Današnja evangeljska pripoved pravi, da so se Marija in Jožef, ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, vrnili v Galilejo, v njihovo mesto Nazaret. Otrok pa je rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim« (vv. 39-40). Veliko veselje v družini je, ko otroci rastejo. To vsi vemo. Namenjeno jim je namreč, da rastejo in se krepijo, si pridobivajo modrost in sprejemajo Božjo milost, ravno tako, kot se je to dogajalo Jezusu. On je v resnici eden izmed nas, torej Božji Sin, ki postane otrok in sprejme, da raste, se krepi, je poln modrosti in Božja milost je nad Njim. Marija in Jožef v veselju vidita  vse to v svojem sinu. To je namreč poslanstvo, h kateremu je usmerjena družina in sicer z ustvarjanjem ugodnih pogojev za skladno in polno rast otrok, da bodo lahko živeli dobro življenje, vredno Boga in konstruktivno za svet. To voščilo danes namenjam  vsem družinam in ga združujem s prošnjo Mariji, Kraljici družin.

Radost ljubezni
slovenski prevod posinodalne apostolske spodbude
papeža Frančiška Amoris laetitia
 

Razširjena rodovitnost  

183. Zakonski par, ki izkusi moč ljubezni, ve, da je ta ljubezen poklicana, da zdravi rane zapuščenih, goji kulturo srečanj in se bori za pravico. Bog je družini zaupal projekt, da naredi svet »domač«. Tako da bi vsi  uspeli  vsakega človeka doživljati kot brata ali sestro: »Pozoren pogled na vsakdanje življenje današnjih mož in žena neposredno kaže na potrebo po krepki injekciji družinskega duha, ki je povsod navzoč (…) Organiziranje skupnega življenja ne postaja samo vedno bolj žrtev birokracije, ki so ji osnovne človeške povezave čisto tuje, ampak tudi družbeno in politično občevanje pogosto kaže znamenja propadanja.« Nasproti temu pa odprte in solidarne družine dajejo ubogim prostor in so sposobne vzpostaviti prijateljstvo s tistimi, ki jim gre slabše kot njim. Če dejansko jemljejo evangelij zares, ne morejo pozabiti, kaj pravi Jezus: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25.40). Te družine živijo to, kar Jezus od nas zahteva s tako zgovornimi besedami: »Kadar napravljaš kosilo ali večerjo, ne vabi svojih prijateljev ne svojih bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti to povrnejo. Marveč, kadar napravljaš gostijo, vabi uboge, pohabljene, kruljave, slepe. In srečen boš …« (Lk 14,12-14). Srečen boš! V tem je skrivnost srečne družine.

184. Družine pričujejo z življenjem pa tudi z besedami govorijo drugim o Jezusu, posredujejo vero, prebujajo hrepenenje po Bogu in kažejo, kako lep je evangelij in način življenja, ki nam ga predlaga. Tako krščanski zakoni barvajo sivino javnega prostora, ko ga napolnjujejo z barvo bratstva, družbene občutljivosti, varovanja šibkih, z žarečo vero in dejavnim upanjem. Njihova rodovitnost se širi, se izraža na tisoč načinov in s tem dela Božjo ljubezen prisotno v družbi.