AKTUALNE NOVICE
 

Papež o svetem letu Usmiljenja: Ponuditi znamenja upanja in Božje bližine (Vir: Radio Vatikan)

V baziliki svetega Petra se je v soboto, 11. aprila, ob 17.30 začelo slovesno bogoslužje, med katerim je papež Frančišek z javno objavo bule Misericordiae vultus napovedal sveto leto usmiljenja. Obred se je začel pred svetimi vrati v atriju Petrove bazilike. Tu je papež Frančišek v spremstvu kardinalov bulo najprej izročil kardinalom nadduhovnikom štirih rimskih papeških bazilik. Kopijo bule je zatem izročil še prefektom kongregacij za škofe, za evangelizacijo narodov in za vzhodne Cerkve ter trem predstavnikom Vzhoda, afriške celine in vzhodnih Cerkva. Papež je tako na simboličen način izrazil željo, da se sveto leto usmiljenja obhaja po vsem svetu. Regent papeške hiše msgr. Leonardo Sapienza je nato prebral nekaj odlomkov bule.

Cerkev poklicana ponuditi znamenja Božje bližine
V Petrovi baziliki so sledile večernice za nedeljo Božjega usmiljenja. Papež Frančišek je med homilijo pojasnil, da je sveto leto usmiljenja potrebno zato, »ker je Cerkev v tem trenutku velikih epohalnih sprememb poklicana močneje ponuditi znamenja upanja in Božje bližine«. Sicer pa je začel z besedami, s katerimi je Jezus Vstali pozdravil svoje učence: »Mir vam bodi.« Mir, predvsem v teh tednih, ostaja kot želja mnogih narodov, ki doživljajo nezaslišano nasilje diskriminacije in smrti samo zato, ker se imenujejo kristjani, je zatrdil papež. »Naša molitev je še silovitejša in postaja krik po pomoči k Očetu, ki je bogat v usmiljenju, da bi podprl vero mnogih bratov in sester, ki so v trpljenju, medtem ko ga prosimo, naj spreobrne naša srca, da bi prešli od brezbrižnosti k sočutju.«

Sveti Pavel nas je opomnil, da smo bili rešeni v skrivnosti smrti in vstajenja Gospoda Jezusa. On je Spravitelj, ki je živ med nami in nam ponuja pot sprave z Bogom in med brati. Apostol pravi, da kljub težavam in trpljenju, narašča upanje v zveličanje, ki ga je Kristusova ljubezen zasejala v naša srca. »Božje usmiljenje se je izlilo v nas, nas naredilo pravične in nam dalo mir,« je dejal papež.

Zakaj sveto leto?
Nadaljeval je, da se mnogi sprašujejo, zakaj danes jubilejno leto Božjega usmiljenja, in odgovoril: »Preprosto zato, ker je Cerkev v tem trenutku velikih epohalnih sprememb poklicana močneje ponuditi znamenja upanja in Božje bližine.« Sveto leto po Frančiškovih besedah ni »čas nepazljivosti«, ampak je čas, da ostanemo budni in v sebi ponovno prebudimo zmožnost za gledanje bistvenega. »Za Cerkev je to čas, da ponovno najde smisel poslanstva, ki ji ga je zaupal Gospod na velikonočni dan: biti znamenje in sredstvo Očetovega usmiljenja.« Zato bo sveto leto moralo ohranjati živo željo po prepoznavanju mnogih znamenj nežnosti, ki jih Bog ponuja vsemu svetu, predvsem pa trpečim, samim in zapuščenim ter tudi tistim, ki so brez upanja, da bi jim bilo odpuščeno in bi se čutili ljubljeni od Očeta. Sveto leto, da bi v sebi močno čutili veselje nad tem, da nas je našel Jezus, ki je kot dobri pastir šel iskat nas, ker smo se izgubili. Jubilej, da bi zaznali toplino njegove ljubezni, ko si nas naloži na svoja ramena, da bi nas nesel nazaj v Očetovo hišo. Leto, v katerem bi se nas naj dotaknil Jezus Kristus in nas spremenil s svojim usmiljenjem, da bi tudi mi postali pričevalci usmiljenja. »Zato jubilej: ker je to čas usmiljenja,« je izpostavil papež. »Je ugoden čas, da ozdravimo rane, da se ne utrudimo srečevati tistih, ki čakajo, da bi videli in se z roko dotaknili znamenj Božje bližine, da vsem ponudimo pot odpuščanja in sprave.«

»Mati božjega usmiljenja naj odpre naše oči, da bomo razumeli nalogo, h kateri smo poklicani. In naj nam izprosi milost, da bomo ta jubilej usmiljenja živeli z zvestim in rodovitnim pričevanjem,« je sklenil homilijo sveti oče.

Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/04/11/pape%C5%BE_o_svetem_letu_usmiljenja_ponuditi_znamenja_upanja_in_bo%C5%BEje_bli%C5%BEine/1136094

 
Povzetek papeške bule Misericordiae vultus (Vir: Radio Vatikan)

»Jezus Kristus je obličje Očetovega usmiljenja.« S temi besedami začne papež Frančišek bulo o napovedi izrednega svetega leta, ki ima naslov Misericordiae vultus ali Obličje usmiljenja. V njej so pojasnjeni razlogi za sveto leto in nakaže smernice, kako ga živeti na najboljši možen način. »Vselej nam je potrebno zreti skrivnost usmiljenja,« beremo papeževe besede v buli. »To je vir veselja, vedrine in miru. To je pogoj za naše odrešenje. Usmiljenje: ta beseda razodeva skrivnost Svete Trojice. Usmiljenje: to je poslednje in najvišje dejanje, s katerim nam prihaja naproti Bog. Usmiljenje: to je temeljni  zakon, ki biva v srcu vsakega človeka, ko z iskrenimi očmi pogleda brata, ki ga sreča na življenjski poti. Usmiljenje: to je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker opira srce upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh.«

Vrata usmiljenja
Sveto leto se bo začelo 8. decembra na slovesni praznik Brezmadežnega spočetja, ko bo papež tudi odprl sveta vrata v Petrovi baziliki. Kot zapiše v buli, bodo ob tej priložnosti to »vrata usmiljenja«: »Kdorkoli bo stopil skoznje, bo lahko občutil ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje.«

Na tretjo adventno nedeljo, 13. decembra, se bodo odprla tudi sveta vrata v baziliki svetega Janeza v Lateranu, zatem pa še v ostalih papeških bazilikah. Papež določi, »naj se na isto nedeljo v vsaki krajevni Cerkvi v stolnici, ki je materna cerkev za vse vernike, ali pa v konkatedrali ali v drugi pomembni cerkvi odpre za vse sveto leto enaka vrata usmiljenja. Po izboru ordinarija jih je mogoče odpreti tudi v svetiščih, kamor romajo številni romarji, ki se jih v srcu na teh svetih dotakne milost in najdejo pot spreobrnjenja. Vsaka krajevna Cerkev bo tako neposredno vpeta v dogajanje tega svetega leta kot v izreden trenutek milosti in duhovne prenove. Sveto leto bomo tako praznovali tako v Rimu kot po krajevnih cerkvah kot vidno znamenje občestva vse Cerkve.«

Papež Frančišek v buli pojasni, da je izbral 8. december tudi zato, ker sovpada s petdeseto obletnico konca drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Cerkev čuti potrebo, da v sebi živo ohranja ta dogodek. Takrat se je namreč zanjo začel nov odsek na poti zgodovine.

Prihodnja leta, prepletena z milostjo
Jubilejno leto se bo zaključilo na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva 20. novembra 2016. Na ta dan bomo od zaprtju svetih vrat predvsem hvaležni in se bomo zahvaljevali Sveti Trojici, da nam je naklonila ta izredni čas milosti. »Kako si želim, da bi bila prihodnja leta prepletena z milostjo, da bi stopali vsakemu človeku naproti z Božjo dobroto in nežnostjo! Naj vse, verne in oddaljene, doseže balzam usmiljenja kot znamenje Božjega kraljestva, ki je že navzoče med nami,« piše papež in zatem spregovori o usmiljenem Bogu ter navaja svetopisemske odlomke, ki govorijo o tej temeljni Očetovi potezi.

