BEGIN:VCALENDAR
VERSION:2.0
PRODID:-//Nadškofija Ljubljana - ECPv6.11.0.1//NONSGML v1.0//EN
CALSCALE:GREGORIAN
METHOD:PUBLISH
X-WR-CALNAME:Nadškofija Ljubljana
X-ORIGINAL-URL:https://nadskofija-ljubljana.si
X-WR-CALDESC:Dogodki za Nadškofija Ljubljana
REFRESH-INTERVAL;VALUE=DURATION:PT1H
X-Robots-Tag:noindex
X-PUBLISHED-TTL:PT1H
BEGIN:VTIMEZONE
TZID:Europe/Ljubljana
BEGIN:DAYLIGHT
TZOFFSETFROM:+0100
TZOFFSETTO:+0200
TZNAME:CEST
DTSTART:20260329T010000
END:DAYLIGHT
BEGIN:STANDARD
TZOFFSETFROM:+0200
TZOFFSETTO:+0100
TZNAME:CET
DTSTART:20261025T010000
END:STANDARD
END:VTIMEZONE
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20260112
DTEND;VALUE=DATE:20260118
DTSTAMP:20260617T044543
CREATED:20260109T141312Z
LAST-MODIFIED:20260113T091544Z
UID:10003058-1768176000-1768694399@nadskofija-ljubljana.si
SUMMARY:Ad limina Apostolorum
DESCRIPTION:Slovenski škofje bodo od 12. do 17. januarja 2026 v Rimu na obisku Ad limina Apostolorum. Latinsko poimenovanje tega obiska dobesedno pomeni »obisk na grobovih apostolov« in se nanaša na romanje škofov v Rim\, kjer molijo na grobovih apostolov Petra in Pavla in se srečajo s papežem. \nV sklopu napovedanega obiska se bodo slovenski škofje srečali s svetim očetom Leonom XIV.\, obiskali pa bodo tudi dikasterije rimske kurije ter molili na grobovih prvakov apostolov. Ob sklepu obiska Ad limina\, bodo škofje darovali sveto mašo za slovenske romarje v baziliki sv. Pavla izven obzidja v petek\, 16. januarja 2026\, ob 17. uri. \nObisk Ad limina ima velik duhovni\, cerkveni in pastoralni pomen. Ni le priložnost za molitev\, ampak predstavlja tudi trenutek občestva med škofi in svetim očetom. S papežem se škofje pogovarjajo o razmerah v svojih škofijah\, pastoralnih izzivih in prihodnjih perspektivah. Obisk Ad limina je potrditev vezi med papežem in škofi\, nasledniki apostolov ter znamenje edinosti v Cerkvi. Preko obiska Ad limina škofje utrdijo vezi edinosti in povezanosti s svetim očetom\, ki predstavlja edinost v Katoliški Cerkvi. \nKaj je obisk Ad limina Apostolorum?\nGre za zelo dolgo tradicijo v življenju Cerkve — ki jo že stoletja urejajo posebni dokumenti — v okviru katere se škofje iz vsega sveta vsakih pet let zberejo v Vatikanu\, da bi utrdili vezi edinosti in občestva s papežem ter pregledali stanje vere in verskega življenja v svojih škofijah. Obiski služijo svetemu očetu in njegovim sodelavcem v rimski kuriji\, da pridobijo informacije o posameznih škofijah\, njihovih težavah\, pobudah\, izzivih in evangelizaciji. Škofje so po pravu dolžni vsakih pet let oziroma po programu\, ki ga določa Sveti sedež\, obiskati grobove apostolov Petra in Pavla ter svetemu očetu\, nasledniku apostola Petra\, podati poročilo o stanju škofije\, ki jim je zaupana (prim. Zakonik cerkvenega prava\, kann. 399-400). Obisk Ad limina je dolžnost\, ki izhaja iz tradicije Cerkve in je naložena škofom osebno. \nOd kod izvira obisk Ad limina?\nRazlog za obiske Ad limina Apostolorum najdemo v pismu svetega Pavla Galačanom\, ko apostol pripoveduje o svojem 15-dnevnem bivanju pri apostolu Petru\, med katerim sta pregledala širjenje vere. To se lahko šteje za prvo srečanje medsebojne pomoči in izmenjave mnenj o posebnih temah. Glede izraza »obiski Ad limina Apostolorum«: v prvih stoletjih zgodovine Cerkve so grobove apostolov Petra in Pavla v kanonskem jeziku imenovali »limina Apostolorum«; zato so se romarska potovanja\, ki so imela za cilj prav te grobove\, imenovala »ad limina«. Natančneje: obiski\, ki so jih morali škofje opraviti v Rimu v določenih časovnih presledkih\, so bili uvedeni v skladu z obveznostjo\, ki jo je leta 743 uvedel papež sv. Zacharija. Ta obveznost\, vključena v Gracijanov dekret\, je bila pozneje ponovno potrjena s konstitucijo Romanus Pontifex z dne 20. decembra 1585\, ki je določila\, da morajo biti ti obiski triletni\, in s konstitucijo Quod sanctaBenedikta XIV. z dne 23. novembra 1740. V današnji obliki jo je določil papež Pij X. (31. decembra 1909) in vključuje obisk grobov apostolov Petra in Pavla ter predstavitev papežu. \nZakaj je obisk pomemben?