AKTUALNE NOVICE
 

Papež med splošno avdienco povabil k molitvi za sinodo o družini (Vir: Katoliška Cerkev)
 
Kateheza med sredino splošno avdienco je bila »molitveni postanek« v nizu katehez o družini. Papež Frančišek jo je namreč posvetil molitvi za sinodo o družini. Najprej je spomnil na praznik Gospodovega oznanjenja, ki predstavlja začetek skrivnosti učlovečenja.
 
Da bi se Jezus lahko rodil v človeški družini
Nadangel Gabriel obišče ponižno dekle iz Nazareta in ji naznani, da bo spočela in rodila Božjega Sina. S tem oznanjenjem Gospod razsvetli in okrepi Marijino vero, kot bo pozneje storil tudi za njenega zaročenca Jožefa, »da bi se Jezus lahko rodil v človeški družini«. Vse to je po papeževih besedah zelo lepo: kaže nam globino skrivnosti učlovečenja, kot je to hotel Bog, ki ne obsega samo spočetja v materinem telesu, ampak tudi sprejetost v pravo družino.
 
Zdrava, Marija, milosti polna
Da bi premišljevali lepoto te vezi, lepoto te Božje ustrežljivosti, je papež Frančišek skupaj z verniki na Petrovem trgu zmolil Zdravamarijo. Prvi del molitve so namreč ravno Angelove besede, namenjene Mariji:
 
»Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj.
Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.
Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri.
Amen.«
 
Sveta in nedotakljiva vez med Cerkvijo in družino
V nadaljevanju je papež Frančišek spregovoril o še enem vidiku. 25. marca, na praznik Gospodovega oznanjenja, v mnogih državah poteka tudi Dan za življenje. Na ta dan, pred dvajsetimi leti, je sveti Janez Pavel II. podpisal okrožnico Evangelium vitae (Evangelij življenja). Tudi na Trgu svetega Petra so zato danes bili navzoči mnogi podporniki gibanja za življenje. V Evangeliju življenja zavzema središčno mesto družina, v kolikor je naročje človeškega življenja, je pojasnjeval papež Frančišek. Sveti Janez Pavel II. nas spominja, da je »človeški par bil od Boga blagoslovljen od samega začetka, da bi osnoval skupnost ljubezni in življenja«, »zaupano mu je bilo poslanstvo rojevanja«. S tem, ko krščanska zaročenca obhajata zakrament poroke, obljubita pripravljenost, da bosta s Kristusovo milostjo sprejemala ta blagoslov vse življenje. Cerkev pa se s svoje strani slovesno zaveže, da bo skrbela za družino, ki se poraja kot dar Boga, v dobrem in slabem. »Vez med Cerkvijo in družino je sveta in nedotakljiva,« je poudaril papež. Cerkev kot mati nikoli ne zapusti družine, tudi ko je ta ponižana, ranjena in na različne načine osramočena; niti takrat, ko pade v greh ali se oddalji od Cerkve. Slednja bo »vedno naredila vse, da bi zanjo skrbela in jo ozdravila, jo povabila k spreobrnjenju in jo spravila z Gospodom«.
 
Cerkev potrebuje molitev
In če je naloga takšna, potem je po Frančiškovih besedah jasno, »koliko molitve potrebuje Cerkev, da bi bila zmožna v vsakem času opravljati to poslanstvo. Molitev, ki je polna ljubezni do družine in do življenja. Molitev, ki se zna veseliti s tistim, ki se veseli, in trpeti s tistim, ki trpi.«
 
Zato je papež Frančišek – kot je pojasnil –med avdienco želel »obnoviti molitev za škofovsko sinodo o družini«. Povabil je k molitvi vse do oktobra letos, ko bo redno zasedanje o družini tudi potekalo. »Želel bi, da bi ta molitev, kot tudi celotna sinodalna pot, bila spodbujana s sočutjem dobrega pastirja do njegove črede, predvsem do oseb in družin, ki so iz različnih razlogov utrujene in onemogle, kot ovce brez pastirja. Tako bo Cerkev, podprta in spodbujena z Božjo milostjo, lahko bolj zavzeta in še bolj povezana v pričevanju o resnici Božje ljubezni in usmiljenja do družine v svetu, iz katerih ni nobena izključena, tako znotraj kot zunaj ovčje staje.«
 
