Homilija papeža
Frančiška ob kanonizaciji Janeza XXIII. in Janeza
Pavla II. (Vir:
Katoliska-cerkev.si)
V
središču te nedelje, ki zaključuje velikonočno
osmino in jo je Janez Pavel II. poimenoval nedelja
Božjega usmiljenja, so poveličane rane
vstalega Jezusa.
Pokazal jih je že, ko
se je prvič prikazal apostolom, na sam večer dneva
po soboti, na dan vstajenja. Tisti večer pa ni
bilo Tomaža; in ko so mu drugi povedali,
da so videli Gospoda, je odgovoril, da ne bo
veroval, če ne bo videl tistih ran in se jih
dotaknil. Osem dni kasneje se je Jezus ponovno
prikazal v dvorani zadnje večerje sredi apostolov
in tam je bil tudi Tomaž; obrnil se je nanj in ga
povabil, naj se dotakne njegovih ran. In tedaj je
ta iskreni človek, ta človek, ki je bil vajen vse
osebno preveriti, pokleknil pred Jezusa in rekel:
»Moj Gospod in moj Bog!« (Jn
20,28).
Jezusove rane so pohujšanje za
vero, so pa tudi potrdilo vere. Zato
na telesu vstalega Kristusa rane ne izginejo, pač
pa ostanejo, ker so te rane trajno znamenje Božje
ljubezni do nas in so nujno potrebne za vero v
Boga. Ne za vero v obstoj Boga, ampak za
vero, da je Bog ljubezen, usmiljenje,
zvestoba. Sveti Peter navaja Izaija in piše
kristjanom: »Po njegovih ranah smo ozdraveli«
(1 Pt 2,24; prim. Iz
53,5).
Janez XXIII. in Janez Pavel II.
sta imela pogum, da sta pogledala Jezusove
rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in
njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram
Kristusovega mesa, nista se pohujšala nad njim,
nad njegovim križem; ni ju bilo sram bratovega
mesa (prim. Iz 58,7), ker sta v vsakem trpečem
človeku videla Jezusa. Bila sta pogumna moža,
polna paresije Svetega Duha, in sta
pričevala Cerkvi in svetu o Božji dobroti, o
njegovem usmiljenju.
Bila sta duhovnika,
škofa in papeža 20. stoletja. Poznala sta njegove
tragedije, vendar ju te niso premagale. V njiju je
bil močnejši Bog; močnejša je bila vera v Jezusa
Kristusa, človekovega Odrešenika in Gospodarja
zgodovine; močnejše je bilo v njiju Božje
usmiljenje, ki se razkriva v teh petih ranah;
močnejša je bila Marijina materinska
bližina.
V teh možeh, ki sta zrla
Kristusove rane in sta pričala o njegovem
usmiljenju, je prebivalo »živo upanje«
skupaj z »neizrekljivim in poveličanim
veseljem« (1 Pt 1,3.8). Upanje in veselje, ki
ju vstali Kristus daje svojim učencem, ki jim ju
nič in nihče ne more vzeti. Velikonočno upanje
in veselje, ki sta šli skozi topilnico
razgalitve, izpraznjenja, bližine grešnikov do
skrajnosti, vse do slabosti zaradi grenkobe
tistega keliha. To sta upanje in veselje, ki sta
ju sveta papeža prejela v dar od vstalega Gospoda
in sta ju tudi sama v obilici dajala Božjemu
ljudstvu ter za to prejela večno
hvaležnost.
To upanje in to veselje je bilo
mogoče zaznati v prvi skupnosti verujočih
v Jeruzalemu, o kateri nam govorijo Apostolska
dela (prim. 2,42-47). To je skupnost, kjer
živijo bistveno vsebino evangelija, to je
ljubezen, usmiljenje, v preprostosti in
bratstvu.
