Papež Frančišek: Poučujte svoje otroke, da ni mogoče biti kristjan zunaj Cerkve (Vir: Radio Vatikan)

 »V prvem berilu smo slišali, da Gospod skrbi za svoje otroke kakor starš, zaskrbljen hoče dati svojim otrokom hranljivo jed. Po preroku Bog pravi: 'Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?' (Iz 55,2). Kakor dober oče in kakor dobra mama hoče Bog dati dobre stvari svojim otrokom. In kaj je ta hranilna hrana, ki nam jo Bog daje? To je njegova Beseda. Po njegovi Besedi rastemo in v življenju obrodimo dobre sadove, kakor storita dež in sneg, ki sta dobra za zemljo, jo delata rodovitno (prim. Iz 55,10-11). Tako boste tudi vi starši, kakor tudi vi botri in botre, stari starši, strici, pomagali tem otrokom, da bodo lepo rastli, če jim boste dali Božjo Besedo, Jezusov evangelij. Tudi z zgledom, vsak dan. Imejte navado brati vsak dan en odlomek, majhen odlomek in nosite vedno s seboj v žepu ali v torbici majhen evangelij, da ga boste lahko prebrali. To bo zgled za otroke s strani očeta, mame, botrov, dedka, babice, stricev - branje Božje Besede.« Tako je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo v Sikstinski kapeli, med katero je krstil 33 otrok iz 32 družin, katerih je vsaj eden od staršev zaposlen v Vatikanu. Med njimi je bil tudi en par dvojčic.

Ve mame, dajete svojim otrokom mleko, tudi sedaj, če so lačni in jokajo, jim lahko daste mleko, brez težav. Zahvalimo se Gospodu za dar mleka in molimo za tiste mame, ki so žal številne, ki ne morejo dati svojim otrokom jesti. Molimo za te mame ter jim skušajmo pomagati. To, kar stori mleko telesu, stori Božja Beseda duhu. Po Božji Besedi raste vera. In po veri smo rojeni iz Boga. To se zgodi med krstom. Slišali smo apostola Janeza: »Vsak, ki veruje, da je Jezus res Kristus, je rojen iz Boga« (1 Jn 5,1). V tej veri bodo vaši otroci krščeni. Dragi starši, botri in botre, danes je to vaša vera. To je vera Cerkve, v moči katere ti malčki prejmejo krst. Toda jutri, z Božjo milostjo, bo to njihova vera, njihov osebni 'da' Jezusu Kristusu, ki nam podarja Očetovo ljubezen.

Rekel sem: je vera Cerkve. To je zelo pomembno. Krst nas vcepi v telo Cerkve, v sveto Božje ljudstvo. In v tem telesu, v tem ljudstvu na poti, se vera prenaša iz roda v rod, saj je vera Cerkve. Vera Marije, naše Matere, vera sv. Jožefa, sv. Petra, sv. Andreja,  sv. Janeza, vera apostolov in mučencev, je po krstu prišla vse do nas. Je veriga posredovanja vere. To je zelo lepo. Je podajanje iz roke v roko svečo vere. Kmalu bomo to izrazili z gesto prižiganja sveče ob veliki velikonočni sveči. Velika sveča predstavlja Kristusa vstalega, živega sredi med nami. Ve, družine, prejmite od njega luč vere in jo posredujte vašim otrokom. To luč prejmete v Cerkvi, v Kristusovem telesu, v Božjem ljudstvu, ki je na poti skozi vsak čas in prostor. Poučujte svoje otroke, da ni mogoče biti kristjan zunaj Cerkve. Ne moremo hoditi za Jezusom Kristusom brez Cerkve. Cerkev je namreč mati, ki nam omogoča rasti v ljubezni Jezusa Kristusa.