Moliti za sinodo o družini
Sveti oče je zaprosil, naj ne opustimo molitve: »Vsi – papež, kardinali, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice, verniki laiki – vsi smo poklicani, da molimo za sinodo.« To je potrebno in ne besedičenje. Prav tako je k molitvi povabil vse, ki se čudijo oddaljene in niso več navajeni moliti. »Ta molitev za sinodo o družini je za dobro vseh,« je izpostavil papež. Zbrane na Petrovem trgu, ki so prejeli podobico z molitvijo, je povabil, naj jo imajo pri sebi in jo v prihodnjih mesecih molijo s »sveto vztrajnostjo«, kot nas je prosil Jezus. Spomnimo, da je papež Frančišek molitev za sinodo o družini prvič molil z verniki 29. decembra 2013 med nagovorom pred Angelovim češčenjem. Na praznik Gospodovega oznanjenja jo je ponovno zmolil skupaj z vsemi, ki so prišli na splošno avdienco:
 
»Jezus, Marija in Jožef,
v vas zremo lepoto resnične ljubezni,
na vas se z zaupanjem obračamo.
Sveta nazareška Družina,
stôri, da bodo tudi naše družine
prostor občestva in dvorane molitve,
pristne šole evangelija
in majhne domače Cerkve.
Sveta nazareška Družina,
da ne bi v družinah nikoli več doživljali
nasilja, zapiranja vase in razdeljenosti.
Kdorkoli je bil ranjen ali pohujšan,
naj bo kmalu potolažen in ozdravljen.
Sveta nazareška Družina,
naj prihodnja škofovska sinoda
prebudi v vseh zavest
o svetem in nedotakljivem značaju družine,
o njeni lepoti v Božjem načrtu.
Jezus, Marija in Jožef,
prisluhnite in uslišite našo ponižno prošnjo.
Amen.«
 
Vir: Radio Vatikan
 
Več na: http://katoliska-cerkev.si/papez-med-splosno-avdienco-povabil-k-molitvi-za-sinodo-o-druzini
 

Rok Mihevc, Koalicija Za otroke gre je zbrala več kot 40.000 podpisov (Vir: Radio Ognjišče)

Koalicija „Za otroke gre!“ je sporočila, da je že zbrala preko 40 tisoč podpisov za razpis referenduma o spremembah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij. Pobudnik koalicije Aleš Primc se ob tem se najlepše zahvaljuje vsem podpornikom, ki so dostojanstveno oddali podpis podpore.

Aleš Primc: „Z veseljem sporočam, da smo zbrali več kot 40.000 podpisov v podporo referendumu. V koaliciji nas prevevajo občutki hvaležnosti. Hvala našim sodelavcem na stojnicah po vsej Sloveniji, hvala vsem, ki so oddali svoj podpis, pa tudi tistim, ki ga niso, pa vseeno podpirajo naša prizadevanja. Hvala molivkam in molivcem in še posebej Radiu Ognjišče. Ne vznemirjamo se zaradi tega, kar poslanci delajo v državnem zboru. Zlorabljajo golo moč, ki jo imajo in ob tem kršijo zakon in ustavo. Vabimo vas, da še naprej pogumno vztrajajmo na naši poti spoštovanja pravic otrok, staršev in starih staršev.“

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/164/slovenija/16728/ 
 

Pismo bralke: Želim spoštovanje - do vseh (Vir: 24.kul.si)

Tako, pa se oglašam tudi jaz. Dovolj imam skrivanja v množici in molčečega spremljanja, kaj se dogaja. Rada bi povedala, kar mi leži na duši. Kaj me ob noveli zakona skrbi. Rada bi bila slišana. Ampak preden me mogoče kdo označi za nestrpno, homofobično, sovražno, bi rada spregovorila prav o teh pojmih – kako jih razumem. Pravzaprev me te besede precej begajo, zadnje čase mi kar naprej prihajajo na uho. Ne samo, da mi pridejo na uho, ampak čutim, da so posredno ali neposredno namenjene tudi meni.

