Velikonočna poslanica
predsednika Slovenske škofovske konference škofa
Glavana (Vir: Katoliška
Cerkev)
Dragi bratje
in sestre!
Spet obhajamo velikonočne
praznike, praznike vere, veselja in trdnega
upanja. Nanje smo se pripravljali skozi ves postni
čas.
Jezus Kristus, naš Učitelj in
edini Odrešenik, je vstal od mrtvih, premagal smrt
in greh in vse razdiralne zle sile, ki skušajo
prodreti v naša srca in zavladati v zgodovini
sveta.
Pod križem so se Jezusu
nekateri smejali in ga sramotili: »Če si Božji
Sin, stopi s križa, pa bomo verovali vate!« Da je
resnično Božji Sin, je dokazal, a ne na zahtevo
drugih, temveč, ko je sam hotel – pravzaprav ob
uri, ko so najmanj pričakovali, ob zatonu noči, v
jutranjem mraku.
Na Veliki petek se
morda sprašujemo, zakaj je Bog dopustil vsa
ponižanja. A na vstajenjsko jutro nam je Jezus
pokazal, da je Bog vedno zmagovalec v vseh
»bitkah«. On ima vedno zadnjo besedo. Na Veliko
noč slavimo to njegovo zmago, zmago luči nad temo,
zmago ljubezni nad hudobijo, resnice nad lažjo,
duha nad materijo. Zato Cerkev radostno poje:
»Jezus naš je vstal od smrti, razveseli se,
kristjan! Smrt in pekel je premagal, vstal iz
groba tretji dan …«
Naša vera v
Jezusovo vstajenje pa se mora pokazati tudi
dejavno v našem življenju, v služenju bližnjim, v
odpuščanju, s katerim premagujemo sovraštvo in
nasilje, z odprtostjo do bližnjih, da znamo z
njimi deliti trpljenje in preizkušnje, da delamo
za večjo pravičnost in mir.
V svetu
se zgodi veliko dogodkov, ko se zdi, da zmagujejo
zlo, krivice, razdeljenost, zlorabe in nasilje. A
obstaja tudi veliko pozitivnih znamenj, ki jih
lahko povezujemo z velikonočnimi dogodki in nam
vlivajo upanje. Med to pozitivno dogajanje sodi
tudi pričevanje papeža Frančiška, ki je pripomoglo
k večjemu ugledu Cerkve v svetu in celo med
nevernimi. Upanje pa vzbuja tudi dobrodelno
delovanje tolikih prostovoljcev in preprostih
ljudi, ki mirno, brez hrupa, in nesebično delajo
na mnogih področjih in lepšajo življenje ljudi v
stiski.
Naj v letošnjih velikonočnih
praznikih v vseh nas odmevajo Jezusove besede: »Ne
bojte se, jaz sem svet premagal. Jaz sem vstajenje
in življenje.«
S temi besedami vsem,
še posebej vsem bolnim in ostarelim, ki ste v
kakršnikoli duhovni ali materialni stiski in ki
morda zaradi ugaslega upanja izgubljate voljo do
življenja, voščim vesele velikonočne
praznike.
Hkrati voščim veselo veliko
noč pravoslavnim kristjanom, s katerimi veliko noč
letos skupaj praznujemo, in tudi evangeličanom,
saj je za vse kristjane Kristusovo vstajenje
temelj vere. Vse ljudi dobre volje pa vabim, da se
v prazničnih dneh tako ali drugače z nami
veselijo.
msgr. Andrej
Glavan
novomeški škof
apostolski
administrator ljubljanske nadškofije
predsednik
SŠK
Več na: http://katoliska-cerkev.si/velikonocna-poslanica-2014
s. Brigita Zelič,
Urška Hrast, Papež ob poslušanju pasijona: Sem
sposoben biti blizu Jezusu, ki trpi? (Vir: Radio
Ognjišče)
Med
slovesno mašo na cvetno nedeljo na Trgu sv. Petra
je papež Frančišek po poslušanju evangelija o
Jezusovem trpljenju zbrano množico nagovoril z
nekaj vprašanji, o katerih naj razmišljamo vsak
dan tedna, ki je pred nami: „Kdo sem? Kdo sem jaz
pred Gospodom, ki vstopa v Jeruzalem? Sem sposoben
biti blizu in pokazati svoje veselje, ko ga
slavim? Sem sposoben biti blizu Jezusu, ki trpi?“
Ta in mnoga druga, naj bi nam pomagala odgovoriti
na tisto najbolj temeljno vprašanje: „Kje se
nahaja srce vsakega od nas?