Še zadnji vidik, ki močno prihaja na dan iz današnjih svetopisemskih beril je to, da nas pri krstu posveti Sveti Duh. Beseda 'kristjan' pomeni ravno to, pomeni biti posvečen kot Jezus v istem Duhu, v katerega je bil Jezus potopljen med vsem svojim zemeljskim bivanjem. On je 'Kristus', 'Maziljeni', 'Posvečeni'in krščeni smo 'kristjani', 'posvečeni', 'maziljeni'. Torej, dragi starši, dragi botri in botre, če hočete, da bodo vaši otroci postali pravi kristjani, jim pomagajte, da rastejo 'potopljeni' v Svetega Duha, torej v toplino Božje ljubezni, v svetlobo njegove Besede. Zato ne pozabite pogosto klicati Sveta Duha, vse dni. 'Gospod, vi molite?'. 'Da'. 'Koga molite?' 'Molim boga'. 'Toda bog, kar tako, ne obstaja. Bog je oseba. In kot oseba obstaja kot Oče, Sin in Sveti Duh. Ti h komu moliš, k Očetu, k Sinu, k Svetemu Duhu? Običajno molimo k Jezusu. Ko molimo Očenaš, molimo k Očetu. K Svetemu Duhu pa ne molimo tako pogosto. Pomembno je moliti k Svetemu Duhu, ker nas uči, kako naprej z družino, kako naprej z otroki, da bodo rasli v tem ozračju Svete Trojice. Po Duhu gredo naprej.  Zato ne pozabite pogosto klicati Sveta Duha, vse dni. To lahko na primer storite s to preprosto molitvijo: 'Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.'

Ko molite to molitev, čutite materinsko navzočnost Device Marije. Ona nas uči moliti Svetega Duha in živeti po Duhu, kakor Jezus. Marija, naša Mati, naj vedno spremlja pot vaših otrok in vaših družin. Tako bodi.

Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2015/01/11/pape%C5%BE_pou%C4%8Dujte_otroke,_ni_mogo%C4%8De_biti_kristjan_zunaj_cerkve/1117789

 
Helena Škrlec, Nadškof Zore: V moči svojega krsta moramo iti tja, kjer so ljudje (Vir: Radio Ognjišče)

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je pri slovesni sveti maši v ljubljanski stolnici svetega Nikolaja na nedeljo Jezusovega krsta bogoslovcem podelil službo bralca oziroma službo mašnega pomočnika.

Škofje bogoslovcem prvega in tretjega letnika vsako leto podelijo posebne službe. Bogoslovci prvega letnika prejmejo službo bralca, bogoslovci tretjega letnika službo mašnega pomočnika. S službo bralca je bogoslovec poklican k branju Božje besede in življenju iz nje. S službo mašnega pomočnika je postavljen za strežbo pri maši, obenem se poglablja tudi v skrivnost evharistične daritve. "Lepo je slišati človekov "tukaj sem", ki je devetkrat zazvenel v naši stolni cerkvi in izraža pripravljenost teh mladih ljudi, da izpolnijo Gospodovo voljo, da sledijo Njegovemu klicu in odidejo tja, kamor jih bo pošiljal kot svoje duhovnike, ko bodo končali pot, po kateri zdaj hodijo, kakor upamo, z mašniškim posvečenjem. Lepo je, da tudi nas ta njihov "tukaj sem" spominja na naše obljube, na našo pripravljenost izpolniti Božjo voljo in hoditi za Gospodom,"je dejal nadškof Zore v pridigi. Kot je dodal, je pomenljivo, da so te besede zazvenele prav na nedeljo Jezusovega krsta. "Tudi mi moramo v moči svojega krsta, v moči osebnega "tukaj sem", vedno iti tja, kjer je človek, kjer so ljudje. Če hočemo h Gospodu Bogu voditi vse svoje brate in sestre, če jim hočemo odpirati najprej srce in nato razum za Boga, Njegovo besedo in Njegove zakramente, potem moramo iti k njim."

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/162/slovenija/16019/
 

Špela Pucelj, V Pragi množice mladih (Vir: Katoliška Cerkev)

V Pragi je med 29. decembrom 2014 in 2. januarjem 2015 potekalo 37. Evropsko srečanje mladih, ki ga vsako leto pripravlja Skupnost bratov iz Taizéja. Med več kot 30.000 mladimi iz vsaj 65 evropskih držav se je srečanja udeležilo tudi 460 mladih iz Slovenije. Romanje iz Slovenije je organiziralo Društvo SKAM – Skupnost katoliške mladine in Škofija Celje. Mesto Praga je tovrstno srečanje gostila že drugič; prvo je potekalo leta 1990, leto dni po t.i. žametni revoluciji, ko je država na miren način prešla iz komunističnega režima v demokracijo.

