MD, Novosti
dveh svetih papežev (Vir: Radio
Ognjišče)
Pred kanonizacijo
papeža Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., ki bo
potekala 27. aprila, se bomo večkrat spomnili
različnih vidikov njunega bogatega življenja. Gre
namreč za dva papeža, ki sta s svojim življenjem
in naukom zaznamovala zgodovino Cerkve v preteklem
stoletju. Med obravnavanimi novostmi, ki sta jih
uvedla med svojim pontifikatom so na primer
vprašanje ekumenskega in medverskega dialoga;
odnos do Latinske Amerike, celine, s katere
prihaja sedanji Petrov naslednik, papež Frančišek;
odnos do svetnikov; njuna povezanost z drugim
vatikanskim koncilom; vprašanje miru; družina;
njuna pozornost do zapornikov; in nazadnje še
njuna apostolska potovanja.
Angelo
Roncalli, ki si je izbral ime Janez XXIII., je bil
izvoljen 28. oktobra 1958. Takrat je imel 77 let.
Mnogi so zato menili, da bo to zgolj »prehodni
papež«. A v resnici je njegov pontifikat
zaznamovalo več pomembnih novosti, četudi je sicer
res bil kratek, saj je Janez XXIII. umrl prej kot
pet let po izvolitvi, 3. junija
1963.
Poglavitna novost je bila nedvomno
napoved drugega vatikanskega koncila. Janez XXIII.
je dogodek napovedal 25. januarja 1959 v baziliki
sv. Pavla, začel pa se je 11. oktobra 1962, manj
kot devetdeset let po prvem vatikanskem koncilu,
ki je potekal med leti 1868 in 1870. S to
odločitvijo je papež Janez XXIII. dokazal, da je
razumel nove izzive, pred katerimi se je takrat
znašla Cerkev. Ni šlo zato, da bi opredelili nove
resnice, pač pa, da bi predstavili nauk na način,
primernejši za takratnega človeka. Janez XXIII. je
dal prednost zlasti poudarkom, kot so usmiljenje,
dialog, pot zbliževanja krščanskih
veroizpovedi. Pontifikat papeža Janeza Pavla
II. nasprotno velja za enega najdaljših v
zgodovini Cerkve. Trajal je dobrih 26 let, od 16.
oktobra 1978 do 2. aprila 2005. Karol Wojtyła je
bil po rodu Poljak, prvi papež v moderni dobi, ki
ni bil italijanske narodnosti.
Med
novostmi, ki jih je prinesel, naj na prvem mestu
omenimo spremembe v strukturi rimske kurije. 28.
junija 1988 je objavil apostolsko konstitucijo
Pastor Bonus, ki je prinesla reformo, veljavno še
danes. Z njo so bili dikasteriji reorganizirani v
pet skupin: državno tajništvo Svetega sedeža,
kongregacije, cerkvena sodišča, papeški sveti in
uradi rimske kurije. V času svojega pontifikata je
papež Janez Pavel II. ustanovil tudi več novih
vatikanskih organizmov. 13. maja 1981, na dan
atentata, je nastal Papeški svet za družino, ki je
nadomestil predhodni odbor iz leta 1973. Istega
dne je bil ustanovljen tudi Papeški inštitut
Janeza Pavla II. za študije o zakonu in družini.
20. maja 1982 je nastal Papeški svet za kulturo,
ki je bil leto kasneje združen s Papeškim svetom
za dialog z neverujočimi. Namen enotnega organizma
je bil med drugim, da bi se predstavniki znanosti,
literature in umetnosti počutili priznani s strani
Cerkve kot pristni iskalci resničnega, dobrega in
lepega. 11. februarja 1985 je papež Janez Pavel
II. ustanovil Papeško komisijo za pastoralo
zdravstvenih delavcev, ki je tri leta kasneje
postala papeški svet. 11. februarja 1994 je
ustanovil Papeško akademijo za življenje, 2.
julija 1988 pa še Papeško komisijo 'Ecclesia
Dei'.