Procesija
kakih sto mladih, škofov in kardinalov se je
sprehodila čez trg do oltarja pred Baziliko sv.
Petra, kjer je papež Frančišek daroval mašo. Med
več deset tisoč zbranimi verniki je bilo veliko
mladih, pa tudi številni romarji iz Latinske
Amerike. Zaporniki iz zapora v severnoitalijanskem
mestu Sanremo so izdelali palico v obliki križa,
ki jo je Sveti oče na današnjo nedeljo prvič
uporabil. Na palici, izdelani iz lesa oljke, je
vrezan grb jezuitskega reda, ki mu pripada tudi
Frančišek. Palica, imenovana ferula, je simbol
papeštva.
Papež Frančišek je v
pridigi govoril zelo počasi, iskal primerno besedo
in polagal vprašanja v premislek. Omogičil je
skorajda sproten odgovor, komu iz pasijona smo
podobni. Spomnil je, da so voditelji ljudstva
čakali na priložnost, da Jezusa zgrabijo. Sveti
oče je zastavil vprašanje v 1. osebi: „Ali sem kot
eden izmed njih?“ Z mislijo na aposotle je
vprašal: „Ali sem podoben dremotnim učencem, ki
niso ničesar razumeli? Ali pa tistemu, ki je hotel
zadrego rešiti z mečem? Ali pa morda Judežu, ki je
za 30 srebrnikov s poljubom, znamenjem ljubezni,
Jezusa izdal?“ Zastavil je vprašanje: „Sem tudi
jaz izdajalec? Sem podoben voditeljem, ki v
naglici skličejo sodišče in iščejo krive priče?...
In če sem jim, ali mislim tudi jaz, da s tem
rešujem ljudstvo?“ Ob navedbi Pilata je sveti oče
vprašal, če sem mu podoben da si v primeru, ko
ugotovim, da je stvar zapletena, tudi jaz umijem
roke, si ne privzamem odgovornosti in hkrati
obsodim ali pustim obsoditi na srmt? Ali pa sem
podoben množici, ki kot slepa izbere Baraba? Za
množico je to bilo bolj zabavno in bolj ponižujoče
za Jezusa. Papež Frančišek je nizal osebe drugo za
drugo in med njimi navedel tudi Simona iz Cirene,
pogumne žene in Jezusovo mater, ki so bile tam in
tiho trpele; pa Jožefa, ki je Jezusa ljubeče
položil v grob. Nato se je sveti oče vrnil k
voditeljem ljudstva, ki so zapečatili grob, da bi
obranili nauk in življenju preprečili priti iz
groba. Razmišljanje je sklenil s temeljnim
vprašanjem: „Kje je moje srce? Kateri od naštetih
oseb sem podoben?“ ter izrazil željo, naj nas
navedena vprašanja spremljajo ves teden.
Ob
sklepu svete maše je papež Frančišek namenil
poseben pozdrav 250-im udeležencem srečanja na
temo svetovnih dnevov mladih, ki ga je organiziral
Papeški svet za laike in se bo leta 2016 odvijal v
Krakovu na temo: „Blagor usmiljenim, ker bodo
usmiljenje dosegli.“
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/153/svet/13485/
Urška Hrast, Da bi
ostali v Njem ... (Vir: Radio
Ognjišče)
Urednik Radia
Ognjišče Franci Trstenjak je ob sklepu 9.
radijskega misijona z naslovom „Ostati v
Kristusu!", ki ga je tokrat vodil jezuit p. Marko
Ivan Rupnik povedal: „Pred tednom dni je bila naša
skupna prošnja: blagoslovi čas misijona in daj nam
Svetega Duha, danes pa se zahvaljujemo za čas
devetega radijskega misijona, ko je bilo v
radijskem programu vse osredotočeno na evangelij
in povabilo k molitvi, ki v življenju dela čudeže,
če le verujemo in zaupamo v moč
molitve.“
Z misijonskimi govori patra
Marka Rupnika smo se utrjevali v življenjski drži:
OSTATI V KRISTUSU, ki nam zagotavlja svobodo in ki
nam pomaga k njeni uresničitvi. S pomočjo besed
patra Marka smo lahko spoznali hudo zmoto
današnjega časa, ko se individuum postavlja v
središče dogajanja in se vse vrti okoli njega,
namesto da bi bila v središču oseba, ki želi in
hoče biti z drugo osebo v odnosu, v srečevanjih, v
občestvu. Živa in zdrava občestva so in morajo
biti naša sedanjost in naša prihodnost. Potrebna
pa je seveda zasidranost v Kristusu, ki nas je
odrešil.