Strpnost oziroma nestrpnost
Dejstvo je, da smo vsi ljudje različni. Že samo genska zasnova je unikatna – ni dveh ljudi s popolnoma enakimi geni. Torej že fizično na vsem svetu in v vsej zgodovini ni dveh enakih ljudi. Potem pa so tu še mišljenje, čustva ... Vsak človek gleda na stvari drugače, drugače razmišlja, drugače doživlja, ima drugačno mnenje. Vsak ima svojo preteklost, ki ga je izoblikovala v takšno osebnost. In ta različnost je bogastvo in to različnost je potrebno spoštovati. Torej strpnost. Strpnost je to, da zmorem iti preko svojega prepričanja in sprejemati ter spoštovati vsakega drugega človeka – njega, kot osebo. Ampak res vsakega. Pri tem ni važno, kakšno polt ima, ni važno, če je moški ali ženska, odrasel ali otrok. Ni važno če je ateist ali veren (katerekoli vere). Bogat ali reven. Hinavec ali poštenjak. Naj bo njegova najvišja vrednota kariera, denar, družina ali vera. Ja, tako zelo zelo različni smo. Prav vsakega človeka je potrebno spoštovati. Ampak! Strpnost ne pomeni, da se moramo z vsako stvarjo, ki jo drugi dela, misli ali želi doseči, tudi strinjati. Ker ima vsak človek pravico, da si izoblikuje svoje mnenje, svoj nazor. Tako kot jaz spoštujem tebe, kljub temu da se s tabo ne strinjam v vsem, tako pričakujem, da boš ti spoštoval mene, četudi imam drugačno mnenje. In oba sva strpna. Ker se ne da reči, da je strpen tisti, ki se strinja s tabo, ostali so pa nestrpni.
Strpnost enostavno pove, da se z nečim ne strinjaš, ampak zaradi tega oseb, ki so drugačnega mnenja, ne spoštuješ nič manj, kot tistih, s katerimi se strinjaš. V družbi, kjer so ljudje, ki so si sami po sebi različni, mora biti strpnost. Ne morem pričakovati, da bodo vsi imeli o vsem enako mnenje. Vsak človek mora biti strpen do drugih in spoštovati drugačna mnenja.

Sovražni govor
Če sem razčistila to o strpnosti, potem upam, da je vsakemu jasno, da če odkrito povem svoje mnenje (pri čemer predpostavljam, da si vsak človek izoblikuje svoje mnenje na določenih argumentih, ki jih lahko vedno zagovarja – naj bo to lastna izkušnja, znanstveno ali teološko ali ne vem še kako dokazano), pa četudi je drugačno ali celo nasprotno od tvojega, še ne pomeni, da sem sovražna. Žalostno je, če me takoj vidiš kot sovražnika. Verjamem, da je težko živeti z ljudmi, ki se ne strinjajo zmeraj s tabo, če jih imaš zaradi tega za sovražn(ik)e.

Homofobija
Ne vem, zakaj je to besedo zadnje čase kar naprej slišati. Drug drugega obtožujemo, da so homofobi. Če si do nečesa kritičen, še ne pomeni, da se tega bojiš. Ni tako? Nekako ugotavljam, da se vse moje uvodno razmišljanje vrti okoli ene stvari. Spoštovanja. Če se trudimo spoštovati sebe in vse ljudi okoli nas, potem postanejo pojmi kot so strpnost, homofobija, sovraštvo ... kar nekako odveč.

Sprašujem se, zakaj se okoli novega zakona kar naprej ponavljajo te besede. Zakaj se obtožujemo z nestrpneži, homofobi? Predvsem letijo te besede na tiste, ki se z zakonom ne strinjamo, na tiste, ki si želimo več pogovorov, mnenj, debat, tehtne izmenjave argumentov. Situacijo doživljam tako, da se tisti, ki se ne strinjamo z na-hitro-vpeljanimi-novostmi, trudimo svoje mnenje podati spoštljivo in argumentirano, medtem ko nas zagovorniki zmerjajo z nestrpneži in homofobi, govori se celo o sovražnem govoru. In s temi napadalnimi besedami dajejo vse argumente v nič. Zavedam se, da so izjeme na eni in drugi strani v pozitivnem in negativnem smislu, ampak žal sem tako sliko dobila iz medijev. Vse pohvale tistim, ki so se problema lotili spoštljivo, iskreno ter brez zavajanja in svoje stališče argumentirajo na spoštljiv način. Ampak nočem govoriti o tem, kdo je in kdo ni spoštljiv, ker to zdaj ni bistveno. Spoštljivost, ki jo zahtevam od vseh ljudi do vseh ljudi, sem opisala že v uvodu.
 
