Adventni čas (Vir: katoliska-cerkev.si)
Adventni venec
Čas duhovne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje, ki bo letos 2. decembra, in ga sklenemo v tednu po četrti adventni nedelji na sveti večer, 24. decembra. Za razliko od postnega časa, ki ga obhajamo kot pripravo na veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni.
Z adventnim časom v Katoliški Cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.
Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek celotnega cerkvenega leta. Dogodki ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poroča Sveto pismo) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se kristjani pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). K zunanjim in materialnim pripravam na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v osebni molitvi in duhovni poglobitvi, kar lahko vključuje prejem zakramenta sprave, razne odpovedi, post, dobra dela ali miloščino.
Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Gospod je prvikrat na svet prišel kot človek, rojen iz Device Marije, njegov drugi prihod pa pričakujemo na sodni dan. Kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po delovanju Svetega Duha oziroma v skrivnostno Božjo navzočnost v srcu vsakega človeka, kar lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere.
Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.
Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Tradicionalno se pri nas v cerkvah in po domovih pripravljajo adventni venci s štirimi svečami. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju.
Razlaga simbolike adventnega venca
Adventni venec je iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Kot okras in liturgični simbol adventnega časa, prevzet od germanskih narodov, se je v Sloveniji uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Večji venec s štirimi svečami visi ali je postavljen v cerkvah na vidnem mestu v prezbiteriju, vsako adventno nedeljo pa na njem prižgejo dodatno svečo.
Liturgični adventni venec ima več simboličnih pomenov in razlag:
Okrogla oblika pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana. Štiri sveče, ki so lahko samo v vijolični ali beli barvi, imajo posebno simboliko:
-
predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta);
-
predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod in zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi;
-
predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo;
-
predstavljajo človekovo življenje; (ob rojstvu) prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bliže sklepu življenja in nas spominja na tuzemsko minljivost.
Sveče prižigamo tako, da na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo, na drugo adventno nedeljo poleg prve prižgemo tudi drugo – in tako naprej do četrte adventne nedelje, kar pomeni, da je v času, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, v prostoru vedno več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.
Adventni venci naj bi bili narejeni brez dodatnega okrasja in to z namenom, da pride do izraza opisana simbolika.
Nekateri razlagalci štiri sveče in štiri adventne nedelje povezujejo tudi s štirimi obdobji zgodovine odrešenja: 1. od stvarjenja do Abrahama, 2. od Abrahama do judovskih kraljev, 3. od judovskih kraljev do babilonske sužnosti, 4. od babilonske sužnosti do Kristusovega rojstva.
Blagoslov adventnega venca
Duhovniki adventne vence blagoslovijo na prvo adventno nedeljo. Duhovniki se z blagoslovom, ki poudarja Božjo veličino in dobroto, obračajo na ljudi in ustvarjeni svet. Osnovna oblika blagoslovitve ima dva dela, ki sta oznanilo Božje besede in zahvala za Božjo pomoč. Drugi del z obredi in molitvami hvali Boga. Verniki prosijo za Božjo pomoč. Središče blagoslova je molitev.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/adventni-cas
p. dr. Robin Schweiger Plamen ljubezni (Vir: radio-ognjisce.si)
Vstopili smo v jesensko obdobje in malo pred novembrskimi prazniki smo bili že 'obiskani' s prvo pošiljko snega. Ta mesec so padavine močno prizadele različne dele Slovenije. Kar pogosto se v zadnjem času pri nas dogaja, da narava pokaže svojo moč. Pred nekaj meseci smo bili deležni katastrofalne suše, sedaj pa izredno močnih padavin. Veliko škode je povzročilo in še dolgo bodo prizadeti odstranjevali posledice te ujme. Hvala Bogu, da ni bilo smrtnih žrtev in da se je spet izkazala solidarnost na mnogotere načine. V času odstranjevanja posledic poplav so se tudi odvijale že pete predsedniške volitve v samostojni RS. V drugi krog predsedniških volitev sta se uvrstila kandidata dr. Danilo Tűrk in zmagovalec ter presenečenje prvega kroga Borut Pahor.