„Misijon se formalno
zaključuje, v resnici pa se bo nadaljeval, če
želimo in če hočemo ostati v Kristusu. In z dneva
v dan se je potrebno izročati Kristusu in ga
prositi pomoči, da v Njem ostanemo in z Njim
mislimo, govorimo in delamo. Tudi, ko si mislimo,
da smo v Njem in z Njim, preži na nas skušnjava,
ki nas želi odpeljati proč od Kristusa. Tako je
tudi papež pri včerajšnji maši opozoril »Vsi smo
skušani, kajti zakon duhovnega življenja, naše
krščansko življenje je boj. Zakaj vladar tega
sveta – hudič – noče naše svetosti, noče, da bi
hodili za Kristusom,“ je zatrdil Trstenjak.
Ob
koncu misijona se je iskreno zahvalil patru Marku
Rupniku za 12 govorov, za več kot 500 minut
govorjenja o skrivnosti in lepoti naše vere in to
v moči Svetega Duha. „Lahko mu namreč verjamemo,
kar je sam dejal za Družino: če ne bo Svetega duha
in njegove milosti, se ne bo zgodilo nič. Hvala
patru Silvu, patru Ivanu in msgr. Šlibarju, ki so
bili na voljo za telefonski pogovor. In hvala
redovnicam, ki so v večerih misijona molile v naši
kapeli pred Najsvetejšim.“
Govori
patra Marka Rupnika so na voljo v našem arhivu
in tako jih boste lahko še kdaj
poslušali.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/153/aktualno/13481/
Silva Matos, Danes
veliko ljudi hrepeni po lepem, boljšem, večjem,
lažjem, po ljubezni... (Vir: Radio
Ognjišče)
Naša
pričakovanja so zelo različna, realna in tudi
nerealna:
Pričakujem, naj se drugi
tako obnašajo, kot jaz želim,
želim si družino,
ki bo idealna, »trajna«,
pričakujem, da bo v
moji družini vse po moje, da bomo imeli zdrave
otroke,
pričakujem, da bo moj koncept
življenja, delovanja nadaljeval tudi moj
otrok,
pričakujem, da me bodo ljudje
razumeli,
pričakujem, da bo moja žena taka kot
moja mama, ali da nikakor ne bo taka kot moja
mama,
pričakujem, da me bo odrasli sin vsak dan
poklical, prišel na obisk,
pričakujem, da bodo
v službi spoznali, da hočem biti vodja, da to
zaslužim,
pričakujem, da bodo drugi opravili
»umazana« dela namesto mene, postavili nekomu
mejo, odpustili nekoga, se borili za pravico, za
svete vrednote,
da hočem enak nivo življenja
kot sosed, čeprav ni to v mejah mojih
možnosti,
pričakujem, da bodo moji bližnji
opazili, da mi je težko, hudo, čeprav jim ne
povem, pričakujem pomoč, čeprav ne vprašam
zanjo,
pričakujem, da bodo vsi ljudje poskrbeli
zase, da ne bodo od mene zahtevali, da jim
pomagam,
pričakujem dobro pokojnino, čeprav
nisem zanjo veliko vlagal,
pričakujem, da bodo
otroci hodili k maši, čeprav jaz ne hodim, da bodo
pošteni, čeprav jaz izkoristim katerokoli priliko,
da to nisem,
pričakujem, da se bodo ljudje lepo
izražali, čeprav jaz velikokrat reagiram
nevljudno,
pričakujem, da se bomo generacije
med seboj razumele,
pričakujem, da bo dediščina
lepo potekala,
pričakujem, da ne bo trpljenja,
stiske, da bom vse življenje srečen…
pričakujem
globoko doživeto, veselo Alelujo.
Če
se to ne zgodi, trpim, ko se stvari obračajo
drugače, se razočarano mučim v sebi, zakaj mi to
delajo?
Pričakovati, ni dovolj,
potrebno se je potruditi, prevzeti svoj del
odgovornosti. Povedati, kaj želim, se o tem
spoštljivo, jasno pogovoriti, izraziti veselje, če
se razumemo, uskladiti naša pričakovanja, brez
obsojanja, spoštljivo. Če ni po mojem, kako potem
v meni odmeva? Napadalnost, grenkoba, jeza, bes?
Kako je z mojo empatijo, mojo držo, izražanjem
želje?
Kako se usklajujem doma v
družini? Kaj si želim za Veliko noč, kako naj jo
praznujemo? Želim ali pričakujem, da bo po moje,
delam le v moji smeri, ne da bi preveril, če drugi
to čutijo, si želijo? Vprašajmo, poslušajmo!