Želim govoriti o drugem problemu in sicer o odprtosti za pogovor, za dialog. Pogrešam tako pravo, pristno debato, v kateri obe strani spoštljivo in brez obtoževanja podata svoji mnenji, spoštljivo poslušata argumente ene in druge strani, brez zavajanja, iskreno. Prepričana sem, da bi nas tak iskren dialog, kjer res poslušamo (in slišimo!) drug drugega in spoštujemo vsako mnenje (spoštovati ne pomeni strinjati se), brez predsodkov in kakršnegakoli obtoževanja, pripeljal do konstruktivne rešitve. Kot mlada mama in žena te spremembe občutim kot pritisk na to, kako naj vzgajam svoje otroke, bojim se, da novela zakona ne bo dopustila ravnanja po moji vesti: da svoje otroke učim v skladu s svojim znanjem, svojim verskim prepričanjem, predvsem pa v skladu z naravnimi zakoni. Ali nista svoboda govora in verska svoboda že mnogo dalj časa človekovi pravici? Poleg tega izgubljam zaščito države, svoje do pred kratkim ustavne pravice. Kajti kar tako – meni nič, tebi nič – so izbrisali tisti stavek, da je naloga države ščititi materinstvo in očetovstvo. Kam se ti dve vrednoti kar naenkrat izgubita? Meni materinstvo ogromno pomeni! To je ena izmed mojih najvišjih vrednot, to je moje najvišje poslanstvo, moja srčna želja že od nekdaj. In zdaj se državi naenkrat ne zdi več pomembno. Že tako se je danes težko postaviti na svoje noge, ker mladi težko dobimo službo. Sanjam o veliki družini, ki mi bo na prvem mestu. Upam, da bo država ščitila vrednoto materinstva, da se bomo mame lahko posvetile temu poslanstvu in ga v polnosti doživele. Enako upam za očetovstvo. Želim si, da bi država več naredila v tej smeri, ne pa da iz ustave briše besedi materinstvo in očetovstvo. Na kaj se bomo lahko sklicevali, če teh pojmov ne bo več v ustavi? Je to pošteno? Je res v interesu države, da neha ščititi osnovne vrednote, ki so potrebne za naravno reprodukcijo naroda?
 
Moti me tudi predsodek o vmešavanju Cerkve
Naletela sem na veliko trditev v smislu – Cerkev naj se ne vmešava v državne stvari – ki se mi zdijo diskriminatorne. Strinjam se, da bi bilo narobe, da bi se Cerkvena oblast vmešavala v vodenje države. Je pa njena dolžnost, da vernike spodbudi, da razmislijo o družbenih problemih, da zavzamejo določeno stališče, prav je, da poda svoje argumente (sploh, ker je v medijih tudi veliko zavajanja, prikrivanja) ter da vernike povabi, da se aktivno udeležijo in izkoristijo svoje državljanske pravice in dolžnosti, da se zaščiti določene vrednote. Ker smo Cerkev ljudje, v večini laiki, ki smo hkrati tudi državljani, imamo vse pravice in celo dolžnost, da se vmešavamo v državne stvari. Ker se tičejo vseh državljanov. Ker tudi kristjani znamo razmišljati s svojo glavo in zagovarjamo lastno mnenje.

Pa preidimo h konkretnejšim stvarem. Veliko je govora o posvojitvah, zagovorniki novele zakona so lahko hvaležni, da je toliko govora okoli tega, ker se tako v pogovorih kar izmuzne še en bolj prikrit problem. Sama vidim največji problem pri vsem tem v teoriji spola.
 
Teorija spola
Kaj naj bi to pomenilo? In na čem ta teorija sloni? Prosim, naj zagovorniki odkrito in iskreno spregovorijo o tem.