Različne pobude v svetem letu
V nadaljevanju bule Misericordiae vultus papež Frančišek ponudi konkretne smernice, da bi izredno jubilejno leto lahko živeli v polnosti. Najprej poudari pomen romanja. Da bi prišli do svetih vrat v Rimu ali drugod, bo vsak po svojih močeh moral opraviti romanje. To bo znamenje dejstva, da je tudi usmiljenje cilj, do katerega je treba dospeti in ki zahteva napor in žrtev. Naj bo romanje spodbuda k spreobrnjenju, poudarja papež: »Ko bomo prestopili sveta vrata, se bomo pustili objeti Božjemu usmiljenju in se obvezali biti usmiljeni do drugih, kot je Oče usmiljen do nas.«

V svetem letu prav tako lahko odpremo srca za vse tiste, ki živijo v najrazličnejših bivanjskih periferijah, v nadaljevanju predlaga papež Frančišek ter spodbudi k opravljanju telesnih in duhovnih del usmiljenja, da bi tako prebudili svojo vest pred dramo revščine. Spomni na pobudo 24 ur za Gospoda, ki je potekala v postnem času, ter doda, da bi jo bilo dobro v škofijah razvijati še naprej. Takrat so namreč mnogi pristopili k zakramentu spovedi, ki bi se ga naj postavilo v središče, kot povabi papež. Poudaril, da »so spovedniki resnično znamenje Očetovega usmiljenja«.

Sveti oče razkrije še eno svojo pobudo: odposlati »misijonarje usmiljenja«. To bodo duhovniki, ki jih bo papež pooblastil, da bodo lahko podelili odpuščanje za grehe, ki so sicer pridržani samo apostolskemu sedežu. Ti misijonarji usmiljenja bodo znamenje materinske skrbi Cerkve za Božje ljudstvo. Predvsem pa bodo »živo znamenje tega, kako Oče sprejema vse, ki iščejo njegovo odpuščanje«. V buli je prav tako pojasnjen še pomen odpustka, ki ga bo mogoče prejeti v svetem letu Božjega usmiljenja.

Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/04/11/povzetek_pape%C5%A1ke_bule_misericordiae_vultus/1136103
 

Mojca M. Štefanič, »Sprejetje Gospodovega klica ni zasebna ali intimna stvar« (Vir: Družina)

Zrela odločitev za duhovniško ali redovniško življenje se lahko po besedah papeža Frančiška razvije le v misijonarski Cerkvi. Duhovni poklic ni »zasebna ali intimna stvar« in ga ne smemo zamenjati s »trenutkom ugodja«, je zapisano v poslanici ob 52. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice, ki so jo včeraj objavili v Vatikanu. Duhovni poklic zahteva človekovo »konkretno, resnično in celostno odločitev za služenje Božjemu kraljestvu na zemlji« in vključuje tudi »solidarno prizadevanje za osvoboditev sočloveka, predvsem tistih najbolj ubogih«. V katoliški Cerkvi svetovni dan molitve za duhovne poklice tradicionalno obhajamo na četrto velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega Pastirja - v letošnjem letu 26. aprila. Njegov cilj je spodbujanje poklicev za duhovniško in redovniško življenje.

Frančišek v svoji poslanici z naslovom »Izhod, temeljna izkušnja poklicanosti« obenem poudarja, kako je izkušnja izhoda temelj krščanskega življenja, ki pa si jo svet pogosto napačno razlaga. Izvor poklica je sicer izkušnja, da izstopimo iz ustaljenosti lastnega življenja, kar pa ne pomeni, da moramo na svoje življenje pozabiti, potlačiti svoja občutenja in lastno človeškost. Kdor sledi Kristusu, bo deležen življenja v izobilju.

Papež v poslanici posebej nagovori tudi mlade, ki jim polaga na srce, kako dinamika izhoda, ki vodi k Bogu in ljudem, napolni življenje z veseljem in smislom. Sveti oče mlade spodbudi, naj se ne bojijo izstopiti iz samih sebe in se podati na pot, saj »evangelij osvobaja, spreminja in polepša naše življenje«.

