Papež Frančišek: Božje usmiljenje je velika luč ljubezni in nežnosti (Vir: Radio Ognjišče)
Božje usmiljenje je velika luč ljubezni in nežnosti, je ljubkovanje ran, ki so jih pustili naši grehi. Tako je dejal papež Frančišek. Homilijo je navezal na evangeljski prizor, ko pismouki in farizeji pripeljejo pred Jezusa ženo, zasačeno pri prešuštvovanju. Jezusa sprašujejo, kaj naj z njo storijo, saj bi jo po postavi morali kamnati.
Po Frančiškovih besedah je zakonska zveza simbol odnosa med Bogom in ljudstvom. Ko se zakon uniči s prešuštvom, se umaže ta odnos med ljudstvom in Bogom. Pismouki in farizeji zastavijo vprašanje z namenom, da bi Jezusa lahko obtožili. Če bi jim odgovoril, da naj ženo kamenjajo, bi ljudem govorili, kakšnega učitelja imajo, ki je storil to ubogi ženi. Če pa bi rekel, naj se ji oprosti, bi mu očitali, da ne izpolnjuje postave. Njim ni bila pomembna žena, ne prešuštvo, je pojasnjeval papež, pomembno jim je bilo to, da bi Jezusa dobili v past. Gospod pa jim odgovori: 'Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.' Evangelij z določeno ironijo pravi, da so tožniki drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In Jezus ostane sam z ženo kot spovednik in pravi: 'Žena, kje so? Te ni nihče obsodil? Sama sva, ti in jaz. Ti pred Bogom, brez obtoževanja, brez obrekovanja. Ti in Bog. Te ni nihče obsodil?' In žena odgovori: 'Nihče, Gospod.' Ne pravi: 'Nisem prešuštvovala, bila je krivična obtožba.' Prizna svoj greh. In Jezus ji pravi: 'Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in od odslej ne greši več, da te ne bi doletel tak trenutek kot je bil to, da te ne bo zelo sram, da ne boš žalila Boga, uničevala odnos med Bogom in ljudstvom.'
"Jezus odpusti," je pritrdil papež in dodal, da tukaj gre za nekaj več od odpuščanja. "Jezus obide postava in stopi onkraj. Ne pravi: 'Prešuštvo ni greh.' Tega ne pravi. Ne obsodi ga s postavo. In to je skrivnost usmiljenja. To je skrivnost Jezusovega usmiljenja." Usmiljenje je težko razumeti, je nadaljeval sveti oče. Usmiljenje grehe ne izbriše. Kar jih izbriše, je Božje odpuščanje. "Usmiljenje je način, kako Bog odpušča." Jezus bi lahko rekel 'Odpuščam ti, pojdi', kot je to dejal hromemu človeku. Ženi pa pravi: 'Pojdi v miru.' "Jezus gre onkraj. Svetuje ji, naj več ne greši. Tu se vidi usmiljena Jezusova drža: grešnika brani pred njegovimi sovražniki, brani ga pred pravilno obsodbo." Tudi mnogi med nami bi morda morali iti v pekel, kar bi bila pravična obsodba, a Gospod odpušča s svojim usmiljenjem. Usmiljenje gre onkraj in človekove grehe postavi na stran.
Papež Frančišek je to ponazoril z nebom. Na nebu vidimo mnoge zvezde, a ko posije sonce, se zvezde ne vidijo. "Tako je tudi z Božjim usmiljenjem: je velika luč ljubezni in nežnosti. Bog ne odpušča z nekim dekretom, ampak z ljubkovanjem, ljubkuje rane našega greha. Kajti On je vključen v odpuščanje, vključen je v naše zveličanje. Na ta način je Jezus spovednik: ne ponižuje, ne pravi 'Povej, kaj si storil, kdaj si to storil, kako in s kom si to storil!'" Jezus pravi: 'Pojdi in od sedaj naprej ne greši več.' "Božje usmiljenje je veliko, Jezusovo usmiljenje je veliko. Odpušča nam. Ljubkuje nas," je še dejal papež Frančišek.