Kar sem se sama informirala o tem, gre za to, da spol ni določen v naravnih, telesnih danostih, ampak si ga izberemo sami. Teorija naj bi temeljila na neresničnih in lažnih podatkih neke študije. Ta teorija zdrži samo v besedi, v praksi se je pa študija tragično končala. Ker se nimam za primerno strokovnjakinjo na tem področju, se ne bom preveč naslanjala na študije, ampak bi rada spregovorila, kaj mi govorijo zdrava pamet, ženska intuicija in materinski čut. Predvsem kot mama, ampak nenazadnje kar kot državljanka, ne morem verjeti, da bi se otroke že v otroštvu učilo, naj podvomijo v svoj spol. Ravno naloga vzgoje (predvsem doma, opora so pa potem še vrtci in šole) je to, da otroke vzgojimo v samozavestne državljane in državljanke, ki znajo sprejeti naravne danosti, kot je spol in kljub temu da je ta določen že ob rojstvu in si ga niso izbrali sami, živijo zadovoljno in izpolnjeno življenje. Prepričana sem, da otroku nič ne koristi, da postavimo pod vprašaj tako temeljne in naravne stvari, kot je spol. Sama želim otroke učiti v duhu spoštovanja narave in naravnih procesov, pri čemer je nekaj povsem samoumevnega, da se ljudje rodimo kot moški in ženske in nam telo določa to, katerega spola smo. Sinove bom vzgajala tako, da bodo vsak trenutek svojega življenja z zadovoljstvom živeli svojo moškost, hčerke pa svojo ženskost. Ker je čudovito biti to, kar si, kar ti je podarila narava. Najbrž veliko ljudi, predvsem v obdobju odraščanja, če ne kar vsi, imajo kakšno fazo, kakšen trenutek, ko se jim zdi, da bi bilo boljše biti drugega spola. Priznam, tudi sama sem kdaj pomislila, kako je fantom »fajn«, ker nimajo mesečnega perila, ni se jim treba brit ... Pač pomisleki odraščajočega dekleta. Ampak po mojem mnenju in izkušnjah, je potrebno sprejeti življenje in naravne danosti, take kot so. Se naučiti biti zadovoljen in srečen s tem, kar imaš. To poseganje v odločitev o spolu je tako, kot da sprejmemo zakon proti naravnim katastrofam. Mislim, da ni človeka, ki bi imel kaj proti temu. Ampak nekaj je nad nami in našimi zakoni. Narava. Nenaravnih stvari se pač ne da uzakoniti. Se motim?
Kljub temu da me te nenadne spremembe zakonodaje begajo, ostajam optimistična. Kar koli že bo z novelo zakona, z referendumom, jaz verjamem v prihodnost. Verjamem v spoštovanje vseh ljudi, brez predsodkov do vernih, brez predsodkov do istospolnih parov ... Verjamem, da se še znamo pogovarjati, da je še prostor za pristno, iskreno in spoštljivo debato z utemeljenimi argumenti. Verjamem, da bodo državni voditelji res tehtno premislili, kaj je zares dobro in koristno za našo državo – tudi glede vrednot. Verjamem, da se bo šolstvo spreminjalo samo zelo premišljeno, da bodo strokovnjaki presodili kaj je otroke zares primerno učiti in kdaj, kaj jim koristi za osebnostni razvoj. Verjamem da bodo organi, ki skrbijo za posvojitve, videle na prvem mestu koristi otroka, da se bo na prvem mestu zmeraj iskalo zdravo okolje z očetom in mamo. Verjamem, da bo država uvidela, da problema zlorab otrok v tradicionalnih družinah ne rešujemo na način, da umetno ustvarimo še več potencialnih staršev z enakim predznanjem, ampak da je treba staršem nuditi ustrezna izobraževanja in po potrebi zdravljenja, da do tega ne bo prihajalo (pri meni namreč argument za istospolne poroke in posvojitve – da je za otroka bolje, da ima dve ljubeči mamici ali dva ljubeča očeta boljše, kot če ga mati in oče pretepata – ne zdrži). Obstoječim (naravnim) staršem je potrebno nuditi ustrezno strokovno podporo in spodbudno okolje, da se ta problem reši, do enakih problemov lahko pride tudi pri istospolnih parih. Verjamem v naravno in da je za človeka dobro, da daje prednost naravnemu.

Verjamem v svobodo govora, versko svobodo in spoštovanje manjšine. Verjamem v dodeljevanje pravic, ki ne kršijo človekovih pravic večini. Verjamem v spoštovanje vseh ljudi do vseh ljudi. Hvala za te burne spremembe. Ob njih spet iščem sebe, iščem svoje vrednote, iščem svojo vero. Utrjujem svoj odnos z možem, z družino, s prijatelji. Predvsem pa hvala za priložnost, da poglobim svojo vero. Ker sama tega ne zmorem, izročam svoje skrbi in strahove k izviru ljubezni. Tako lahko v prihodnost gledam z velikim (za)upanjem.

Več na: http://24kul.si/zelim-spostovanje-do-vseh
 

Andrej Poznič, Demofobija (Vir: Časnik)

V deželi Slovenski čedalje bolj razsaja čudna bolezen duha. Bolezen je izmuzljiva, prefinjena in zahrbtna, nikogar sicer ne pošlje na bolniško, a je kljub temu strupena in prinaša smrt. To je družbena bolezen, ki jo bom imenoval »demofobija«. Demofobija je človeška drža, ki razodeva globok »strah pred ljudstvom«. V demokraciji, ki se avtodefinira kot »vlada ljudstva«, ni nič bolj čudnega kakor prav demofobija, predvsem pri tistih, ki dovolijo volivcem, da jih postavijo za vladarje, pa se potem prav tega suverena bojijo. Človek razume, da se diktator ali totalitarna stranka, boji ljudstva, kakor so se ga bali komunisti, nacisti in fašisti. Našteti niso nikoli dali možnosti ljudstvu, da bi svobodno povedalo kaj si misli o njih. To pa pomeni, da so se ljudstva v katerem imenu so tako radi govorili, v resnici bali. Ko pa demokratični parlament izključi ljudstvo in se povzdigne nadenj tako, da zainteresirano javnost in civilno družbo izključi iz nastajanja in sprejemanja zakonov, ki predstavljajo temelj družbenih odnosov, osebnih in javnih, potem moramo prižgati vse alarmne naprave, da pozdravimo to bolezen. Demofobija je torej marsikdaj doma prav pri takih, ki imajo polna usta naroda, ljudstva, demokracije…