Vir: Kathpress / RV

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBsprejetje-gospodovega-klica-ni-zasebna-ali-intimna-stvar%C2%AB

 
Alen Salihovič, »Prava vera, trdno upanje in popolna ljubezen« (Vir: Družina)

Dobrodelna, nevladna, neprofitna in nepolitična ustanova Anin sklad, ki povezuje družine z več otroki, pripravlja v soboto, 18. aprila 2015, v Šentjakobu ob Savi tradicionalno srečanje družin. Namenjeno je druženju, izmenjavi izkušenj pa tudi predavanjem za starše. O vzgoji otrok bosta spregovorila logopedinja Simona Levc in specialni pedagog Marko Juhant. 

Srečanje se bo začelo ob 9. uri s tisočo oddajo Sobotna iskrica Radia Ognjišče, v kateri bodo nastopile tudi družine Aninega sklada, oddaji bo sledila sveta maša, popoldne pa bodo dekleta od 10 do 15 let gradila pravo montažno hišo z vso napeljavo, fantje se bodo pomerili v nogometu, mlajši otroci pa bodo v skupinah izdelovali hiške iz različnih materialov. 

Ustanova Anin sklad si že 17 let prizadeva pomagati družinam z več otroki pri premagovanju težav, čeprav so naše finančne možnosti v zadnjih letih precej omejene. Pomagamo na različne načine, kot so svetovanja, iskanje zaposlitev, urejanje zadev s področja socialno-varstvenih pravic in podobno. Pripravljamo tudi druženja z družinami, spomladi v Šentjakobu ob Savi, poleti pa v Dolenjskih Toplicah. Ker si večina družin ne more privoščiti dopusta, so takšna druženja za družine z več otroki eden od prijetnejših trenutkov. 

Predsednica uprave Aninega sklada Marija Šterbenc gleda na srečanja zelo pozitivno. „Vidimo, da so družine, ki komaj čakajo, da se dobijo skupaj, ki komaj čakajo, da se srečajo med seboj, da si podelijo doživetja in da si tudi podelijo stvari, ki jih prinesejo s seboj.“ Posebnost pomladanskega srečanja je tudi tako imenovana boljša tržnica na kateri si družine med seboj izmenjajo stvari, podarimo pa jim tudi tisto, kar prinesejo dobrotniki. Letos se je katoliški mesečnik Ognjišče, ki praznuje 50 let izhajanja odločil, da vsaki od družin podari eno od svojih knjig. 

V letu posvečenega življenja bodo udeležence na srečanju povezale besede sv. Frančiška Asiškega: „Prava vera, trdno upanje in popolna ljubezen“. 

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBprava-vera-trdno-upanje-in-popolna-ljubezen%C2%AB
 

Helena Nagode, Na Prešernovem trgu oznanjali s plesom in glasbo (Vir: Družina)

Pred dobrim tednom dni sem v poštni nabiralnik prejela povabilo prijateljice, da se 8. aprila okoli 12. ure oglasim na Prešernovem trgu v Ljubljani, saj pripravljajo presenečenje. Kar nekaj se nas je nabralo, vsi že navdušeni, da vidimo obljubljeno presenečenje. Nekoliko nenavadno je bilo sicer za center naše prestolnice, da je bilo tam zbranih kar nekaj sester, duhovnikov in mladih, ki so vsi pogledovali v isto smer. A še bolj nenavadno se je verjetno mimoidočim zdelo, ko je skupina posvečenih oseb pričela s flash mobom. Začeli so na stopnicah pred cerkvijo in nato s plesom in glasbo prevzeli cel Prešernov trg ter navdušili mimoidoče.

Ne zgodi se ravno pogosto, da človek opazi toliko plešočih redovnikov in redovnic, ki tako javno oznanjajo:»Spremenil srca je, spremenil nas je vse; On res živi, aleluja!« Je pa zato toliko bolj odmevajoče njihovo presenečenje, za katerega vsi upamo, da ga še kdaj ponovijo.
 
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/redvnice-in-duhovnici-plesali-na  in Redovniški flash mob na Prešernovem trgu
 

Marjana Debevec, Teorija spola – prazen strah ali grožnja? (Vir: Radio Ognjišče)

V času sprejemanja zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih smo večkrat slišali za izraz „teorija spola“. Nekateri so zmajevali z glavo, češ saj gre za utopijo ali napihovanje realnosti s strani nasprotnikov zakona. Mogoče pa se premalo zavedamo, da gre pravzaprav za filozofijo, ali bolje rečeno ideologijo, ki je že močno prodrla v Zahodni svet.
 