Vir: Radio Vatikan
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/153/aktualno/13441/
Ni krščanstva brez križa in ni križa brez Kristusa (Vir: Radio Vatikan)
»Krščanstvo ni filozofska doktrina, ni življenjski program za preživetje, za vzgojo, za mir. Vse to so posledice,« je poudaril papež Frančišek. »Krščanstvo je oseba, oseba povišana na križu; oseba, ki se je ponižala, da bi nas rešila; postala je greh. Kot je v puščavi bil povišan greh, je tu bil povišan Bog, ki je postal človek in postal greh za nas. Vsi naši grehi so bili tam.« Krščanstva ne moremo razumeti brez razumevanja tega velikega ponižanja Božjega Sina, ki je ponižal sam sebe, tako da je postal služabnik do smrti na križu, da bi služil. Zato se tudi mi, kot pravi apostol Pavel, lahko ponašamo s svojimi grehi. Nimamo drugih stvari, s katerimi bi se ponašali, kot svojo revščino. A kar se tiče Božjega usmiljenja, se ponašamo v križanem Kristusu. »Zato krščanstvo brez križa ne obstaja in ne obstaja križ brez Jezusa Kristusa,« je poudaril papež. Središče Božjega zveličanja je njegov Sin, ki je nase vzel naše grehe, naš napuh, naše gotovosti, našo nečimrnost, našo željo, da bi postali kot Bog. Kristjan, ki se ne zna ponašati v križanem Kristusu ni razumel, kaj pomeni biti kristjan. Naše rane, tiste, ki jih v nas pušča greh, bodo ozdravele samo z Gospodovimi ranami, z ranami Boga, ki je postal človek, ponižan.
»To je skrivnost križa. Ni okras, ki ga moramo vedno postaviti v cerkve, na oltar. Ni simbol, po katerem se razlikujemo od drugih. Križ je skrivnost, skrivnost ljubezni Boga, ki ponižuje sebe, postane nič, postane greh.« Človekov greh je na križu, in na križu ga je treba iskati, v Gospodovih ranah. Tako bo greh ozdravljen, rane bodo ozdravljene, greh bo odpuščen. »Odpuščanje, ki nam ga daje Bog, ne pomeni razveljaviti račun, ki ga imamo z Njim. Odpuščanje, ki nam ga daje Bog, so rane njegovega Sina na križu, povišanega na križu«.
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2014/04/08/fran%C4%8Di%C5%A1ek_med_jutranjo_sveto_ma%C5%A1o:_ni_kr%C5%A1%C4%8Danstva_brez_kri%C5%BEa_in_ni/slv-788916
Karel Bolčina, Kakšen cilj ima maša? (Vir: Radio Ognjišče)
Praznovanje spomina na srečanje med Marijo in angelom Gabrijelom je letos kar precej razburilo duhove v slovenski javnosti. Eni so stopili v obrambo vernikov, ki so želeli moliti za nerojene otroke ter mamice, ki so prisiljeno ali želeno stopile na pot prekinitve nosečnosti, drugi so zagovarjali pravico matere in očeta, ki jim je nepričakovana nosečnost povzročila zapreko na poteku skupnega življenja. Pa ne smemo niti mimo tistih mamic, ki so odkrile spremembo stanja svojega telesa, ne da bi imele ob sebi tistega, ki je dopolnjujoči del vsakega spočetega bitja.
Polemika ni ostala prikrita, nasprotno, postala je kar precej glasna.
V siju besed papeža Frančiška, ki v svoji prvi apostolski spodbudi ponovno poudarja, da je Bog usmiljen in ne kaže na nikogar s prstom, se bom tudi jaz ognil kakršnemukoli razpravljanju o tem kdo ima prav in kdo se moti ter bom prepustil Božji sodbi vsako človekovo dejanje, naj bo v človekovih očeh pošteno ali krivično.
Primerno pa se mi zdi, da si ob navedenem pripetljaju ponovno postavimo vprašanje ali vemo kaj pomeni evharsitja – oz., da uporabim nam bolj domačo in običajno besedo – sv. maša. Velikokrat se namreč obrnemo na duhovnika in ga prosimo, naj daruje sv. mašo v določen namen ali za določene pokojne. Pa ima sveta maša prav ta cilj?
Pri zadnji večerji na veliki četrtek je vzel Jezus kruh v svoje roke in izjavil, da se njegovo telo daje za vas, torej za nas. Pri tem ni ločeval ne pokojnih ne živih, ne sedanjosti ne preteklosti. In ko je vzel v roke kelih in v njem kri nove in večne zaveze, ki se daruje za vas, torej za nas zbrane pri evharistiji, in za vse ljudi v odpuščanje grehov, je dodal naj delamo to v njegov spomin: naj obhajamo evharistijo in se krepimo v njegovem telesu. Nobenega drugega namena ni navedel, nobenega imena ni dodal, nobenega drugotnega pomena ni pristavil.
Evharistija je v svojem bistvu in izviru spomin na Jezusov obed pri večerji velikega četrtka. Cerkev je že od začetka temu osrednjemu in izvirnemu obredu dodala še branje in poslušanje Besede ter zahvalo. Ob njiju tudi prošnje za ves svet, za krščene in tiste, ki iščejo resnico.
