Marko Juhant. Srečanje se je začelo s tisočo oddajo Radia Ognjišče Sobotna iskrica, v kateri so nastopile tudi družine Aninega sklada, oddaji je sledila sveta maša, popoldne pa so otroci izdelovali hiške. Družin ni obiskal predsednik države Borut Pahor, kot je bilo sprva napovedano, njegove pozdrave je predsednici uprave Aninega sklada Mariji Šterbenc prenesla njegova svetovalka za ekonomsko in socialno politiko Helena Kamnar. V pogovoru z njo so predstavniki sklada, očetje in matere poudarili vrednoto tradicionalne družine.
Dan se je začel s prenosom tisoče oddaje Radia Ognjišče Sobotna iskrica, ki je namenjena otrokom. Kot je ob koncu dejal voditelj oddaje Jure Sešek, „so se v zavetju šotora v deževnem jutru zbrali mnogi, ki jih povezujeta naša otroška oddaja ali ustanova, ki skrbi za velike družine“. V programu so sodelovale tudi družine Aninega sklada, ki so dokazale, da je pri njih doma pesem.
Oddaji je sledila sveta maša v župnijski cerkvi, kjer je zbrane nagovoril lanski novomašnik, salezijanec Janez Suhoveršnik. Več kot 500 udeležencem srečanja je dejal, da življenje ni popolno, če v njem ni vere, upanja in ljubezni. „Vsaka družina se lahko Bogu zahvali, da ima otroke. Pri vsakem zdravem otroku se je vam, staršem, utrnila solza. Bogu moramo biti hvaležni za vsakega od nas in za naše družine,“ je dejal Suhoveršnik in vsem družinam položil na srce, naj molijo, spoštujejo „Gospodov dan in svete zakramente“. Župnik v Šentjakobu Marko Jeromel pa je izrazil veselje, da se družine Aninega sklada vsako leto zberejo v njegovi župniji.
Srečanje družin Aninega sklada
Predsednica uprave Aninega sklada Marija Šterbenc je ob robu srečanja povedala, da je v zadnjih letih zaradi gospodarske in finančne krize precej upadlo število dobrotnikov, a kljub temu z mesečno dotacijo pomagajo približno 150 družinam. Vsem se je zahvalila za darove in družine povabila, da naj pridobijo nove darovalce. Prav tako je povedala, da so pri družinah z več otroki potrebni iznajdljivost in odprtost staršev ter nenehna pomoč drug drugemu. „Ne gre za neko veliko odpovedovanje, gre preprosto za čut solidarnosti,“ je dejala. Veseli jo, da je vse več družin, ki se odločijo za tretjega ali četrtega otroka. „To je dober pokazatelj tudi za prihodnost slovenskega naroda, zato se toliko bolj zavzemamo, da bi družina v družbenem smislu imela tisto pravo vrednost, pravi poudarek, ker je osnovna celica družbe. V naših današnjih pogovorih je bilo izpostavljeno, da je družina vrednota, preko katere ne moremo iti. Zato se tudi mi kot ustanova trudimo narediti veliko, da vendarle družina kot pojem ne bila razvrednotena,“ je povedala Šterbenčeva, ki je to sporočilo prenesla tudi Kamnarjevi.
Življenje v veliki družini je zelo pestro, pa je dejala mama osmih otrok Nadja Mehle. „Ko danes gledam, ko otroci odraščajo, ugotavljam, kakšno prednost imajo oziroma koliko bolj so opremljeni za življenje, kot sem bila jaz, ki sem bila edinka. Znajo bolj potrpeti, znajo deliti, se tudi spreti in hkrati odpustiti, skratka, nekako se življenja v družini naučijo drugače, kot če je to eden ali če sta dva. Tudi lažje se prilagajajo v družbi. Veseli so, da so rasli v taki družini,“ je povedala in dodala, da so v preteklosti doživeli marsikaj. „Od šikaniranja, do kakšnega norčevanja, pa tudi zelo pozitivnih stvari. Življenje vse prenese. Vedno so plusi in minusi, ampak moja izkušnja je, da je v veliki družini več plusov,“ je dejala Mehletova.