Vir: Radio Vatikan
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/152/svet/13251/
Evropski
škofje o volitvah v evropski parlament (Vir:
Družina)
Škofje držav
članic Evropske zveze so pozvali, naj državljani
na volitvah v evropski parlament 25. maja letos
poskrbijo, »da evropski projekt ne bi propadel ali
bil opuščen zaradi trenutnih groženj.« Po njihovem
mnenju je »bistveno, da vsi – politiki, kandidati
za službo, nosilci interesov – konstruktivno
prispevamo k oblikovanju prihodnosti Evrope«,
kajti, so zapisali škofje, »vsi bomo preveč
izgubili, če bi evropski projekt
iztiril«.
Komisijo škofovskih konferenc pri
Evropski zvezi, katere predsednik je trenutno
münchenski kardinal Reinhard Marx, sestavljajo
predstavniki škofovskih konferenc vseh držav
članic Evropske zveze. Komisija od minule srede v
Bruslju zaseda na redni pomladni
skupščini.
Evropska zveza se je znašla na
križišču, pišejo evropski škofje. »Ekonomska
kriza, ki jo je povzročil bančni kolaps leta 2008,
je povzročila napetosti med državami članicami. Na
preizkušnjo je postavila osnovno načelo
solidarnosti v Zvezi, s seboj pa prinesla vse
večjo revščino, ki je prizadela veliko
državljanov, kot tudi zameglitev možnosti oz.
dobrih obetov za številne mlade. Položaj je
dramatičen, za mnoge celo tragičen.«
Oddati
svoj glas je pravica in dolžnost vsakega
državljana Evropske zveze, poudarjajo škofje: »Več
milijonov mladih bo prvič volilo, nekateri so v
procesu izobraževanja, drugi na trgu dela, mnogi
pa so žal nezaposleni. Pozivamo mlade, naj
izrazijo svoja stališča s tem, da se udeležijo
politične debate in predvsem, da
volijo.«
Pomembno je, da se tisti, ki
kandidirajo ali se poskušajo znova vrniti v
Evropski parlament, zavedajo škode trenutne krize.
Papež Frančišek je javnost že opozoril »na nesrečo
številnih revnih in ranljivih, mladih in
invalidov«, pa tudi tistih, ki jih je ravno ta
kriza pahnila v revščino. Število slednjih nevarno
narašča.
Škofje poudarjajo, da je »evropski
projekt navdihnjen z žlahtnim pogledom na
človeštvo. Papeževa apostolska spodbuda Ecclesia
in Europa, ki jo je napisal Janez Pavel II. leta
2003, je bila spodbuda upanja. Danes je pomembno,
da se naučimo »živeti skromneje in obenem videti
tiste, ki živijo v revščini, in jim omogočiti
pravičnejši delež«. Socialno-tržno gospodarstvo in
okoljevarstveno politiko mora oblikovati kultura
zmernosti.
Med področji politike Evropske
zveze, ki so posebno pomembna, škofje navajajo
načela subsidiarnosti, solidarnost, ki je tudi v
srčiki katoliškega socialnega nauka, podobo
človeka, ki temelji na globokem spoštovanju
človekovega dostojanstva, humano ravnanje z
migranti, ekološki pristop in način življenja,
versko svobodo, zaščito nedelje in skrb za
kakovostno oskrbo starejših državljanov.
To
pomeni, da mora biti človeško življenje zaščiteno
od trenutka spočetja do naravne smrti. Družina
mora biti deležna priznanja kot temeljna celica
družbe in mora uživati zaščito, ki jo potrebuje.
Teža sprejemanja in asimilacije migrantov in
tistih, ki iščejo azil, mora biti sorazmerno
porazdeljena na države članice. Temeljnega pomena
je tudi dosledno spoštovanje človekovih pravic
migrantov.
Migrantom je tudi s strani
Cerkva potrebno zagotoviti uspešno integracijo v
gostujočih družbah znotraj Evropske zveze.