Težko je v nekaj vrsticah zaobjeti antropološko in kulturno ozadje teorije spola. Omenjeno ideologijo je prvič v praksi na začetku 70. let poizkusil ameriški psiholog John Money. Pri svojem delu se je srečeval s pojavi medspolnosti in je trdil, da razlika med moškimi in ženskami izhaja bolj iz vzgoje, kot pa iz biologije. Money je predvsem na vsak način hotel potrditi svojo teorijo, kar pa je pustilo strašne posledice na njegovih bolnikih. Na radiu smo že poročali o Davidu, kot prvi žrtvi teorije spola. Njegovo teorijo so zatem razvijali zlasti sociologi in filozofi.

Teorija spola je sprva zagovarjala tezo, da lahko na spol gledamo z dveh zornih kotov: spol kot nekaj naravnega, biološkega (angleško sex); in pa obravnavanje spola kot nečesa družbenega, kulturnega; (po angleško gender; kar je prvotno pomenil slovnični spol).

Vse do sredine 90-ih let je znotraj feminističnega gibanja in tudi znanstvenega konsenza prevladalo razmišljanje te dvojne razsežnosti. Feministična teorija pa se je v 90-ih letih radikalno preusmerila na preučevanje spola le kot družbene realnosti; tako spol nima več biološke razsežnosti.

Po mnenju poznavalcev pa je teorija spola povezana tudi z marksizmom. Tradicionalni marksizem je trdil, da je osnova vseh družb in človekovega bivanja kot takega ekonomska. Ko se presežejo krivice na ekonomskem področju, se bodo presegle tudi krivice na vseh ostalih področjih. Gre za ukinitev vseh razlik in dosego popolne enakosti, ki ni več enakopravnost, ampak enakost – uniformnost.

Teorija spola pa trdi, da je treba začeti pri kulturi – spremeniti zavest množic v prid popolne enakosti, da bi lahko sčasoma zadovoljili ekonomske potrebe, oz. presegli različne krivice na ekonomskem področju. Človeka je torej treba prevzgojiti, ga narediti novega na podlagi enakosti. In kaj je temelj vsakršnih razlik in trdih identitet? Spol. Vse ostale identitete (narodnostne, verske, stanovske) so bolj ali manj družbene, kulturne. Spol in družina pa se dotikata narave. In da bi bil ta človek pripravljen na bodoče želene radikalne spremembe na ekonomskem področju, mora najprej ukiniti pri sebi razumevanje pojmovanje vsakršnih razlik. Da se razlike izrinejo, je treba napasti spol: vsa biološka realnost je po teoriji spola samo neka iluzija, nasledek nekih stereotipov.
Nosilka teorije spola je v 90.-ih letih postala filozofinja Judith Butler, ki predava na univerzi v Kaliforniji. Omenjena teorija trdi, da je zaradi pretekle prevlade moškega nad žensko naloga demokratičnih držav spodbujati prevzem oblasti s strani žensk, ki bi se tako osvobodile moške nadvlade. Zakonodaja mora tudi popraviti napake narave, ki žensko postavlja kot neenakopravno moškemu, še posebej zaradi njenega materinstva, ali pa nepravičnost, ker moški nimajo možnosti dojiti svojih otrok. Tako očetovstvo in materinstvo nista več resničnosti v odnosu do moške in ženske narave, ampak zgolj družbene vloge, ki ju je mogoče zamenjati. Osnovni izziv teorije spola je zanikati spolno različnost ter tako podpreti različne spolne usmerjenosti, med njimi tudi istospolno. Tudi slednjo naj bi človek sam izbiral. Teorija spola tako razvija koncept, ki se oddaljuje od človekove telesnosti, par in družino naredi za brezspolno ter izbriše krvne vezi med družinskimi člani. Gre za teorijo, ki se ne meni za pomen moškosti in ženskosti, ki je nujna za vzgojo otrok.