Dež oziroma voda me vedno spominja tudi na močan simbolni pomen, ki ga ima. Voda vedno najde pot v dolino in do človeka. Vsi vemo, kako je voda potrebna za rast, a na žalost lahko ruši ter odnese, kar ni dobro povezano, kar nima močnega temelja. Voda tudi očiščuje in prinaša novo, božje življenje pri svetem krstu. Kaj je novega v Cerkvi?
Po 'bombardiranju' z novicami in dogajanji ob različnih aferah znotraj slovenske Cerkve v poletnih tednih, smo prejeli slovenski pastoralni načrt z naslovom Pridite in poglejte (PIP). Pretekli mesec, natančneje, 11. oktobra, smo začeli tudi leto vere, ki je vzpodbuda za vse nas k poglobljenemu življenju iz vere in po veri. Je predvsem povabilo k osebni veri, ki pomeni »osebno srečati in v resnici spoznati Jezusa Kristusa kot živo osebo, ki v svoji življenjski resničnosti in s svojim sporočilom osvobaja in osrečuje« (PIP 43). Kaj bomo storili v tem letu vere? Zelo je odvisno od nas samih in koliko čutimo s Cerkvijo, ki je živo občestvo, saj jo živi Duh.
Poleg dokumentov potrebujemo tudi izkustva vere in njihove pričevalce. Rad bi na kratko spregovoril o dveh pričevalcih vere, ki so nam lahko v spodbudo za našo rast v življenju po veri. Najprej bi omenil dobro nam znanega ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki je umrl na praznik apostolov Petra in Pavla 29. junija 2007. V svoji duhovni oporoki je zapisal pomenljive besede, ki so nam lahko še danes v veliko spodbudo na mnogih področjih. Takole je zapisal: »V Božjem imenu prosim odpuščanja vse, ki sem jih kdaj razžalil, jim kaj hudega storil, jih pohujšal ali jih kako drugače prizadel. Sam nimam nikomur ničesar odpuščati, ker ne vem, da bi mi kdo storil kaj hudega in do nikogar ne čutim nobene zagrenjenosti. Naj se nas vseh usmili Bog in nas ohrani v svoji ljubezni«. Na koncu oporoke nas vse spodbudi, da si prizadevamo »z vsemi močmi, da bi slovenski narod ohranil in poglobil katoliško vero, zvestobo Cerkvi in svojo narodno samobitnost in zavest«.
Vse nas je nadškof Šuštar nagovarjal s svojo držo ponižnosti, globoke vere in dialoga. Bil je mož molitve ter zaupanja v Boga in v njegovo usmiljenje. Veliko je storil za slovenski narod in Cerkev ter odloč(il)no prispeval k demokratizaciji družbe in rojstvu nove slovenske države. Ko je umrl, so se ljudje množično odzvali ter so potrpežljivo čakali v dolgi vrsti pred njegovo krsto, da bi se od njega poslovili. Ko sem se udeležil njegovega pogreba – tudi v zahvalo, saj me je posvetil v duhovnika – je deževalo. Takrat sem ta dež doživljal kot podobo milosti očiščevanja, da bi bilo med nami več božjega, ne sluteč, kakšne afere in težave bodo že kmalu doletele slovensko Cerkev.
Drugi pričevalec vere je jezuitski kardinal Carlo Maria Martini, ki je pred kratkim – natančneje, 31. avgusta 2012 – umrl v 85. letu starosti. Milansko nadškofijo je vodil med leti 1980 in 2002. Bil je profesor Svetega pisma, pisec mnogih duhovnih knjig in rad je dajal duhovne vaje. Navdih in spodbuda za mnoge so bila njegova pastirska pisma in duhovna metoda 'lectio divina' s katerim je mnoge – še posebej mlade – navduševal za božjo besedo in tišino ter za poglobljen odnos z Bogom in Cerkvijo.
