Tone Lesnik, Iščimo skupaj (Vir: casnik.si)
V Slovenskem pastoralnem načrtu Pridite in poglejte (PIP), ki ga je izdala Slovenska škofovska konferenca v letu 2012, je navedenih pet pastoralnih izzivov (str. 48 – 54), vendar je poleg njih na več mestih v tem dokumentu še eden, zelo zanimiv. Nanj pa naletimo že na prvih straneh drugega dokumenta Pravičnost v ljubezni, smernic za župnijske pastoralne svete za leto 2011, in sicer v poglavju Skupinska dinamika (str. 10). Gre za smernice o delovanju in vodenju skupin. In zakaj naj bi bil to poseben izziv? Po mojem mnenju zato, ker se na nov način dotika vodenja in odločanja v Cerkvi ter vloge laikov.
O vlogi laikov v Cerkvi je bilo že mnogo povedanega in napisanega, po eni strani o njihovem velikem prispevku, po drugi strani o premočnem vplivu klerikov nad njimi. Kako bodo laiki v Cerkvi na Slovenskem svojo vlogo opravljali v prihodnosti, posebno v pastoralnem načrtovanju in uresničevanju, je odvisno tudi od delovanja skupin, v katere so vključeni. Mislim, da bo od tega precej odvisno tudi prihodnje delovanje Cerkve. O tem priča tretje načelo Slovenskega pastoralnega načrta »Od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico« (str.24), v katerem je zapisano: »Namesto da vztrajamo na stališču: jaz vem, kaj ti moraš, zavzamemo držo midva skupaj iščeva«. To si prav lahko predstavljam zapisano tudi v množini, torej skupaj iščemo.
Vloga skupin v Cerkvi
O pomenu delovanja skupin in človeka v njih nam priča vsa človeška zgodovina. Brez delovanja v skupinah človek ne bi mogel shajati. Zgodovina je obenem polna napetosti in konfliktov med posameznikom in skupino. Gre za pradaven boj za prevlado pri odločanju in delitvi vpliva ter dobrin. Tudi krščanstvo je že na samem nastanku delovalo v skupini. Jezus Kristus je Cerkev ustanovil v skupini svojih učencev – apostolov in jim pri zadnji večerji tudi dal temeljni nauk za delovanje in vodenje skupine: »največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj kakor strežnik« (Lk 22, 26 – 27). Z izpolnjevanjem tega pravila so imeli težave že apostoli, imeli so jih tudi v prvih krščanskih skupnostih in ostale so vse do današnjih dni. Zanimivo je, da se tudi v molitvi Oče naš – prvi molitvi, ki jo je Jezus naučil svoje učence, izražamo v množini, torej ne kot posamezniki. Cerkev je v vsej svoji zgodovini poudarjala svojo vlogo v občestvu, torej v skupnosti. Skupnost v obliki majhnih skupin pa se v Cerkvi vedno bolj poudarja v zadnjem času.
Danes delujejo v Cerkvi na Slovenskem mnoge laiške skupine oziroma skupnosti: župnijski sveti, biblične skupine, katoliška društva, duhovna gibanja, katehetske skupnosti in druge. Njihov velik pomen v Slovenskem pastoralnem načrtu poudarja prvo temeljno pastoralno načelo (str.23): Od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri. V opisu tega načela je smernica za »večjo pozornost osebni rasti in življenju majhnih skupin«. O pomenu majhnih skupin je že večkrat v javnih nastopih govoril tudi antropolog dr. Jože Ramovš, na primer letos na okrogli mizi v začetku Socialnega tedna 2012 in na Zboru Kristjanov in drugih ljudi dobre volje na Otočcu 2012. Kot pravi, se v majhnih skupinah ljudje poznajo in si odgovarjajo v dialogu.