In to je podoba Cerkve, ki jo je
imel pred seboj drugi vatikanski koncil. Janez
XXIII. in Janez Pavel II. sta sodelovala s Svetim
Duhom, da bi Cerkev naredila táko, kot je
bila, in jo posodobila po njeni izvirni
fizionomiji, fizionomiji, kakršno so ji dali
v teku stoletij svetniki. Ne pozabimo, da so prav
svetniki tisti, ki dajejo Cerkvi napredek in rast.
Pri sklicu koncila je Janez XXIII. pokazal
prefinjeno učljivost Svetemu Duhu, se
pustil voditi in je bil za Cerkev pastir, vodeni
voditelj. To je bilo njegovo veliko služenje
Cerkvi; bil je papež učljivosti
Duhu.
V tem služenju Božjemu ljudstvu
je bil Janez Pavel II. papež
družine. Tako je on sam nekoč rekel, da
bi želel, da se ga spominjajo kot papeža družine.
Rad to poudarjam, ko hodimo po poti sinode o
družini in z družinami, po poti, ki jo z
nebes on gotovo spremlja in podpira.
Naj
oba nova sveta pastirja Božjega ljudstva
posredujeta za Cerkev, da bi bila ti dve leti
sinodalne poti učljiva Svetemu Duhu v pastoralnem
služenju družini. Naj nas oba učita, da se ne bomo
pohujševali nad Kristusovimi ranami, da se bomo
poglabljali v skrivnost božanskega usmiljenja, ki
vedno upa, vedno odpušča, ker vedno
ljubi.
Rim, Trg sv. Petra,
27.4.2014
Prevedel br. Miran
Špelič OFM
Več
na: http://katoliska-cerkev.si/homilija-papeza-franciska-ob-kanonizaciji-janeza-xxiii-in-janeza-pavla-ii
Poklici, pričevanje
resnice (Vir:
Katoliska-cerkev.si)
Sporočilo
papeža Frančiška za 51. Svetovni
dan molitve za poklice
2014
Dragi bratje in
sestre!
1. Evangelij nam pripoveduje, da
je: “Jezus obhodil vsa mesta in vasi ... Ko pa je
zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile
izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo
pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: ‘Žetev je
obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda
žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev‘ ” (Mt
9,35–38). Te besede nas presenečajo, ker vsi vemo,
da je najprej potrebno orati, sejati in
obdelovati, da bi nato, ob pravem času, želi
obilen pridelek. Jezus pa trdi, da je “žetev
obilna”. Toda kdo je delal za takšne rezultate?
Odgovor je samo eden: Bog. Očitno je polje, o
katerem govori Jezus, človeštvo, smo mi sami. In
učinkovita dejavnost, ki je obrodila “obilen sad”,
je Božja milost ter občestvo z Njim (prim. Jn
15,15). Molitev, ki jo Jezus naroča Cerkvi, se
torej nanaša na potrebo po povečanju števila
tistih, ki služijo njegovemu Kraljestvu. Sveti
Pavel, ki je bil eden teh “Božjih sodelavcev”, se
je neutrudno posvečal stvári evangelija in Cerkve.
Z zavestjo nekoga, ki je sam osebno izkusil, kako
skrivnostna je Božja rešilna volja in kako je
pobuda milosti v izvoru vsake poklicanosti,
apostol spominja kristjane v Korintu: “Vi pa ste
Božja njiva” (1 Kor 3.9). Zato se v naših srcih
budi najprej čudenje obilni žetvi, ki jo more dati
samo Gospod; nato hvaležnost za ljubezen, ki gre
vedno pred nami; in končno, češčenje za delo, ki
ga je naredil in ki zahteva našo svobodno
privolitev v delovanje z Njim in zanj.
2.