Skupaj se dogovarjajmo. Tudi vsak posebej se
pripravlja na praznik v postni drži,
odpovedovanju, odločitvi za dobro, da damo več
prostora Zanj.
Do razumevanja pride,
ko se druga oseba počuti razumljeno, ne ko jaz
mislim, da razumem.
Kako se počutim
takrat, ko drugi od mene pričakujejo nekaj, kar
niso jasno izrazili, povedali? Torej, če čutimo,
da do nas niso dovolj pošteni, spoštljivi, se je
dobro vprašati, ali sami delamo v življenju po
temeljnem pravilu, da drugemu ne stori tega, kar
ti ne želiš, da bi ti on v taki situaciji
storil.
»Trkajte, in se vam bo
odprlo, iščite in boste našli, glejte in boste
videli, poslušajte in boste slišali...« pravi
Jezus.
Kolikokrat se pri srečevanju z
ljudmi sprašujem, kaj je temelj nesporazumov. Je
korenina zla. Želim si, da bi prinašala harmonijo
med ljudi, ki me v težavah poiščejo. A se
sprašujem, kaj vendar ljudi tako zavaja, da
prisluhnejo tistim, ki jih vabijo v površno,
navidezno, majavo, zaslepljeno delovanje. Kaj jih
prestraši, da zapirajo oči pred resničnostjo
sveta. To vendar človeka rani. Človek potem raje
verjame lažnivim medijem, krivim prerokom in se
prepusti toku množic, ki ne misli s svojo glavo. S
tako množico je lahko manipulirati. Nekdo vrže
vanjo misel, s katero se vsi strinjamo – kot npr.:
Nismo za nasilje nad otroci! Seveda ne! Poskrbeti
moramo za ostarele, to je jasno! (Kako se do njih
jaz obnašam?) Gasilci potrebujejo spoštovanje,
vsekakor!! (Kaj to zame pomeni v praksi? Jih
osebno podpiram, prispevam, sodelujem?) Arhivi
Udbe morajo biti odprti! Nujno! Vsi smo za to. A
tisti, ki ni »moj«, ne more biti za to. To sem
lahko samo jaz! Ne, tisti drugi ne, tudi če
spadajo med tiste, ki si očitno s svojim
življenjem najbolj prizadevajo, da bi se to v
praksi resnično zgodilo, temu posvečajo, celo
žrtvujejo svoje življenje. Pač niso pravi. Nimajo
pravice, četudi so prav oni ali njihovi predniki
preživeli največ krivic in nasilja, ki so kot
kristjani najbolj trpeli, bili ranjeni pod
diktaturo, so mnogi med njimi izgubili svoje drage
domače, ki so bili zaznamovani zaradi nalepk, ki
so bile brezobzirno in krivično nalepljene nanje,
je bila njihova bolečina desetletja prezrta,
zaničevana. Danes se zavzemajo za etiko in
spoštovanje mrtvih ter odpuščanje. S svojo
tenkočutnostjo zelo pozorno proučujejo odnos do
zapisov o mrtvih in res – ugotovijo, da nova
ureditev daje kanček več odprtosti. Drugi so
proti. Se sploh znamo soočiti z nasprotnim
mnenjem? Pa saj sploh ne gre za zakon, ampak za
poskus mobilizacije volivcev. Ob tem pa se tisti,
ki si v resnici želijo bolj zaprt arhiv,
zadovoljno posmehujejo čustvenim razprtijam in
prepirom za arhivsko senco. Saj tam v dokumentih
so »uspešno« tako ali tako že v glavnem
odstranjeni obremenjujoči dokumenti resničnih
storilcev grozljivih dejanj. Med tem se lahko v
miru odvijajo zelo resne teme, ki bi bile potrebne
našega angažiranja, teme, katerih posledice bodo
na sebi čutili naši vnuki.
Kar zadeva
odnose v družbi, pa ne samo družinskih, vseh, kjer
se oblikujejo temelji za dolgotrajne, globlje,
zdrave, funkcionalne odnose, so odstopanja.
Resnico je treba izraziti, jo postaviti v dialog
in s tem v možnost preraščanja. Ni čudno, da papež
Frančišek spodbuja kristjane, naj se vključimo v
politiko. Danes se občasno zaletavamo v posamezne
ukrepe, ki pa jim nismo kos, ker si ne vzamemo
dovolj časa za razumevanje in sočutje. Namesto, da
bi se spravili k sebi, namesto, da bi se slišali,
razumeli, se povezali, gradili odnose. Združimo se
za dobro!
