Papež Frančišek: Očenaš je molitev, ki prosi z zaupanjem (Vir: Radio Vatikan)
»Dragi bratje in sestre, dober dan! Nadaljujemo pot katehez o očenašu. Jezus je položil na ustnice svojih učencev kratko, a drzno molitev, sestavljeno iz sedmih prošenj – število, ki v Svetem pismu ni naključno, temveč kaže na polnost. Drzno pravim zato, ker če je ne bi predložil Kristus, si verjetno nihče od nas, še več, nihče od najslavnejših teologov, ne bi upal moliti Boga na takšen način.« S temi besedami je papež Frančišek začel drugo katehezo o molitvi Očenaš med splošno avdienco v dvorani Pavla VI. v Vatikanu z naslovom Molitev, ki prosi z zaupanjem. Pred katehezo je bil prebran odlomek iz Lukovega evangelija (Lk 11,9-13).
Evangeljski odlomek Lk 11,9-13
(Jezus je rekel svojim učencem): »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Katerega očeta med vami bo sin prosil ribo in mu bo ta namesto ribe dal kačo? Ali ga bo prosil za jajce, pa mu bo dal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«
Papeževa kateheza z naslovom »Molitev, ki prosi z zaupanjem«
Dragi bratje in sestre, dober dan! Nadaljujemo pot katehez o očenašu, začeto prejšnji teden. Jezus je položil na ustnice svojih učencev kratko, a drzno molitev, sestavljeno iz sedmih prošenj – števila, ki v Svetem pismu ni naključno, temveč kaže na polnost. Drzno pravim zato, ker če je ne bi predložil Kristus, si verjetno nihče ne bi upal moliti Boga na takšen način.
Ni uvoda v očenaš
Jezus namreč vabi svoje učence, da se približajo Bogu in se z zaupanjem obrnejo Nanj z nekaterimi prošnjami, ki najprej zadevajo Njega, zatem pa tudi nas. V očenaš ni uvoda. Jezus ne uči obrazcev za pridobitev Gospodove naklonjenosti. Nasprotno, vabi moliti tako, da padejo pregrade podrejenosti in strahu. Ne pravi, naj se obrnemo Nanj tako, da ga imenujemo »Vsemogočni« ali »Najvišji«. »Ti, ki si tako odmaknjen od nas, jaz pa sem bednež«… Ne, ne. Ne pravi tako, temveč preprosto »Oče«, z vso preprostostjo kot otroci, ki se obračajo na očeta. In ta beseda »Oče« izraža domačnost, sinovsko zaupanje.
Molitev očenaš izhaja iz konkretnega življenja
Molitev očenaš ima svoje korenine v konkretni človekovi resničnosti. Z njo npr. prosimo za kruh, vsakdanji kruh, torej je to preprosta, a bistvena prošnja, ki pove, da pri veri ne gre za nekaj »okrasnega«, ločenega od življenja in da vera posreduje le takrat, ko so bile zadovoljene že vse druge potrebe. V najslabšem primeru se molitev začne z življenjem samim. Molitev – nas poučuje Jezus – se ne začne s človeškim bivanjem potem, ko je želodec poln, temveč se ugnezdi povsod, kjer je človek, vsak človek, ki je lačen, ki joče, ki se bori, ki trpi in se sprašuje »zakaj«. Naša prva molitev, je v nekem smislu jok ob prvem vzdihu. V tem novorojenčkovem joku je naznanjena usoda vsega našega življenja, torej naša neprestana lakota, naša neprestana žeja, naše iskanje sreče.
Vsako trpljenje, vsak nemir naj v molitvi postane dialog
Jezus v molitvi ne želi ugasniti človeškega, noče ga uspavati. Noče, da utišamo prošnje in zahteve tako, da se naučimo vse prenašati. Hoče namreč, da se vsako trpljenje, vsak nemir dvigne proti nebu in postane dialog. Verovati, je rekla neka oseba, je namreč navajenost na klic.
Vpitje slepega Bartimaja
Vsi mi moramo biti kakor Bartimaj iz evangelija (prim. Mr 10,46-52). Spomnimo se tega evangeljskega odlomka in Bartimaja, Timajevega sina, tistega slepega človeka, ki je beračil pred vrati Jerihe. Okoli njega je bilo toliko »dobrih« ljudi, ki so ostro zahtevali, da umolkne: »Bodi že tiho! Gospod gre mimo. Bodi tiho. Ne moti. Učitelj ima toliko stvari za narediti, ne moti ga. Nadležen si že s svojim vpitjem. Ne moti.« Toda on ni poslušal teh nasvetov, s sveto vztrajnostjo si je domišljal, da se bo njegovo bedno stanje končno srečalo z Jezusom. Zato je še bolj vpil! Vzgojeni ljudje pa: »Pa ne! Učitelj, prosim! Napravi »sceno«. On pa je vpil, saj ga je hotel videti, hotel je biti ozdravljen. »Jezus, usmili se me!« (v. 47). Jezus mu je povrnil vid ter mu rekel: »Tvoja vera te je rešila« (v. 52), skoraj kot bi razložil, da je bila odločilna stvar za njegovo ozdravitev ta molitev, ta z vero vpita prošnja, močnejša od »razsodnosti« tolikih ljudi, ki so ga hoteli utišati. Molitev, ne samo, da je pred zveličanjem, ampak ga na nek način že vsebuje, saj rešuje iz obupanosti tistega, ki ne veruje in vodi v zasilni izhod iz tolikih neznosnih situacij.
Zakaj tvoja je moč in slava na veke
Seveda, verniki čutijo tudi potrebo, da hvalijo Boga. Evangeliji nam prinašajo veseli vzklik, ki je privrel iz Jezusovega srca, poln občudujoče hvaležnosti do Očeta (prim. Mt 11,25-27). Prvi kristjani so celo čutili potrebo, da dodajo k besedilu očenaš še hvalni obrazec: »Zakaj tvoja je moč in slava na veke« (Didahe 8,2).
Tudi prosilna molitev je plemenita
Toda nihče med nami ni dolžan sprejeti teorije, ki jo je v preteklosti nekdo poudarjal, da je prošnja molitev šibka molitev vere, medtem ko je najpristnejša molitev čisto hvaljenje, torej tisto, ki neobteženo s kakršno koli prošnjo išče Boga. Ne, to ni res. Vera, prosilna molitev je pristna! Je spontana! Je izpoved vere v Boga, ki je Oče, ki je dober, ki je vsemogočen. Ta izpoved vere je v meni, ki sem majhen, grešnik, pomoči potreben. Zaradi tega je molitev, torej prošnja za nekaj, plemenita. Bog je Oče, ki ima neskončno sočutje z nami in hoče, da njegovi otroci brez strahu govorijo z njim neposredno: »Oče« ali v težavah: »Gospod, kaj si mi storil?« Neposredno. Zaradi tega mu lahko pripovedujemo vse, tudi stvari, ki ostajajo v našem življenju popačene ali nerazumljive. In obljubil nam je, da bo ostal z nami za vedno, vse do zadnjega dne, ko bomo tu na zemlji. Molimo očenaš, tako, da preprosto začnemo: »Oče« ali »Očka«. On nas razume in nas zelo ljubi. Hvala.