Vsebina srečanja se je tudi letos naslanjala na Pismo »K novi solidarnosti«. Preko letošnje teme »Postati sol zemlje« nas je brat Alois, prior skupnosti, spodbujal, da nas v vsakdanjih dejanjih vodijo evangelijske besede: »Vi ste sol zemlje«. Sol zemlje pomeni, da v sebi ohranjamo in delimo navdušenje nad življenjem in da se ne predajamo malodušju in črnogledosti. Prav tako smo bili spodbujeni k prizadevanju za spravo in mir.  Mladi smo molili za vse trpeče zaradi nasilja in vojne v Ukrajini, na Srednjem Vzhodu in drugje po svetu. Brat Alois nam je tudi predlagal, da bi mladi vsako nedeljo zvečer, skupaj z drugimi, preživeli pol ure v tišini za mir na svetu.

V molitvi in druženju smo bili zbrani skupaj mladi iz različnih Cerkva. Brat Alois je v svojih nagovorih mladim zapisal: »Vprašanje, na katerega kristjani nujno želimo dobiti odgovor, je naslednje: kako s svojimi življenji pokazati, da je edinost ob spoštovanju različnosti možna? Vedno bodo razlike med kristjani. Ostale bodo kot povabilo k iskrenemu dialogu; lahko so tudi vir obogatitve.« Te besede so nas spremljale pri naših vsakodnevnih srečanjih; med druženjem, pogovori, v molitvi, pri sodelovanju pri praktičnih dnevnih opravilih. Vedno znova mladi dokazujemo, da se preko tega lahko bolje spoznamo ter živimo skupaj v edinosti in medsebojnem občestvu. Vsa razmišljanja so v slovenskem prevodu dostopna tudi na spletni strani: http://www.taize.fr/sl_article17518.html. 

Spodbudne besede so ob srečanju mladim namenili tudi papež Frančišek, ekumenski patriarh Bartolomej, moskovski patriarhat, canterburyjski nadškof Justin Welby, generalni sekretar svetovne luteranske zveze pastor Martin Junge, generalni sekretar Svetovnega svèta Cerkva dr. Olav Fykse-Tveit, generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon in predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz. Besedila si lahko v angleškem jeziku preberete na spletni strani: http://www.taize.fr/sl_article17517.html.

Kristjani so na Češkem v manjšini, vendar so nas sprejeli z velikim veseljem in odprtih rok. Mlade je v svoje domove povabilo veliko čeških družin, svoje prostore pa je dalo na razpolago tudi veliko šol, vrtcev ter župnijskih domov. Tako je vsak udeleženec evropskega srečanja dobil v izredno hladnem češkem vremenu toplo prenočišče, zajtrk ter novoletno kosilo.
Program srečanja v Pragi je bil, kot je običajno za Taizéjsko skupnost, osredotočen na 3 molitve dnevno:  zjutraj v eni izmed župnij v Pragi ali okolici, ki so sodelovale pri srečanju, opoldne v cerkvah po središču mesta, zvečer pa v eni od dvoran na razstavišču oziroma v katedrali. Molitve so na vseh lokacijah potekale hkrati, mladi pa so za vsako molitev po različnih, vnaprej pripravljenih poteh, romali na drugo lokacijo. Vsak večer je po nagovoru brata Aloisa potekala molitev okrog križa. V času med opoldansko in večerno molitvijo je bilo mladim na voljo več kot 20 delavnic z različnimi temami: o duhovnosti, Cerkvi, solidarnosti, družbi ter o umetnosti in veri. Na zadnji dan leta so se zvečer mladi zbrali k molitvi za mir, molitvi pa je ob nekaj minut čez polnoč sledil »Festival narodov«, ki so ga mladi iz različnih držav oblikovali sami. Mladi romarji iz Slovenije pa so se srečali tudi v znameniti cerkvi arhitekta Jožeta Plečnika, Najsvětější Srdce Páně, kjer so se po nagovoru brata Andrasa, člana taizéjske skupnosti, v manjših skupinah pogovarjali o izkušnjah romanja.
  
