Darja in Franci Pečnik

Darja in Franci Pečnik sta žena in mož, starša šestih otrok in glavna gonilna sila Zavoda Živim, ki nudi pomoč nosečnicam v stiski, staršem po spontanem splavu ali smrti otroka, družinam v stiski in ob vem širi veselje do življenja. Zavod Živim sta spoznala po izgubi njunega otroka Mateja.

Za Darjo je Franci pravi mož, pripravljen prisluhniti in z mano odriniti na globoko, je zabaven, nežen in pokončen očka, fejst vedoželjn, včasih pa tudi čist po moško da noge v zrak.

Franci pa o Darji pove, da je čudovita žena, ki me pozna, včasih bolj kot jaz samega sebe. Je ženska in mama, ki je vztrajna in ve kaj hoče.

Molitev in sveti zakon.

S svetim zakonom nisva več dva, ampak smo trije (podoba svete trojice). V skupni molitvi Bog vedno znova vstopa v najin odnos, naju svetli in povezuje. Prav zato v zakonu ni dovolj individualna molitev. Molitev je nuja, je osnovna potreba naju kot posameznikov, zakoncev in kot staršev. Odnos z Bogom je vir preživetja, je stalna svežina in omogoča rast.

V molitvi se jaz manjšam, Bog pa se veča. Šele pomanjšan, ponižen sem lahko dar za drugega. Molitev je ščit pred našim egom.

Najina molitev je tiha, kontemplativna, glasna, spontana, tudi obrazcev se poslužujeva. Odvisno od situacije oz.potrebe srca. Obe vrsti molitve trajata približno pol ure. Kot starša petih otrok težko zmoreva več. Molitev je sprostitev, zato kdaj pa kdaj tudi sladko zaspiva.

Sama velikokrat moliva na terenu (tiha, glasna, spontana, po obrazcih), skupaj moliva na poti ali zvečer.

Za molitev nimava posebne priprave. Rožni venec preprosto zdrkne med prste, molitev pa na ustnice. Preko dneva sva precej spontana, zvečer pa zavestno sedeva skupaj.

Moliva, ko se umiriva. Sledi molitev k Svetemu Duhu. Bivalni prostor nama ne omogoča pretirane ustvarjalnosti, zato moliva na kavču v dnevni, včasih tudi v postelji. Najraje sediva. Najprej, npr.prebereva odlomek, sledi tišina za lasten razmislek, na koncu si podeliva občutke, misli, zaključiva s križem.

Molitev, ko ni najlažje.

Vsekakor je težje moliti v prvih trenutkih, ko se pojavijo občutki jeze, žalosti ali razočaranja. Potrebujeva čas, da se vsak zase zavedava, kako presežen je najin odnos z Bogom in da zmoreva najti moč v Njem, četudi se razumsko zdi vse brez smisla. Zato se včasih, preden se pobotava, že vsak zase pogovarja z Bogom. Nato se zgodijo milosti zaradi molitve, ki nama daje uvid v hvaležnost.

Midva in Bog.

Najin odnos sva že od samega začetka postavila na Boga, torej je molitev logična posledica. Sva pa sprva bila seveda bolj zadržana pri podeljevanju občutkov in doživetij pri molitvi. Skupaj sva tudi obiskovala delavnice molitve in življenja, ki so najino molitev poglabljale. Seveda, tudi pomanjkanje molitve sva že doživela, sploh v času, ko so otroci prihajali eden za drugim in sva zvečer samo padla v posteljo. To se je seveda poznalo na najinem odnosu, na odnosu do otrok, na doživljanju sveta naokoli, na sprejemanju preizkušenj. Zavestno sva si zazrla v oči in se trudila za molitev, pa čeprav je bil včasih to le en stavek, ena beseda. Pomembno je bilo skupno obračanje na Boga.

 

Se je z molitvijo vajin odnos v čem spremenil?

Zagotovo! Skupaj smo nepremagljivi (mi2 in Bog). Molitev spreminja srca. Z leti se razlike v zakonu večajo, vedno bolj odkrivaš enkratnost moža, žene, toda zaradi Ljubezni, ki pride v zakon z molitvijo, se te razlike manjšajo. Bolj razumeš, lažje sprejemaš, skratka, vedno bolj ljubiš.

Skupaj smo nepremagljivi (mi2 in Bog). Molitev spreminja srca.

Kar se tiče dnevne rutine, te lahko hitro posrka vase, postaneš suženj časa in opravil. Rodi se nezadovoljstvo, nepotrpežljivost… Ponovno je potrebno ozavestiti bistvo, se ustaviti in se zazreti Vanj, ki je stvarnik vsega. Je pa res, da hoja za Gospodom terja od človeka vedno bolj korenite spremembe in je zato včasih fejst težko, toda plačilo je neizmerno, nadvse sladko, božje.

Prvo sta zakonca, nato starša. Kako vzpostaviti redno molitev v družini?