V svoji podstati in v resnici je evharistija ponovno darovanje Jezusovega telesa in njegove krvi, ki sta bila na križu darovana na krvavi način, v evharistiji pa na nekrvavi način. To pomeni, da je evharistično bogoslužje ena in ista Kristusova daritev, pri kateri smo kristjani povsem soudeleženi po krstu, ki nas je vcepil v njegovo telo. Prvi smisel in namen sv. maše je torej biti s Kristusom eno telo in to na telesni način. Prejem evharistije je potrditev našega biti v Njem in z njim.
Žal se kristjani delimo v udeležence in gledalce sv. maše. Prvi se je udeležijo, to pomeni, da potrdijo, da so udje Kristusovega telesa tako, da se ponovno telesno srečajo z njim v fizičnem odnosu – jaz in Kristusovo telo, jaz in Kristusova kri. Drugi, prisostvovalci, so sicer prisotni pri sv. maši, z drugimi molijo in pojejo, poslušajo in gledajo. A ostajajo le gledalci, njihova pripadnost živemu Kristusovemu telesu ni potrjena, ni uresničena, ni sodeležna. Kdor prejme evharistijo postane s Kristusom zopet eno: eno telo, ena duša, eno občestvo. Kdor se obhajilu odreče ostane na ravni duhovne naveze, ki je šibkejša in mimobežna.
Kristus se torej med mašo daruje za vse, prisotne in odsotne. Njegovi udje pa delimo z njim njegovo darovanje in tako z njim odrešujemo svet.
Znana srednjeveška klunijska reforma, ki je skušala po sv. Brunu, sv. Bernardu in drugih svetnikih preurediti samostansko življenje tako, da bi bilo bolj v skladu z evangeljskimi sveti, ki so temelj redovniških zaobljub, je uvedla tudi spomin na pokojne med mašnim obredom. Namen je bil nadvse plemenit in vreden posnemanja. Čas, ki je večkrat v lasti skušnjave in hudega duha, pa je prvotni namen spremenil v kupčevanje. Verniki so v zameno za priloženi dar prosili duhovnike, naj mašujejo po njihovem namenu oz. naj darujejo sv. mašo za tega ali onega pokojnega, za to ali ono potrebo, za srečo na tem ali na onem svetu. S takim početjem se je Kristusova nekrvava daritev na naših oltarjih kar hitro spremenila v kupoprodajno pogodbo: ti meni mašo, jaz tebi dar. In sv. maša je postala sredstvo za uslišanje želja darovalcev.
Kako smo se oddaljili od Jezusovega velikega četrtka! Danes, kljub svežemu in resnici bližnjemu pogledu na evharistijo in evharistično dogajanje, se še vedno poslužujemo sv. maše kot oblike daj-dama: mi Bogu eno mašo, Bog nam eno dobroto.
Med vsakim evharističnim slavjem imamo priložnost, starodavno priložnost, da se obrnemo k Bogu in mu izročamo v vodstvo in varstvo vse tiste osebe in stanja, za katere se nam zdi primerno in potrebno moliti. V to mašno dogajanje lahko strnemo vse svoje želje, prošnje, potrebe, hrepenenja in iskanja. Misliti pa, da je sv. maša neke vrste duhovnikovo službeno obredovanje v korist tistim, za katere jo naročimo, je napačno. Mašo vodi Kristus, on je njen glavni dejavnik in žrtev za vsakega in vse. Sodelovati pri evharistiji ne pomeni biti zraven, da bo Jezus vesel in mi bo naklonil kar ga prosim, pač pa biti del Njega, z njim se darovati in od njega prejeti posvečenje. Še več kot to: po mašnem deleženju – on v meni, jaz v njem - sem poslan, da grem v svet in to darovanje nadaljujem v korist vsem, posebno ubogim. Beseda maša namreč izhaja iz latinske “missa”, kar bi lahko prevedli oz. priredili z besedo pojdite! Pojdite in kar ste pri maši doživeli, dosledno živite in učite!
Ko bi se sv. maše udeleževali za svoje posvečenje in utrjevanje svojega krščanskega bistva, ko bi nam maša pomenila biti v Kristusu in z njim; ko bi pri maši čutili, da smo eno telo, čeprav udje različnih velikosti in sposobnosti, bi se ne upravni svet kliničnega centra ne zaprepaščena novinarka ne člani prostovoljnih društev čutili ogrožene.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/153/komentarji/13416/
Molitev je boj z Gospodom, ki spreminja srce (Vir: Radio Vatikan)
Molitev je boj z Bogom, ki se odvija v svobodi in z vztrajnostjo kot iskren pogovor s prijateljem. Ta molitev spreminja naše srce, kajti pomaga nam bolje spoznati Boga, kakršen je v resnici. »Molitev nam spremeni srce. Pomaga nam razumeti, kakšen je naš Bog. In zato je pomembno govoriti z Gospodom. Ne s praznimi besedami, kot to delajo pogani, pravi Jezus.« Kot je poudaril papež, je treba govoriti realno: »'Poglej, Gospod, imam to težavo … v družini, z mojim otrokom, glede tega, glede tistega … Kaj se lahko naredi? Glej, ti me ne moreš pustiti kar tako!' To je molitev!« To je čas, ki je potreben, da bi bolje spoznali Boga, kot je to pri prijatelju. Takšna mora biti molitev: »Svobodna, vztrajna, z utemeljitvami.« Tudi z malo oštevanja Gospoda: »'Obljubil si mi to in tega nisi storil …' Tako kot se govori s prijateljem.« Papež je spodbudil, da moramo odpreti srce za takšno molitev.