Med srečanjem je brat Alois mladim naznanil, da bo 38. Evropsko srečanje mladih od 28. decembra 2015 do 1. januarja 2016 potekalo v španskem mestu Valencii, v državi, znani po svoji gostoljubnosti. Od 9. do 16. avgusta 2015 pa bo v Taizéju v Franciji potekal t.i. Shod za solidarnost, vrhunec praznovanj ob 75. obletnici skupnosti in 100. obletnici rojstva brata Rogerja, ustanovitelja. Zakaj »nova solidarnost«? Brat Alois je naštel nekaj odgovorov: ker gre za ponovno odločitev življenja v solidarnosti, ker so novi izzivi nepoznani (migracije, ekologija …), ker solidarnost zahteva spremembo v našem načinu mišljenja.

Nekaj odmevov slovenskih romarjev:
* So dogodki in so ljudje, ki se me dotaknejo tako zelo, da me spremenijo. Zaradi njih lahko pridem v stik z najresničnejšim v sebi, se poglobim sama vase in gradim svojo osebnost. Hvaležna sem za ta blagoslov, ki mi je bil dan. Hvaležna sem za molitev, v kateri sedim v tišini, za nagovore brata Aloisa in za neopisljiv notranji mir, ki nekako zabriše skrbi vsakdana vsaj še kakšen mesec ali dva po ESM. Hvaležna sem za vse pogovore, z novimi in starimi prijatelji. Za njihov pozitiven odnos do sveta, ki me potolaži in mi dokazuje da še obstajajo ljudje, zaradi katerih je vredno živeti. Hvaležna sem za modrost, ki so jo delili z mano. Prav zares, vsak trenutek srečanja v Pragi, je bil nekaj posebnega zame...

Več fotografij: http://www.taize.fr/sl_article17514.html

 Več na: http://katoliska-cerkev.si/v-pragi-mnozice-mladih
 
 
Mateja F. Novljan, Bo Sonja Pungertnik Slovenka leta? (Vir: Radio Ognjišče)

Radijski sodelavci smo ponosni, da je letos za Slovenko leta nominirana tudi naša sodelavka Sonja Pungertnik, ki vodi oddajo Luč v temi. Ne le vodi, v resnici jo tudi živi. Sonja je ob rojstvu le zaznala svetlobo, kmalu popolnoma izgubila vid, a s svojim življenjem dokazuje, da tudi invalidi lahko veliko dajo naši družbi in so enakovredni. Po uspešno končanem študiju si je ustvarila družino, ki ji je danes v veliko oporo in največje veselje. V našem jutranjem klepetu nam je zaupala marsikaj, predvsem pa nas naučila gledati s srcem.

Kakšni so bili tvoji prvi odzivi na nominacijo za Slovenko leta?
Ko so me poklicali z revije Jana in mi povedali, da imajo veselo novico zame, sem najprej pomislila, da so me za kaj izžrebali, da gre za trgovsko zvijačo. Ko so mi povedali, da so me v komisij za Slovenko leta izbrali v ožji izbor desetih, mi je v trenutku postalo zelo vroče. V petih minutah sem se morala odločiti: ali sprejeti ali odkloniti.

S to nominacijo predstavljaš vse slepe in slabovidne, invalide, mame, žene ... Kdo vse je s teboj nominiran?
Če bi predstavljala sebe, potem ne bi pristala na to. Prijatelja, ki sta videla mojo reakcijo ob klicu in bila ob meni, ko sem v prvem trenutku rekla, da bom odklonila, sta mi odločno dejala, naj se zavedam, da imam za sabo ogromno slepih in slabovidnih,  vernih kristjanov, Ignacijev dom in Radio Ognjišče. To je pretehtalo. Ves čas imam občutek, da so na tehtnici bolj kot imena kandidatk nazori, prepričanja in vrednote, ki jih živimo. Zato sem sedaj pristala na to.

