Dan molitve za nerojeno življenje
Spoštovani,
na svoji 65. redni seji 26. 3. 2012 je Slovenska škofovska konferenca (SŠK) sprejela sklep, da bo 28. december, praznik nedolžnih otrok, v Cerkvi na Slovenskem odslej narodni dan molitve za nerojeno človeško življenje.
Eden izmed razlogov za to odločitev je dejstvo, da je bilo v Sloveniji (po podatkih Inštituta za varovanje zdravja) med letoma 1979 in 2011 storjenih 381.713 umetnih splavov. Toliko uničenih življenj, toliko ranjenih mater in očetov …
Za letošnje leto smo v sodelovanju s Svetom katoliških laikov Slovenje (SKLS) ki je bil kot pobudnik dneva molitve naprošen za aktivno pripravo na praznovanje, izdelali podobice z molitvijo papeža Benedikta XVI. za spoštovanje življenj nerojenih otrok, ki jih bodo prejeli župniki po župnijah.
V imenu Slovenske škofovske konference vas naprošam, da s pomočjo podobic in tudi kako drugače v petek, 28. decembra, in v nedeljo na praznik Svete družine, 30. decembra, v vaši župniji pomagate župniku spodbuditi in organizirati molitev v ta namen. Lepo vas pozdravljava,
Tilen Mlakar Anton Stres
predsednik SKLS predsednik SŠK
Franci Trstenjak, Helena Škrlec, Kardinal Rode: Kristjani bodimo nosilci poguma in zaupanja v prihodnost (Vir: Radio Ognjišče)
Ljubljanska nadškofija je s slovesnostjo v stolnici svetega Nikolaja sklenila jubilejno leto, ki ga je obhajala ob 550-letnici škofije. Somaševanje je vodil kardinal Franc Rode, ki ga je papež Benedikt XVI. ob tej priložnosti imenoval za svojega odposlanca. Ob oltarju so se mu pridružili skoraj vsi naši škofje, apostolski nuncij, novi goriški nadškof Carlo Redaelli, sarajevski nadškof, kardinal Vinko Puljić in približno 140 duhovnikov.
Po besedah ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa je bilo bogoslužje ob sklepu leta, v katerem smo se z različnimi dogodki spominjali ustanovitve in potrditve ljubljanske škofije, priložnost za zahvalo Bogu "za vse milosti, ki smo jih prejeli v času praznovanja pa tudi za vse, kar je Bog storil po ljubljanski škofiji in njenih pastirjih za naš narod v času od ustanovitve do današnjega dne".
Zgodovino je v pridigi orisal kardinal Rode. Med drugim je opozoril na pomen škofijskega sedeža v Ljubljani za rast krščanske vere na naših tleh ter za prebujanje in utrjevanje slovenske narodne zavesti. "Z ustanovitvijo škofije smo Slovenci prvič v zgodovini dobili svoje središče, ki se je v teku stoletij vse bolj uveljavljalo prav zaradi navzočnosti škofijskega sedeža. Do takrat smo bili ljudstvo, razdeljeno na različne pokrajine, brez središča, ki bi pritegovalo k sebi in povezovalo različne dele," je dejal. Po njegovih besedah ima ljubljanska nadškofija zelo pomembno poslanstvo tudi danes, z njo pa tudi vsi slovenski kristjani.
Kardinal Rode je spomnil, da naj bi Cerkev v svojem življenju odsevala temeljna načela evangelija, ki so "ljubezen do Boga in do bližnjega, odpuščanje nasprotnikom, sočutje do trpečih, ponižnost v služenju, duha uboštva in skromnosti". Kot je dodal, je pomembna skladnost med življenjem in naukom. Prepričan je, da mora Cerkev ljudem odpirati obzorja večnosti in jih usmerjati k Bogu, prav tako je naloga omogočiti človeku, da pride v stik z Bogom in z njim vzpostaviti osebni odnos. "To pomeni oznanjati ljubezen, ki se je razodela v Jezusu Kristusu; pomeni oznanjati njega, ki nam je razodel pravi obraz Boga in nam pokazal pot pristne človeškosti; pomeni vzgajati zrele kristjane po meri Kristusa, mož in žena, ki odgovarjajo na Gospodov klic z vsem svojim življenjem," je poudaril kardinal Rode.
