Nasilje ne sme nadomestiti demokracije (Vir: katoliška-cerkev.si)
V Komisiji Pravičnost in mir z zaskrbljenostjo spremljamo odzive na nedavne nasilne proteste, ki so v Mariboru potekali v ponedeljek, 26. novembra 2012 in v manjšem obsegu v torek, 27. novembra 2012 tudi v Ljubljani. Vsaka oblika nasilja je nesprejemljiva, saj le-to spodkopava spoštovanje človekovih pravic, demokracijo in delovanje pravne države. V takšnih položajih je potrebno vedno upoštevati osnovna načela demokracije, ki vključujejo medsebojno spoštovanje, dialog in dosledno odpoved nasilnim sredstvom.
Nasprotujemo politizaciji nasilnih protestov s strani nekaterih družbenih skupin in zlorabi nasilja v politične namene. Državljane, nevladne organizacije, medije in državne oblasti spodbujamo in vabimo, da v času gospodarske in socialne krize pristopijo k skupnemu iskanju rešitev ter takšnemu političnemu dialogu, ki bo preprečil morebitne nove pojave nasilja.
msgr. dr. Marjan Turnšek
predsednik Komisije Pravičnost in mir
Več na: http://katoliska-cerkev.si/nasilje-ne-sme-nadomestiti-demokracije
Zahvala sodelujočim na dobrodelnem koncertu Klic dobrote 2012 (Vir: katoliška-cerkev.si)
Letošnji 22. dobrodelni koncert Klic dobrote, ki je potekal v sredo, 28. novembra 2012, je v dvorano Golovec v Celju ponovno privabil ljudi odprtega srca. Dogodek sta organizirala Slovenska karitas in Radiotelevizija Slovenija v sodelovanju z Radiem Ognjišče. Prireditev je poleg drugih vidnih gostov iz javnega življenja z obiskom počastil predsednik države Republike Slovenije dr. Danilo Türk.
Scenarist Tadej Sadar je v duhu letošnjega gesla tedna Karitas Veselje v sožitju z veznim besedilom in izborom pesmi popeljal obiskovalce, poslušalce in gledalce v prijeten večer, namenjen lepi glasbi in solidarnosti. Prireditev sta s srcem povezovala Mojca Mavec in Matjaž Merljak. Iz studia v Ljubljani se je v družbi prostovoljcev, ki so sprejemali telefonske klice, oglašal Gregor Čušin.
Tudi letos je bil glavni namen dobrodelnega koncerta zbirati sredstva za slovenske družine v stiski. Do konca koncerta so darovalci zbrali 168.000,00 EUR. Akcija zbiranja za družine v stiski se bo nadaljevala do konca koledarskega leta.
Slovenska karitas se zahvaljuje vsem dobrotnikom, podjetjem in posameznikom, ki so in še bodo sodelovali v tej dobrodelni akciji. Iskrena zahvala vsem nastopajočim pevcem in glasbenikom. Na odru se jih je skupaj zvrstilo 77.
Na prireditvi so s plesom in petjem v živo nastopili naslednji glasbeniki in izvajalci: Rok Trkaj, Elda Viler, Ana Dežman, Nina Pušlar in Stiški kvartet, Vokalna skupina Sonus, Ansambel Roka Žlindre, Tanja Žagar, Ansambel Mira Klinca, Preloški muzikanti, Manuela Brečko, Marko Hribernik, Elena Hribernik, Iris, projekt Canta! in skupina Presenečenje.
Prireditev v dvorani Golovec so omogočili: Mestna občina Celje, Gardenia Ars florae d. d., Urška Drofernik Cuture, Benton Mengeš in Yamaha.
Posebna zahvala je namenjena tudi številnim prostovoljcem, ki so z marljivim delom omogočili, da je prireditev nemoteno potekala. Pri pripravi dvorane in v sklopu prireditve so sodelovali prostovoljci župnijskih Karitas z Vranskega, iz Polzele, Petrovč, s Ponikve pri Žalcu, iz Gotovelj, Nove Cerkve, Luč in Mozirja, pa tudi Martina Felicijan, Prostovoljno gasilsko društvo Lokrovec, skavti, dijakinje in dijaki Srednje zdravstvene šole Celje in Ludvik Stopar s prvo pomočjo. Podjetje TS media je v sodelovanju s Telekomom Slovenije omogočilo brezplačno uporabo klicnega centra, kjer so prostovoljci zbirali klice.
