Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia

Razločevanje tako imenovanih »nepravilnih primerov«

300.  Če upoštevamo neštete razlike med konkretnimi primeri – kot so ti, ki smo jih že omenili –, je mogoče razumeti, da od sinode ali od tega pisma ne bi smeli pričakovati take splošne zakonske ureditve v kanoničnem  (pravnem) smislu, ki bi bila uporabna v vseh primerih. Možno je le izraziti novo spodbudo k odgovornemu osebnemu in pastoralnemu razločevanju različnih primerov. In ker »stopnja odgovornosti (…) ni v vseh primerih enaka«, bi moralo to razločevanje priznati, da ni nujno, da bi bile posledice ali učinki kake norme vedno isti. Duhovniki imajo nalogo, da »prizadete ljudi na poti razločevanja spremljajo v skladu z naukom Cerkve in po škofovih smernicah. V tem procesu bo koristno v trenutkih premisleka in kesanja opraviti spraševanje vesti. Ponovno poročeni ločenci bi se morali vprašati, kako so ravnali v odnosu do svojih otrok, odkar je njihova zakonska zveza zašla v krizo; ali so se lotili kakega poskusa sprave; kakšen je položaj zapuščenega partnerja; kakšne posledice ima novi odnos za ostalo družino in skupnost vernikov; kakšen zgled daje mladim ljudem, ki se pripravljajo na zakon. Resen premislek lahko krepi zaupanje v Božje usmiljenje, ki se nikomur ne odreka.« Gre za pot spremljanja in razločevanja, ki »te vernike naravnava k temu, da se zavedo svojega položaja pred Bogom. Pogovor z duhovnikom in foro interno (npr. pri spovedi, op. ur.) prispeva k oblikovanju prave presoje o tem, kaj ovira možnost polnejše udeležbe v življenju Cerkve, in lahko pomaga pri iskanju načina, kako te možnosti podpreti in pospešiti rast. Ker v samem zakonu (kot zapovedi, op. ur.) ni nobene postopnosti (prim. Apostolsko pismo O družini, 34), to razločevanje ne bo nikoli mogoče brez upoštevanja zahtev evangeljske resnice in ljubezni, ki jih predlaga Cerkev. Da bi se to zgodilo, morajo pri iskrenem iskanju Božje volje in v hrepenenju po tem, da bi temu ustrezali na popolnejši način, zagotoviti nujne predpogoje ponižnosti, obzirnosti, ljubezni do Cerkve in njenega nauka.« Te drže so temeljnega pomena, da bi preprečili  veliko nevarnost napačne informacije, kakor je mnenje, da lahko vsak duhovnik hitro naredi »izjemo« ali da so ljudje, ki lahko v zameno za usluge dobijo zakramentalne privilegije. Če človek, ki se zaveda svoje odgovornosti in trezno razmišlja, ki ne namerava postavljati svojih želja nad splošni blagor Cerkve, naleti na pastirja, ki zna prepoznati resnost zadeve, s katero se ukvarja, ne bo tveganja, da bi kako razločevanje podpiralo prepričanje, da Cerkev zagovarja dvojno moralo.