\nObiski koristijo škofom pri vodenju krajevne Cerkve\, pa tudi svetemu očetu\, da iz prve roke izve za vprašanja Cerkve v različnih predelih sveta. \nPapeža ne bodo obiskali samo škofje\, ampak bo obisk Ad limina opravila celotna Cerkev v Sloveniji\, ki se je v zadnjih mesecih prek svojih uradov\, delovnih teles in organizmov soudeležbe posameznih škofij ter Slovenske škofovske konference pripravila\, da bo v Rimu predstavila podrobne opise poti\, perspektiv\, problemov\, pastoralnih in socialnih realnosti\, v katerih živimo. Celotna krajevna Cerkev v Sloveniji\, kot izraz različnih pastoralnih realnosti\, služb\, karizm\, celotnega evangelizacijskega delovanja in Božjega ljudstva\, ki se vsak dan sooča s problematikami\, situacijami\, kulturami in ljudmi na istem ozemlju\, vstopa v dialog z univerzalno Cerkvijo prek srečanj z vsakim dikasterijem rimske kurije za posebne pristojnosti in predvsem v dialogu s papežem\, ki je »znak enotnosti v veri in ljubezni«. \nSlovenski škofje so zadnje tovrstne uradne obiske v Rimu opravili aprila 2001\, januarja 2008 ter februarja 2018. \nTajništvo SŠK \nVir: Katoliška Cerkev
URL:https://nadskofija-ljubljana.si/dogodek/ad-limina-apostolorum/
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://nadskofija-ljubljana.si/wp-content/uploads/SSK-logo-final_cmyk_color_01.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20260113
DTEND;VALUE=DATE:20260114
DTSTAMP:20260617T044543
CREATED:20260109T144204Z
LAST-MODIFIED:20260109T144204Z
UID:10003066-1768262400-1768348799@nadskofija-ljubljana.si
SUMMARY:Obletnica priznanja samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije s strani Svetega sedeža
DESCRIPTION:Sveti sedež je 13. januarja 1992 med prvimi državami priznal samostojno državo Slovenijo. Priznanje Svetega sedeža je bilo odločilnega pomena tudi za ostala priznanja\, ki so temu sledila (predvsem drugih evropskih držav). \nIzjava Slovenske škofovske konference ob mednarodnem priznanju samostojne države Slovenije – 15. januar 1992\nMednarodno priznanje samostojne in suverene države Slovenije je edinstveni dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Splošnemu veselju se pridružuje tudi Slovenska škofovska konferenca in izreka svoje čestitke ter najboljše želje vsem državljanom in vodstvu naše mlade države. Prepričani smo\, da je ob mednarodnem priznanju državo Slovenijo priznal tudi Bog sam\, zato nanjo kličemo posebni božji blagoslov. \nV tem trenutku pa se s posebno hvaležnostjo spominjamo vseh v naši sedanjosti in bližnji in daljnji preteklosti\, ki so ta izjemni trenutek pripravljali s svojim kulturnim\, političnim\, socialnim\, gospodarskim\, vzgojnim in verskim delovanjem. Mnogi so za demokracijo in svobodo\, ki smo ju končno doživeli\, veliko pretrpeli ali celo dali življenja. Iskreno smo hvaležni vsem\, ki so kakor koli prispevali\, da smo dočakali ta dan. \nSvoje priznanje izrekamo političnemu vodstvu naše države\, ki se je v teh zadnjih časih za to posebno prizdevalo. Veseli smo\, da so med temi zaslužnimi ljudmi tudi mnogi člani katoliške Cerkve. Vse spodbujamo\, da svoje delo nadaljujejo v nesebičnem služenju