Dobrodelna akcija Klic dobrote bo potekala do konca koledarskega leta. Vsi, ki bi še želeli darovati, to lahko storite po tel. št. 01/300–59–60, na spletni strani Slovenske karitas ali z neposrednim nakazilom na Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, SI56 02140-0015556761, sklic 1003518, namen: Klic dobrote.
Imre Jerebic
generalni tajnik Slovenske karitas
Več na: http://katoliska-cerkev.si/zahvala-sodelujocim-na-dobrodelnem-koncertu-klic-dobrote-2012
Brez Boga sem "gotof" (Vir:http://kaplan-marko.blogspot.com)
Saj ni treba, da se maje zemlja, ni treba bučanja morja in znamenj na nebu. Dovolj je iti na kratek sprehod, pa bomo začutili dramo, ki se dogaja v človeštvu. Čutimo stisko. In ne, to niso samo mariborski protesti, povsod okoli nas so ljudje, ki jim nekaj v življenju kriči: »Gotof si,« pa naj bodo to samo trenutne nevšečnosti, ko je nekaj pač spodletelo, ali pa veliki in težki življenjski premiki. Pa tudi vesolje znotraj nas se maje, na vsakem strahu in negotovosti, na vsaki bolečini, na vsakem porazu in na toliko naših krivdah.
Odgovor na naše stiske je vedno ena sama želja: da bi bilo vsega tega konec. Ker je vsak konec tudi začetek nečesa novega. Boljšega. To pričakovanje konca je advent. Pričakovanje, da pride nekdo, nekaj, kar bo to dramo končalo. Toda drame človeštva ne more končati človek. Naša drama se bo končala in nekaj novega se bo začelo, ko stopi v naš čas, v naše življenje, v našo stisko Bog.
Zveni obrabljeno in ceneno, vem. Toda tako je. Vzemimo na primer slovenske demonstracije v teh dneh. Super stvar, zganili smo se, začeli smo opazovati stvari in se zavzemati zanje. Toda so mar protesti proti ljudem na položajih, županom, vladi idr. protesti proti njim, proti njihovi politiki? Morda že. Kaj pa bomo storili z njimi? Jim bomo odsekali glave? Lahko. A na njihovo mesto bodo prišli drugi obrazi z isto politiko. Problem niso oni. Problem je naš slog življenja. Protesti in ogorčenje, ki jim sledimo v teh dneh po vsej Sloveniji in ki jim vsaj potiho tudi prikimavamo, so nezavedoma protesti proti nam samim, proti naši družbi, proti načinu, kako živimo, drug mimo drugega, drug na račun drugega, vsak s pogledom samo do vrha svojega trebuha. Protest proti nam je to, da, proti nam, ki živimo brez odgovornosti do sočloveka, ki živimo brez Boga.
Če želimo »revolucijo«, če torej res želimo konec nečesa starega in začetek novega, boljšega, potem je edina revolucija, ki bo res to naredila, »revolucija« v nas samih. Nikogar ne moremo spremeniti. Razen sebe. In ko se bomo mi spremenili, se bodo spremenili tudi ljudje okoli nas. Nas pa lahko spremeni samo to, da obsodimo in obglavimo svojo sebičnost in na njeno mesto postavimo Boga. Da prižgemo luč v sebi. Da bo svet videl, da je Bog. In da je tu. To bo konec stiske in začetek svobode.
Štiri luči so. In danes zagori prva.
Upanje za svet se začne z mojo lučjo. S čuječnostjo in molitvijo. S pričakovanjem, da vame, v moje odločitve, besede in dejanja pride Bog. In da pride za vedno. Kajti brez Boga sem »gotof«.
Pridi, Gospod Jezus!