A naše oznanjevanje, tako papežev odposlanec na slovesnosti v ljubljanski stolnici, ima tudi kritično stran. "Kristjan je solidaren z vsemi, odgovoren do družbe kot polnopravni državljan, vendar se ne obnaša kot drugi, se ne uklanja volji večine, če ta zavzema stališča, ki so proti njegovi vesti, skratka, ne živi posvetno, se ne prilagaja mišljenju tega sveta. To pomeni, da ima pogum živeti drugače, da ne poklekuje pred maliki časa, da jasno pokaže svojo krščansko različnost," je pojasnil. Med nalogami, ki jih po prepričanju kardinala Rodeta narekuje zdajšnji čas, je obramba človeškega življenja od trenutka spočetja do naravne smrti. "Prav tako ne moremo in ne smemo zanemariti obrambe zakonske zveze in družine. Kljub spremembam v mišljenju, kljub silovitim napadom laicističnih lobijev ostaja dejstvo, da stabilna, uspešna in srečna družba stoji na zdravi in trdni družini. Brez družin, ki temeljijo na iskreni in trajni ljubezni med možem in ženo, ki sta odprta za življenje, narod nima prihodnosti," je še dodal.
Ob sklepu nagovora se je kardinal Rode na slovenske vernike obrnil z naslednjimi besedami: "Kristjani bodimo v tem času nosilci poguma, zaupanja v prihodnost, veselja do življenja. Vem, kriza je tu in nekateri jo občutijo zelo boleče, a ne bomo je rešili z medsebojnim obtoževanjem, z uničujočo kritiko, ampak z zaupanjem, s pogumom, s solidarnostjo in z vero v prihodnost."
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/137/aktualno/9445/
Marjana Debevec, V adventnem času številne pobude za življenje (Vir: ognjisce.si)
Adventni čas, ko se pripravljamo na praznik Kristusovega rojstva, nas med drugim spodbuja k razmišljanju o pomenu rojstva vsakega otroka. V svetu, predvsem v Evropi, je v zadnjih dneh v javnost prišlo več pobud za spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti ter varovanja družine.
Španski škofje vernike vabijo, da pred praznikom svete družine, ki ga bomo obhajali 30. decembra, premišljujemo o življenjski pomembnosti družine. V sporočilu so poudarili, da družina najbolje posreduje krščansko vero prihodnjim generacijam.
Nadškof iz Mexico Cityja kardinal Norberto Rivera Carerra pa je pretekli teden krstil 21 otrok starih, od 2 do 6 let, ki so bili rešeni pred splavom s pomočjo nacionalne organizacije Za življenje. To je znamenje upanja za mesto, kjer vsako leto zaradi umetnega splava umre več kot 80 tisoč otrok. Mamam v stiski omenjena organizacija nudi poleg informacij tudi ultrazvočne preglede preko katerih lahko vidijo svoje otroke, poučijo jih o fizičnih in duševnih posledicah splava tako za mater kot za očeta. Omogočijo jim tudi štipendije ter jih usmerijo k zdravstvenim ustanovam in centrom za posvojitve.
Duhovniki za življenje medtem vabijo vse verujoče, da bi v adventu posebno pozornost posvetili našim nerojenim bratom in sestram, ki jih ogroža smrt zaradi umetnega splava in njihovim materam, ki so zaradi nosečnosti v stiski. V ta namen od prve adventne nedelje do praznika Jezusovega rojstva vabijo, da se združimo molitvi, ki nas spodbuja h kulturi življenja.