Kardinal Martini je bil človek dialoga s sodobnim človekom, svetom in drugimi verstvi. Njega so radi poslušali in brali vsi, saj je vsakega nagovoril s svojo duhovno globino, intelektualno širino, resnim in poštenim dialogom ter ljubeznijo do človeka. Srečeval se je z mnogimi – tudi s člani Rdečih brigad, ki so mu poslali na nadškofijo orožje kot znamenje, da so prekinili svoje teroristične dejavnosti. Znana so bila srečanja z neverujočimi (po italijansko catedra dei non credenti), kjer so različne osebnosti spregovorile o pogledih neverujočih na aktualne teme človekovega bivanja.
Tudi kot nadškof v pokoju je še naprej veliko študiral Sveto pismo, molil in pisal knjige. Več let je ob nedeljah imel redno mesečno rubriko v znanem italijanskem časopisu Corriere della Sera, kjer je odgovarjal na vprašanja bralcev. Malo pred smrtjo je dal svoj zadnji intervju za ta časopis, ki je bil na neki način njegov duhovni testament. Še posebej so bile spodbudne, a tudi kritične misli o Cerkvi. Njegove besede niso bile napad na Cerkev, ampak izraz ljubezni do nje, da bi bila manj utrujena, bolj pričevalna in da bi bili njeni člani bolj goreči. Kardinal Martini je izjavil, da vidi v današnji Cerkvi debelo plast pepela nad žerjavico. In se sprašuje: »Kako lahko osvobodimo žerjavico pepela, da bi se okrepil plamen ljubezni? Najprej moramo poiskati žerjavico. Kje so osebe, polne velikodušnosti kot dobri Samarijan? Verne kot rimski stotnik? Navdušene kot Janez Krstnik? Drzne v iskanju novega kot Pavel? Zveste kot Marija Magdalena«? Poda tudi tri nasvete za nas. Omenja pot spreobrnitve, sprejem božje besede v srcu in življenje iz zakramentov kot pomoč ljudem na njihovi poti, še posebej v trenutkih šibkosti. Intervju zaključi z duhovnim pogledom na Cerkev in z vprašanjem za vsakega: »Vera je temelj Cerkve: vera, zaupanje, pogum. Jaz sem star in bolan, odvisen od pomoči drugih. Dobri ljudje, ki me obkrožajo, mi omogočajo, da okušam ljubezen. Ta ljubezen je močnejša od nezaupanja, ki ga občutim včasih, ko opazujem Cerkev v Evropi. Samo ljubezen lahko premaga utrujenost. Bog je Ljubezen. Imam še eno vprašanje zate: »Kaj lahko ti storiš za Cerkev?«
Kardinal Martini in nadškof Šuštar sta se dobro poznala. Tesno sta sodelovala v evropski škofovski konferenci in sta bila prijatelja. Ko je umrl nadškof Šuštar je kardinal Martini v izjavi za tednik Družino zapisal, da je bil nadškof Šuštar »velik služabnik Cerkve in je bil tudi moj dober osebni prijatelj (…). V Evropi je predstavljal veliko duhovno in moralno oporno točko. Njegova modrost je bila in je pomembna ne le za vašo državo, temveč za celotno evropsko škofovsko konferenco«.
Ko sta umrla kardinal Martini in nadškof Šuštar, se je izredno veliko ljudi poslovilo od njiju, saj so bili na različne načine nagovorjeni v svojih srcih. Na pogrebih obeh je deževalo. Ljubljana in Milano sta si bila enkrat podobna na zelo izviren in globoko simbolni način. Ne vem, kaj je hotel Bog sporočiti s tem dežjem, ko so se mnogi poslavljali od velikanov vere v obeh mestih. Molim in verujem, da bo Bog – simbolno dež, voda – očistil vse grehe in madeže na Cerkvi in prinesel več božjega življenja, še posebej v letu vere. Sprejmimo ta dar z odprtim srcem. Bog, ki je Ljubezen, je pomembnejši od nas ter močnejši od naših grehov, naše utrujenosti, šibkosti, nezaupanja in (pre)majhne vere. Naj se okrepi plamen ljubezni, ki naj poživi in razplamti vse, kar je dobrega, lepega in svetega med nami…
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/136/komentarji/9290/
A.S., Priprave po župnijah: Dva krat dva metra je dovolj (Vir: radio-ognjisce.si)
Kot je zapisano na uradnem koledarju leta vere, bo 29. decembra letos ob 18. uri papež Benedikt XVI. v baziliki sv. Petra molil z mladimi, ki se bodo udeležili romanja zaupanja na zemlji v Rimu. Gre za evropsko srečanje, na programu od 28. decembra do 2. januarja, ki ga pripravlja taizéjska skupnost, v sodelovanju z rimskim vikariatom.