Več na: http://kaplan-marko.blogspot.com/2012/12/brez-boga-sem-gotof.html?spref=fb
Papež od včeraj na twiterju (Vir: druzina.si)
Papeža na twitterju lahko najdete pod preprostim imenom @pontifex (https://twitter.com/Pontifex_it/following), njegove objave pa bodo dostopne v osmih jezikih. Prve tweete bo objavil med splošno avdienco čez teden dni, tj. 12. decembra, med splošno avdienco. Sicer to ni bil njegov prvi obisk tega omrežja, saj je že junija 2011 uporabil 140-črkovni zapis, v katerem je sporočil, da je prišel na novo spletno stran z informacijami o Vatikanu www.news.va.
Včeraj so zato, da bi predstavili papeževo odločitev, organizirali novinarsko konferenco na tiskovnem uradu Svetega sedeža, na kateri so poudarili, da je prisotnost papeža Beneditka XVI. na twitterju konkreten izraz njegovega prepričanja, da mora biti Cerkev navzoča tudi v digitalnem svetu. Papež namreč pogosto izpostavlja potrebo po evangeliziranju digitalne celine in predvsem mlade vernike poziva, naj v kulturo tega novega sveta komunikacije in informiranja vnesejo vrednote, na katerih sloni krščansko življenje. Tudi duhovnike poziva, da sprejmejo to možnost in Božjo besedo širijo tudi po novih medijih.
»V 140 znakih lahko sporočamo globoke misli«
»V zgoščenih stavkih, običajno ne daljših od vrstice v Svetem pismu, lahko sporočamo globoke misli – tako dolgo, dokler tisti, ki so pogovora deležni, ne zanemarjajo gojenja svojega notranjega življenja,« so bile besede papeža ob letošnjem dnevu svetovnega dneva komunikacij. Zdaj se sam pridružuje sporočanju s sporočili, krajšimi od 140 znakov, s katerimi bo »poskušal in delil dobro novico o Kristusu s tistimi, ki iščejo odgovore na ključna življenjska vprašanja z računalniki, iPadi, tablicami in pametnimi telefoni«. Številke kažejo, da ima profil na twitterju že več kot 500 milijonov ljudi in četrtina med njimi ga uporablja kot glavni način dnevne komunikacije.
Papežu lahko tudi že pred 12. decembrom s pripisom #askpontifex pišete vprašanja o veri, na nekatera bo poskušal odgovoriti s svojimi prvimi tweeti, ki jih boste lahko brali med samim potekanjem splošne avdience.
Zakaj se pri podjetju twitter tako trudijo s papeževim računom?
Direktorica za družbene inovacije pri Twitterju Claire Diaz Ortiz je odgovorila, da zato, ker želijo pritegniti vplivne voditelje in morda je papež najpomembnejši verski voditelj, ki se je pridružil njihovi platformi: »Videli smo že, kako veliko delo opravljajo drugi verski voditelji, predvsem kar se tiče doseganja tako velikega števila ljudi, zato si želimo in upamo, da se bo papež lahko povezal tako z vernimi kot nevernimi.
Papeževa prisotnost spodbuda cerkvenim ustanovam
Papeževa prisotnost na twitterju je podpora za vsa ta prizadevanja in zagotovilo, da nauk Jezusa Kristusa in Cerkve lahko prepoji javni prostor dialoga, ki ga ustvarjajo socialni mediji. Papeževa prisotnost na Twitterju želi biti spodbuda vsem cerkvenim ustanovam in vernikom, da na ''digitalni celini'' oblikujejo tak profil, ki ustreza njim in njihovim prepričanjem.
Izziv Cerkve v svetu novih medijev predstavlja tudi to, da vzpostavi razvejano in trdno prisotnost, katere učinkovitost se meri z razpravami in pogovori, ki jih prenašajo socialni mediji, ki zahtevajo direktne, osebne in točne replike. Ta razvejena ali kapilarna prisotnost odraža resnico o Cerkvi kot skupnosti, ki je živa tako na lokalni kot vesoljni ravni. Prisotnost papeža na Twitterju predstavlja njegov glas kot glas edinosti in voditelja Cerkve, obenem pa pomeni tudi nujno povabilo vsem vernikom, da izrazijo svoj ''glas'' in s svojimi ''spremljevalci'' in ''prijatelji'' delijo upanje evangelija, ki govori o brezpogojni ljubezni Boga do človeka.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/6303DA6C6DA6967BC1257ACA00370906?OpenDocument
M.M.Š., V Betlehemu prižgali luč miru (Vir: druzina.si)
Deček iz arabske krščanske družine je minuli torek v votlini Jezusovega rojstva prižgal tradicionalno luč miru iz Betlehema. Potovanje v Sveto deželo, ki ga že trinajst let prireja avstrijski ORF, je bilo sprva preloženo iz varnostnih razlogov zaradi spopadov med Izraelom in palestinskim Hamasom. Z lučjo miru, ki jo je prižgal enajstletni Khader Ballut, pa naj bi sredi napetega položaja na Bližnjem Vzhodu zavestno izpostavili znamenje upanja za mir, kot je zapisano v sporočilu pobudnika tradicionalne akcije.