Moč in nemoč v delovanju skupine
V skupini lahko sodelujoči združijo ideje, talente, izkušnje in energijo tako, da nastane sinergija, torej mnogo večji učinek, kakor ga lahko dosežemo kot posamezniki. Vendar to skupini ni dano kar samo po sebi. V skupini lahko gre tudi vse narobe in to se dogaja pogosto. Spomnimo se sestankov na katerih ni bilo jasno zastavljenega cilja, je bila slaba komunikacija med udeleženci, je bilo kaotično kroženje besede, na koncu ni nihče vedel, kaj smo se dogovorili, kdo je za kaj zadolžen. Takih nejasnih sestankov je v praksi veliko. Izkušnje kažejo, da je potrebno skupinske procese ustrezno voditi. Za vodenje skupinskih procesov se je uveljavilo tako imenovano moderiranje. Ta izraz uporabljajo, vsaj doslej, bolj v Evropi, medtem ko se je v Ameriki uveljavil izraz fasilitiranje (facilitation), ki ima svoj izvor v latinščini in pomeni olajševanje. Gre za način vodenja, ki skupini pomaga, da si jasno zastavi cilje, da spodbuja vse udeležence k prispevanju v skupini, da beseda v skupini urejeno kroži in ni nihče prezrt, da se v skupini vsak počuti varno in ga ni strah, da bo njegova beseda doživela posmeh, da skupina napreduje proti zastavljenim ciljem in, da vsak v skupini voljno sprejme svoj del odgovornosti za uspeh celotne skupine. Vse to so veščine, ki se jih bo treba še naučiti za uspešno delovanje malih občestev v Slovenski Cerkvi, še posebno pri pastoralnem načrtovanju, ki je pred nami.
Skupinsko delo in nova evangelizacija
Pater Marko Ivan Rupnik je v svoji v knjigi Umetnost življenja (Založba Družina, 2012) v poglavju Ustvarjalnost in vizija (str. 12) med drugim zapisal, da »danes v vsem posnemamo svet«, tudi »pri srečanjih pastoralnega sveta, ki se odvijajo po istem načinu kot katerikoli sestanek, kot da se skoraj ne moremo več sporazumeti brez raznih komunikacijskih tehnik, brez svetovalcev in olajševalcev«.
Menim, da pri delovanju skupin v Cerkvi za zdaj res še pogosto delamo podobno kot ostali svet na sestankih. Vendar mislim, da je ravno pastoralno načrtovanje po smernicah PIP priložnost, da začnemo drugače in uvedemo delovanje občestev po načelih moderiranja skupinskih procesov. Ta načela se v veliki meri dotikajo odnosov med ljudmi oziroma komunikacije, ki je pogosto ozko grlo za doseganje napredka. Z napredovanjem v odnosih med nami lahko veliko prispevamo k prepoznavanju in sprejemanju evangelija v današnji družbi, v kateri katoličani tožimo, da nas zavračajo. Seveda pa bo potrebno mnogo potrpežljivosti in vztrajnosti ter pomoči Svetega Duha.
Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/11/09/iscimo-skupaj/
Rim se pripravlja na Romanje zaupanja na zemlji (Vir: druzina.si)
Romanje zaupanja na zemlji se po petindvajsetih letih vrača v Rim. Kot poroča Radio Vatikan, se mesto že več tednov pospešeno pripravlja na sprejem nekaj deset tisoč romarjev, udeležencev evropskega srečanja mladih, ki ga ob koncu vsakega leta priredi mednarodna ekumenska skupnost iz Taizéja, vsakokrat v drugem večjem evropskem mestu. Letošnje srečanje je že petintrideseto po vrsti.
Pobudnik začetka romanja zaupanja je bil pokojni brat Roger, ustanovitelj taizéjske skupnosti. Njegova želja je bila povabiti mlade, da poglobijo svojo vero in se trudijo usklajevati vero z vsakodnevnimi izzivi. V italijanski prestolnici je evropsko srečanje že potekalo v letih 1980, 1982 in 1987. Letošnja postaja romanja zaupanja v Rimu je na programu od 28. decembra do 2. januarja.