Predsednik odbora za ustavne zadeve v evropskem parlament evropski poslanec Carlo Casini je v javnosti predstavil svojo knjigo z naslovom: Ne bomo jih pozabili - Potovanje med nerojenimi otroki. Knjigo je razdelil vsem poslancem, z njo pa si prizadeva, da bi tudi na zakonodajno pravnem področju nerojenim otrokom omogočili njihovo pravico do življenja.
Marijina podoba iz Čenstohove pa še vedno roma po evropskih državah. Spremlja jo molitev za nerojene otroke. Svojo pot bo sklenila na predvečer božiča v Fatimi.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/137/svet/9444/
Aleš Čerin, Bomo Slovenci zmogli preplezati najvišjo steno – sebe? (Vir: casnik.si)
Smiljan Trobiš, malo prezrt slovenski pesnik, je napisal tole čudovito preprosto pesem:
Ko bom preplezal najvišjo steno -
sebe,
bom v tihih globinah
odkril
najlepši travnik -
tebe.
Plezati na “najvišjo steno” mora tudi narod
Besedico “tebe” se lahko piše z malo ali veliko. Pesnik pravi, da se je pesem tako univerzalizirala. Preprosta pesem se me je dotaknila in premišljujem, če bi se jo dalo še bolj univerzalizirati – namesto samo na osebo kar na celoten narod.
Kdaj bomo Slovenci – kritična masa nas – preplezali “najvišjo steno” – sebe in si s tem odprli možnost odkrivanja “najlepšega travnika” – tebe: sočloveka z “druge strani” in tudi presežnega: Tebe? Ali za to “plezanje” res potrebujemo 40 let beganja po puščavi tako kot Izraelci? Da se zamenja celotna generacija, ki mora nehati sanjati jugoslovanske “lonce mesa”, ki jih simbolizirajo rdeče zvezde na kapah, zastavah in drugi opremi nekaterih demonstrantov? Ali v tem svetu hitrega izmenjavanja informacij – žal ne modrosti, sočutja in razumevanja – res ne moremo malo pospešiti tega procesa?
Če se vrnem k pesmi, jo jaz razumem tako, da se je treba lotiti “plezanja na najvišjo steno” znotraj samega sebe in tam v globinah srca iskati vzrok za osebne tegobe. Tudi narod, pravzaprav kritična masa ljudi v našem narodu, mora to storiti. Da bi kritična masa ljudi odkrila “najlepši travnik” – tebe, dragi sonarodnjak na “drugi strani”.
Mož s peterokrako
Na demonstracijah se pojavlja mož s peterokrako na partizanski kapi. Na sindikalnih demonstracijah sem ga opazil, ko je stal v prvih vrstah in vihtel rdečo zastavo, po demonstracijah pa nataknil kapo s peterokrako ljubki mali deklici (verjetno vnukinji?).
Mož ni bil partizan, pravi moj vir. Rojen je bil po vojni. Vse življenje je bil v udobni državni službi kot lokalni birokrat, tudi vodja v eni od državnih ustanov. Socialni status mu je torej na primerno visoki ravni vedno zagotavljala država. Tudi sedaj, ko je v penziji, ni lačen. Ničesar mu ne manjka. Pred osamosvojitvijo je bil v partiji, potem pa vztrajal vseh oblikah levitve stranke, vse do Socialnih demokratov. Tudi na zadnjih volitvah je kandidiral na njihovi listi. Sedaj je vodja lokalne izpostave Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Možu, za katerega vir pravi, da je vernik religije, ki propada, se podira svet. Z zadnjimi predsedniškimi volitvami se možu zdi, da se je – po Stanovnikovo – plebiscitarno odlomil kar velik kos. Sveta namreč. Zato – pravi – bo treba spet v hosto, spet narediti spisek ljudi za likvidacijo.
Religija, s katero je mož s peterokrako “rasel gor” in ki se mu sedaj podira, je bila zgrajena na ljudeh, ki pa smo slabotni. Še več, svečeniki te religije so Boga ves čas rinili iz svoje okolice in iz slovenske družbe v intimo naših domov. Moža razumem, a pomagati mu ne morem drugače kot da zanj molim – obljubim, da bom – ter mu zaželim vse dobro pri “plezanju na najvišjo steno”.