domovini. Prav tako se zahvaljujemo vsem prijateljem po svetu\, našim rojakom in drugim\, ki so nas razumeli in nas podpirali v naših upravičenih prizadevanjih. S posebno hvaležnostjo se spominjamo vsega\, kar so za mir in našo samostojnost naredili papež Janez Pavel II. in njegovi sodelavci\, ko je Vatikan že 13. januarja 1992 pred drugimi priznal državi Slovenijo in Hrvaško. \nZ doseženim mednarodnim priznanjem smo obrnili stran narodove zgodovine. Pred nami je zelo zahtevna prihodnost. Od nas vseh terja medsebojno spoštovanje\, kulturni dialog\, odprtost in razumevanje\, slogo in pošteno sodelovanje. Mednarodno priznana slovenska država bo imela svoj pomen predvsem tedaj\, če bo pospeševala ne le svoje gospodarsko in politično uveljavljanje\, temveč tudi duhovno blaginjo\, kulturni\, moralni in verski napredek vseh naših državljanov. Za to si hočemo prizadevati tudi v prihodnje. K temu delu v suvereni državi Sloveniji vabimo vse katoliške vernike in vse druge sodržavljane v zaupanju za božjo pomoč. \nMsgr. dr. Alojzij Šuštar\nLjubljanski nadškof metropolit in\npredsednik Slovenske škofovske konference \nLjubljana\, 15. januarja 1992 \n\nMsgr. Anton Jamnik o poteku dogodkov s priznanjem samostojne države Slovenije\n1. Papež Janez Pavel II. se je sam osebno zavzel za priznanje samostojne države Slovenije\nSveti sedež je 13. januarja 1992 med prvimi državami priznal samostojno državo Slovenijo. Priznanje Svetega sedeža je bilo odločilnega pomena tudi za ostala priznanja\, ki so temu sledila (predvsem drugih evropskih držav). Natančna analiza zgodovinarjev bo lahko podrobneje argumentirala\, kako je bilo to priznanje odločilnega in ključnega pomena za druga priznanja\, ki so temu sledila. Ker sem bil v letih 1990-1994 tajnik pri nadškofu Šuštarju se natančno spomnim\, kako se je nadškof Šuštar razveselil tega priznanja za katero se je v tesnih prijateljskih odnosih s tedanjim papežem Janezom Pavlom II. prizadeval. Prav tega dne (13. januarja 1992) je bila neka slovesnost v Cankarjevem domu in k nadškofu je pristopil tedanji zunanji minister dr. Rupel in nadškofu čestital ter se mu zahvalil\, da je na vse mogoče načine od prvih demokratičnih volitev in plebiscita 1990. bil tesno povezan s Svetim sedežem in tedanjim papežem Janezom Pavlom II. Iz zelo zanesljivih virov vsaj dveh pomembnih Slovencev v Rimu sem kasneje izvedel\, da se je papež Janez Pavel II. sam osebno zavzel za priznanje samostojne države Slovenije. Tako naj bi 12. januarja 1992 mimo proceduralnih postopkov (ali običajnega diplomatskega čakanja na to kako\, se bodo drugi odločili) sprejel odločitev o priznanju samostojne države Slovenije. Res je\, da je nekaj držav že preje priznalo Slovenijo\, toda moralna in simbolna vloga\, ki jo ima Sveti sedež v svetovnem dogajanju\, je bila\, to lahko danes povsem mirno in argumentirano trdimo\, ključnega in odločilnega pomena ter povsem jasna in izrecna podpora Sloveniji\, da se vrne v evropsko skupnost kot samostojna država. \n2. Sveti sedež je že leta pred priznanjem zelo intenzivno in veliko mero razumevanja podpiral ustanovitev in priznanje samostojne države Slovenije\nKo se je po volitvah leta 1990 in po plebiscitu istega leta decembra ustvaril nov položaj v Jugoslaviji in Sloveniji\, je Sveti sedež z vso pozornostjo spremljal novo nastale razmere. »Kmalu se je pokazalo\, da obstaja resna nevarnost\, da se bodo obstoječe napetosti še povečale in celo izrodile v konflikt. Zato je sveti sedež konec januarja 1991 jasno pozval:\n–       k spoštovanju pravice narodov do samoodločbe\n–       k spoštovanju človekovih pravic in pravic narodnih skupnosti\n–       k odpovedni uporabi sile pri reševanju nesporazumov\n–       k neutrudnemu iskanju dialoga med sprtimi stranmi\n–       k vzpostavitvi mirnega sožitja med narodi Jugoslavije ob medsebojnem spoštovanju in pravičnosti.