Demofobija je doma v vsaki oblasti, gibanju ali lobiju, ki na tak ali drugačen način hoče »zamenjati ljudstvo«, ko ljudstvo ni po njenem o okusu in to dela v zakulisju, oz. iz zakulisja, pa naj si bo to kakšna vaška gostilna ali centralni komite. Z zvijačami, propagando, medijskim pranjem možganov, z izprijenim in ideološko zabitim šolskim sistemom, z grožnjami in izsiljevanjem, s kupovanjem volivcev preko takih in drugačnih socialnih transferjev, torej z vsem arzenalom korupcije in ideološke nadvlade, demofob poskuša doseči spremembo mišljenja med ljudmi. Zato pa ne ponudi nobenega pravega argumenta, temveč s silo, ki mu je na razpolago, ker je pač trenutno na oblasti, doseže svoj namen. Ne gre torej za prepričevanje in soočanje moči argumentov, temveč gre za preprosto nasilje, ker se sklicuje na moč. Ljudstvo pa naj bo tiho toliko časa, kolikor časa misli drugače. Ko se proces »poenotenja mišljenja« zaključi, pa demofob pokliče ljudstvo na volišča, da potrdi zaključeni »učni proces« (za nekatere je tako nenormalno stanje višek strpnosti). Čeprav se komu zdi neverjetno, sprememba mišljenja ni nedosegljiv cilj, temveč je danes, ko smo ljudje tako pozabljivi, zlahka dosegljiv cilj. Kolikokrat smo že v Sloveniji videli kako je prva anketa o nekem referendumskem vprašanju pokazala jasno večino za zdravo pamet, potem pa so, v manj kot mesecu dni, prav taiste ankete pokazale presenetljivo rast nasprotnikov normalnosti.

Demofobija je bolezen, ki se pogosto poslužuje državnih aparatov, sredstev in sistemov, da ljudstvo položi na Prokustovo posteljo kjer ga reže ali nateguje kakor je pač trenutno potreba. Pri tem je največkrat značilno tudi to, da se ljudstvo nateguje, ker noče slediti »prosvetljencem«, ki uvajajo novotarije, ki jih zdrava pamet ne more sprejeti. Naj si bo to umetna oploditev samskih žensk, splav ali evtanazija ali zdaj prevrednotenje zakonske zveze in privilegijev, ki jih ta parlament, poln demofobov, namenja neki vplivni manjšini. Saj ne gre le zato, da bi odpravili kakšno ustavno neskladje, temveč so šli pri tem novem »družinskem zakoniku« na vse ali nič pod krinko »poprave krivic«.

Značilnost demofobije je tudi, da se vedno skriva za plemenitimi cilji in vpije »diskriminacija« ali »krivica« tam kjer to sama povsem samovoljno določi in želi. Zato pa vnaprej diskvalificira vsakega, ki bi se upal ugovarjati ali s tehtnimi argumenti zavračati »napredne predloge«. Do drugače mislečih je sistemsko nestrpna, radikalno agresivna in viralno alergična. Zase si pridrži le pozitivne pridevnike: napreden, strpen, svetovljan in kar je še takega. Veliko vlogo pa igrajo mediji in novinarji, ki služijo namenom take »naprednosti«.

Demofobija se v šolskem sistemu kaže kot indoktrinacija za enoumje, ki ne trpi raznolikosti mišljenja, svetovnih nazorov in načinov življenja. Namesto vzgoje, ki zahteva skrb in argument, vzor in doslednost, prinaša uniformiranost duha, ki ne trpi ugovora. V šolah ukinja korak za korakom svobodo govora, svobodo vesti, svobodo veroizpovedi, pravico staršev do vzgoje otrok v skladu s svojimi prepričanji. Namesto pokončnih državljanov, oseb, ki se zavedajo svojega dostojanstva in spoštujejo dostojanstvo in nedotakljivost drugega, proizvaja porabnike, polne nerazumnega sovraštva in antipatije do drugače mislečih. Zase in svoje poglede pa zahteva absolutno strpnost, brez vprašanj in pomislekov. Zase zahteva dogmatično, versko fanatično privrženost. Demofobija blokira in ne dovoli nobene razprave o dobrem in zlem. Za dobro razglasi, kar ji paše, ustreza in kar si hoče privoščiti. Od drugih, drugačnih, drugače mislečih pa zahteva pokorščino in molk.