Potrebna je večja odločnost, da bomo spoštovali in
dosegli želeno kvoto izpustov ogljikovega
dioksida, da bomo spodbujali mednarodni sporazum o
podnebnih spremebah, da se bomo zavezali
ekološkemu pristopu in vztrajali, da je »trajnost«
temeljni element vsake rasti in razvoja. Verska
svoboda je po besedah evropskih škofov temeljni
element strpne, odprte družbe, ta pa vsebuje tudi
pravico do izražanja svoje vere v javnosti. Škofje
tudi zagovarjajo politiko, ki bo ustvarjala nove
možnosti za mlade.
Vir: Kathpress / www.comece.eu
/ M. M. Š. Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/evropski-skofje-o-volitvah-v-evropski-parlament
MD, Kdo
lahko prepove molitev? (Vir: Radio
Ognjišče)
Vodstvo UKC
Ljubljana je včeraj prepovedalo sodelovanje Zavoda
ŽIV!M pri že ustaljeni maši za nerojene v kapeli
kliničnega centra. Pred meseci so župniku kapele
prepovedali, da bi imel mašo za nerojene v avli,
včeraj pa so šli še korak dlje in prepovedali
namen maše – torej, da maša na materinski dan ne
sme biti posvečena nerojenim otrokom in njihovim
staršem.
“Vera je stvar srca, zato ni
vezana na prostor! Na to, za kaj bomo molili in
prosili pri tej redni maši, pač ne more vplivati
nihče,” je zapisal bolniški župnik, p. Toni
Brinjovc. “Že vrsto let je v UKC, ob materinskem
dnevu (25. 3.) bogoslužje za nerojene, mrtvorojene
in zgodaj umrle otroke ter njihove starše. To
bogoslužje se je porodilo ob številnih starših, ki
so izgubili svojega otroka, našli tolažbo in oporo
v bolniškem duhovniku in zavetje v bolniški
kapeli. Tudi zato so se radi vračali na ta kraj,
ki jim je v času smrti in žalovanja veliko
pomenil. Ta bogoslužja, ker je bilo večje število
ljudi, so bila v avli oziroma v razstaviščnem
prostoru. Torej gre za stvar, ki je bila v UKC že
ustaljena,” je še dodal.
Izjava direktorice
Zavoda Živim Katarine Nzobandora Morda
me je najbolj zmotilo namigovanje novinarke Nine
Krajčinović iz Dela, ki je zapisala: »...župnik
kapele pa da jim je navedel, da je bila to
samostojna odločitev zavoda Živim.” Župnik kapele
je vodstvu UKC-ja jasno povedal, da je Zavod ŽIV!M
on sam povabil k sodelovanju in skupaj smo
načrtovali podrobnosti bogoslužja.
Vodstvo
UKC-ja pravi, »da je ta prostor namenjen »verski
oskrbi zgolj in le bolnikov v UKC Ljubljana in
njihovim svojcem« (http://www.delo.si/novice/ljubljana/ukc-splav-je-ustavna-pravica-mase-ne-bo.html).
Ob tem pa se sprašujemo, ali lahko UKC z
gotovostjo trdi, da v torek, 25. 3. 2014, v
bolnišnici ne bo niti ene mame, niti enega para,
ki bi trpel zaradi izgube otroka zaradi spontanega
splava, smrti otroka ali zaradi posledic umetne
prekinitve nosečnosti.
Človek ni le fizično
bitje, ampak tudi duševno in duhovno. In
zdravljenje notranjih ran je vsaj toliko pomembno
(če ne bolj) kot zdravljenje fizičnih.
Sama
vem, koliko mi je pred leti, po smrti sina Žana,
pomenila prav ta maša, kako zdravilno in
osvobajajoče je bilo slišati pričevanje para, ki
je doživljal enako stisko, a sta uspela izgubo
skupaj prebroditi – koliko upanja sta mi
dala!