Mnogokrat molimo z besedami Psalmista: “On nas je
naredil in mi smo njegovi, njegovo ljudstvo, čreda
njegove paše” (Ps 100,3); ali: “Gospod si je
izbral Jakoba, Izraela za svojo posebno lastnino”
(Ps 135,4). In vendar smo Božja “lastnina”, ne v
smislu lastnine, ki usužnjuje, ampak v smislu
močne vezi, ki nas zedinja z Bogom in med seboj, v
skladu z zavezo, ki traja večno, “ker vekomaj
traja njegova dobrota” (Ps 136). V poročilu
preroka Jeremija o poklicanosti, na primer, nas
Bog spominja, da stalno bdi nad vsakim od nas, da
bi se njegova beseda v nas izpolnila. Poslužuje se
podobe mandljeve veje, ki izmed vseh prva vzcveti
in naznani prerojenje življenja spomladi (prim.
Jer 1,11–12). Vse prihaja od Njega in je Njegov
dar: svet, življenje, smrt, sedanjost, bodočnost,
ampak — apostol nam zagotavlja — “Vi ste
Kristusovi, Kristus pa Božji” (1 Kor 3,23). To
torej razloži, da naša pripadnost Bogu pride po
edinstvenem in osebnem odnosu z Jezusom, ki nam je
podeljen s krstom od začetka našega prerojenja v
novo življenje. Kristus nas stalno poziva s svojo
besedo, naj položimo svoje zaupanje vanj in ga
ljubimo “iz vsega srca, z vsem umom in z vso
močjo” (Mr 12,33). Torej vsaka poklicanost, kljub
vsej raznolikosti poti, vedno zahteva od vsakega
izhod iz sebe samega, da se njegovo bivanje
osredotoči na Kristusa in Njegov evangelij. Naj
gre za poročeno življenje ali za oblike
posvečenega življenja ali za duhovniško življenje,
vsak mora preseči načine mišljenja in delovanja,
ki niso v skladu z Božjo voljo. To je “izhod, ki
nas vodi na pot češčenja Gospoda in služenja Njemu
v naših bratih in sestrah” (nagovor Mednarodni
zvezi vrhovnih predstojnikov, 8. maj 2013). Zato
smo vsi poklicani k češčenju Kristusa v naših
srcih (prim. 1 Pet 3,15), da se pustimo dotakniti
impulzu milosti, ki je v semenu besede, ki mora
rasti v nas in se spremeniti v dejavno služenje
bližnjemu. Ni se nam treba bati: Bog spremlja delo
svojih rok s strastjo in spretnostjo na vsaki
stopnji življenja. Nikoli nas ne zapusti! Iz srca
želi, da se izpolni Njegov načrt za nas, toda
namerava ga doseči z našo privolitvijo in
sodelovanjem.
3. Tudi danes Jezus živi in
hodi v resničnosti vsakdanjega življenja, da bi se
približal vsem, začenši z najmanjšimi, in da bi
nas ozdravil bolezni in hib. Sedaj se obračam k
tistim, ki so razpoloženi poslušati Kristusov
glas, ki odmeva v Cerkvi, in razumeti, kaj je
njihova lastna poklicanost. Vabim vas, da
poslušate in sledite Jezusu, da se pustite
notranje preoblikovati Njegovim besedam, ki so
“duh in življenje” (Jn 6,63). Marija, Jezusova in
naša Mati, tudi nam naroča: “Kar koli vam reče,
storite” (Jn 2,5). Pomagalo vam bo, da se boste z
zaupanjem udeležili potovanja občestva, ki more
sprostiti najboljše energije v vas in okoli vas.
Poklic je sad, ki zori na dobro obdelani njivi
vzajemne ljubezni, ki postane medsebojno služenje,
v kontekstu pristnega cerkvenega življenja. Noben
poklic se ne rodi iz sebe in živi zase. Poklic
teče iz Božjega Srca in vzklije v dobri zemlji
vernega ljudstva, v izkušnji bratske ljubezni. Ali
ni Jezus rekel: “Po tem bodo vsi spoznali, da ste
moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj”
(Jn 13,35)?