Kot je za Radio Vatikan povedal brat Marek iz taizéjske skupnosti, bodo mladi v Rimu skupaj molili, med seboj si bodo podelili svoje izkušnje vere in življenja, bolje pa bodo spoznali tudi rimsko Cerkev. V njej bodo lahko odkrili ‘nepretrganost vere’, saj bodo našli sledove življenja prvih kristjanov, istočasno pa bodo v župnijah, ki jih bodo sprejele, srečali današnje vernike, ki si danes prizadevajo za oznanjevanje Kristusa in za življenje po evangeliju. Kot je dejal brat Marek, bodo mlade povabili, naj se napotijo k izvirom vere in tako postanejo solidarnejši s človeško družino. Poglobiti vero namreč ne pomeni zbežati stran od izzivov in problemov današnjega sveta, temveč pomeni še močneje se zavzeti za ustvarjanje zaupanja v človeštvu. To je povabilo mladim, naj iščejo nove poti solidarnosti.
Da pa bi mladim pomagali odkrivati znamenja upanja in iskati te nove poti solidarnosti, jim taizéjska skupnost želi omogočiti srečanja, preko katerih bodo spoznali že doživete izkušnje. Zato bodo mlade romarje v rimskih župnijah na svoje domove sprejele družine. Ekipa prostovoljcev že od septembra dalje obiskuje župnijske skupnosti in spodbuja družine, naj odprejo vrata svojih domov, še bolj pa vrata svojih src. Iščejo tudi osebe, ki dejavno sodelujejo v župnijah, ki delajo kaj lepega, navdihujočega za druge, da bi sodelovale pri pripravah. Jutranji program srečanja namreč poteka po župnijah, da mladi romarji lahko spoznajo, kako živi krajevna Cerkev.
Taizéjski brat Marek je na koncu še zatrdil, da za njihovo skupnost ni temeljnega pomena videti sadove, ki naj bi jih po petintridesetih letih prirejanja evropskih srečanj obrodilo njihovo delo. Sami vedno pravijo, kako jim evangelij naroča, naj sejejo ter naj sejejo z veseljem in navdušenjem. Da bi imeli to navdušenje in veselje za sejanje, pa se moramo ljudje vedno vračati k izviru. Vse priprave mora torej spremljati molitev, srečevanje s Kristusom, ki nas prenavlja, ki nas lahko prenovi, tudi če smo utrujeni, če vsake toliko časa naletimo na ovire. Molitev, živeta kot vsakdanje srečanje, nam omogoča, da vztrajamo na svoji poti. Po besedah brata Mareka bo ta molitev tudi v središču evropskega srečanja v Rimu.
Mladi romarji se bodo dvakrat na dan zbrali v sedmih bazilikah. Ob začetku srečanja, 29. decembra zvečer ob 18. uri, bodo molili tudi skupaj s papežem Benediktom XVI., ki jih bo sprejel v baziliki sv. Petra.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/F0922B7F47D32325C1257AB5002A4DF0?OpenDocument
Papež načrtuje svoj Twitter račun (Vir: druzina.si)
Papež Benedikt XVI. bo svoja sporočila odslej najverjetneje razširjal tudi preko socialnega omrežja Twitter. Pripravlja se namreč projekt, da bi za Benedikta XVI. odprli ustrezen račun, je minuli konec tedna ugibanja potrdil vatikanski tiskovni predstavnik p. Federico Lombardi. Takoj ko bo pobuda ‘godna za izvedbo’, kar naj bi se zgodilo do konca letošnjega leta, bo Vatikan sporočil več podrobnosti, je še dodal.
Ugibanja o odprtju papeževega Twitter računa so se pojavila ob koncu letošnje škofovske sinode o novi evangelizaciji, kjer so škofje z vsega sveta med drugim razpravljali tudi o novih možnostih širjenja krščanskega sporočila v vse bolj sekulariziranem svetu. Škofje so prišli do zaključka, da so socialna omrežja in druga medijska okolja kraji, ‘kjer ljudje preživljajo dobršen del svojega časa in kjer pravzaprav živijo svoja življenja. To so torej nove priložnosti, kako se dotakniti človeških src.’