Eden izmed namenov tega srečanja, ki vsako leto poteka v drugem mestu, je spoznati se z lokalno Cerkvijo. Zato se Rim že nekaj tednov intenzivno pripravlja na sprejem mladih romarjev iz cele Evrope. Na eni izmed župnij, Santa Maria della Speranza, pri pripravah na evropsko srečanje sodeluje tudi slovenska študentka Marta Ramovš iz Ljubljane, ki na Salezijanski papeški univerzi v Rimu obiskuje drugi letnik študija socialne pedagogike. Za Radio Vatikan je predstavila, kaj je njena vloga v teh zadnjih tednih priprav na srečanje: „Moja vloga pri pripravah na taizéjsko srečanje je prav to, da z našo skupino v župniji sprejmemo vse mlade iz Evrope. Ta hip je naša prva naloga iskanje družin. S skupino ostalih študentov in mladih iz naše župnije hodimo od skupine do skupine in iščemo, kje bi se nam odprla vrata. Razlagamo, kdo pride, zakaj pride. Sprašujemo družine, kako in na kakšen način mislijo, da bi one lahko pomagale. Vedno jim povemo, da ni potrebno veliko. Glavno je, da imajo odprto srce, da ponudijo malo topline. Potem pa, kot rečemo, je dva metra krat dva metra povsem dovolj.“
Odločitev, da družina vrata svojega doma odpre za neznane mlade romarje, seveda ni vedno lahka. Mnogim k lažji odločitvi pripomorejo morebitne podobne lastne izkušnje. Le-te pa Rimljani imajo, saj so romanje zaupanja na zemlji gostili že trikrat, v letih 1980, 1982 in 1987. Nekateri, kot ugotavlja Ramovševa, se teh srečanj še spominjajo: „Lepo izkušnjo imamo s temi, zdaj že odraslimi mladimi, ki so sodelovali pri taizéjskih srečanjih tako poleti kot v prejšnjih letih, ko je bilo srečanje v Rimu. Posebno se spomnim, ko je dirigent zbora, potem ko smo mi predstavili Taizé, tudi sam predstavil Taizé s svojega vidika. Tako je z ostalimi delil svojo lepo izkušnjo.“
Pripravljalne skupine v župnijah, ki delajo skupaj z ekipo bratov, sester sv. Andreja in prostovoljcev iz Taizéja, poleg iskanja nastanitev za mlade romarje čaka še veliko drugega dela. Kot je namreč značilno za program evropskih srečanj se vsi mladi zberejo v središču mesta šele sredi dneva. Skupaj imajo kosilo in opoldansko molitev, nato se udeležijo delavnic na različne teme in zvečer še večerne molitve. Dopoldanski del programa pa poteka po župnijah: „Najprej je skupna molitev, na katero smo povabljeni vsi, tako župljani kot mladi. Po skupni molitvi bo dva dni, to je 29. in 31. decembra, podelitev po skupinah. V teh skupinah si bodo mladi podelili svoje izkušnje. Potem pa bo zanimiva možnost, da bo tudi naša Cerkev podelila z njimi svoje izkušnje v obliki otokov zaupanja. Zdaj v župniji iščemo, kdo so tisti, ki bodo z mladimi podelili svojo izkušnjo, kako pripomoremo h kraljestvu na zemlji, kako se konkretno trudimo. Morda bo eden od takih otok tudi naša univerza, ki se preko znanstvenega dela trudi za čimkvalitetnejše delo z ljudmi.“
Mladi iz Slovenije, stari od 16 do 35 let, se na evropsko srečanje v Rimu lahko prijavijo še do petka, 30. novembra. Vse potrebne informacije najdejo na spletni strani Društva SKAM (http://www.drustvo-skam.si). Da bo srečanje nedvomno lepa in bogata izkušnja, je prepričana tudi Marta, ki tokrat ne bo le udeleženka, ampak obenem tudi gostiteljica, zato upa, da se bo romanja zaupanja v Rimu udeležilo tudi čim večje število mladih iz Slovenije. Sama se je za tako obliko sodelovanja odločila na podlagi osebne izkušnje Taizéja: „Jaz sem se odločila na podlagi osebne izkušnje. Taizé sem že obiskala tudi z družino, ko smo bili še mlajši. In letos, ko je prišel Taizé v Rim, je priložnost, da zdaj tudi jaz naredim nekaj za Taizé in vse te mlade, ki bodo prišli sem. Mislim, da je to res lepa priložnost.“