«[1] \nTa načela\, ki jih je poudaril Sveti sedež so bila jasna podpora tudi slovenskim prizadevanjem za samostojno državo. Podobne zahteve so se še večkrat ponovile\, tako pri papeževih govorih (30. januarja\, 21. aprila\, 8. maja\, 23. maja 1991)\, kakor tudi na mednarodni ravni\, še posebej na srečanjih Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (KVSE). Ta prizadevanja in posredovanje Svetega sedeža so se še bolj okrepili po razglasitvi neodvisnosti Slovenije in Hrvaške 25. junija 1991. Omenili smo že papeževo posredovanje 28. junija\, 29. junija\, 3. julija\, omeniti pa velja še njegovo posredovanje 21. julija\, 24. julija\, 26. avgusta ter 5. septembra 1991.[2] \nSveti sedež je podprl oblikovanje mednarodnega soglasja o primernosti takojšnjega priznanja obeh novih držav\, Slovenije in Hrvaške. S tem namenom je kardinal državni tajnik 26. novembra 1991 izročil ambasadorjem držav članic KVSE memorandum. V njem se sklicuje na načela mednarodnega prava in odredbe jugoslovanske ustave iz leta 1974 glede pravice do odcepitve od federacije in priporoča začetek sporazumnega in pogojnega priznanja neodvisnosti Slovenije in Hrvaške in drugih republik\, ki bi se za to odločile. Ta postopek podelitve pogojnega priznanja je bil vezan na zahtevo\, da se republike formalno obvežejo\,\n–       da bodo spolnjevale zakonite zahteve\, vsebovane v dokumentih KVSE\,\n–       še posebej glede zaščite človekovih pravic\,\n–       glede demokracije\n–       in zaščite narodnih manjšin.[3] \n“Sveti sedež je z izjavo Tiskovnega urada 20. decembra 1991 bolj podrobno opredelil svoje stališče glede krize v Jugoslaviji in z diplomatskimi notami zunanjim ministrstvom Slovenije in Hrvaške sporočil svojo pripravljenost priznati njihovo suverenost in neodvisnost\, hkrati pa je postavil pogoje glede tega priznanja. Ko je Sveti sedež 13. januarja 1992 prejel formalno obvezo Republike Slovenije in Republike Hrvaške\, da bosta spoštovali te pogoje\, je prišlo tudi do priznanja samostojnosti.”[4] \nNa srečanju ministrskega sveta zunanjih ministrov držav članic KVSE\, ki je zasedal v Pragi 30. in 31. januarja 1992\, je nadškof Msgr. Jean-Louis Tauran\, tajnik oddelka za odnosa z državami\, takole povzel stališče Svetega sedeža: “Sveti sedež je vedno upal\, da se bo mogoče izogniti konfliktu v Jugoslaviji. Zato je\, od začetka krize vztrajal pri zahtevi\, da se federativne republike navdihujejo pri urejanju medsebojnih odnosov na 10 načelih zaključnega helsinškega dokumenta\, po drugi strani pa\, da čimprej začnejo z ustavnimi reformami\, ki bodo pospeševale spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin\, vključno s pravicami narodnih manjšin in tako ustvarijo pogoje za demokracijo in za resnično pravno državo. Razvoj dogodkov in predvsem uporaba orožja so na žalost spremenili to upanje v iluzijo. \nPriznavajoč obstoj Hrvaške in Slovenije – to priznanje ni bilo naperjeno proti nikomur – je Sveti sedež vzel na znanje položaj\, ki je bil posledica legitimnih in na demokratičen način izraženih teženj. Ko je za to priznanje postavil zahteve\, je Sveti sedež želel predvsem pospešiti uresničitev vseh obveznosti\, ki so bile sprejete v helsinškem procesu\, in podčrtati dejstvo\, da bo KVSE morala biti porok zaupanja v vprašanjih\, ki se nanašajo na položaj narodnih manjšin. S tem je Sveti sedež hotel\, da se te nove države hkrati s priznanjem samostojnosti in neodvisnosti svečano obvezujejo\, da bodo prispevale h gradnji Evrope – Evrope človekovih pravic in demokracije.”