Že preteklo pomlad je papež izjave iz svoje postne poslanice širil v kratkih dnevnih poročilih, t.i. ‘tweetih’. Kot tedaj tudi v prihodnje seveda sporočil ne bo tipkal sam, pač pa bo to prepustil eni izmed vatikanskih ali z Vatikanom povezanih medijskih ustanov. Sporočila naj bi bila na voljo v petih ali šestih jezikih, med drugim najverjetneje tudi v latinščini, uradnem jeziku Cerkve.
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/45FA3360D4858CACC1257AB5002C2DF2?OpenDocument
MD, Octava dies: Ena mati in en oče (Vir: radio-ognjisce.si)
V preteklem tednu so se zgodili trije zaskrbljujoči dogodki, ki se nanašajo na zakonodajo o zakonski zvezi. V Španiji je ustavno sodišče zavrnilo pritožbo na sedaj veljavni zakon, ki ne razlikuje med moškim in žensko ter govori le o zakoncema A in B.
V Franciji je vlada predstavila predlog zakona za preoblikovanje pojmovanja zakonske zveze, ki sedaj vključuje tudi homoseksualne pare. V Združenih državah Amerike so na referendumih, ki so v nekaterih državah potekali vzporedno s predsedniškimi volitvami, glasovali v prid homoseksualnim porokam. Vse to kaže na tendenco redefinicije družine, je v oddaji Octavia dies poudaril direktor Radia Vatikan p. Federico Lombardi.
Po besedah p. Federica Lombardija pri teh pojavih ne gre za neko novost. Kljub temu, pa je vedno znova začuden nad takšnimi odločitvami. Vprašal se je, ali vse to zares ustreza prepričanju prebivalcev, in kako to, da politika ne gleda v daljnosežni perspektivi skupnega dobrega. „Tega ne ponavlja samo Katoliška cerkev. Isto je poudaril na primer francoski rabin v enem od svojih dobro argumentiranih dokumentov. Ne gre namreč za preprečevanje krivične diskriminacije do homoseksualcev, kajti to se mora in se lahko zagotovi na druge načine. Gre za to, da se moža in ženo javno prizna kot taka in da otroci, ki pridejo na svet, lahko vejo in rečejo, da imajo mamo in očeta“. Po Lombardijevih besedah naj bi so torej prizadevali ohranjati takšen pogled na osebo in človeške odnose, po katerem javno priznanje monogamne poroke med enim moškim in eno žensko predstavlja dosežek civilizacije. „Če temu ni tako, zakaj potem ne začnemo razmišljati tudi o svobodni poligamiji in poliandriji, da ne bi koga diskriminirali. Naj se ne pričakuje od Cerkve, da se bo odpovedala vztrajanju pri tem, da družba prizna posebno mesto zakonski zvezi med enim moškim in eno žensko“, je še zatrdil Lombardi.
Vir: Radio Vatikan
TEOLOŠKI KOTIČEK
PRIDITE IN POGLEJTE
Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument
Naše šibkosti
31. Plenarni zbor je opravil dobro analizo stanja v družbi in kulturi ter na področju pastoralnih izzivov, malo pa je spregovoril o notranjem stanju cerkvenega občestva in o težavah pri posvečenih osebah. Pri tem ne gre samo za vedenjske in moralne šibkosti, temveč tudi za površinsko vero in majhno zaupanje v Boga.
32. Cerkev ne more snovati prihodnosti, če se ne sooči s svojimi slabostmi in ranljivostjo. Soočenje z lastnimi grehi in zmotami je najprej boleče in trpko, nato pa zdravilno ter vir novega upanja in hvaležnosti Bogu, ki nas je ponovno dvignil. Ugled Cerkve, ki zmore razkriti šibke plati, lahko v družbi le zraste.
33. Grehi in slabosti so kakor rane. Rana običajno ne pokriva celotnega telesa. Zaradi prestopkov in njihovih posledic vsi kristjani nismo enako prizadeti, pa tudi odgovornost zanje ni enoznačna. Izogniti se moramo posploševanju, češ »cela Cerkev je takšna«. Z izrazom »rana« želimo opozoriti na nevarnost, da le-ta sčasoma lahko povzroči resno obolenje celotnega telesa.