Vir: http://radio.ognjisce.si/sl/136/svet/9330/, Radio Vatikan
TEOLOŠKI KOTIČEK
PRIDITE IN POGLEJTE
Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument
Tri temeljna načela pastoralnih sprememb
51. Redna pastorala se z novo evangelizacijo poživi, na nekaterih mestih pa doživi spremembo. Večje pastoralne spremembe so mogoče, če sta nova tako srce kot miselnost. Nova evangelizacija nas postavlja pred izziv pravega »pastoralnega spreobrnjenja v misijonarskem smislu«.[1] Pastoralno spreobrnjenje bo mogoče, če bomo upoštevali naslednja temeljna načela:
– od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri;
– od delne v celovito vero;
– od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico.
Prvo načelo: Od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri
52. Naša Cerkev se množičnosti in tradicijam ne želi odreči. Dve tretjini Slovenk in Slovencev ji izrekata svojo pripadnost in to je velik dar. »Ker pa se je nekdanje kulturno poenoteno kmečko in tradicionalno verno okolje močno spremenilo, tradicionalna vernost ne more biti edino merilo in izhodišče za pastoralno delo. Tam, kjer je še navzoča, jo je potrebno ohranjati in hkrati usmerjati v bolj osebno vernost« (prim. PZ 35). Prvo načelo pastoralnih sprememb govori o nujnem odkritju osebne vere. V pastorali bo načelo zaživelo, ko bomo oznanjevalno in zakramentalno prakso prenovili v duhu kerigme[2] in mistagogije[3] ter večjo pozornost namenili osebni rasti in življenju majhnih skupin.
Drugo načelo: Od delne v celovito vero
53. Zapisali smo, da vse več slovenskih katoličanov postaja t. i. »izbirni vernik«. Nekatere vsebine veroizpovedi sprejemajo, druge zavračajo oziroma so do njih brezbrižni. Njim koristne in privlačne oblike občestvenega in bogoslužnega življenja živijo, drugih, predvsem bolj zahtevnih, se izogibajo. Podoben odnos vzpostavljajo do moralnih naukov. Nekaterih se držijo, drugih ne, tretje kršijo na očiten način. Z drugim načelom odpiramo pot k celoviti veri, kjer imajo bistvene resnice krščanske vere središčno mesto v oznanjevanju in obhajanju svetih skrivnosti. Prvi pripomoček pri uresničevanju tega načela bo Katekizem Katoliške Cerkve, ki ga v letu vere priporoča tudi papež Benedikt XVI.[4]
Tretje načelo: Od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico
54. Tretje načelo se nanaša na pastoralni in oznanjevalni slog ter na spremembo v načinu govorice. Namesto moraliziranja in očitkov morata oznanjevanje in podajanje temeljnih resnic vere postati odgovor na človekova bistvena vprašanja in iskanja. Nova evangelizacija zahteva dialog s človekom in osebno pričevanje. Namesto, da vztrajamo na stališču, »jaz vem, kaj ti moraš«, zavzamemo držo »midva skupaj iščeva« Božje sporočilo in Božjo voljo. »Dvorišče poganov«, se pravi dialoško razmerje z neverujočimi, je eden od prostorov, kjer tretje načelo lahko pride še posebej do izraza.