[5] \nPriznanje Svetega sedeža samostojne države Slovenije 13. januarja 1992 je bilo odločilnega pomena za ostala priznanja\, ki so temu sledila (15. januar 1992) in za vključevanje mlade države v mednarodno skupnost.Ob tem so zanimivi tudi vsebinski poudarki oziroma neke vrste pogoji\, ki so povezani s priznanjem. Vsekakor je Sveti sedež zelo dobro poznal slovenske razmere in zato opozoril na tisto\, kar je bilo zares ključnega pomena pri postopni graditvi vedno bolj demokratične dežele. \n3. Državotvorna vloga Katoliške Cerkve v Sloveniji \nKatoliška Cerkev v Sloveniji je v zgodovini tesno povezana z narodom\, njegovo kulturo\, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih\, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo\, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom\, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja slovenskega naroda\, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo. \nVodstvo Cerkve je ves čas\, še posebej pa potem\, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji\, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov\, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti. O tem nam govorijo izjave\, ki so jih slovenski škofje zapisali pred spravno slovesnostjo v Kočevskem Rogu\, pred plebiscitom\, na dan osamosvojitve in tudi pozneje. V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji\, zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav\, Združenih držav Amerike in Kanade. Prav posebno vlogo pa je pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije imel Sveti sedež\, ki je 13. januarja 1992 med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo in s tem odločilno vplival na druga priznanja\, ki so sledila 15. januarja in pozneje. \nmsgr. dr. Anton Jamnik\, ljubljanski pomožni škof \n[1] I. Jurkovič\, Dejavnost Svetega sedeža za mir\, v: Bogoslovni vestnik 61 (2001)\, 227.\n[2] Prim. I. Jurkovič\, Dejavnost Svetega sedeža za mir\, 228.\n[3] Prim. I. Jurkovič\, Dejavnost Svetega sedeža za mir\, 228.\n[4] I. Jurkovič\, Dejavnost Svetega sedeža za mir\, 228.\n[5] Navaja I. Jurkovič v razpravi Dejavnost Svetega sedeža za mir\, 229. \n\nZgodovinski oris delovanja apostolske nunciature v Republiki Sloveniji\nApostolska nunciatura v Ljubljani je diplomatsko predstavništvo Svetega sedeža v Republiki Sloveniji. Papeško predstavništvo ima diplomatski značaj in status veleposlaništva. Apostolski nuncij je osebni in stalni predstavnik papeža tako v Katoliški Cerkvi kot pri oblasteh Republike Slovenije. \nPoslanstvo apostolskega nuncija je\, da tesneje in bolj učinkovito izraža skrb rimskega papeža za dobro Slovenije. V soglasnem delovanju s škofi bdi nad poslanstvom Cerkve s tem\, da vzdržuje stike s civilnimi oblastmi\, Cerkvijo ter drugimi krščanskimi in verskimi skupnostmi. \nDržavljani Slovenije smo leta 1990 izrazili željo po neodvisnosti\, ki je bila ustavno določena tudi z referendumom leta 1991. Mednarodna skupnost je izbiro Slovencev priznala v skladu z Listino Združenih narodov in Helsinških sporazumov. \nSveti sedež je neodvisnost Republike Slovenije uradno priznal 13. januarja 1992. Temeljna izhodišča za ta korak so bila spoštovanje pravice narodov do samoodločbe; zavračanje uporabe sile ter sprejemanje dialoga kot edinega sredstva za doseganje pravičnih in mirnih rešitev. Odločitev Svetega sedeža je k takšnemu razmišljanju pomagala tudi drugim državam. \nPapež Janez Pavel II. (1978–2005) je za