Še tole: slovenski katoličani smo v program “Pridite in poglejte” zapisali, da bomo zajemali pri izviru naše vere (pri Jezusu Kristusu in ne v cerkvenih dostojanstvenikih) in da bomo ”namesto ideoloških nesoglasij sprejeli resnico o storjenih krivicah, vzpostavili pravico, predvsem pa odločno stopili na pot odpuščanja in sprave”. Sam si bom prizadeval prav za to, to bo del mojega “plezanja na najvišjo steno” in k temu še enkrat povabim tudi tebe, dragi mož s peterokrako. Da bi najina vnuka – skoraj istih let sta – lahko skupaj živela, tu v naši lepi domovini in ne v na primer v Avstraliji in da bi lahko drug v drugem uzrla “najlepši travnik”. Tu se pa gotovo strinjava, da je ta “travnik” vreden in da je škoda, če ga iz generacije v generacijo mendramo in uničujemo, kajne?
Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/12/10/bomo-slovenci-zmogli-preplezati-najvisjo-steno-sebe/
TEOLOŠKI KOTIČEK
PRIDITE IN POGLEJTE
Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument
Drugi izziv: Poklicanost in poslanstvo
»Jezus je uprl pogled vanj in rekel: ‚Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa‘.« (Jn 1,42)
Namesto pasivnega vztrajanja pri iskanju klasičnih duhovnih poklicev bomo prenovili vzgojo za temeljno in osebno poklicanost vsakega, ki je krščen in birman, ter spodbujali odgovornost za uresničevanje Božjega kraljestva.
76. Poklicanost v življenje je sad Očetove ljubezni. Človek začne živeti, ker ga Bog ljubi, misli nanj in ga želi. Zaradi ljubezni, ki je človeka ustvarila, se nihče ne more čutiti nezaželenega. Poklican je, da odgovori na načrt, ki ga je Bog predvidel ravno zanj. Nihče ne more izbrisati krstne poklicanosti, s katero nas je Bog poklical k svetosti Božjih otrok.
77. Osebno srečevanje s Kristusom omogoča, da odkrivamo in poglabljamo našo identiteto in poklicanost. Ko je apostol Peter spoznal Jezusa, je tudi doumel, kdo je on sam (identiteta) in kaj bo v življenju delal (poslanstvo): »Ti si Simon, Janezov sin, imenoval se boš Kefa« (Jn 1,42). Iz vere v Jezusa Kristusa, obhajanja zakramentov in pristnega odnosa z njim rasteta poklicanost in poslanstvo. Zakrament birme poklicanost na poseben način potrjuje in utrjuje.
78. Postmoderna miselnost človeku vsiljuje prepričanje, da njegov obstoj nima višjega namena in posebne poklicanosti, sploh pa ne presežne. Na duha tega časa nismo imuni niti kristjani, zato bomo v Cerkvi na Slovenskem obnovili in širili kulturo poklicanosti. Bog nas v življenje pokliče kot moške ali ženske, kliče nas v družine, v očetovstvo in materinstvo. Naša poklicanost se nadaljuje v različnih načinih služenja drugim v širši skupnosti, v pluralnosti karizem in služb ter dobi poseben izraz v posvečenih oblikah, kot sta redovništvo in duhovništvo. Zavedamo se, da duhovnih poklicev ne bo manjkalo, če bo moški rad mož in oče, ženska rada žena in mati in če bo župnija odprta za animatorje, katehiste, liturgične sodelavce in voditelje malih skupin.
79. Ne bomo se bali vabiti k hoji za Kristusom in predlagati pogumnih osebnih odločitev za celostno darovanje v duhovništvu in Bogu posvečenem življenju. Pri tem bomo iznajdljivi, odločni in konkretno zavzeti ter neposredni v odnosu do posameznikov in skupin. Pokazali bomo na medsebojno povezanost poklicev (isti izvir in isti cilj) in na razlike, ob tem pa spoštovali različne težnje poklicanih. Odprti bomo tudi za različne, četudi za naše okolje nove in neuveljavljene oblike služenja Bogu in občestvu.