4. Dragi bratje in sestre,
živeti “visoko mero navadnega krščanskega
življenja” (prim. Janez Pavel II., apostolsko
pismo Novo Millennio Ineunte, 31) pomeni,
da včasih gremo proti toku in naletimo na ovire,
zunaj in znotraj nas samih. Jezus sam nas
opozarja: dobro seme Božje besede pogosto ugrabi
hudič, ovirajo stiske, zadušijo posvetne skrbi in
skušnjave (prim. Mt 13,19–22). Vse te težave nam
morejo vzeti pogum in nas usmeriti, da pademo na
navidezno bolj udobno pot. Vendar resnično veselje
tistih, ki so poklicani, je v verovanju in
doživljanju, da je On, Gospod, zvest, in da moremo
z Njim hoditi, biti Njegovi učenci in priče
Njegove ljubezni, odpreti naša srca velikim
idealom in velikim stvarem. “Gospod nas kristjanov
ni izbral za majhne stvari; prizadevajmo si za
velika načela. Stavite svoja življenja za žlahtne
cilje!” (homilija pri sveti maši in podelitvi
zakramenta svete birme, 28. april 2013). Prosim
vas, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice,
krščanska občestva in družine, da usmerite
pastoralo za poklice v to smer, da spremljate
mlade ljudi po poteh svetosti, ki, ker so osebne,
“zahtevajo pristno ‘vzgojo v svetosti‘, ki jo je
mogoče prilagoditi potrebam vsake osebe. Ta vzgoja
mora povezati bogastvo tega predloga z vsemi
tradicionalnimi oblikami individualne in skupinske
pomoči, kot tudi z novejšimi oblikami podpore, ki
jih ponujajo združbe in gibanja, ki jih priznava
Cerkev” (Novo Millennio Ineunte, 31).
Pripravimo torej naša srca, da bodo “dobra
zemlja“, da bodo poslušala, sprejemala in živela
besedo in tako obrodila sadove. Bolj ko se
zedinimo z Jezusom v molitvi, v Božji besedi, v
evharistiji, v zakramentih, ki jih obhajamo in
živimo v Cerkvi in v živem bratstvu, bolj bo v nas
raslo veselje v sodelovanju z Bogom v službi
Kraljestva usmiljenja in resnice, pravičnosti in
miru. In žetev bo obilna, v sorazmerju z milostjo,
ki jo krotko sprejemamo v naša življenja. S to
željo in s prošnjo, da mólite zame, vam iz srca
podeljujem Apostolski blagoslov.
V
Vatikanu, 15. januarja
2014
Frančišek
Več na:
http://katoliska-cerkev.si/poklici-pricevanje-resnice
Teden molitve za
duhovne poklice 2014 (Vir:
Katoliska-cerkev.si)
Od
nedelje, 4. do nedelje, 11. maja 2014, bo v Cerkvi
na Slovenskem potekal Teden molitve za duhovne
poklice pod geslom Živa občestva – pot
duhovnih poklicev. Za to priložnost je
Komisija za duhovne poklice Škofije Koper
pripravila knjižico
z molitveno ponudbo, temo tedna pa je
predlagal papež Frančišek v posebni
poslanici. Nameni tedna molitve za
duhovne poklice so ozavestiti pomen molitve med
verniki, spodbuditi poklicane k dejavnemu
prepoznavanju duhovnega poklica ter jim pomagati,
da bi velikodušno odgovorili na ta
klic.
Vrhunec in obenem tudi sklep tedna bo
nedelja, 11. maj 2014, ko bomo praznovali 51.
svetovni dan molitve za duhovne poklice.