»Pridite in poglejte« (Jn 4,29)
55. Novozavezni odlomek, ki nas navdihuje in vodi pri razmišljanju o osebni veri, novi evangelizaciji ter pri celotnem pastoralnem načrtovanju, je vzet iz četrtega poglavja Janezovega evangelija (Jn 4,7–29.39–42). Srečanje med Jezusom in Samarijanko ob studencu govori o evangelizaciji. Samarijanka doživi močno izkušnjo Božje bližine v Jezusu Kristusu, ki jo pouči, razsvetli ter se dotakne njenih najglobljih ran in strahov. Ker se ne prestraši, jo srečanje z Jezusom spremeni, Jezus pa se ji lahko razodene kot Odrešenik. Zgodba na ta način nazorno izpostavi prvenstvo osebne izkušnje, osebne vere. Papež Benedikt XVI. v pismu ob letu vere piše: »Tudi današnji človek lahko znova doživi potrebo po tem, da se tako kot Samarijanka odpravi k vodnjaku poslušat Jezusa, ki vabi k veri Vanj in k zajemanju iz njegovega vodnjaka, v katerem teče živa voda (prim. Jn 4,14). Znova moramo odkriti navdušenje nad tem, da se hranimo z Božjo Besedo, ki jo zvesto posreduje Cerkev, in s Kruhom življenja, ki je dan v živež vsem njegovim učencem (prim. Jn 6,51).«[5]
56. Sledi oznanjevanje: Samarijanka svojo izkušnjo osvoboditve sporoči someščanom. Nagovarja jih z navdušenjem in jih brez pomislekov povabi, da bi tudi oni srečali Jezusa: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Oznanjevanje je rezultat osebne izkušnje. Ko sta osebna vera in oznanjevanje med seboj povezana, tudi rezultat ne izostane. Ljudstvo najprej verjame Samarijanki in se nato približa Jezusu. Po dveh dneh bivanja z Njim brez Samarijankinega posredništva »ve«, da je Jezus Mesija: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«
57. Odlomek o Samarijanki je pomemben tudi z vidika misijonarske metode. Ta se začne s srečanjem v vsakdanjem življenju, v katerem premagamo predsodke drug o drugem. Ko je ustvarjeno ozračje zaupanja in simpatije, se rodi dialog, ki postopoma in brez prisile sogovornika privede do globljih vsebin. Ko se sogovornik sreča z oznanilom, tudi v svoji ranjeni in hrepeneči intimi, se rodita iskanje smisla in želja po odrešenju. Človeškemu klicu po resnici in odrešenju se Jezus odzove z razodetjem samega sebe. Naslednji korak metode je, da se podobno srečanje Božjega in človeškega širi in zaobjame vse več ljudi. V skladu z naročilom apostola Petra: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15).
Temeljni namen slovenskega pastoralnega načrta
58. Slovenski pastoralni načrt izhaja iz potrebe po močnejši osebni veri ter iz potrebe po novi evangelizaciji. Temeljni namen slovenskega pastoralnega načrta se glasi:
59. Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni.
60. Namen je srčika celotnega načrtovanja ter pastoralnih strategij in ciljev, ki jih podajamo v nadaljevanju.
[2] Kerigma je temeljno krščansko oznanilo, da je Jezus Gospod in Odrešenik.
[3] Mistagogija pomeni postopno uvajanje v skrivnost življenja v Jezusu Kristusu oziroma uvajanje krščenih v življenje iz molitve in zakramentov ter zrelo pričevanje.
[4] Apostolsko pismo papeža Benedikta XVI. z naslovom Vrata vere, 11.
[5] Apostolsko pismo papeža Benedikta XVI. z naslovom Vrata vere, 3.
|
|
|
|
|
|