Luč miru je iz rok arabskega dečka prevzel vodja projekta Günther Hartl, kot simbol sporočila o božičnem miru. Slovesnosti v Betlehemu se je udeležila tudi tamkajšnja nova županja Vera Baboun. Univerzitetna profesorica je prva ženska na županskem položaju v Betlehemu in tako kot njen predhodnik Victor Batarseh pripadnica krščanske vere. Babounova je luč miru označila kot pomemben simbol v težkih časih in kot močan izraz solidarnosti med ljudmi v Sveti deželi.
Pobuda za akcijo luči miru se je porodila leta 1986. Kadar tamkajšnje razmere to dopuščajo, jo v votlini Jezusovega rojstva v Betlehemu prižge otrok iz zgornje Avstrije, ki ga izberejo na podlagi njegove družbene angažiranosti, in jo nato prinese v Avstrijo. Po raketnih napadih na Tel Aviv, Jeruzalem in druga izraelska mesta so potovanje letos odpovedali. Prižgano luč je izbrani otrok sinoči sprejel v Avstriji in jo ponesel naprej.
Iz Avstrije luč miru v organizaciji skavtov ponesejo po vsej Evropi. Med ekumenskim bogoslužjem 15. decembra v dunajski župnijski cerkvi Altlerchenfeld bodo luč miru podelili med predstavnike okoli dvajsetih evropskih skavtskih organizacij. Na sveti večer bo luč gorela po skoraj tridesetih evropskih državah, seveda tudi v Sloveniji.
Povezave: http://lmb.skavt.net/
TEOLOŠKI KOTIČEK
PRIDITE IN POGLEJTE
Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument
Tretji del: Pastoralni izzivi
Pet pastoralnih izzivov za prihodnost
61. Iz namena slovenskega pastoralnega načrta izvajamo pet prednostnih pastoralnih izzivov za prihodnost. Predstavljamo pet glavnih strategij, s pomočjo katerih bomo uresničevali načrt in stopili na pot nove evangelizacije.
62. Prvi izziv: K izvirom
Namesto pozunanjene pripadnosti ter pastorale servisiranja obredov in aktivizma se bomo vrnili k izvirom: k Božji besedi, osebni molitvi in občestveni evharistiji kot temeljnemu izkustvu srečanja z Jezusom Kristusom.
63. Drugi izziv: Poklicanost in poslanstvo
Namesto pasivnega vztrajanja pri iskanju klasičnih duhovnih poklicev bomo prenovili vzgojo za temeljno in osebno poklicanost vsakega, ki je krščen in birman, ter spodbujali odgovornost za uresničevanje Božjega kraljestva.
64. Tretji izziv: Živa občestva
Namesto poudarjanja množičnosti bomo odkrivali in ustvarjali živa občestva, v katerih bo posameznik ustvarjalno sodeloval in celostno osebno rasel.
65. Četrti izziv: Sočutje in pravičnost
Namesto zaprtosti vase in prelaganja solidarnosti na institucije bomo krepili duha služenja in sočutja ter med ljudmi poživili delitev dobrin, tako materialnih kot družbenih in duhovnih.
66. Peti izziv: Odpuščanje in sprava
Namesto ideoloških nesoglasij bomo sprejeli resnico o storjenih krivicah, vzpostavljali pravico, predvsem pa odločno stopili na pot odpuščanja in sprave.
67. Na osnovi navedenih strategij se odločamo za konkretne ukrepe na vseh ravneh krščanskega življenja: pri sebi, v družini, župniji, škofiji, škofijskih in medškofijskih ustanovah, redovnih skupnostih, laiških gibanjih, skupnostih in združenjih ter drugih strukturah Cerkve na Slovenskem.