V
molitvenem tednu bomo osrednjo pozornost namenili
živim (župnijskim) občestvom. Župnija je glede na
svoje poslanstvo najodličnejši kraj, kjer se
oznanja evangelij krščanske poklicanosti in še
posebej, kjer je navzoč ideal službenega
duhovništva. Je tudi rodoviten kraj, kjer se
poklici razvijajo, rastejo in »zbirajo božjo
družino kot enodušno bratsko skupnost in jo po
Kristusu v Svetem Duhu vodijo« ter živijo
življenje, ki so ga živeli prvi kristjani (prim.
Apd 2, 42; 4, 32).
V župniji je vidna raznolikost
duhovnih poklicev, v njej se zelo jasno pokaže
potreba po duhovnikih. Župnijsko občestvo je
nenadomestljiv prostor človeškega in duhovnega
oblikovanja poklicanih. Obenem je to prostor, kjer
se mladi srečujejo s konkretnimi pričevalci -
mlade najbolj prepričajo srečni duhovniki,
redovniki in redovnice, srečni kateheti in starši,
ki svojo poklicanost radostno in polno
živijo.
Več o duhovnih poklicih najdete v
knjižicah, ki jih je izdala Slovenska
škofovska konferenca na podstrani
Dokumenti in publikacije ter na spletni
strani CDP.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/teden-molitve-za-duhovne-poklice-2014
Šmarnice 2014 (Vir:
Katoliska-cerkev.si)
Slovenski
katehetski urad po pooblastilu Slovenske škofovske
konference za leto 2014 skupaj s Celjsko Mohorjevo
družbo pripravlja:
– šmarnice za otroke z
naslovom Pomembne reči avtorice Darje
Kastelic,
– šmarnice za odrasle z naslovom
Marija, žena za naš čas avtorja Petra
Žaklja.
Šmarnično branje Pomembne reči nam
v živahnem in otrokom razumljivem jeziku približa
dečka Blaža in njegovo družino – mamo, očeta in
»dve sestri, ki sta skoraj vedno nemogoči« ter
»dva brata, ki sta oba mlajša od njega«. Dolgčas
jim vsekakor ni. Vsakdanje pripetljaje in
družinske dogodivščine v pogovoru s starši povsem
nevsiljivo prepletajo z modrostjo in nauki bl.
Antona Martina Slomška. Zgodbe nam pomagajo, da bi
»z radostjo pili življenje in ne dovolili, da nam
spolzi skozi prste«, kot pravi avtorica. »Kdo bo
pričeval o Njem, če ne mi, ki smo o Njem slišali,
ga začutili in vemo, da živi?«
Šmarnično branje
Marija, žena za naš čas prinaša razmišljanja ob
vzklikih Lavretanskih litanij in nam želi
približati Marijin lik ter zbuditi novo navdušenje
nad pobožnostjo, ki je bila v slovenskem narodu
skozi stoletja tako priljubljena. Šmarnice želijo
odstreti tančico slabo poznanega jezika in
pozabljene tradicije, ki zastira čudoviti lik
Marije, uresničene ženske, žene in matere. Razlage
so zveste Svetemu pismu in tradiciji. Avtor
spodbuja, naj »bodo šmarnice resnično v čast
Mariji, nam vsem pa v spodbudo, da jo v njeni
čudoviti lepoti posnemamo«.
Besedilo so
pripravili v Slovenskem katehetskem
uradu.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/smarnice-2014
Mojca M.
