Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje ...
Jezus nam je rekel: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36). Koliko bolj sprejmemo Očetovo ljubezen, toliko bolj ljubimo (glej KKC 2842). Usmiljenje ni ena od razsežnosti, ampak je središče krščanskega življenja: ni krščanstva brez usmiljenja. Če nas celotno naše krščanstvo ne vodi v usmiljenje, smo zgrešili pot, kajti usmiljenje je edini pravi cilj vsake duhovne poti.
|
|
Družinska kateheza od 19. do 25. marca
Petek je poseben dan spomina na Jezusovo trpljenje. V postnem času je to še posebej poudarjeno. Postni čas je čas posebnih vaj v odpovedi in krepitvi volje v prizadevanju za za dobro. Spomnimo se svojih postnih sklepov in preverimo, kako smo jih do sedaj izpolnjevali: eni smo se odrekli sladkarijam, drugi televiziji, tretji smo se odločili, da ne bomo tečni in trmasti, četrti pa bomo bolj redno pospravljali svojo sobo ...
|
|
|
Duša, le pojdi z mano, z menoj na Božjo pot
Postni čas nas vabi k hvaležnosti za to, da smo odrešeni. Odrešeni po križu, ki ga je za nas nosil Božji Sin. Vabimo vas, da se povežemo v molitvi križevega pota, ki je objavljen v molitveni reviji Magnifikat in nas vabi k premišljevanju Gospodovega trpljenja. Uvodna pesem nas takole vabi: "O, nikjer ne najdem mesta, kadar duša me boli! Ena le me vabi cesta: tista, ki si šel jo ti!"
|
|
Daješ mi moč, da sem ... hvaležen
Pogosto vidim le tisto, kar je narobe. Kar hitro pokažem na napake. Prizadevam si, da ne bi pozabil na hvaležnost. Premalo se zavedam, s čim vsem me je Bog obdaril. Imam številne darove, dal nam je ta čudoviti svet, ljudi, ki me obdajajo. Ne pozabim se v molitvi zahvaliti za čudovite Božje darove. Bodi hvaležen tudi bližnjemu za vsako še tako majhno pozornost. Beseda hvala ali dejanje hvaležnosti naj bo iskreno.
|
|
|
|
|
Zgodba za četrti postni teden
Neki duhovnik je večkrat šel mimo berača, ki je dan za dnem sedel ob hiši in prosjačil. Bil je hrom, toda duhovnik ni nikoli razmišljal, kaj to pomeni.
Nekega dne pa se je zamislil ob usodi tega berača. Videl je ljudi, ki so šli mimo pohabljenca, ne da bi se nanj ozrli, ne da bi pokazali kanček spoštovanja. Molče so mu dajali miloščino. Duhovnik se je nekoliko obotavljal, nato pa je stopil k beraču in ga vprašal, če bi morda rad vstal in hodil. Berač ga je najprej nezaupljivo pogledal, potem pa rekel, da je prvi mimoidoči, ki ga je po dolgem času nagovoril. Začel je pripovedovati o svoji usodi, o svojem težkem življenju.
Bil je zelo osamljen. Čutil je, da je mnogim ljudem neprijetno, da bi se ob njem ustavili. Sramujejo se govoriti z njim. Povedal je, da bi zelo rad hodil, toda nihče mu ne pomaga. Zanj in njegove sorodnike so ortopedski pripomočki predragi. Zaveda se, da se mu želja, da bi lahko hodil, ne bo nikoli spolnila.
Duhovnik mu je segel v roko in obljubil, da mu bo pomagal, kolikor bo lahko.
Naslednjo nedeljo je pri maši spregovoril o možu in njegovi usodi ter o odgovornosti vseh za življenje tega siromaka. Spontana nabirka je bila višja od cene za bergle in umetno nogo. Berač je bil nad darom presrečen in vneto se je učil hoditi, dokler tega ni zmogel brez tuje pomoči.
Za veliko noč je duhovnik povabil moža k maši in mu dal prostor pri sebi ob oltarju. Med pridigo je rekel:
“Jezus je vstal k novemu življenju. Tudi za tega berača se začenja novo življenje. Z vašo pomočjo lahko sedi tu ob meni. Vstanite in pokažite se ljudem!«
Mož je vstal in pokazal, da lahko hodi.
Za razmislek
- Simon iz Cirene je pomagal Jezusu.
- Ali lahko kaj storim, da bo drugim življenje lepše?
|
|
Božja beseda
4. postna nedelja
»Veruješ v Sina človekovega?« »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« (Jn 9,35-38)
|
| |
|
|
|
|