Ali ni pred Veliko nočjo
čas za resničen razmislek, za razločevanje,
dobrega od zla, odkrivanje bistva, svetega,
presežnega. Post, oziroma pričakovanje Velike noči
je velika priložnost za to. In da morda naredimo
nekaj za umiritev izbruhov, za odpuščanje.
Razumljivo je, da si želimo več lepega, manj
slabega v vseh odnosih. Treba je dozorevati na
poti. Kakšne korake je potrebno narediti, da bo
Vstajenje tudi zame, ter navkljub vsemu in vsem
veselo oznanilo. Morda lahko vse to postane drža
našega življenja.
»Ko vas pokliče
ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in
težka. In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji
prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med
njenim perjem, raniti. In kadar vam govori, ji
verjemite, četudi vam njen glas pretresa sanje,
kot vam sever pustoši vrtove...« (K. Gibran v
Preroku)
V miru in spokojnosti lahko
razmislimo, kako živeti celovito, lepo v
ravnotežju s seboj in
drugimi.
Potrebujemo mir, spokojnost,
odmik, da poskušamo razločevati dobro od
zla.
Zaprem oči, kako zveni
življenje, začutim, da zastane dih, nato se zlije
v harmonijo z Njim.
Ustavim se in
molim.
Bliža se nov dan, ki omogoča
nov korak, nov pogled. Kot zvezda na obzorju
temnega neba, ki postaja svetlejša, prihaja bliže
in se lahko dotakne vsakogar, ki se ozre k njej.
Kako malo je treba, da se v duši prebudi radost,
nehote spodbudi drznejši, smelejši, pogumen korak.
V vseh nas je hrepenenje, je pričakovanje. Mehko
in nežno je, lahno in počasno, zaznavajoč prav vse
melodije in zvoke Vstajenja. Včasih pa je burno,
divje, kot deroča reka, ki odnaša s seboj, kar se
dotakne. Globine duše.
Poiščimo bistvo, tisto
sveto, resnico o sebi in drugih, presežno. Z več
modrosti, več pravičnosti, mirno, z več ljubezni
se potem posvetimo odnosom, ki nas čakajo. Namesto
sebičnosti se ustvari vzajemnost s sočutjem in
dobroto.
Vsak dan lahko čutimo
radostno hvaležnost, da živimo, delimo, darujemo
ali dobimo od drugih! Da izkusimo pristno
Ljubezen.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/153/komentarji/13462/
Marta Jerebič,
Proces za Asio Bibi znova preložen (Vir: Radio
Ognjišče)
V Pakistanu
je znova prišlo do preložitve prizivnega procesa
za kristjanko Asio Bibi, mater petih otrok, ki je
bila obsojena na smrt zaradi bogokletja. Nov datum
sodne obravnave naj bi določili jutri. Kot poroča
agencija Asianews, skupine skrajnežev grozijo in
pritiskajo na zbor sodnikov, da bi potrdil smrtno
obsodbo, ki je bila določena na prvostopenjskem
sodišču.
Pakistanska krščanska
skupnost je že večkrat pripravila dneve posta in
molitve za Asio Bibi in Sawana Masiha, oba
obsojena na smrt.
Asia Bibi, ki je v
objemu smrti že od novembra 2010 in je v zaporu
zaradi varnostnih razlogov v samici, je že dolgo
časa simbol boja proti zakonu o bogokletju. Ker je
zagovarjal njeno nedolžnost, so islamski skrajneži
najprej ubili guvernerja v Pundžabu Salmana
Taseerja, nato pa še zveznega ministra za verske
manjšine, katoličana Shahbaza Bhattija. 26-letni
kristjan Sawan Masih iz Lahoreja, je bil v
preteklih dneh na smrt obsojen na prvostopenjskem
sodišču na podlagi lažnih obtožb, ki bolj dišijo
po osebni zameri osebe, ki ga je prijavila.
Prizivni proces zanj je predviden 25.
julija.
P. James Chand iz nadškofije
Lahore je v pogovoru za Asianews opozoril, kako se
v Pakistanu razmere vsak dan poslabšujejo, ne samo
za manjšine, ampak predvsem tudi za ženske in
mlada dekleta. Vsako leto namreč ugrabijo kar 700
krščanskih ter 300 hindujskih deklet in žena ter
jih nasilno spreobrnejo v islam ter prisilijo v
poroko z muslimanom.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/153/svet/13495/
| | |
|
|
|
|