Demofobija je bolezen duha, ki vzpostavi v družbi shizofren odnos do tradicije, do preteklosti, ki živi danes tukaj in zdaj. Tradicija pa je tista, ki družbi daje notranjo skladnost, ki je nujno potrebna, da ne nastane pravni, miselni in vsakršni kaos. Demofobija okuženca pripelje do tega, da ne more sprejeti svojih korenin in z vso močjo svoje biti dela zato, da bi predrugačil svoj narodni značaj ali svoje ljudstvo (zato je pripravljen postaviti na glavo ves pravni red v deželi). Po logiki »ker mi moje ljudstvo ni všeč, gorje ljudstvu«, nasprotuje vsaki stvari, ki sodi v »narodno blago«. Svojo bolečo nesprejetost samega sebe in svoje identitete, okuženi z demofobijo prenašajo na narod, da ga prikrojijo po svoji lastni podobi in sličnosti, če so se le dokopali do te možnosti, kakor se je zgodilo pri nas. A narod, ki izgubi odnos do svoje tradicije, postane raja, masa, postane ljudstvo, ki se začne raztapljati v neko novo tvorbo. Učinek demofobije na Slovenski narod povzroča prav ta razkroj. Mnogi tega procesa ne opazijo, ker ni to proces enega leta, ampak vsaj stoletja, če ne dveh.

Vsi se lahko okužimo z demofobijo. Vsi, ki se bojijo ljudstva, ko uvajajo »novosti«, ki niso v skladu z identiteto naroda so dejansko nasprotniki ljudstva, oz. naroda.

Demofobija je korozivna in agresivna bolezen, saj omogoča razgradnjo normalnosti, ker je v bistvu strah. Strah, ki je podprt z milijoni proračunskih sredstev, strah, ki se udinja lobijem in tistim, ki nikoli ne podpišejo zakonov, ampak jih v bunkerjih napišejo, strah manipulatorjev, ki se dobro zavedajo, da zdrav narod vedno gladko zavrne njihove predloge. Za uspeh demofobije je potrebno torej do konca pokvariti narod. Pokvarjen pa je narod takrat, ko dobro meša in zamenjuje s slabim, ko dela zlo, misleč, da dela dobro.

In prav to se s sprejemanjem sporne zakonodaje korak za korakom dogaja pri nas.

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2015/03/27/demofobija/
 

Božo Rustja, Nova kolonizacija ali kaj ima papež Frančišek s poroko istospolnih?

Slovenskim kristjanom so v zadnjem času tisti, ki sicer ne spoštujejo papeža, večkrat dali za zgled papeža Frančiška. Brez dvoma je sedanji papež vreden posnemanja v svoji evangeljski drži. Vreden pa je posnemanja tudi tam, kjer bi ga morali posnemati – v odnosu do istospolno usmerjenih oseb. Res je, da si sedanji papež prizadeva za spoštovanje vsakega človeka, a to nikakor ne pomeni, da izenačuje zakon in istospolne skupnosti. Pred dobrimi štirimi leti je kardinal Jorge Mario Bergoglio (papež Frančišek), tedaj buenosaireški nadškof, napisal pismo dr. Justu Carbajalesu, predsedniku sveta za laike v argentinski škofovski konferenci. V Argentini so tedaj sprejemali zakon, ki bi pravno izenačil istospolne skupnosti in zakonsko zvezo med možem in ženo. Prišlo je do številnih demonstracij proti temu zakonskemu predlogu. Pred eno od takih manifestacij, ki jo je organiziral omenjeni urad škofovske konference, je kardinal Bergoglio napisal pismo podpore. To pismo prikazuje papeža kot razumevajočega človeka velike širine, a tudi velikega zagovornika družine, ki temelji na zakonu med možem in ženo. Nekaj odlomkov iz tega pisma: »… Ta pobuda ni uperjena proti nikomur, ker res ne želimo soditi tistih, ki mislijo ali čutijo drugače kot mi … vendar nedvoumno mislimo, da ne moremo imeti za enako tisto, kar je različno, in da je pri sožitju v družbi nujno sprejemati razlike. Zakon je temelj družine in je družbena celica, ki je pred katerimkoli zakonodajalcem in je celo pred samo Cerkvijo. Iz tega izhaja, da bi sprejetje takega zakona, o katerem govorimo, pomenilo resnično veliko antropološko nazadovanje. Ne! Zakon enega moža in žene ni isto kot skupnost dveh oseb istega spola. Dobro razlikovati ne pomeni diskriminirati, ampak ravno nasprotno – pomeni spoštovati … V času, ko se tako poudarja vrednoto kulturne in družbene različnosti, je zares protislovno minimalizirati temeljno človeško različnost. Oče in mati nista isto. Ne moremo učiti prihodnjih rodov, da je pripravljati projekt družine, ki jo razumemo kot zavezo trajne zveze med enim možem in eno ženo, popolnoma enaka bivanju z osebo istega spola. Skrbno pazimo, da se nam ne zgodi, da bi s tem, ko vztrajamo pri priznavanju pravic, ki jih zahtevajo odrasli, ne pustili ob strani prvenstveno pravico otrok, da računajo na vzorec očeta in matere, da imajo očeta in mamo – kajti otroci morajo imeti prednost pred vsemi drugimi.«