Kaj na splošno ti pomeni nominacija, kaj pomeni nagrada, ko kdo omeni tvoje delo?
Pravimo, da moramo biti kristjani ponižni, pa vendar smo včasih hlapčevsko ponižni in tudi sama sem se morala tega osvoboditi in se naučiti, kaj pomeni biti vzvišen, egoistično napihnjen in kaj pomeni biti hvaležen in ponosen. Med tem je velika razlika. Naučila sem se, da biti ponosen na svoje dosežke ne pomeni biti ponosen nase, ampak na Boga, to pomeni, da svojih talentov, ki nam jih je dal, ne zakoplješ. Vsaka zahvala, pohvala se mi zdi, da je priznanje, ampak ne samo meni: najprej Bogu, ki me je ustvaril, mi dal talente, potem mojim staršem, ki so mi dali življenje in vsem v mojem življenju, ob katerih sem se lahko učila, se vzgajala, pridobivala to, kar imam. To je tudi zahvala vsem tistim, ki mi dajejo možnost, da jim svoje talente podelim. Vsi, ko dovolijo, da delam zanje, so prejemniki vsake moje nagrade. To pomeni biti človek z drugimi in za druge.

Palica je tvoja zvesta spremljevalka. Kdaj sta postali prijateljici?
Ko sem se rodila, sem videla svetlobo, senco. Že od vsega začetka sem potrebovala naprej roko, potem palico. A s palico sva se dolgo borili, dolgo časa sva si bili vsaka na svojem koncu. Pet let sem jo nosila v torbi, za vsak slučaj. Ko sem se vpisala na fakulteto, je bila pred mano najdaljša noč dotlej. Takrat sem vedela, da nimam nikogar, da bi se nanj oprla, da bi mi nadomestil palico. Takrat sem težko čakala tistega jutra, živela sem v veliki travmi. Ko pa sem palico prvič vzela v roke, mi je bilo veliko lažje.

Slepota je sila nepraktična reč. Veliko reči je v življenju, ki se jim slepi moramo odpovedati, delati na drugačen način, vzamejo nam veliko več časa, truda. Po drugi strani vemo in čutimo, čeprav ljudje tega ne povedo na glas, ampak znamo brati misli in dejanja drugih, da nas ima družba za nekoristne. Zato je moje življenjsko vodilo sporočiti svetu, da lahko tudi invalidi tej družbi nekaj damo, samo če družba to hoče.

Kakšne so še tiste najbolj boleče ovire, ki jih doživljaš?
Velikokrat se zgodi, da mnogi rečejo, saj slepi tega ne more, saj ne vidi. Ljudje gledajo na nas s svojimi očmi, imajo nas za nesposobne. To je breme. Zelo nas boli, ko se razpravlja v smeri: „evtanazija bi bila pa res dobra rešitev za te revčke, ki trpijo.“ Kdo bo pa odločal o tem, kdo trpi? Jaz ne trpim, čeprav v očeh večine ljudi trpim. Zelo boleče je, ko ljudje tako razmišljajo o nas. Jaz se s tem ne strinjam in včasih moraš biti kot tank, da rušiš te stereotipe.

Po tretji strani pa je slepota tudi dar, ker prinese toliko možnosti, da se človek na drugačen način zazre vase, v druge, postane pozoren na tisto, na kar mogoče videči ne morete biti. To pa je tisto, kar je lepo. In tudi konec koncev nas slepota uči, da nismo vsemogočni. Kot je Pavel rekel, vsak človek ima trn. Moj trn je slepota in me vedno znova opozarja, da nisem vsemogočna, da ne zmorem vsega, da potrebujem druge, ki mi pomagajo, da moram ostati ponižna, a ne v klečeplaznem smislu ….

Lahko zastavim tudi zelo osebno vprašanje?
Z veseljem.

Dokazala si, da za slepoto ni ovir. Doštudirala si, imaš službo in tisto, kar ti največ pomeni - družino. Kako sta se z možem našla, kako ste se „zagledala“ drug v drugega? Kako ti njega vidiš, čutiš?