Menjati spol bi zato po mnenju teh teoretikov morala biti pravica vsakega, stroške kirurškega posega mora kriti javna zdravstvena blagajna. Ženska ni več pogojena z materinskostjo. Odstranjena je njena zavezanost rojevanju, njena vloga v tradicionalni družini.
Mnogi poznavalci teorijo spola povezujejo tudi s feminizmom in sicer v njegovi tretji fazi, ko se feminizem dokončno poveže s homoseksualnim aktivizmom. Osnova teorije spola je tako v tem, da biološki spol ni pomemben, ampak je pomembno, kaj si ti misliš, da si. Spol in spolne vloge naj ne bi bile biološke danosti. Ker gre za kulturne in jezikovne konstrukte, jih je možno po volji in želji posameznika spreminjati, odpravljati, prilagajati.

Omenjeno teorijo že poučujejo ali bolje rečeno izvajajo v nekaterih vrtcih Zahodnih držav, saj naj bi bila dovolj učinkovita le, če se otrok z njo seznani že pri treh letih. Ideološka identiteta moškega in ženske se tako zamaje že v zgodnji starosti.

In kakšne bodo posledice zmage te teorije? Človeku napad na naravo ne bo prinesel sreče. Dovolj zgovoren je podatek, da je na Švedskem največja stopnja samomorilnost prav med otroki.

Posledica teorije spola v družbenem življenju je demonični potrošniški svet, trdijo poznavalci. To je potrošništvo v svoji skrajni izpeljavi in v svoji najbolj nepredvidljivi obliki. Današnje potrošništvo na Zahodu je slavljenje materialnega. In v kolikor je teorija spola odlično vpeta v potrošništvo in ga odlično tudi nadalje širi, ni čisto več nerazumljivo, zakaj otrok postane pravica; zakaj je lastništvo nad določenim človeškim bitjem pravica, ki naj bi zadovoljevala določene potrebe ali želje odraslih ljudi. Gre za skrajno izpeljavo potrošništva, ki pa ne priznava nobenih absolutnih norm – priznava zgolj materialno realnost in načelno ali navidezno enakost med ljudmi, ki je v resnici uniformnost, absolutnih ali nespremenljivih moralnih norm pa ne.

Ta materialistična in relativistična miselnost pa se uveljavlja na totalitarni način. Gre za to, da spremenimo kulturo določene družbe, napademo naravo, da bi se lahko zgodila neka enakost v materialnem, ki se odlično odraža v potrošništvu: vsi trošimo, vsi živimo v državi, ki nam omogoča maksimalno uživanje naših trenutnih želja. In da bi bili odvisni samo od tega in izpraznjeni vseh vrednot in idej, je treba napasti spol in naravo ter biti pri tem totalitaren – spomnimo le na napad na festival ženskosti, ki so ga morali zaradi pritiskov določenih feminističnih in lezbičnih skupin celo odpovedati. Gre torej za diktaturo relativizma – absolutizacija nečesa, kar je že samo po sebi relativno.

Naš odgovor na teorijo spola je lahko najprej v tem, da se zavemo ideoloških silnic v medijih, politiki in družbi – ter ne pustimo, da se te silnice poigrajo z nami, ampak mi nadziramo njih. Bodimo pozorni, kaj našim otrokom poskuša dopovedati kakšen krožek na šoli. Ustaviti indoktrinacijo naših otrok je namreč naša pravica. Zavedati se namreč moramo, da pri ideologiji spolov ne gre za 'nekaj ljudi z nekimi čudnimi idejami', temveč za dobro premišljen načrt, ki hoče doseči svoje, je prepričan p. Branko Cestnik.
Zatem naj bi dobro poznali svetopisemsko in krščansko pojmovanje zakona in družine. Spolnost, zakonska ljubezen, rojevanje otrok, vzgoja, graditev družine so del naše bogopodobnosti. To je srce naše etike in duhovnosti ter zlati rudnik, ki ima neskončno žil, ki jih moramo še raziskati.

Teorija spola je sicer res ekstremna in iracionalna, vendar se napaja v dejanskih težavah ženske in družine. Vsi smo torej poklicani bolj v polnosti živeti lepoto poklicanosti zakona in družine ter pokazati, kako nekaj velikega je odnos med možem in ženo, ki le v medsebojnem darovanju in ljubezni odsevata veličino Boga – Svete Trojice.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/165/komentarji/16885/