Maša v cerkvi
„Pred desetimi leti, ko sva z ženo Tadejo imela prvo hčerko Janjo, sva razmišljala, v kateri klub bi šla. Ali v planinski krožek ali rokometni, nogometni, a smo, hvala Bogu, našli Anin sklad. Moram reči, da sva tukaj našla podobno misleče ljudi in veliko korajžo, da imava danes šest otrok. Tega sva neskončno vesela in moram tudi reči, da v družbi, v kateri živimo, nisva naletela na negativne odzive,“ je povedal oče šestih otrok Miran Kolenc, ki je vse, ki oklevajo pred odločitvijo, ali imeti več otrok, povabil na pomladansko in poletno srečanje družin Aninega sklada. „Tam se bodo lažje odločili in bi dobili korajžo za kakšnega otroka več.“
Mama petih otrok in tudi poslanka državnega zbora Iva Dimic, ki je z družino v Anin sklad vključena že šest let, pa je poudarila, da sta oče in mati odgovorna za vzgojo otrok, da jim približata pomen in poklicanost družine, nad katero preži veliko nevarnosti. „Oče in mati se dopolnjujeta. Večkrat je bilo slišati, da dober oče ne more biti dobra mati, ker nima materinske ljubezni. In dobra mati ne more biti oče, ker oče je kot hrast potreben družini za samozavest otrok. Skupaj sta eno in mislim, da je potrebno tako družino z vsemi sredstvi zaščititi in seveda ohraniti za prihodnje rodove,“ je povedala Dimičeva.
Delavnice za otroke
Ustanova Anin sklad si že 17 let prizadeva pomagati družinam z več otroki pri premagovanju težav, čeprav so finančne možnosti v zadnjih letih precej omejene. Pomaga na različne načine, kot so svetovanja, iskanje zaposlitev, urejanje zadev s področja socialno-varstvenih pravic in podobno. Pripravljajo tudi druženja z družinami, spomladi v Šentjakobu ob Savi, poleti pa v Dolenjskih Toplicah. Ker si večina družin ne more privoščiti dopusta, so takšna druženja za družine z več otroki eden od prijetnejših trenutkov.
Ustanova Anin sklad si prizadeva, da bi se več staršev odločalo za tretjega in četrtega otroka, da bi bile številčnejše družine v družbi bolj razumljene, da bi se med seboj spoznavale in se podpirale, da bi se pospeševal pozitiven odnos do zdravega družinskega življenja in da bi bilo javno »ozračje« naklonjeno družinskim vrednotam.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/165/slovenija/16946/
Pomoč Karitas beguncem iz Lampeduse (Vir: Katoliška Cerkev)
Ob zadnjih pretresljivih dogodkih v Sredozemlju in smrti številnih beguncev se Slovenska karitas pridružuje pozivu Caritas Europa, da je potrebno zagotoviti zakonite in varne poti za migrante in sicer tako, da ljudje, ki se selijo, ne tvegajo svojih življenj. Zadnja velika tragedija v Sredozemskem morju nas je vse pretresla, vendar taki dogodki se v manjšem obsegu dogajajo tedensko, še posebej pred otokom Lampedusa.
Vsako leto Slovenska karitas v svoje programe vključuje preko 2.000 migrantov. Pomaga jim z materialno pomočjo in urejanjem statusa ter dokumentov. Karitas izvaja tudi oskrbo za žrtve trgovine z ljudmi. Prav migranti so največkrat prve žrtve trgovine z ljudmi, prisilnega dela, trgovanja z organi in prostitucije. Zato je poleg zakonitega prehajanja meja potrebno ohraniti dostojanstvo vsakega človeka.
Ljudje zapuščajo svoje domove, da bi rešili golo življenje in preživeli sebe in svoje družine. Kot je sporočila Caritas Italije, ni dopustno, da se Europa deklarira kot zagovornica človekovih pravic, hkrati pa želi usmeriti begunce stran od svojih meja.