Štefanič, »Človeški obraz«
svetnikov (Vir:
druzina.si)
Poljska
umetnica Anna Gulak je povsem očarala romarje v
italijanski prestolnici s svojo serijo risanih
portretov nedavno kanoniziranih papežev Janeza
XXIII. in Janeza Pavla II., saj je v svojih risbah
uspela ovekovečiti tako svetost kot ponižnost obeh
svetnikov. »Sporočilo, ki ga s to razstavo želim
prenesti ljudem, je pokazati človeška, vsakdanja
obraza teh dveh velikih svetniških osebnosti«, je
v pogovoru za ameriško katoliško agencijo CNA
povedala poljska umetnica. »Nista bila zgolj
papeža, pač pa sta poosebljala Božjo ljubezen in
dobroto.«
Dvajset portretov Janeza Pavla
II. in Janeza XXIII. je bilo razstavljenih po vsem
Rimu – tako v glavnih cerkvah, denimo v baziliki
sv. Janeza v Lateranu, Marije Snežne in sv. Pavla
zunaj obzidja, kot tudi v bolj oddaljenih
župnijah. Zbirka je bila na ogled v počastitev
kanonizaciji obeh nekdanjih papežev, ki je v
Vatikan pritegnila nepregledne množice romarjev z
vsega sveta. Tridesetletna Gulakova, ki riše,
kipari in slika, je v pogovoru pojasnila, da je
številne upodobitve Janeza Pavla II. ustvarila že
pred leti. Ko so jo v Vatikanu prosili, naj izdela
kovinski kip Janeza Pavla II., »sem preučila
veliko fotografij njegovega obraza«, se
spominja.
»Njegov obraz me je navdihnil,
saj Janez Pavel II. zame ni bil zgolj verski
voditelj, velik svetnik in velik papež«, je
dodala. »Bil je tudi sodoben človek z veliko
karizmo. Bil je Peter našega časa, velik voditelj,
filozof, pa tudi sočuten in preprost
človek.«
Gulakova je pričela in zaključila
s portretiranjem Janeza XXIII. z neverjetno
natančnostjo in hitrostjo, saj je bila napoved
njegove kanonizacije oznanjena šele lansko
poletje. Spominja se, kako se je ob vesti, da
bosta za svetnika razglašena skupaj, odločila za
izdelavo cikla obraznih portretov Janeza XXIII.,
ker sta imela z Janezom Pavlom II. veliko skupnih
lastnosti: prijaznost, dobroto … veliko sta
govorila o miru.
Med preučevanjem življenj
in dela obeh papežev v času njunih pontifikatov je
Gulakovo najbolj presunilo dejstvo, kako so njune
besede izjemno primerne tudi za današnji svet.
»Radost, usmiljenje in njuni čudoviti navedki
imajo še vedno visoko veljavo v sodobni družbi«,
je prepričana poljska umetnica. »Pa ne le za
kristjane, sveta papeža pošiljata sporočilo
upanja, miru ter potrebe po odpuščanju in dialogu
med različnimi kulturami, različnimi
veroizpovedmi.«
Umetnica tudi ugotavlja,
kako sta oba papeža vse svoje življenje izkazovala
odrešujočo moč trpljenja. »Tudi mi lahko črpamo
veliko moč iz trpljenja«, je prepričana Gulakova.
»Nova svetnika sta bila resnična zgleda, kar lahko
vidimo ob smrti Janeza XXIII., pa tudi ob svetosti
Janeza Pavla II. Večina njegovega pontifikata je
bila zgled za to, da ima trpljenje svoj pomen in
to je tudi sporočilo, ki ga želim prenesti vsem
ljudem.«
Gulakova se je udeležila tudi
nedeljske slovesnosti ob kanonizaciji obeh
papežev. »Kot vernica sem to občutila kot resnični
blagoslov, da sem bila tu, v Rimu. Lahko sem
občutila veličino trenutka. To je bil resnično
čudovit in veličasten dan.«
Vir:
CNA
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBcloveski-obraz%C2%AB-svetnikov
Mojca M.
Štefanič, Katoliška kampanja za
družini prijaznejšo Evropsko zvezo (Vir:
Druzina.si)
Organizacija
katoliških družinskih združenj Evrope (FAFCE) pred
volitvami v evropski parlament v letošnjem maju
prvikrat pripravlja vseevropsko kampanjo za večjo
naklonjenost družini v državah Evropske zveze.
Kampanja »Glasuj za družino« (Vote for Family) je
usmerjena v evropske družine, pa tudi v prihodnje
evropske parlamentarce. Jedro kampanje predstavlja
manifest v dvanajstih točkah o družinskih
vprašanjih, ki naj bi podpisali posamezni
kandidati.