Mi vsekakor uporabljamo izraze videti, gledati, zato tudi rečemo, da se zaljubimo na prvi pogled. Z mojim možem sva se srečala že v srednji šoli. Franci je hodil v tretji letnik, jaz v prvega, bila sva mlada zaljubljenca, potem so se najine poti razšle, jaz sem šla študirat, on je šel v službo. A ko sva se po dvanajstih letih srečala, je iskrica iz srednje šole zopet preskočila in takrat me Franci ni vprašal, ali bi hodila, ampak ali bi se poročila. Lahko povem tudi, kako ga čutim. Vsekakor zame zunanji videz ni pomemben. Moj mož je krasen, spomnim se, kako so me v šoli privlačili njegov glas, mirnost in preudarnost, rad je bral in to je bila najina skupna točka. Vedno je zelo rad pomagal ljudem na nevsiljiv in iskren način.

Sonja, z možem Francijem imata tudi sina. Kako si se soočila s tem, da ga še nikoli nisi videla?
Najin Marko je star 12 let in že od vsega začetka je vajen, da ga jaz veliko božam. Včasih reče: „Mami, zdaj me pa že zelo dolgo časa nisi nič pobožala,“ in mi da roko na obraz. Tudi svojega otroka, tako kot ves svet, doživljam na drugačen način. Ko me kdo spomni, si rečem, lepo bi ga bilo videti, da bi to pogrešala, pa ne. Zame obstaja na tak način kot vsi drugi ljudje. Za vsako mamo je njen otrok najlepši, pa če ga vidi ali ne.

Kako izbiraš obleke, usklajuješ barve?
Čeprav za nas slepe barve niso pomembne,  jih na svoj način občtuimo. Nimam rada oblačil, ki so za okolico zelo opazna. Zelo pomemben je material. Nekatera oblačila me v trgovini odbijejo že ob prvem dotiku. Barve pa se moram preprosto, kot mnogo drugih stvari, naučiti. Skozi življenje so mi nekatere barve prirasle k srcu, zaradi knjig, ki sem jih brala, zaradi stvari, o katerih mi pripovedujejo – rada imam sonce in z njim rumeno, morje in zato modro. Ker živim v svetu, kjer so bistvene norme videčih, se moram tega naučiti. V trgovino grem s prijateljico, ki mi pove, kaj bi mi pristajalo, jaz pa sem tista prva, ki izberem glede na material in počutje.

Lani smo tarnali, da nam manjka sonca. Kako ti občutiš dan, noč, vreme, kako zaznavaš zunanje vplive?
Pomanjkanje svetlobe se čuti tudi drugače, ne samo skozi oči, tudi sama sem občutila turobne dneve. Predvsem zato, ker ob slabem vremenu ne morem ven, na vrt, kjer sem zelo rada. No, zadnje čase nekoliko manj, ker ne maram polžev, ko se jih dotaknem, me kar spreleti. Rada sem v stiku z rastlinami, narava zame pomeni bližnji stik, dotik narave. Meni pogledi z gora ne pomenijo nič, meni pomeni sneg, ki hrusta pod nogami, listje, ki šumi, rastlina, ki raste, če lahko z nje še kaj odtrgam, je še toliko lepše, saj zelo rada vlagam, to je tudi moj hobi. Sicer pa se moramo ljudje zavedati, da so dnevi sami po sebi takšni kot so, mi pa iz njih naredimo nekaj lepega ali pa malo manj lepega.

Luč v temi je oddaja, ki jo ustvarjaš že skoraj 17 let. Koliko ti pri delu pomagajo novosti, nove tehnologije, ki so prišle v življenje tudi slepih ljudi?
Zelo sem vesela in hvaležna, da nam, slepim in slabovidnim, Radio Ognjišče daje svoj prostor, zato sem ob tej nominaciji v intervju, ki je bil objavljen, priložila fotografijo iz našega studia. Ko sem začela delati tu, sem ravno zaključevala študij. Vedno sem si želela to početi in povezovati prireditve, toda meni vseeno to delo vzame veliko več časa kot vam, ki vidite. Zato najrajši govorim na pamet, rada imam spontanost. Najbrž sem svoj poklic nakazala že v otroštvu, saj so mi rekli, da sem zvočnik in res, hvala Bogu imam tudi dar govora.

"Za Sonjo Pungertnik še vedno lahko glasujemo tako, da pošljemo SMS na številko 4567, s ključno besedo SLOVENKA 7."

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/162/utrip/15968/