68. Pastoralni izzivi ne omenjajo vseh področij cerkvenega življenja, kar ne pomeni, da jih zanemarjamo. Načrt želi vnesti predvsem novo miselnost in svojevrstno pastoralno spreobrnjenje, ki je veljavno za celotno življenje in poslanstvo Cerkve. Zavedamo se, da nove miselnosti ni lahko sprejeti, posebej če manjka zgledov, ki vlečejo. V procesu načrtovanja si zato pomagajmo z izkušnjami tistih oseb in stvarnosti v Cerkvi, ki prvine nove evangelizacije že uspešno udejanjajo.
Prvi izziv: K izvirom
»Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« (Jn 7,37–38)
Namesto pozunanjene pripadnosti ter pastorale servisiranja obredov in aktivizma se bomo vrnili k izvirom: k Božji besedi, osebni molitvi in občestveni evharistiji kot temeljnemu izkustvu srečanja z Jezusom Kristusom.
69. Nova apostolska gorečnost je možna, če odločno pristopimo k izvirom našega duhovnega življenja. Župnija ne bo napredovala v veri, če bo ostala pri vzorcu servisiranja in množenja dejavnosti, ne da bi »odrinila na globoko«. Občestva ne bodo mogla zaživeti, če bodo pretirano aktivistična in svojim članom ne bodo služila tudi za duhovni počitek, molitev in praznovanje.
70. Srčika slovenskega pastoralnega načrta je osebno srečanje z Jezusom Kristusom. Papež Benedikt XVI. pravi, da srečanje s Kristusom pomeni, da smo »očarani od njegovih besed, gest in njegove osebe same«. Očaranost se zgodi, ko »med mnogimi glasovi slišimo Njegov glas« in ko »nas dohiti izžarevanje Dobrote in Ljubezni, ki prihaja od Njega«. Takrat »se začutimo objeti in soudeleženi do mere, da želimo ostati z Njim kakor učenca v Emavsu«.[1]
71. Naš osrednji izziv bo iskati »očaranost« nad Jezusom Kristusom. Velika naloga je zato ponovno odkritje molitve. Zavedamo se, da Slovenci malo molimo. Vsi skupaj smo povabljeni v šolo molitve, v kateri bomo odkrivali njen smisel in bistvo, pa tudi različne načine.
72. V zavesti, da je bogoslužje Božje delo, v katerega vstopamo (prim. PZ 116), se bomo nanj dobro pripravljali, ohranjali njegovo bistvo, brez iskanja cenenih učinkov, ter se vzgajali v sveti tihoti in spoštovanju do skrivnostnega dogajanja. Upoštevaje versko zrelost navzočih bomo omogočili polno, zavestno in dejavno sodelovanje. Bogoslužje bo tako postalo tudi šola osebne molitve.
73. Nenadomestljiv prostor za srečanje s Kristusom so zakramenti. Zakramenti predpostavljajo vero v Jezusa Kristusa, saj je On prva in zadnja resnica zakramenta. Nekatere zakramente radi obhajajo tudi oddaljeni kristjani, zato jih je potrebno obhajati tako, da bodo tudi zanje vir srečanja s Kristusom in priložnost za poglobitev osebne vere. Mnoge odrasle bo potrebno ponovno uvajati v govorico zakramentov.
74. Sveto pismo naj med nami ponovno zaživi kot učbenik osebne vere, duhovnega poglabljanja ter molitve in ne samo kot priložnostni veroučni pripomoček. Posebno pozornost bomo namenili bibličnim katehezam in novim svetopisemskim skupinam.
75. Moralna prenova naj črpa predvsem iz Kristusovega zgleda odpovedi in ljubezni, ki nam ju je dal s smrtjo in vstajenjem. Oznanjevanje naj se ne izgublja v vzporednih in manj pomembnih temah, temveč naj se osredotoči na neposredno oznanjevanje Jezusa Kristusa (kerigma).
[1] Nagovor papeža Benedikta XVI. duhovnikom z dne 8. novembra 2011.
|
|
|
|
|
|
|