Tretji izziv: Živa občestva
»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,35)
Namesto poudarjanja množičnosti bomo odkrivali in ustvarjali živa občestva, v katerih bo posameznik ustvarjalno sodeloval in celostno osebno rasel.
80. Klic k novi evangelizaciji je klic k živim krščanskim občestvom. To so občestva, ki jih povezuje vera v Jezusa Kristusa in v katerih je močna navzočnost vstalega Gospoda, ki se kaže v mnogoterih oblikah oznanjevanja ter v bratskem lomljenju kruha in medsebojni pomoči. Živo občestvo je vsaka župnija, v kateri se ljudje med seboj razumejo in si pomagajo ter radi skupaj častijo Boga. Znamenje živega občestva je povezanost pastirja z ljudstvom. Živo občestvo lahko doživimo tudi na množičnem dogodku, kot je bil slovenski evharistični kongres v Celju ali na romarskih shodih.
81. Izkušnja kaže, da se v sekulariziranem okolju[1] vera v Kristusa in ljubezen do bližnjega najbolj poglabljata v majhnih skupinah. Plenarni zbor glede tega pravi: »Ker so naše župnije marsikje prevelike, v njih posameznik pogosto ne najde tiste sprejetosti in razumevanja, po katerih v svoji notranjosti hrepeni. To lažje najde v manjših živih občestvih, kjer med člani vladajo bratski in sestrski odnosi. Zato je tam, kjer je to mogoče, potrebno oblikovati občestva, ki bodo zadovoljila posameznikova upravičena notranja pričakovanja. Kjer pa so že, jih velja z odprtostjo sprejemati in spodbujati« (PZ 89).
82. Majhna občestva se ne smejo zapirati pred drugimi ali delovati razpršeno, zato je istočasno potrebno razvijati mreženje občestev in dejavnosti. Plenarni zbor v zvezi s tem naroča: »Mala občestva so resnično nosilci in pospeševalci življenja v živi povezavi z vesoljno Cerkvijo le prek krajevnih Cerkva. Zato se mala občestva ne smejo postavljati zunaj cerkvenih struktur, to je župnij, ali celo nad nje. Skupine naj se po svojih predstavnikih v župnijskem pastoralnem svetu vključijo v življenje župnijskega občestva« (prim. PZ 90).
83. Skupine so lahko molitvene, bogoslužne, zakonske, animatorske, svetopisemske, dobrodelne, izobraževalne, kulturne, skupine za samopomoč, terapevtske idr. Lahko imajo tudi manj kot deset članov, a so zato tudi polne življenjskega potenciala. Skupine po eni strani omogočajo osebno srečanje s Kristusom in brati ter sestrami, po drugi pa so laboratorij in motor za širše delovanje v družbi in Cerkvi.
84. V takšnih skupinah bodo zacvetele laiške karizme, vključno z darom vodenja. Dar vodenja bo potrebno negovati in krepiti z ustreznim usposabljanjem in veščinami. Duhovniki bodo v naštetih skupinah prevzemali tiste vloge, ki po naravi sodijo k njihovemu poslanstvu: razlaga Božje besede, bogoslužje, osebno spremljanje in duhovno vodstvo.
85. Ko govorimo o živem občestvu Cerkve, je pomembno, kakšen zgled občestva dajejo škofje, redovni predstojniki, duhovniki ter drugi voditelji. Škofje naj gradijo živo občestvo najprej z duhovniki. To bo prvi gradnik živega občestva, preko katerega bodo ljudje prepoznali, da so Jezusovi učenci in da imajo med seboj ljubezen (prim. Jn 13,31–35). Brez takih zgledov bo besedilo o živem občestvu mrtvo.
[1] To je v okolju, ki je izgubilo predhodno zanj značilen verski oziroma cerkveni značaj.
|
|
|
|
|
|
|