»Številne odločitve, ki jih
sprejemajo v Evropski zvezi, se neposredno tičejo
družine. Zato je pomembno, da pri odločitvi za
posameznega kandidata upoštevamo tudi njegovo
stališče do vprašanj, povezanih z družino«, je ob
koncu tedna poudaril avstrijski predstavnik
katoliških družinskih združenj.
Manifest
konkretno obravnava teme, kot so naklonjenost
družini v vsakdanjem življenju, vrednost
neformalnega dela, boljše usklajevanje družinskega
in poklicnega življenja in zaščita življenja.
Družine lahko pri tem same sodelujejo in manifest
ponudijo v podpis svojemu kandidatu. 15. maja, na
mednarodni dan družin, bodo objavljena imena
kandidatov, ki so manifest podpisali. V kratkem
filmu bo predstavljena omenjena kampanja in
bližajoče se evropske volitve.
Evropska zveza
ima ob tem posebno odgovornost do beguncev, saj
zaščito in naklonjenost nujno potrebujejo tudi
begunske družine.
Podrobnejše informacije
so na voljo na spletni strani: www.voteforfamily2014.eu
Vir:
Kathpress
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/katoliska-kampanja-za-druzini-prijaznejso-evropsko-zvezo
Marta Jerebič,
Prizivni proces za Asio Bibi znova 27. maja (Radio
Ognjišče)
Prizivni proces
za pakistansko kristjanko Asio Bibi, ki je zaradi
bogokletja obsojena na smrt, bo znova 27. maja.
Sodišče v Lahoreju je doslej zaradi pritiskov
islamskih radikalnih skupin proces že štirikrat
preložilo.
Medtem ko Asii Bibi pešajo moči
v ženskem zaporu v Multanu, kjer je že več kot
štiri leta in pol, je sodišče v Lahoreju že
štirikrat preložilo prizivni proces. Sodniki, ki
se bojijo povračilnih ukrepov, se namreč poskušajo
izogibati odgovornosti odločanja v tako kočljivem
primeru, ki je postal že simbol.
V primeru
Asie Bibi vsaka zamuda ali prestavitev sodnega
postopka pomeni zanikanje pravice, je v sporočilu
poslanem agenciji Fides zapisal odvetnik Mushtaq
Gill, vodja nevladne organizacije Lead, ki se
ukvarja z obrambo pakistanskih kristjanov. Vse
prepogosto je kristjanom, ki so obravnavani kot
drugorazredni državljani, zanikana pravica, zlasti
ko so žrtve obtožb bogokletja. Kristjani,
ožigosani kot bogokletniki, čeprav večkrat na
podlagi lažnih obtožb, tvegajo življenje in z
njimi ga tvegajo tudi tisti, ki si jih drznejo
braniti.
Obstajajo primeri, ko so islamski
voditelji izrekli fatvo in javno pozvali vernike k
uboju domnevnega bogokletnika. Na primer: Človek,
ki je leta 2011 ustrelil in ubil guvernerja
Punjaba, ker je ta branil Asio Bibi, je danes
označen za junaka, po njem pa so poimenovali tudi
neko mošejo v predmestju
Islamabada.
Obtoženi kristjani, ki so
pozneje izpuščeni, so zato prisiljeni zapustiti
državo, če si želijo rešiti življenje. Tudi
njihovi odvetniki so žrtve ustrahovanj in groženj.
Odvetnik Gill je v pismu agenciji Fides še
zapisal, da boj proti skrajnežem v Pakistanu ne bo
končan, dokler vlada ne bo sprejela potrebnih
zakonodajnih reform: korenino problema najprej
predstavlja sporni zakon o bogokletju.
Več
na: http://radio.ognjisce.si/sl/153/svet/13705/
| | |
|
|
|
|