Dnevno se srečujem z mamami, s pari,
ki doživljajo stisko, občutke sramu, krivde,
strahu, samomorilnosti, depresije, nočne more
itd., zaradi odločitve za t.i. pravico do splava.
V Zavodu ŽIV!M te osebe sprejmemo s spoštovanjem
in sočutjem in jim poskušamo pomagati, da bi se
teh občutkov osvobodili, da bi lahko ponovno
zaživeli svoje življenje v polnosti. In eden izmed
korakov, vsaj za tiste, ki so verni, je tudi
priznanje njihove bolečine pri bogoslužju in
razumevanje – sploh v tistih prostorih, kjer se je
njihova trnjeva pot začela.
Prav tako v
Zavodu ŽIV!M stojimo ob strani staršem, ki se
srečujejo z nenačrtovano nosečnostjo, morda celo
neželeno. Svetujemo jim, jih informiramo in jih
sprejemamo ne glede na njihovo odločitev, pa naj
bo ta ZA življenje ali za prekinitev nosečnosti.
Tistim, ki se odločijo za otročka, potem pomagamo
s pogovori, oporo, pa tudi z materialnimi sredstvi
in to toliko časa, dokler se sami ne uspejo
finančno postaviti na noge (lahko je to še leto
ali dve po rojstvu otroka). Nudimo jim tudi
varstvo za otroka, druženje z drugimi mamicami
itd., saj jim želimo zagotoviti celostno
spremljanje in pomoč.
Tradicionalne maše za
nerojene otroke in njihove starše v UKC torej ne
bo. Sprašujem pa se, ali bo ta odločitev prinesla
kaj pozitivnega za starše, ki so že izgubili
otroka in za druge, ki bi se te maše udeležili v
podporo staršem, da bi jim izkazali sočutje in
dobroto s prisostvovanjem pri omenjeni
maši.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/152/aktualno/13261/
Tomaž Kavčič
, »Srečni vi!« (Vir:
Družina)
»Srečni vi, kadar
vas zaradi mene sramotijo in preganjajo ...«, je
poznan Jezusov stavek, ob katerem vedno pomislim
na to, kako je včasih težko biti kristjan v svetu,
kjer naše vrednote veljajo za »neumne« ali pa vsaj
sanjaške. Težko se poistovetim s preganjanjem
kristjanov, saj ob tej besedi vedno pomislim na
prva tri stoletja krščanstva. Na katakombe, na
pobijanje prvih kristjanov, na svetega Štefana ...
Nekje daleč je še spomin na zatiranja v raznih
vojnah, revolucijah, na Alojzija Grozdeta,
Danijela Halasa ... In verjamem, da nisem edini,
ki mu je danes na tem prostoru prelepo, da bi
razmišljal o zatiranju in preganjanju kristjanov,
pa vendar me je ta Kristusov stavek peljal v
raziskovanje, kako je s tem danes. In že po nekaj
minutah iskanja na tviterju sem spoznal, da je
držav, kjer kristjani živijo skorajda ali pa kar v
»katakombah«, izjemno veliko.
Kar v 17
državah veljajo policijska pravila glede
posameznih veroizpovedi. Kar 15 od teh držav je
islamističnih, kjer veljajo islamska pravila in so
ostale religije prepovedane ali zatirane. Najbolj
hudo je trenutno za kristjane v večinsko islamskih
državah v Afriki, kot so Burundi, Nigerija,
Alžirija. Tudi v Egiptu so krščanski kopti
velikokrat na udaru zaradi svoje vere. Na severu
Nigerije je prav prejšnjo nedeljo več kot dva
tisoč kristjanov tvegalo svoje življenje, da so
lahko odšli k maši, saj jih skrajneži
obstreljujejo s bombami. Sami pa pravijo, da če že
morejo izgubiti svoje življenje, ga najraje
izgubijo v cerkvi. V severni Siriji, kjer že dolgo
divja državljanska vojna, je uvedeno šeriatsko
pravo. Vsi krščanski simboli so prepovedani in
morajo biti uničeni. Prav tako bodo vsi kristjani,
ki želijo ostati na tistem ozemlju, morali od
sedaj naprej plačevati poseben davek. Podobno je v
več državah Azije, ki na čelu s Kitajsko in
Severno Korejo kristjanom ne dovoljujeta javnega
delovanja in svobode izražanja.