34. »Rane«, ki jih prepoznavamo v Cerkvi na Slovenskem, so:
– ranjena občestvenost,
– nezvestoba obljubam,
– pomanjkanje poguma in lastne identitete,
– duh izključevanja,
– pretirana skrb za materialne dobrine.
Ranjena občestvenost
35. Cerkev na Slovenskem je ranjena v svoji občestvenosti. To se kaže:
– V pomanjkljivem kritičnem dialogu znotraj cerkvenih struktur. Če ni iskrenega dialoga, dobijo moč neformalni lobiji in se razrastejo tabuji. Oba pojava po pravilu povratne zanke dodatno slabita občestvo.
– V nesodelovanju med škofi in v brezbrižnost duhovnikov za skupne projekte. Vse preveč je obdelovanja zgolj svojega »vrta«, pa tudi zavisti, če drugemu kaj bolje uspeva.
– V premajhni skrbi za solidarnost med premožnejšimi in revnejšimi župnijami; med duhovniki, ki živijo v blagostanju, in onimi, ki živijo v pomanjkanju.
– V neupoštevanju načela subsidiarnosti (porazdeljene odgovornosti), zlasti ko zanemarjamo karizme in poslanstvo redovnikov ali laikov.
– V duhu gospodovalnosti, ki onemogoča rast in napredovanje občestva ter prizadene medosebne odnose. Katekizem Katoliške Cerkve med človeškimi slabostmi, ki so jim podvrženi posvečeni nosilci cerkvenih služb, na prvo mesto postavlja gospodovalnost. Tovrstni skušnjavi lahko podležejo tudi laiški voditelji in ljudstvo, če gospodovalnost sprejemajo kot običajni slog vodenja.
Nezvestoba obljubam
36. Sodobni življenjski slog omalovažuje zvestobo na različnih področjih življenja. V Cerkvi se to kaže kot nezvestoba obljubam: duhovniškim, redovniškim in zakonskim. Oznanjevanje zaradi nezvestobe izgublja verodostojnost. Nezvestoba močno vpliva na mlade, ki se vse težje odločajo za duhovni poklic ali za zakon.
Pomanjkanje poguma in lastne identitete
37. Slovenski katoličan je zaradi zapostavljanja, drugorazrednosti in sovražnega govora o Cerkvi velikokrat prestrašen, v sebi negotov in vase zaprt vernik. V družbenem okolju se pogosto ne čuti sproščenega in enakovredno sprejetega. Tudi njegovo poznavanje krščanske vere je pogosto šibko, zato je njegovo pričevanje omejeno na tihi življenjski zgled, manj pa ima poguma za javno izražanje svojega prepričanja.
Duh izključevanja
38. V slovenski družbi in Cerkvi še vedno čutimo rano razdeljenosti, ki jo je posebej okrepilo dogajanje med in po drugi svetovni vojni. Idejna razdeljenost v pluralni družbi je sicer normalna, sporen pa je duh izključevanja. Slednji drugega in drugačnega spreminja v sovražnika, ki ga je potrebno onemogočiti. Duh izključevanja dobi moč, kadar smo zapleteni v ideološki spopad z nasprotno stranjo. V takem stanju nismo sposobni niti odpuščati niti oznanjati evangelij.
Pretirana skrb za materialne dobrine
39. Po osamosvojitvi Slovenije in spremembi družbenopolitičnega sistema je bila Cerkvi vrnjena večina zaseženega premoženja v slabem stanju. Obnoviti je bilo potrebno stavbe in z umnim gospodarjenjem na noge postaviti več ustanov, katerih delovanje je bilo onemogočeno. Pretirana skrb za materialne dobrine je ponekod začela vplivati na pastoralno delo, omajala pa je tudi ugled Cerkve v družbi. Župnijski gospodarski sveti (ŽGS) so prevzeli premalo skrbi za premoženje, duhovniki pa so posledično več moči vlagali v obnovo in vzdrževanje stavb. V družbi se je ob tem uveljavilo prepričanje, da gre Cerkvi za izboljšanje gmotnega položaja.
|
|
|
|
|
|
|