prvega apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji 24. junija 1992 imenoval naslovnega nadškofa v Doclei in tedanjega nuncija na Malti ter v Republiki San Marino s sedežem na Malti msgr. Piera Luigija Celato. Obisk predsednika Republike Slovenije Milana Kučana (1992)\, predsednikov vlad (1992 in 1993) in drugih ministrov v Vatikanu so okrepili odnose med državama. Sveti sedež je 19. februarja 1993 tudi potrdil statut samostojne Slovenske škofovske konference. \nPo premestitvi nuncija Celate februarja 1995 je v kratkem obdobju ad interim posle neposredno iz Vatikana vodil msgr. Xavier Desire. Papež Janez Pavel II. je 26. julija 1995 za prvega stalnega nuncija v Ljubljani imenoval naslovnega nadškofa v Biblu\, do takrat apostolskega nuncija v Alžiriji in Tuniziji ter apostolskega delegata v Libiji msgr. Edmonda Farhata. \nTretji apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Marian Oleš je službo nastopil 17. decembra 2001\, vendar zaradi zdravstvenih razlogov na tem mestu ni dolgo ostal. \nPapež Janez Pavel II. je 15. maja 2002 za četrtega apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji imenoval nadškofa Giuseppa Leanzo\, 9. aprila 2003 pa za petega nuncija naslovnega nadškofa v Tamadi in dotedanjega apostolskega nuncija v Argentini msgr. Santosa Abrila y Castellója. Msgr. Castelló je bil hkrati imenovan tudi za apostolskega nuncija v Bosni in Hercegovini. \nPapež Benedikt XVI. je 10. februarja 2011 za šestega apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji s funkcijo apostolskega delegata na Kosovu imenoval naslovnega nadškofa mesta Caorle in apostolskega nuncija na Madžarskem msgr. Juliusza Janusza. Svoje delo v Sloveniji je msgr. Janusz sklenil oktobra 2018. \n\n\n\nPapež Frančišek je 19. marca 2019 za sedmega apostolskega nuncija imenoval nadškofa msgr. dr. Jean-Marie Speicha. Msgr. Speich je naslovni nadškof kraja Sulci (Italija)\, pred prihodom v Slovenijo pa je deloval kot apostolski nuncij v Gani. Papež Frančišek mu je 24. oktobra 2013 podelil škofovsko posvečenje. \n\n\n\n\nIzjave Komisije pravičnost in mir o slovenski samostojnosti\nŠkof Jamnik: Nadškof dr. Alojzij Šuštar in slovenska samostojnost\nVir: Katoliška Cerkev
URL:https://nadskofija-ljubljana.si/dogodek/obletnica-priznanja-samostojnosti-in-neodvisnosti-republike-slovenije-s-strani-svetega-sedeza-7/
ATTACH;FMTTYPE=image/png:https://nadskofija-ljubljana.si/wp-content/uploads/logo-2x.png
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;TZID=Europe/Ljubljana:20260113T190000
DTEND;TZID=Europe/Ljubljana:20260113T210000
DTSTAMP:20260617T044543
CREATED:20251007T100028Z
LAST-MODIFIED:20251007T101535Z
UID:10002978-1768330800-1768338000@nadskofija-ljubljana.si
SUMMARY:Večer +
DESCRIPTION:Bog v središču. Slavljenje. Molitev v tišini. Spoved. Življenjske zgodbe. Priložnost za vsakega\, da se umiri\, okrepi\, prejme upanje\, najde svoje mesto v svetu. \nVečere pripravljata Katoliška mladina in Svetnikova skupnost slavilcev – Sveti. \nKDAJ: 7. oktober 2025\, ob 19.00 \nKRAJ: Antonov dom na Viču \nZA KOGA: večeri so odprti za vse starosti \n\nSezona 2025/26\n\n11. november ob 19.00\n9. december ob 19.00\n13. januar ob 19.00\n10. februar ob 19.00\n10. marec ob 19.00\n14. april ob 19.00\n12. maj ob 19.00\n2. junij ob 20.00\n\nVsi Večeri Plus+ bodo potekali v Antonovem domu na Viču. \nVir: Katoliška Cerkev
URL:https://nadskofija-ljubljana.si/dogodek/vecer-8/2026-01-13/
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://nadskofija-ljubljana.si/wp-content/uploads/vecer_plus_Fb_objava_spletna-stran_februar.jpg
END:VEVENT
END:VCALENDAR