Slovenska karitas vabi k zbiranju sredstev za pomoč beguncem, ki preko Italije prihajajo v Evropo. Pomoč bo preko mednarodne mreže realizirala Caritas Italija.
Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
SI56 0214 0001 5556 761
Namen: Begunci Lampeduza
Sklic: 00 830
Imre Jerebic, generalni tajnik Slovenske karitas
Več na: http://katoliska-cerkev.si/pomoc-karitas-beguncem-iz-lampeduse
M. Debevec, Teorija spola tudi v Svetu Evrope (Vir: Radio Ognjišče)
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope bo razpravljala o predlogu resolucije malteške socialistke Deborah Schembri na temo: Diskriminacija transspolnih oseb v Evropi. Besedilo države članice poziva, da naj zakonsko priznajo teorijo spola.
Posebej zaskrbljujoč je del resolucije, ki poziva k spodbujanju pravice do odločitve o svojem lastnem spolu. Države članice naj bi izdelale hitre, transparentne in dostopne postopke, da bi lahko transseksualne osebe, ne glede na njihov biološki spol, na preprost način spremenile ime in spol v osebnih dokumentih. Na ta način želijo tudi z zakoni podkrepiti ideologijo spola, ki trdi, da spol ni odvisen od našega biološkega spola.
Drug sporen vidik omenjene resolucije pa gre v smeri popačenosti pojma zakonske zveze: resolucija namreč države članice poziva k odstranitvi vsake prepreke na področju pravice transseksualnih oseb, da ostanejo v zakonski zvezi, ki so ga sklenile pred spremenitvijo spola. Tako naj bi zakoncem in otrokom omogočili, da ne bi utrpeli izgube pravic.
Na teorijo spola je med zadnjo splošno avdienco opozoril tudi papež Frančišek, ki je dejal: »Sprašujem se, ali ni teorija spola izraz frustracije in vdanosti v usodo, ki želi odpraviti razlike med spoloma, ker se z njimi preprosto ne zna več soočiti. S tem tvegamo korak nazaj. Odstranitev razlik je problem, ne rešitev,« je bil jasen papež, ki je dodal, da se morata moški in ženska za rešitev njunih odnosov več pogovarjati, poslušati, spoznavati in bolj imeti rada. Na teh človeških temeljih je ob pomoči Božje milosti mogoče načrtovati zakonsko in družinsko zvezo za vse življenje, je poudaril sveti oče.
Upamo lahko le, da bodo člani Sveta Evrope jutri pokazali dovolj poguma za takšno razmišljanje.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/165/aktualno/16960/
Mojca M. Štefanič, Neozdravljivo bolan Italijan prejel duhovniško posvečenje (Vir: Družina)
V Italiji so pred dnevi podelili duhovniško posvečenje neozdravljivo bolnemu semeniščniku, ki ima po napovedih zdravnikov pred seboj le še nekaj tednov življenja. Kot so ob koncu tedna poročali italijanski mediji, je 38-letnemu Salvatoreju Melloneju iz mesta Barletta na jugu Italije zakrament minuli četrtek podelil krajevni nadškof. V torek je semeniščniku z rakom v zadnjem stadiju telefoniral papež Frančišek in ga po navedbah medijev prosil, naj mu kot duhovnik podeli svoj prvi blagoslov. Novoposvečeni duhovnik mu je dva dni kasneje željo izpolnil.
»Tudi če bo duhovnik le en dan, bo to zanj pomenilo uresničitev Božjega načrta zanj kot človeka«, je v sporočilu za javnost zapisal nadškof iz Tranija, Giovanni Battista Pichierri. Mellone je s študijem teologije in s pripravo na duhovništvo nadaljeval ne glede na svojo bolezen. Nadškof je predviden čas izobraževanja zan skrajšal s šestih na štiri leta, da bi mu lahko predčasno podelil duhovniško posvečenje. Mellone je v semenišče vstopil leta 2011, v naslednjem letu pa je zbolel za rakom.
Vir: Kathpress
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/neozdravljivo-bolan-italijan-prejel-duhovnisko-posvecenje