Že od samega začetka »rojevanja« najine družine v naše življenje vključujeva molitev. Molitev je hrana za dušo, zaradi nahranjene duše zmore tudi telo. To otrokom dajeva že od vsega začetka. Vse kar smo in kar imamo je zaradi Boga. Brez njega ni življenja. Z otroki vred raste tudi naša družinska molitev. S prvimi koraki je bila molitev velikokrat opravljena v gibanju. Z leti smo sicer vedno bolj pri miru, je pa vedno več tihega protesta. Lahko zapustijo prostor, ne dovoliva pa jim motenja molitve ostalih. Ponavadi ostanejo. In molitev je z leti vedno bolj globoka. Včasih naju srh spreleti…

Vse kar smo in kar imamo je zaradi Boga. Brez njega ni življenja.

V nedeljo zjutraj bi, sploh fantovski del, še rad spal, maša zagotovo ni v njunem dometu. Pri svojem uporu sta precej vztrajna. Dava jima vedeti, da lahko ostaneta doma, toda to ne pomeni, da bosta deležna vseh »sladic« čez dan. Maša in odnos z Bogom je prva stvar, potem sledi vse ostalo. Dokler so pod najino streho, veljajo najina pravila. Ne gre za prisilo, da ne bo razumeti narobe. Od nekdaj jim razlagava, kaj je Bog konkretno naredil v najinem in v naših življenjih. Želiva jim posredovati njegovo ljubezen, njegovo prisotnost v vseh in v vsem, želiva jih vzpodbuditi z lastno izkušnjo in lastnim življenjem. Največja nagrada za naju je, ko nama povedo, kako se sami, v stiski ali veselju, obračajo na Jezusa in kakšen mir se je naselil vanje.

Se je doživljanje svete maše z otroki za vaju kaj spremenilo?

O maši sva nekaj že govorila ob zgornjem vprašanju. Seveda se je spremenilo! Otroci se ne vzpenjajo več po klopeh, ali se celo plazijo pod njimi, zdaj so prvi štirje že ministranti, z nama v klopi je le še najmlajša, ki jo je še včasih potrebno pospremiti na stranišče ali z njo oditi na kratek sprehod. Ja, to je velika sprememba. Z leti lahko tudi midva mašo doživljava bolj zbrano in poglobljeno. Maše ob nedeljah obiskujemo skupaj. Zelo radi pa Jezusa obiščemo tudi med tednom.

Najbolj so čudež evharistije doživeli s prejetjem prvega svetega obhajila. Takrat sva si tudi vzela poseben čas za vsakega posebej (prvi trije so ga že prejeli) in smo se o tem pogovarjali. Bilo je res lepo. Občutek Jezusove žive navzočnosti. Otroci so sijali!

Kako konkretno izgleda vaša družinska molitev?

Jutranja molitev: Tebe ljubim Stvarnik moj ali Sveti angel ali oboje skupaj, sledijo srčne misli vsakega posebej (zahvala, prošnja).

Večerna molitev: Sveti angel in misli srca. Vsak se po želji zahvali ali podeli nekaj z Bogom, kar mu ostaja od dneva, ali pa prošnja za mirno noč in stvari naslednjega dne.

Pri jedi: Zahvala, ponavadi se držimo za roke.

Molitev je lahko tudi samo pesem (ko so bili mlajši, smo se tega veliko posluževali). Zberemo se na najini zakonski postelji, za mizo, ali v njihovi sobi. Morda včasih prižgemo svečko.

Kako lepo je, ko se otroci kljub medsebojnim prepirom in zbadanji čez dan zvečer zahvalijo za vse brate in sestre, za to, da jih imajo radi, za to, da smo skupaj. Otroci tudi molijo za svoje može in žene.

Kako vzgajata, da bi otroci oblikovali in vzdrževali osebni odnos z Jezusom?

Najprej sva sama zgled odnosa z Jezusom. V najinem odnosu kot zakonca, v najini ranjenosti in veselju do milosti, ki sva jo deležna preko osebnega odnosa z Bogom. Že ko so bili stari komaj nekaj tednov, sva vsakega peljala k nedeljski sveti maši. Kljub temu, da je bilo včasih to tudi naporno, nisva nikoli otrok silila. No, včasih sva jih morala seveda spodbuditi. Posebej zdaj, ko so večji so tudi sami aktivni v župniji kot ministranti ali pevci na koru in zgodi se, da sva pri maši v klopi sama z najmlajšo Ano.

Trudiva se držati pravila vrstnega reda. 1.Bog, 2. družina, 3. delo.

Vrednote vere, katolištva so del naju, del najine osebne vere in rasti, ki sva jo deležna po ljudeh, izkušnjah, stiskah in veselju. Tako verjameva, da otroci prejmejo te vrednote najprej z zgledom in Božjo milostjo, ki naju presega. Kot oče sem tam. Sem prisoten in jih spodbujam in opogumljam za pot z Jezusom. Zdaj, ko so že vedno  bolj najstniki, spoznavam v praksi, kar sem v teoriji že nekje izvedel. Da posebej sinova potrebujeta imeti oporo, ko se srečujeta s svetom in vrednotami tam. Pomembno se mi zdi, da najdem pot do njiju, čeprav imam včasih občutek, da sem kaj zamudil. Kadar preveč pustim prednost svoji pomembnosti in pomembnosti poslanstva pri delu. Trudiva se držati pravila vrstnega reda. 1.Bog, 2. družina, 3. delo.