Ko človek
prebira vse članke s teh držav in podobnih žarišč
po svetu, ter bere prošnje škofov s tistih krajev,
ki priporočajo svoje vernike v molitev, je
nemogoče ostati brezbrižen. Mučenci in preganjani
kristjani niso stvar preteklosti ampak so tudi
današnja resničnost. Stavek, ki ga je Jezus
izrekel o preganjanju, je torej še kako pomemben
tudi za današnji čas. Kri novih mučencev pa je
seme za to, da bo Cerkev tudi naprej rasla. Mi ki
smo srečni, da ne živimo v preganjanju, pa smo
dolžni za naše brate in sestre v stiski
moliti.
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBsrecni-vi%C2%AB
Mojca M.
Štefanič, Asia Bibi še brez
termina za sodni
proces
Pakistanska
kristjanka Aasiya Noreen, mati petih otrok je bolj
znana kot Asia
Bibi, do nadaljnega ostaja v celici smrti.
Pakistansko vrhovno sodišče v Lahoreju je prizivni
proces proti Asii Bibi znova prestavilo, tokrat z
utemeljitvijo, da je eden izmed obeh sodnikov
odsoten, je poročal Radio Vatikan. Novi termin za
obravnavo zaenkrat še ni določen.
Asio Bibi
je 8. novembra 2010 sodišče v Nankani kot prvo
žensko v zgodovini dežele obsodilo na smrt zaradi
bogoskrunstva. Sodišče je s pomočjo dokazov
ugotovilo, da je kristjanka »užalila preroka
Mohameda«, kar je kršenje členov 295 B in C v
pakistanskem zakoniku.
Izpustitev in
pomilostitev Bibijeve so zahtevali v številnih
mednarodnih protestih, vendar do tega ni nikoli
prišlo. Njena družina se je zaradi nenehnih
groženj umaknila v neznano. Dva pakistanska
politika, ki sta jo podpirala, sta bila leta 2011
umorjena.
Paul Bhatti, predsednik
pakistanske Zveze za manjšine, čigar brat je eden
izmed umorjenih politikov, je v pogovoru za Radio
Vatikan povedal, kako vsi še naprej upajo, da bo
na koncu zmagala pravica: »Tudi Asia Bibi sama
upa, in vsa njena družina, vsi podporniki. Tale
prestavitev termina obravnave je povzročila manjše
razočaranje, kljub temu pa upamo, da bomo kmalu
priče pravični razsodbi.«
Bhatti je
prepričan, da je mogoča tudi oprostitev Bibijeve.
To bi bilo pozitivno sporočilo, »sporočilo
strpnega islama«, je poudaril pakistanski politik.
Več močnih skupin si sicer prizadeva za
uveljavitev stroge različice šeriatskega prava,
toda Bhatti upa, da do tega ne bo prišlo: »Če si
natančno ogledamo vse izide pakistanskih volitev,
ugotovimo, da verske stranke, ki si prizadevajo za
uveljavitev šeriatskega prava, nikoli niso imele
sedežev v parlamentu. To vendar dokazuje, da si
tukajšnji ljudje tovrstnega zakona ne
želijo.«
Temeljnega pomena je pogum
sodnikov, ki se ne pustijo ustrahovati s strani
skrajnežev. Zbiranje podpisov na zahodu pa je
lahko dvorezen meč, »kajti Pakistanci, predvsem
skrajneži, to vidijo kot vmešavanje zahoda v
njihove zadeve; zato to sprejemajo izjemno
negativno«.
Vir: Kathpress Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/asia-bibi-se-brez-termina-za-sodni-proces | | |
|
|
|