»Kajti molitev nas okrepi, okrepi nas. Naj Gospod vsem nam da to milost, kajti molitev je milost,« je dejal sveti oče. Izpostavil je še, da je v vsaki molitvi Sveti Duh, saj ne moremo moliti brez Svetega Duha. On namreč moli v nas, nam spreminja srce in nas uči, da Bogu pravimo Oče. »Prosimo Svetega Duha,« je sklenil homilijo papež Frančišek, »naj nas nauči moliti.«
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2014/04/03/pape%C5%BE_fran%C4%8Di%C5%A1ek_med_jutranjo_homilijo:_molitev_je_boj_z_gospodom,_ki/slv-787388
Mojca M. Štefanič, Poljska pošta s posebnimi znamkami ob kanonizaciji
Ob kanonizaciji papežev Janeza XXIII. (1958-1963) in Janeza Pavla II. (1978-2005) je poljska pošta včeraj izdala pet izrednih poštnih znamk. Znamki v vrednosti 2,35 zlota (okoli 56 centov) in 5 zlotov (okoli 1,20 evra) prikazujeta smehljajočega se Janeza Pavla II. na modrem ozadju, s svetniškim sijem in s privzdignjeno desnico, s katero blagoslavlja množice.
Na dveh drugih znamkah v vrednosti 5 zlotov sta upodobljena oba papeža v rdečih papeških ogrinjalih, znamka v vrednosti 8,50 zlotov (okoli 2,04 evra) pa prikazuje motiv prvih dveh znamk v dvobarvnem tisku na belem ozadju.
Janez Pavel II. in Janez XXIII. bosta 27. aprila letos v Rimu razglašena za svetnika. Ob tej priložnosti so izredno serijo znamk v Vatikanu izdali že prejšnji mesec.
Uradna spletna stran ob kanonizaciji obeh papežev: http://2popesaints.org.
Vir: Kathpress
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/poljska-posta-s-posebnimi-znamkami-ob-kanonizaciji
V Siriji ubit jezuit p. Lugt (Vir: Radio Ognjišče)
V sirskem mestu Homs je bil danes ubit nizozemski jezuit p. Frans Van der Lugt, ki je v državi deloval od leta 1966. 75-letni redovnik, ki je stanoval v najbolj obleganem delu mesta, ni hotel zapustiti mestne četrti, ko je potekala evakuacija prebivalstva.
Želel je namreč biti blizu ljudem, ki so ostali tam. Vatikanski tiskovni predstavnik p. Federico Lombardi, je v izjavi za javnost dejal, da je umrl človek miru, ki je z velikim pogumom v izjemno tveganih okoliščinah hotel ostati zvest sirskemu narodu, kateremu je posvetil dolga leta svojega življenja in duhovnega služenja. Kjer umira narod, z njim umirajo tudi zvesti pastirji, je še dejal p. Lombardi.
Nameni apostolata molitve za mesec april
Tudi v mesecu aprilu, ko obhajamo veliko noč Kristusovega vstajenja, nas Cerkev prav posebej kliče, da se pridružimo apostolatu molitve, ki združuje milijone vernikov po vsem svetu v molitvi s skupnimi nameni.
Za vsak mesec v letu so določeni trije nameni.
Papežev ali splošni namen vsebuje tisto, kar vernikom posebej priporoči sveti oče.
Misijonski namen molilcem približa potrebe dežel, kjer se krščanstvo šele razvija.
Domači, slovenski namen pa izpostavi nekatere potrebe, s katerimi se sooča domača Cerkev.
V letošnjem aprilu so predvideni naslednji molitveni nameni:
Splošni: za varstvo okolja
Da bi se vlade zavzemale za varstvo okolja in za pravično razdelitev dobrin in naravnih virov.
Misijonski: za upanje v srcih vseh bolnikov in trpečih
Da bi vstali Gospod napolnil z upanjem srca vseh, ki jih je zadela preizkušnja bolezni ali bolečine.
Slovenski: za naše zaupanje v Boga
Da bi bil vstali Kristus neizčrpen vir našega zaupanja v Boga.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/nameni-apostolata-molitve-za-mesec-april
|
|
|
|
|
|
|