Da naštete papeževe besede niso nekakšna posebnost, dokazuje še en primer: Vatikanista Andera Toroinelli in Giacomo Galeazzi sta poročala, kako je papež ostro obsodil teorijo spola v knjigi Taka ekonomija ubija (Questa economia uccide), ki je v izhajanju . Ko se je papež vračal z obiska s Filipinov, je obsodil prizadevanje, da države v razvoju kolonizirajo s teorijo spola. Stvar je utemeljena, saj nekatere mednarodne humanitarne organizacije pogojujejo pomoč revnim državam s tem, da poučujejo teorijo spola v šolah ali na tečajih. In omenjena časnikarja sta v enem od pogovorov o novi knjigi potrdila, da papež Frančišek vztraja pri obsodbi teorije spola. Papež kritizira teorijo, ki hoče zabrisati naravne razlike med možem in ženo. Sveti oče naj bi to primerjal z genskim manipuliranjem, jedrskim orožjem in tiransko politiko, Herodovo protičloveškostjo v starem Jeruzalemu in politiko Hitlerja in Mussolinija. Težke besede, a nikakor ne neosnovane.

 Ko je pred leti katoliška novinarka posredovala podatke o vzgoji v istospolnih družinah, jo je novinarsko častno razsodišče obsodilo in sprožilo javni linč, češ da je potvarjala raziskave. Ali lahko sedaj pričakujemo, da bo novinarsko častno razsodišče z enako ostrino obtožilo tiste novinarje, ki so potvarjali papeževa sporočila?

V zadnjem času se tudi v svetovnem merilu srečujemo z veliko nestrpnostjo gejevskih aktivistov, ki z vso vehemenco obsodijo tiste, ki se ne strinjajo z njimi. Znan je nedavni primer stilistov Domenica Dolce in Stefana Gabbana. Čeprav homoseksualca sta se zavzela za to, da bi otroci rasli v družinah z materjo in očetom. Zanju je vloga matere in družine ključnega pomena. »Nič otrok kemije, z ‘najetimi’ maternicami … Življenje ima naravno pot in obstajajo stvari, ki jih nikakor ne smemo spreminjati,« to je le eden od stavkov, s katerimi sta šokirala javnost. »Družina ni modni trend, ki se spreminja glede na zadnje smernice.«
Na te njune izjave se je ostro odzval Britanski glasbenik Elton John, homoseksualec, ki je poročen in ima dva otroka z nadomestno materjo. Še več, pozval je na bojkot kreacij znanega modnega para. In to samo zato, ker sta se izrekla v korist klasične družine, družine z materjo in očetom. Skratka, ker sta povedala svoje mnenje, ki je drugačno od mnenja nestrpnih aktivistov. In Elton John ni edini, ki se je tako ostro odzval. To je očiten dokaz, kaj se nam tudi v Sloveniji obeta s sprejetjem novega zakona. Kdor bo samo dejal, da je zanj vzor družine tista z materjo in očetom, bo doživel javni linč. Lahko bo ob službo, če bo to zagovarjal v javnosti ali v šoli. Imeli bomo novo diktaturo! Diktaturo, ki ne bo dopuščala drugačnega mišljenja ali ga bo strogo kaznovala. Dokazov za to imamo dovolj. Enega sem pravkar navedel.

Ali mi lahko kdo od zagovornikov novega zakona zagotovi, da bo učitelj v šoli lahko dejal, da je zanj idealna družine taka z očetom in materjo? Je kdo, ki mi lahko zagotavlja, da bo lahko matičar uporabil ugovor vesti in ne bo poročil istospolnega para? Bodo lahko starši zahtevali, da njegovemu otroku ne bo treba poslušati teorije spola v šoli? Ali nam lahko zagotovijo nevtralno šolo, tako, kjer ne bodo vsiljevali teorije spola? Dokler mi ne morejo zagotoviti takšne svobode mišljenja, bom skupaj s papežem Frančiškom proti novemu družinskemu zakonu.

Besedilo je objavljeno v aprilski, jubilejni izdaji revije Ognjišče.